IoT: revolucija ali pot v kaos?

V zadnjem času z različnih koncev sveta čedalje pogosteje slišimo napovedi o prihodu, celo pravcatem pohodu tako imenovanih internetnih stvari (Internet of Things), ki bodo povezale doslej nepovezane naprave: od domačega hladilnika do pametnih očal in števca elektrike. Zamisel, da bomo lahko med sabo informacijsko povezali domala vse naprave, ki nas obkrožajo, se marsikomu zdi zanimiva, celo navdušujoča, če pomislimo, kaj vse bi lahko s tem pridobili. Toda obenem vedno več strokovnjakov opozarja, da utegnejo biti te naprave pravcati recept za kaos. Nekateri celo menijo, da bo zamisel povsem pogorela, če se izdelovalci tega segmenta ne bodo lotili preudarneje.

V današnjih časih vse več izdelkov okoli nas dobiva predpono »pametni«. Pametni telefoni, pametne ure, pametna očala, pametni avtomobili, pametni televizorji. Toda če je verjeti predstavnikom izdelovalcev iz različnih panog (ne nujno samo računalniške), je to šele začetek. Javni cilj vseh je v svojih izdelkih ponuditi nekaj več, povezati izdelke s sodobnimi mobilnimi napravami in vanje vgraditi nekaj inteligence. Seveda s tem želijo predvsem prepričati kupce, da bi v navdušenju zamenjali svoje še povsem dobre izdelke.

Na splošno so te izdelke začeli poimenovati internetne stvari, pojavljati se je začela kratica IoT. Žal je njihova definicija nekako meglena, stvar interpretacije tistih, ki govorijo o njih. Osebno mi je še najbliže razlaga, da so to naprave, priključene v neko omrežje, še najraje v internet, in se tam znajo samodejno nastaviti in povezati z drugimi napravami. Malo smešen, a nazoren zgled je pametni opekač kruha, ki se bo nekoč znal povezati z mojo budilko in tipalom gibanja v pametni zapestnici in zaradi tega spekel dva kosa kruha ravno v pravem trenutku.

Analitske družbe naprave IoT kujejo v zvezde. V Gartnerju so naračunali, da bomo imeli leta 2020 že 26 milijard naprav IoT. Če si ne znate predstavljati, to je nekajkratnik vseh osebnih računalnikov, pametnih telefonov in tablic skupaj. Izdelovalci hladilnikov, pametnih zobnih ščetk in najrazličnejših pametnih tipal pa zadovoljno pritrjujejo. Super, ali ne?

Toda v poplavi navdušencev je vse glasnejši glas tistih, ki opozarjajo, da se nekatere stvari dogajajo prehitro, neusklajeno, včasih celo v napačno smer, zagotovo pa predvsem v korist izdelovalcev, ne uporabnikov. Kar nekaj jih meni, da bodo naprave IoT postale predvsem velikanska množica nenadzorovanih, nezavarovanih naprav, ki jih bodo hackerji zlahka uporabili ali kar »ugrabili«.

Glede na dosedanje izkušnje z izdelovalci, ki promovirajo te izdelke, bi skeptikom kar pritrdil, da imajo prav. Naprave IoT bodo namreč večinoma preproste, z majhno dodano vrednostjo za izdelovalca potem, ko jih bo prodal in oddal kupcem. Zelo verjetno bo izdelovalec kaj kmalu pozabil nanje in jih nehal posodabljati ter vzdrževati vgrajeno sistemsko programsko opremo. Ne verjamete? Poglejte svoj domači televizor ali kak drugi kos zabavne elektronike in pomislite, kako pogosto izdelovalci posodabljajo programsko opremo zanje.

Poleg tega imajo naprave IoT značilno nadvse primitivno zaščito. V številne je mogoče vdreti s privzetim geslom ali z najosnovnejšimi tehnikami vdora. To se pravzaprav dogaja že danes. Strokovnjaki za varnost so konec lanskega leta zaznali združbo, ki je vdrla v okoli 100.000 različnih potrošniških izdelkov, z njimi so poslali naokoli približno 750.000 sporočil z zlonamerno kodo. Uporabljali so jih kot sužnje za svoje namene. Po ocenah je približno četrtina teh naprav takih, ki sodijo v kategorijo stvari IoT. Za nameček strokovnjaki menijo, da je večina teh napadenih naprav še danes »okužena«.

Varnost pa ni edina težava naprav IoT. Številni strokovnjaki opozarjajo na skoraj popolno pomanjkanje standardov za medsebojno konfiguracijo in povezovanje teh naprav. Jean-Louis Gassée, eden ključnih izvršnih direktorjev iz zlate dobe družbe Apple, je nedavno v svojem blogu zapisal, da se bo pri napravah IoT pokazal sindrom »košarice daljincev«. Skoraj vsi imamo doma cel kup daljincev. Toliko jih imamo, ker se izdelovalci niso mogli ali hoteli domeniti med seboj o enotnem standardu. Velika verjetnost je, da bo tako tudi pri napravah IoT. Morda enotnih standardov ne bodo nikoli dosegli. Brez standardov pa se nam obeta kaos.

Tu je še en vidik, ki ga ne gre prezreti. Izdelovalci pozabljajo povedati, da si s tem želijo skrajšati cikle zamenjave naprav. Na področju mobilnih telefonov so nas že nekako navadili, da je pričakovani cikel zamenjave dolg dve, največ tri leta.

Si predstavljate, da bi nas izdelovalci pametnih pralnih strojev skušali prepričati, da jih menjamo enako pogosto? Natanko to se bo zgodilo. Razlog je tako rekoč na dlani: če bodo naprave IoT vsaj približno uspešne, kot napovedujejo, bo zanje zmanjkalo prostih internetnih naslovov. Z drugimi besedami, uporabljati bomo morali protokol IPv6.

Zamisel internetnih stvari je sama po sebi povsem dobra, spodbuja nove načine razmišljanja in uporabe tehnologije. Toda zdi se, da snovalci za zdaj puščajo preveč področij nedorečenih, da bi bila ta tehnologija uspešnica na daljši rok. To pa ne pomeni, da se stvari ne morejo obrniti na bolje. A želeli bi si, da bi industrijski velikani na ta odprta vprašanja verodostojno odgovorili zdaj, še preden trg preplavijo z nedorečenimi in nedokončanimi izdelki.