Intervju: Jason Scott, Internet Archive

»Pozabljivost svetovnega spleta je izredno velika«

Že s svojo fizično pojavo, ki vključuje kričečo obleko in klobuk Norega klobučarja iz sveta Alica v čudežni deželi, svetu sporoča, da je njegovo delo, milo rečeno, malce posebno.

Internet Archive, ena največjih neprofitnih organizacij na svetu, se namreč ukvarja z arhiviranjem vsebin svetovnega spleta in drugih artefaktov informacijske družbe. Z njim smo se pogovarjali o smislu in namenu tega početja ter spominu svetovnega spleta.

Kakšen se vam zdi družbeni diskurz o zgodovini informacijske družbe? Poleg dela znotraj organizacije Internet Archive ste tudi uveljavljen režiser in scenarist dokumentarcev o fenomenih informacijske družbe. Pred fotografiranjem za ta članek ste se preoblekli v zanimivo oblačilo in nadeli klobuk – je spektakel del uspeha pri podčrtavanju pomembnosti vašega dela?

V študentskih letih sem začel študirati na fakulteti Emerson College v Čikagu in v neki točki ugotovil, da sem si klopi delil s svetovno znanim komikom Bill Burrom in filmskima ustvarjalkama Wachowskis ter režiserjem Paulom Thomasom Andersonom. Nismo se družili, a to je bilo nekaj časa moje okolje, v katerem sem odraščal. Nato me je življenje odneslo v svet računalnikov in računalniških iger in takrat sem se ljubiteljsko začel ukvarjati z lastno zgodovino informacijskih tehnologij – računalniških iger, zanimivih spletišč.

Dokumentarne filme o fenomenih informacijske družbe sem začel snemati na začetku enaindvajsetega stoletja. Gnalo me je spoznanje, da je bil takrat idealni čas za produkcijo, saj so vsi glavni akterji sveta zgodnjega interneta še živi, hkrati pa me je skrbelo, da bodo njihova pomembnost prišla na površje šele po njihovi smrti.

Internet je res zelo velik

»V nekem trenutku smo skoraj kupili grad v Yonkersu, ker smo potrebovali nove prostore za strežnike,« na večerji po predavanju v ljubljanskem Računalniškemu muzeju pojasnjuje Jason Scott, digitalni zgodovinar in arhivist pri neprofitni organizaciji Internet Archive.

Ko sem stopil v stik z glavnimi akterji na področju elektronskih oglasnih desk (bulletin-board system, BBS – op.p.), mi najprej nihče od njih ni verjel, da z dokumentarcem mislim resno. Spomnim se, da mi je eden od intervjuvancev rekel, da četudi gre za nateg, bo v njemu sodeloval, saj se mu zdi, da sem v končni izdelek vložil veliko časa in energije.

Nato se je izkazalo, da gre za pri tehnoloških inovacijah za veliko zgodb z izredno človeškimi platmi. Programska in strojna oprema je del zgodbe, a veliko pomembnejši vidik so se mi zdeli odnosi med glavnimi akterji, zato sem se bolj osredotočil v ta del zgodbe. Hkrati sem lahko s svojim igralskim ozadjem uspel njihove zgodbe ubesediti na zanimiv in zapomnljiv način.

Zakaj bi se nekdo odločil arhivirati svetovni splet?

Zgodba projekta Internet Archive se začne z mojim sodelavcem, Brewster Kahle, ki je v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil podjetje za ocenjevanje priljubljenosti spletnih mest in ga nato prodal spletnemu velikanu Amazonu. Z denarjem od prodaje je ustanovil neprofitno ustanovo Internet Archive in eden prvih projektov je bil Wayback Machine, s katerim lahko vsakdo pregleduje stare različice spletnih mest.

Odgovorov na vaše vprašanje je toliko, kolikor je uporabnikov našega arhiva. Ljudi zanima zgodovina svetovnega spleta in razvoj priljubljenih spletišč skozi čas, arhiv služi tudi za preverjanje spletnih izjav in stališč političnih osebnosti, ki jih naknadno izbrišejo, prav tako je zadeva zanimiva iz stališča nišnih spletnih projektov, ki v nekem trenutku izginejo iz digitalnega sveta.

Splet zelo hitro pozablja in floskula o tem, da boš pri petnajstih letih naredil neumnost in jo objavil na spletu, nato pa te bo ta neumnost spremljala do smrti, preprosto ne drži. Količina spletišč, ki vsak dan izgine in količina spletnih vsebin, ki zaradi različnih razlogov preneha obstajati, je velika.

In če se nihče ne ukvarja z arhiviranjem, lahko nastane velika škoda. Določena spletišča obstajajo samo nekaj let, pri čemer ne gre samo za nišne projekte, temveč tudi za pomembna spletna mesta – primer je recimo spletišče ameriškega Vrhovnega sodišča, kjer smo opazili, da zaradi različnih razlogov velika količina posameznih spletnih strani izgine iz svetovnega spleta v nekaj letih po objavi.

Ekipa projekta Internet Archive na mesec arhivira do sto milijard spletnih povezav, kar je še vedno majhen delež vseh vsebin, ki trenutno obstajajo na svetovnem spletu, saj je svetovni splet preprosto glomazen. Če to preračunamo v količino podatkov, lahko rečemo, da vsak dan shranimo do petinsedemdeset terabajtov novih spletnih vsebin, ki vključujejo spletna mesta, video in zvočne posnetke, revije, povezane z informacijsko družbo in druge vsebine.

