Intervju - Kariera v IT

Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijevcev« in strokovnjakov s področja računalništva.

Roman Zvonar je CTO (Chief Technical Officer – glavni tehnični direktor) v podjetju Lexpera, kjer se ukvarjajo s pravno informatiko, v Sloveniji pa so najbolj prepoznavni s svojim spletnim portalom IUS-INFO, ki je od leta 1989 doživel veliko preobrazb. Svojo poklicno pot v podjetju je začel kot študent, se kalil kot programer, prilezel do vodje razvojnega oddelka in direktorja informatike, zdaj pa je CTO na ravni celotne skupine Lexpera. Prav v tem mesecu je v podjetju Lexpera naštel že točno 30 let.

Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?

Ko sem bil star dve leti, so me v navdušenju nad takratnim prvim človeškim pristankom na Luni naučili, kdo je bil prvi človek, ki je stopil nanjo. In potem, ko so dvoletnika preverjali in spraševali, kdo je prvi stopil na Luno, sem vedno kot iz topa ustrelil: »Astronavt Armstrong.« Tako imam poklic astronavta nekako v podzavesti (smeh). Ker so me navduševala vsakovrstna znanstvena odkritja in raziskovanja ter različni nenavadni izumi, sem si želel postati znanstvenik ali izumitelj. Ob pomorskih dogodivščinah v oddajah Jacquesa Cousteauja sem se navduševal nad poklicem pustolovca – raziskovalca novih svetov. V vožnjah z očetom v tovornjaku sem sanjal, da bi bil šofer. Igranje in delo na babičini kmetiji pa sta me navdajala z idejo, da bi postal kmet. A izbira astronavta vedno zmaga.

Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?

Prvi korak je bila zagotovo odločitev za vpis na srednjo računalniško šolo v Velenju namesto samoumevne odločitve za naravoslovno gimnazijo v Celju. Vsi osnovnošolski odličnjaki so se namreč takrat skoraj po pravilu vpisovali na gimnazije. Ker me je takrat še posebej privlačilo novo, neznano in malce skrivnostno, sem se navdušil nad novim – računalništvom. Seveda nisem zares vedel, kam se podajam, in malce skeptični starši so mi modro »uredili« pogovor z mojim veliko bolj razgledanim stricem – profesorjem in raziskovalcem. Še danes, več kot 40 let je tega, se spominjam tega pogovora in stričeve misli, da se bo računalništvo v naslednjih desetletjih zagotovo intenzivno razvijalo in podpiralo vse druge poklice. Prav zaradi te misli se mi je zdelo, da ne morem zgrešiti, če stopim na pot računalništva, četudi kdaj kasneje zajadram v kateri drug poklic.

Kakšna je bila vaša pot do prve zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?

Po srednji šoli sem si želel razširiti svoje obzorje s študijem na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, smer avtomatika. Programiranje se mi je zdelo sicer zelo zanimivo in zabavno, toda ne v velikih centrih AOP, kjer sem opravljal prakso v srednji šoli. Zdelo se mi je premalo dinamično in ustvarjalno, pecejev pa takrat še ni bilo. Nekako hkrati z vpisom na fakulteto sem dobil možnost študentskega dela na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo, in sicer kot programer na delovni postaji HP (HP9000 C110). Spoznavanje, učenje in delo v zame takrat povsem novem razvojnem okolju sem začel pod zelo dobrim mentorstvom asistentke za matematiko ljubljanske matematične fakultete – takrat so na inštitutih programirali v glavnem matematiki in fiziki (smeh). Kmalu mi je povsem prepustila delo ter odgovornost in takrat sem nekako zares stopil v čevlje samostojnega programerja in razvijalca.

Kasneje se mi je ponudila priložnost študentskega dela – programiranja v novonastalem podjetju, kjer so me po nekaj mesecih tudi zaposlili. Vmes sem zaključil še študij elektrotehnike, ostal pa sem v poklicu programerja in razvijalca v podjetju. V tistem času smo z velikim zanimanjem odkrivali novonastali splet in spoznavali hitri razvoj novih programskih jezikov ter platform. Vse to je bilo več kot privlačno za mladega inženirja, ki je tako ostal v svetu IT.

Že v petih letih se v podjetjih marsikaj spremeni, kaj šele v 30. Tudi pri vas ni bilo nič drugače. Kako ste se spopadali z vsemi spremembami v podjetju?

Na spremembe se najlažje prilagaja mlad človek, in ker smo v podjetju začeli delati zelo mladi, nekaj let ni bilo prav veliko težav s sledenjem hitremu razvoju in spremembam. Tudi kasneje so se nam pridruževali mladi in študentje, in ker je bilo dovolj odprtosti za sodelovanje med starejšimi, izkušenejšimi in mladimi, mladostna prilagodljivost in kreativnost pa sta nalezljivi, je bilo tudi spremembe lažje sprejeti in obvladovati. Spremembe sem vedno dojemal kot nove poti v neznano, neraziskano in prav zaradi tega so se mi zdele zanimive in se jih nisem bal. Želja po obvladovanju sprememb je bila zame vedno izziv, ki mi je dal dovolj motivacije tudi za prilagoditve manj prijetnim stvarem, ki jih nekatere spremembe tako ali drugače vedno prinesejo s seboj.

