Intervju - Kariera v IT

Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijevcev« in strokovnjakov s področja računalništva.

Marjan Bradeško je poznan v treh krogih ljudi: med IT-jevci, strokovnjaki za učenje in – med pohodniki. Profesionalno živi v svetu IT in izobraževanja, po službi pa predvsem na pohodnih poteh. V vseh treh svetovih izkazuje izjemne številke: skoraj 33 let v družbi NIL, ki je zdaj del skupine Conscia, ter pet izdanih knjig – dve strokovno-poslovni in tri popotniške, v katerih opisuje svoje dogodivščine in osupne s potmi, ki jih je v življenju prehodil. Marjan je človek z izredno bogato in raznoliko kariero, ki se je vedno dotikala informacijske tehnologije. V podjetju NIL je zamenjal kar nekaj delovnih mest: od omrežnega inženirja do direktorja Centra odličnosti. Ogromno se je ukvarjal s prenosom znanja, nekaj let je preživel tudi v prodaji.

Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?

Pilot in še pilot. Belo letalo na nebu je bila najboljša stvar, ki sem jo lahko videl z ozkega dela zemlje na naši kmetiji v polhograjskih hribih, pa še v sorodstvu smo imeli pilota. Ker je bilo kmalu jasno, da zaradi očal to ne bo šlo, sem razmišljal o novinarstvu, celo slikarstvu …

Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?

Prav gotovo me je navdihnil predmet računalništvo na viški gimnaziji. To je bilo še v časih, ko smo programe v računalnik vnašali prek luknjanih kartic. Nekje leta 1977 sem se srečal s tem in zdelo se mi je imenitno z nekim čudnim jezikom (Pascal) dopovedati računalniku, naj nariše sinusno krivuljo. Ker smo takrat po gimnaziji za eno leto šli v vojsko, sploh nisem natančno vedel, kje bom študiral – in ravno vmes se je odprl štiriletni študij računalništva na tedanji Fakulteti za elektrotehniko. Vpisalo me je kar moje dekle, danes žena. Bil sem torej prva generacija, ki je šla po gimnaziji v vojsko, in prva generacija štiriletnega študija računalništva.

Osebna izkaznica

Predstavlja se nam Marjan Bradeško, direktor Centra odličnosti v skupini Conscia, v Sloveniji bolj poznanega podjetja NIL, ki je bilo ustanovljeno leta 1989, danes pa je z rešitvami in lokalnimi predstavniki prisotno po vsem svetu. Zaposluje več kot 200 strokovnjakov, Marjanova šifra v kadrovski evidenci pa je bila 007, kar pomeni, da je v podjetju že od začetka.

Kakšna je bila vaša pot do prve zaposlitve? Kaj je bilo na tej poti najtežje?

Najtežja je bila hitrost. Diplomiral sem namreč predčasno (prej kot v štirih letih od vpisa), absolventski staž sem preskočil, se takoj vpisal na tedanji magisterij in se na Fakulteti za elektrotehniko zaposlil kot mladi raziskovalec. Tako sem dejansko imel le osem prostih dni med študijem in službo. Vse počitnice pa sem pisal diplomo in delal v laboratoriju na fakulteti.

Ker ste praktično celotno kariero pri istem delodajalcu, vam občutek pri menjavi službe verjetno ni poznan. Vsekakor pa ste šli tudi v NIL-u skozi toliko sprememb, da vam to vseeno najbrž ni popolnoma neznano.

O, ta občutek mi je poznan! Po šestih letih na Fakulteti za elektrotehniko sem prišel v NIL v povsem drugo okolje (a z znanimi sodelavci). Poslovni svet se pač drugače vrti, bistveno hitreje. Takoj so me dobesedno zgrabile turbulence – začeli smo graditi velika omrežja v Sloveniji, komercialno ponujati internet … Bil sem glasnik nove dobe (dobesedno), predaval, pisal za številne revije (tudi za Monitor), organiziral tiskovne konference, programiral, se učil, pisal projekte za nova omrežja. Ni nas bilo veliko in hitro si bil deklica za vse. Zaradi menjave delovnih mest v NIL-u sem vedno znova tudi nekaj učil.

Kaj je bilo v vaši karieri najtežje in kako ste se prebijali skozi ovire?

Kar nekaj zadev je bilo težkih. Ker sem veliko potoval (predaval sem po vsem svetu, od Amerike prek Japonske do Avstralije), sem bil zelo malo doma. Stike mi je pomagal ohranjati internet, dolgo le elektronska pošta. Druga težava je bil obseg dela, saj zaradi narave razvoja v IT-ju ni bilo mogoče vsega spraviti v osem delovnih ur na dan. Tretja težava je bilo delo v različnih časovnih pasovih – dolga leta sem dopoldne delal v podjetju, popoldne in pozno zvečer pa še z ameriškimi strankami, posebej v času, ko sem bil v prodaji. Zadnji dve težavi sem reševal s stvarmi, ki so stran od računalništva, veliko sem bral, pisal, načrtoval … in opazoval. Iz mojih inštruktorskih dni sem napisal knjigo o javnem nastopanju z naslovom Povejte z veseljem, iz prodaje pa sem vse, kar sem se naučil, strnil v knjigo Prodajte s srcem.