Katere vsebine je najtežje arhivirati?

Rekel bi, da so to vsebine, ki se nahajajo na strežnikih velikih družabnih omrežjih. V arhivu tako ne boste našli vsebin izbrisanih Twitter računov, manjkajo tudi igre za na omrežju Facebook, kot je recimo priljubljeni Farmville – skratka, manjkajo vsebine, ki jih avtorji na različne načine dobesedno zaščitijo pred arhiviranjem.

Zahtevne so tudi vsebine, ki zasedejo veliko prostora na strežniku. Tukaj prednjačijo prenosi igranja računalniških iger, ki trajajo po več ur ali celo dni, njihova vrednost pa je ponavadi relativno nizka.

Seveda obstajajo posamezni primeri, kjer vrednost naraste – v arhivu imamo tako posnetek zadnje runde spletne streljačine Halo 360, preden je Microsoft ugasnil strežnike. V tem primeru je sentimentalna vrednost veliko večja, saj pri ljudeh iz celega sveta ta prenos predstavlja konec nekega obdobja.

A je to ena od najtežjih nalog pri mojem delu – sprejemanje odločitev o tem, katere vsebine bomo shranili in katerih zaradi objektivnih razlogov preprosto ne moremo arhivirati.

Kako obstojne so vsebine na digitalnih nosilcih, ki jih imamo po svojih domovih?

Rekel bi, da je povprečna življenjska doba vsebin na nosilcih nekje do treh let. Če ste na določene digitalne vsebine čustveno navezani oziroma imajo veliko vrednost, potem se z njimi redno ukvarjajte in poskrbite, da jih boste hranili na nosilcih informacij, ki bodo dejansko opravljali svoje delo. Seveda obstajajo izjeme – pri svojem delu sem uspešno rešil podatke iz štirideset let starih disket, a napetosti in stresa ob tem početju ne privoščim nikomur.

Obstaja torej tehnologija, ki zagotavlja obstojnost podatkov? So nove oblačne tehnologije rešitev problema obstojnega arhiva?

Ha, sedaj se bova dotaknila področja podatkovnih verskih vojn. Sam vedno govorim, da je življenje »izgubna oblika« hrambe podatkov – v času svojega življenja neprestano pozabljamo določene informacije in s tem se moramo sprijazniti, čeprav gre v določenih primerih za podatke, ki imajo veliko čustveno vrednost. Ta težava postane še večja, če se začnemo izpraševati o svoji minljivosti – kaj bo tisto, kar bomo pustili zanamcem in kako hitro bodo naše sledi izginile po naši smrti?

Rekel bi, da je še najboljši nasvet ime programa hrambe digitalnih vsebin, ki ga izvajajo v knjižnicah na stanfordski univerzi in se imenuje LOCKS, kar pomeni Veliko kopij naredi vsebine varne (Lots Of Copies Keep Stuff Safe – op.p.). Svetoval bi vam torej, da vsebine hranite na čim večjemu številu različnih nosilcev in redno preverjate njihovo obstojnost.

Tudi v oblačnih storitvah?

Pri oblačnih hrambah največji problem vidim v njihovi netransparentnosti. Oglašujejo se z slogani »Dajte nam petdeset evrov in nikoli več vam ne bo treba skrbeti za varnost vaših vsebin,« kar zveni odlično, dokler podjetje ne propade in vaše vsebine izginejo brez sledu.

Spomnim se pogovorov z Googlovimi inženirji pred dvajsetimi leti, ki so mi svetovali, naj vedno delam pet kopij svojih vsebin, ki so shranjene na vsaj treh različnih geografskih lokacijah – to se mi še vedno zdi dober način hrambe.

Hkrati ugotavljam, da se morate odločiti, katere vsebine boste arhivirali. Stare fotografije vaših staršev, dnevniki z veliko sentimentalno vrednostjo, zvočni posnetki prvih besed vaših otrok – vse to je vredno hraniti. Na drugi strani vam zagotavljam, da hramba glasbe popularnih glasbenikov, popularnih filmov in drugih kulturnih artefaktov res ni potrebna – za to bodo že poskrbeli drugi.

A glavni problem digitalne hrambe podatkov ostaja ravno njihova domnevna nesmrtnost, ki so jo polna oglasna sporočila in dejanska trajnost novejših nosilcev podatkov in tehnologij za hrambo.

Pa če greva za konec še na konec svetovnega spleta. Glede na to, da ste pri svojem delu videli že veliko koncev in začetkov informacijske dobe, me zanima kako se bo po vašem končala zgodba interneta?

Dolg premor. Težava z internetom je v tem, da v bistvu nikoli ne vemo, o kateri tehnologiji govorimo. Domnevam, da bi konec interneta lahko prišel takrat, ko bomo razvili način komunikacije na daljavo, pri kateri ne boš imel občutka, da govoriš skozi stroj – to kar se sedaj v res rudimentarni obliki dogaja s skriptami umetne inteligence.

Konec interneta bi lahko pomenil, da bomo pogovor s stroji zamenjali za pogovore z ljudmi, ki preprosto »vedo preveč«. Nisem prepričan, da bo konec interneta nekaj boljšega za ljudi, a po drugi strani nas vsaj ne bo več skrbelo za hitrost povezav in druge tehnološke pomanjkljivosti.

Premor. Lahko da se motim, konec interneta je res dobro vprašanje.