Intervju - Borut Rismal, Pasadena

»Težko je prodati članke, četudi so ti zelo dobri«

Borut Rismal že desetletja s pridom uporablja tehnologijo. Eden izmed ustanoviteljev podjetja Pasadena, prvega založnika revije Monitor, je doživel marsikaj, kar se v panogah založništva in prevajalstva doživeti da, podjetništvo pa mu je še zmeraj blizu.

Sodelovali ste pri razvoju več podjetij, ki se ukvarjajo z informacijskimi tehnologijami in založništvom. Kako se spominjate svojih začetkov?

Spominjam se, da smo se vsega lotevali z zelo malo načrtovanja. Podjetništvo in ustvarjanje sta mi bila blizu, skupaj s prijatelji in z znanci smo preprosto skočili v vodo. Nismo predhodno preverjali, ali je mrzla ali so v njej skale ... Vse to smo ugotovili sproti (in večkrat prepozno), torej, kaj še potrebujemo za naše delo in doseganje ciljev, kaj bi veljalo spremeniti ... Sproti smo se učili in pridobivali izkušnje na številnih področjih. Pozneje je tak pristop v svetu zagonskih (t. i. startup) podjetij dobil ime »getting out of the building«.

Bili ste tudi eden izmed ustanoviteljev podjetja Pasadena, prvega založnika revije Monitor. Kateri spomini iz časov ustanovitve so najmočnejši, kakšna je bila vaša vloga?

V delo uredništva nisem bil aktivno vključen, z današnjimi očali bi lahko rekli, da sem bil v vlogi sogovornika. Pred 35 leti sem občasno pisal za revijo Mladina, bil sem tudi urednik študentskega časopisa Tribuna. Torej sem imel nekaj novinarskih izkušenj, zato sem se z avtorji Monitorja kdaj pogovarjal o pripravi člankov. A tudi to se je kmalu spremenilo, ko je urednik postal Samo Kuščer, ki je v reviji Monitor in širše pustil res velik pečat.

Po čem ste si najbolj zapomnili g. Kuščerja?

Najverjetneje po njegovem trdem delu, tako kot vsi v medijski krajini. Samo Kuščer je bil pravi urednik in bržkone največji zagovornik neodvisnega novinarskega dela v Sloveniji. No, vsaj jaz osebno ne poznam nobenega večjega zagovornika neodvisnosti novinarstva. Krasila ga je visoka stopnja odločnosti in nepopustljivosti, a je bil vedno profesionalen. In prav ta profesionalnost je njegova velika odlika. Jeziku je vedno pripisoval izjemen pomen, zato je Monitor ves čas odstopal od drugih revij, saj je kot urednik poudarjal kakovost besedil. Nadpovprečno kakovost.

Skrb za jezik je še danes velik izziv, posebej v tehnološkem svetu, kjer se nove stvari in tudi izrazi rojevajo iz leta v leto. Bržkone tudi desetletja nazaj ni bilo drugače, ali pač?

Drži, tudi računalništvo izpred desetletij je pred novinarje in urednike postavljalo, vsaj kar zadeva jezik, podobne izzive. Za marsikateri izdelek ali izraz iz angleškega jezika ni obstajal ustrezen slovenski izraz, zato smo ne le v Monitorju, temveč tudi v podjetju Pasadena veliko pozornosti namenili temu, kako bomo kaj poimenovali. Namreč, Pasadena je imela svoj računalniški slovar, kjer so kot avtorji nastopali tudi Monitorjevi pisci in uredniki. Projekt, ki kaže na skrb za jezik.

Danes pa se na računalniški slovar skoraj nihče ne spomni, kaj šele, da bi ga ljudje uporabljali pri svojem delu ...

Priznam, še mi se takrat nismo zavedali, koliko dela je s tem – priprava in posodabljanje slovarjev v času, ko še ni bilo elektronskih komunikacij, sta se izkazala za težko vzdržen poslovni model. Tudi zato nam slovarja ni uspelo vzdrževati in nadgrajevati. Preprosto je to od podjetja zahtevalo preveč dela in virov, ki jih prihodki od prodaje slovarjev niso mogli pokriti. Izkazalo se je, tako kot marsikje v založništvu, da so brez jasne poslovne komponente posamezne vsebine, tematike ali dejavnosti obsojene na propad.

No, tudi desetletje pozneje ni nič drugače, knjige še vedno ne letijo s polic, vse redkeje tam in v domovih ljudi tudi pristanejo ...