V NIL-u se veliko ukvarjate s prenosom znanj, zato vam je tematika novincev v poslu dobro poznana. Na kakšne načine poskrbite, da ljudje dobijo ustrezno znanje, ter predvsem, da ne obupajo na poti?

NIL sodi med pionirje, ko gre za uvajanje novincev – imamo »zaposlene«, še preden se zares zaposlijo. Zelo veliko delamo s študenti, ki skozi razne programe ob študiju spoznavajo, kako je videti delo, se vanj počasi vključujejo, spoznavajo, kaj jim zares leži, in tako ne »pogoltnejo« vsega naenkrat. Na tak način je uvajanje postopno, prav tako pa je v naši branži, posebej pa v našem podjetju, pomoč kolegov samoumevna – mentorjev ni treba iskati, kdor prosi za pomoč, jo brž najde pri kolegu. Odprtost pri deljenju znanja in izkušenj je nekaj, kar je pri nas samoumevno.

Srečujemo vas lahko na različnih konferencah po svetu, kjer predavate. Kako je prišlo do tega in kako ste se spopadali z dejstvom, da angleščina ni vaš materni jezik?

Dokler sem predaval tečaje kot inštruktor, je bila angleščina omejena na strokovni besednjak, tako da mi to ni predstavljalo težav. Sem pa veliko bral v angleščini, z vsake poti sem prinesel nekaj knjig. Tudi kasneje je bila angleščina glavni sporazumevalni jezik, saj sem delal predvsem na ameriškem trgu, strokovna literatura je bila večinoma v angleščini … Kako že rečejo? Jezikovna kopel! Nekoliko težje je bilo, ko sem začel predavati na konferencah, saj sem iz IT-ja počasi lezel v učenje, v »kognitivne« znanosti … Skozi leta sem se priučil, usvojil besednjak, ogromno bral, poslušal spletna predavanja, večinoma skozi samoučenje. Na konferencah pa sem se znašel predvsem iz trme. Ker so bila sredstva za potovanja na konference, posebno na tiste, ki so me zanimale zadnja leta, dokaj omejena, sem dejal: Če ne morem biti udeleženec, bom pa govornik, saj imajo ti udeležbo na konferenci brezplačno. Prvi predlog je bil zavrnjen, že pri drugem pa sem bil sprejet. In potem sem se prijavljal na vse več konferenc. Zdaj sprejmejo tako rekoč vsak moj predlog, tako da v ZDA predavam na dveh konferencah letno.

Kako se spopadate s stresom, ki je vsekakor prisoten pri delu v IT-ju?

Hm, nimam dobrega recepta oziroma ne jemljem vedno pravih »zdravil«. Verjetno sem kar precej v stresu, gotovo pa absolutno pomaga narava: tišina, barve, daljave, hoja, tudi napor oziroma fizična dejavnost. Pa veliko branja – ne strokovne literature, pač pa nekaj »lepega«, zanimivega, tudi sproščujočega. Pa seveda veliko pisanja. Pisanje uredi misli, je ustvarjalno, vsaka ustvarjalnost, ko pred teboj nastaja izdelek, pa nudi tiho notranje zadovoljstvo, prinaša svojevrstno dobro počutje.

Ko se danes ozirate nazaj na svojo kariero, kaj vam daje posebno zadovoljstvo?

Vesel in ponosen sem, da sem mnogim pomagal postati boljši. Kot pregledovalec sem številnim svetoval, kako predstavitve in dokumente narediti boljše, jasnejše, bolj prepričljive. Kot proktor (tisti, ki certificira druge inštruktorje) pa sem do inštruktorskega naziva pripeljal okoli 200 kandidatov po vsem svetu. Z nasveti in s spodbudo, seveda tudi z oceno in s povratno informacijo. Čeprav so me nekateri hudomušno imenovali »terminator«, je bila uspešnost pri meni daleč nad povprečjem – tudi zaradi spodbudnega pristopa, zaradi moje želje, da bi jim uspelo.

Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT-ju, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?

Kot vsak podvig se tudi v naši stroki vse začne z majhnimi koraki. Kot velikega krožnika ne moreš pojesti naenkrat, ampak po grižljajih, tako se lotiš tudi IT-ja. Pri tem nikakor ne gre preskakovati osnov, kar opažam v zadnjem času. Osnove so tako močna podlaga, da lahko kasneje, ko se spremembe dogajajo z veliko naglico, nov koncept prevedeš na znano osnovo in se naučiš bistveno hitreje. Sam še pri svojih »zrelih« letih večino novosti zapopadem hitro, ker sem podobne ideje videl že vsaj trikrat v življenju. Res pa je, da »osnovne šole IT-ja« nisem preskočil, še več, takrat sem bil tako navdušen, da sem se vsega naučil do podrobnosti. Med predavanji po svetu sem v učilnico prihajal uro ali več pred tečajem, da sem na opremi preizkusil nekatere zadeve, za katere sem pričakoval, da bodo tečajnike zanimale.

Brez katerih petih aplikacij bi težko živeli?

• Duo Mobile

• Webex/Teams

• Google Maps

• maPZS

• Digitalno bančništvo