Danes je delo programerja zelo drugačno, kot pred 30 leti. Tudi tehnologije so se popolnoma spremenile. IUS-INFO je najprej živel na disketah, zdaj živi kot spletni portal. Kako ostajate na tekočem z vsemi spremembami tehnologije?

Hiter razvoj na področju naših tehnologij je po svoje zastrašujoč, predvsem zato, ker poteka v smeri vse večje specializacije znanj, kar je naravno za hitro razvijajoča se področja. Poleg tega se informacijska tehnologija širi na vsa druga področja našega življenja in zahteva njihovo poznavanje. Razvoju najlažje sledim z reševanjem konkretnih strokovnih problemov, še posebej takih, ki zahtevajo inovativnost, z izobraževanji, s konferencami, z dejavnim sodelovanjem s sodelavci v podjetju ter tudi z mladimi študenti računalniških fakultet. V podjetju se trudimo, da vsako leto z vsaj nekaj projekti omogočimo raziskovanje in preizkušanje novih tehnologij. Brez tega ni razvoja, prav tako kot tudi ne brez samoiniciativnosti, ki naj jo v ekipo prinese vsak posameznik.

V vseh teh letih se je gotovo zamenjalo veliko sodelavcev, ki so s seboj prinesli in tudi odnesli znanja. Na kakšen način ohranjate raven znanja v podjetju?

Seveda, imate prav. V vseh teh letih so sodelavci prihajali in odhajali. Ob prihodu novega sodelavca je pomembno, da ga uvaja, spremlja in usmerja aktiven in strokoven mentor. Vsak novi sodelavec prinese s seboj nekaj posebnega in ustvarjalnega. V začetku, ko še ni obremenjen z obstoječim »sistemom« in težavami, je zelo pomembno, da zmore celotna ekipa prisluhniti njegovim morda tudi malce »naivnim« idejam, da jim da dovolj prostora in priložnosti za razvoj. Na tak način razvojno delo lažje stopi iz nekaterih ustaljenih vzorcev in praks ter se nenehno pomlaja.

Drugi način ohranjanja znanja je deljenje specialnega znanja znotraj razvojnega tima. To naredimo tako, da občasno zamenjamo naloge in vloge v ekipi, tako niso vedno vezane le na tistega, ki jih najbolje opravlja in pozna. To je včasih zelo zanimivo, saj spoznavamo in bolj cenimo delo drug drugega, tako pa tudi dosežemo, da ne ostajamo v svojih delovnih mehurčkih.

Za ohranjanje ravni znanja v podjetju je pomembno tudi, da se z odhajajočimi sodelavci razidemo na pozitiven način, ker s tem najbolje poskrbimo za dober prenos znanja in informacij.

Kaj v vaši karieri je bilo najtežje in kako ste se prebijali skozi ovire?

Vedno mi je bilo najtežje iskanje pravega ravnovesja med željami, potrebami in realnimi možnostmi, in sicer pri konkretnih projektih in na področju razvoja. Uporabniške zahteve, časovni roki, čas, potreben za vzdrževanje platforme, čas, ki ga razvojna ekipa želi in potrebuje za raziskovanje in spoznavanje novih tehnologij ... so le nekateri dejavniki, med katerimi je treba krmariti in zahtevajo veliko mero prožnosti, iznajdljivosti, dobrega predvidevanja in izkušenj ... Kadar nam uspe najti pravo mero v vseh teh izzivih, takrat so ovire manjše in lažje obvladljive.

IT-poklic običajno zahteva veliko sedenja in je nemalokrat tudi stresen. Na kakšen način se spopadate s tem?

Zelo pomembni so pozitivno delovno okolje in sodelavci, ki te obdajajo. Najbližji sodelavci so prvi, ki najbolj pomagajo prebroditi stresne trenutke na delovnem mestu in pri projektih. Z dovolj sproščene komunikacije se da doseči, da do prenapetih situacij sploh ne pride.

Osebno mi pri premagovanju stresa pomaga aktivno preživljanje prostega časa v naravi z družino in s prijatelji. Rad se gibam po naših skalnatih gorskih poteh in vrhovih. Napolnjuje me tudi odkrivanje umetnosti v besedi, glasbi in sliki, rad obiskujem koncerte klasične glasbe, stopim v galerijo in berem.

Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?

Vsakemu predlagam, da pri odločanju prisluhne samemu sebi, pri tem upošteva svoja močna področja in izkušnje, ki jih ima. Te je dobro začeti nabirati čim prej, ne le v formalnem izobraževanju, ampak tudi drugače; ob igri in delu, v različnih prostočasnih dejavnostih in športu, ob dobrih študijskih projektih in počitniškem delu ter dodatnem izobraževanju na kateremkoli področju. Zelo pomembno se je preizkušati v mednarodnem okolju, s študijskimi izmenjavami, projektnim delom in z drugim sodelovanjem. Vse to bo mladim pomagalo odkrivati, kaj jih zares veseli in v čem lahko najbolje razvijajo svoje sposobnosti. Izkušnje, ki jih bodo prinesli v IT-poklic od drugod, so neprecenljive, so njihove in bodo zaznamovale vsako delovno okolje, v katero se bodo vključevali. Tudi za poklic astronavta (smeh) ni enoznačne učne in poklicne poti.

Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!

• MS Visual Studio

• Excel

• Koomot

• Meteoblue

• Google Maps