Izdaja knjig in revij, če ne gre res za kakšne velike uspešnice, je zelo zahteven posel – pravzaprav poslanstvo tistih v tem poklicu. Poglejte, recimo, revijo Monitor. Ker gre za strokovno revijo, omejeno na tehnično področje, sodi praktično med izobraževalne vsebine, kar pa je poslovno pogosto neugodno. Tako kot se večina učiteljev in profesorjev ne more hvaliti z visokimi plačami, tako tudi strokovna literatura ali pa revije niso poslovne uspešnice. Nasprotno, večina jih v današnjih časih, ko ljudje menijo, da bodo vse našli in prebrali na internetu – in to brezplačno –, vse težje deluje, celo životari. Priznam, tudi v našem založniškem okolju nismo v življenje spravili poslovnega modela, ki bi se učinkovito prilagodil tem okoliščinam – čeprav smo nekaj možnosti za to imeli. Kot rečeno, ljudje na spletu pričakujemo skoraj vse zastonj. Članke je težje prodati, kot v dobi papirja, četudi so ti zelo dobri. Če danes na to področje pogledam z distance, je očitno, da je bil razvoj računalništva veliko donosnejši za računalniška podjetja kot založnike, kar pravzaprav ni nič novega, saj je, denimo, tudi razvoj avtomobilizma bil donosnejši za avtomobilska podjetja kot pa železnice. In to vidim kot enega izzivov v prihodnje – kako obuditi založniško dejavnost.

Je bilo založništvo vaša pr(a)va strast? Številni Slovenci se vam vendarle lahko zahvalijo za odlično literaturo o računalništvu, tudi za simpatično serijo knjig in vodnikov za telebane. Kje ste dobili ideje zanje?

Do teh publikacij je prišlo po naravni poti, šlo je za organski odziv na dane okoliščine. Imeli smo opravka s trgom, ki ni poznal računalnikov, a so ga ti zanimali. Ljudje so začeli kupovati računalnike, a jih niso znali uporabljali. Pravzaprav niso praktično nič vedeli o njih, zato smo se v uredništvu Pasadene usedli in dogovorili, da pripravimo knjige, ki bodo ljudem pojasnjevale osnovo rabo računalnikov. Spomnim se, da je bila to verjetno prva tovrstna knjiga na temo rabe operacijskega sistema DOS. Danes so uporabniški vmesniki operacijskih sistemov bistveno bolj intuitivni, tudi popoln novinec se lažje znajde v njih. Včasih pa si imel pred očmi na zaslonu utripajočo črtico, s katero si si težko kaj pomagal brez (pred)znanja. In tako smo začeli, pisali smo za popolne začetnike, nato pa stvari nadgradili, vodniki so postajali vedno bolj napredni in področno usmerjeni. A, kot rečeno, šlo je za odziv na potrebe trga.

Je bila tudi revija Monitor odziv na potrebe trga? Kaj ste želeli z Monitorjem dati bralcem in medijski krajini?

Vsekakor. Monitor je pisal o naprednih tehnologijah, ko ljudje tehnologij in računalnikov sploh poznali niso. Revija je to poslanstvo ohranila do današnjih dni. Ob njeni pomoči smo mi in njeni bralci spoznali, kaj je digitalna preobrazba. Postali smo strokovnjaki zanjo, a hkrati tudi njene žrtve.

Kako to mislite?

Tudi Monitor se – kot praktično vse druge tiskane publikacije – ni dovolj dobro prilagajal spremembam v dejavnosti. Tiskanim medijem je naklada začela upadati s pojavom interneta, to pa za posel ni dobro. Veliko medijev ni pravočasno opravilo selitve na splet ali pa se tam preprosto niso znašli in so zato izgubljali občinstvo ter prihodke. Tudi Monitor neugodno čuti posledice tehnologij, o katerih piše.

Najdemo vas še med ustanovitelji družbe Iolar, največjega ponudnika prevajalskih storitev za zahtevne naročnike v regiji. Z vašimi prejšnjimi dejavnostmi ima skupen predvsem pravilen slovenski jezik. Je prevajalstvo donosnejši posel od založništva, kako ste zašli na to področje?

Prevajalstvo in založništvo imata nekaj skupnih točk, denimo tehnologijo. V prevajalstvu se vedno pogosteje uporabljajo računalniška orodja – za t. i. strojne prevode. Sicer pa pravilno ugotavljate, zame sta bili ključni stični točki tehnologija in jezik. Oboje sem do neke mere poznal. Tudi pri založbi smo prevajali veliko IT-vsebin. Pasadena je izdala največ knjig s področja informacijskih tehnologij v Sloveniji. Še odgovor na vprašanje o donosnosti sem dolžan: obe dejavnosti sta lahko donosni, a imata hkrati velike težave. Trenutno sta nizko donosni ali pa sploh nista. Vzroki so očitni in že omenjeni, digitalna preobrazba ne prizanaša ničemur, kar je povezano s papirjem, spreminjajo se narave poklicev, navade ljudi, njihovo dojemanje in raba tehnologije.

Je mar Google Translate prevajalskim agencijam vse pokvaril?

Ne, nikakor ne. Omenjeni prevajalski pogon je le ena izmed tehnologij, ki spreminjajo naravo dejavnosti. Prevajalski poklic se je v vsega par desetletjih močno spremenil – in pogosto na žalost ne na bolje. Nekoč je bil bliže umetnosti, saj so morali prevajalci ne le najti najustreznejše besede, ampak neredko spotoma ustvariti nove. Danes »prevajanje« lahko pomeni tudi popravljanje kratkih prevodov za storitvijo Google Translate ali podobno, bliže je »premetavanju besed«, z manj ali malo resničnega razumevanja vsebine. To pa je drugačno delo, kot je bilo prevajanje v predračunalniški dobi.

Kako ste vi doživeli vzpon globalnih tehnoloških velikanov, kot so Google, Facebook, Amazon in podobni?

Omenjena podjetja so lep dokaz tega, kaj se zgodi, če najdeš recept, da ljudem ponudiš prav tisto, kar iščejo oziroma potrebujejo. Sam sem sicer pobliže spoznal pot enega drugega velikana, in sicer družbe Microsoft, v vlogi direktorja Atlantisa, podjetja, ki je bilo v začetku 90-ih let prvi distributer in prodajalec njihove programske opreme v Sloveniji. Takrat Microsoft še ni bil veliko ime v svetu računalništva, bil je še bolj nekakšno zagonsko podjetje. Na trgu, kjer so prednjačile rešitve, kot so Lotus 1-2-3, WordStar, WordPerfect ter dBase, se je šele začel uveljavljati, ljudje so ga prek osebnih računalnikov komaj dobro začeli spoznavati. Šele pozneje so se uveljavila Okna in pisarniška zbirka Office.

Je bilo pred desetletji težje ali lažje prodajati programsko opremo? Tudi izbire bržkone ni bilo veliko ...

Imate prav, programska oprema se je redko kupovala. Že sicer je bilo za današnje razmere tedaj osebnih računalnikov malo, na trg so šele prihajali. Na leto se je v Sloveniji prodalo verjetno nekaj tisoč novih računalnikov – danes je številka mnogo mnogo večja –, a so kljub temu obstajali pirati in kopiranje programske opreme. Nakup in prodaja programske opreme sta bila vsaj v začetku redek pojav.

Ste danes še v stiku s sodobno tehnologijo? Kaj vas navdušuje?

Seveda, tako kot vsi ostali uporabljam pametni telefon (vendar sem ga začel sorazmerno pozno) in aplikacije v oblaku (ampak sorazmerno malo). Navdušujeta me – tako kot že desetletja – dinamičnost tega področja in visoka stopnja inovativnosti. Pravzaprav se tempo razvoja novosti z desetletji ni nič upočasnil, celo nasprotno, napredek je vse hitrejši. Računalništvo in informatika nista bila nikoli dolgočasna – vsakič je bilo treba veliko stvari izumiti ali izdelati na novo. Spominjam se ogromnih računalnikov mainframe, danes pa vse selimo v računalniške oblake. Inovativnost je še danes stalnica, inovacij je bistveno več kot v drugih panogah. Samo poglejte, koliko novih in zelo vplivnih podjetij je zraslo v panogi IT v zadnjih desetletjih. Koliko novih, svetovno prepoznavnih imen je v tem času dobila panoga avtomobilizma? Teslo pa še mogoče kakega korejskega proizvajalca in to je to.

Zadnje desetletje ste tudi poslovni angel. Kako se (z)najdete v vlogi zadnjega – imate nos za zagonska podjetja in prebojne ideje?

Na žalost sem zadnja leta precej pasiven na področju vlaganja oziroma sodelovanja z zagonskimi podjetji. Veste, poslovni angeli so bolj sodelavci zagonskih podjetij kot pa vlagatelji v klasičnem pomenu. Še pred nekaj let je bilo bolje in upam, da se ti časi vrnejo. Iskanje in razvijanje novosti ter novih idej sta mi bila in sta mi blizu. S tem pa tudi zagonska podjetja – verjetno zaradi podobnosti z našimi začetki.