Iskanje iskalnika

Septembra lani, ko je Google praznoval desetletnico delovanja, je Marissa Mayer, Googlova podpredsednica, zadolžena za iskanje in uporabniško izkušnjo, dokaj nepremišljeno izjavila, da je iskanje v 90-95 % rešen problem.

Res običajno pravimo, da se hudič skriva v podrobnostih, toda iskanje je postalo vse preveč pomembno in obsežno, da bi ga lahko - kljub nedvomnim Googlovim dosežkom na tem področju - razglašali za skoraj rešen problem.

In kot da bi nepremišljena izjava izzvala tekmece, so se ravno po njej razkrili novi konkurenti, ki razgaljajo slabosti Googlovega pristopa. Konkurenca je seveda na tem področju še kako dobrodošla, saj je odsotnost resnega konkurenta omogočala Googlu, da je precej počasi razkrival novosti in večino prizadevanj, vsaj navzven, usmerjal predvsem na področje monetizacije iskalnika in njegovih pritiklin, kot je za velike denarje kupljeni YouTube, ki še vedno išče pot do dobičkonosnosti.

Vzpostavljanje novega, globalno konkurenčnega iskalnika, nikakor ni preprost problem, kot zelo dobro ve npr. Microsoft, ki mu kljub skoraj neomejenim virom še vedno ne uspe preboj. Čeprav so pravila izgradnje uspešnega iskalnika že dolgo znana in je večina temeljne programske infrastrukture na voljo celo kot prosta koda (npr. Apache Hadoop), je praktično vsem poizkusom izdelave boljšega "Googla" od Googla zelo hitro odklenkalo. Zadnji tak primer je bil iskalnik Cuil. Mimogrede, prav te dni znova nadvse intenzivno indeksira spletne strani, tako da morda pripravlja kakšno novo presenečenje. Če je kaj 90-95 % rešeno, potem je to vzpostavitev lastnega iskalnika, preostali drobec pa je ključni preboj, ki uporabnikom ponudi dovolj pomembno inovacijo, da ga začno uporabljati vsak dan. Google je postavil nadvse visoke standarde in zgolj s posnemanjem in drobnimi izboljšavami, s katerim bi ga lahko premagali, zelo verjetno ne bo šlo.

Povsem druga slika pa se odpre, če k iskanju pristopimo na novo. Na primer tako, da sami ustvarjamo informacije, ki jih velja preiskovati, ali pa da omogočimo izračunavanje novih informacij iz že vzpostavljenih obsežnih zbirk podatkov. Splet je čudovit medij predvsem zato, ker je tako obsežen. V njem pa so informacije porazdeljene zelo neurejeno in ustvarjanje vsaj malo reda v njem je omogočilo Googlov vzpon. Vendar pa se nove vsebine dodajajo v splet v vse bolj intenzivnem tempu in tisti, ki drži ključe do najbolj priljubljenih vrat, lahko svojo prednost dodobra izkoristi. Danes se velikanske količine novih podatkov dodajajo v splet predvsem prek družabnih omrežij. Google ima zelo veliko srečo, da gre pri njih večinoma za izgubljanje časa. Če bi se tradicionalni mediji zganili že prej in namesto neskončnega stokanja raje vzpostavili nekakšen novičarski "facebook", bi Google hitro naletel na velike težave, saj svežih novic zaenkrat še ne more dovolj hitro vstavljati v svojo iskalne superračunalnike. Tako ga pri iskanju v resničnem času danes ogroža predvsem Twitter, tam pa gre v glavnem za iskanje igle v kopici sena. Tu in tam se res pripeti dogodek, ki ga bodo navdušeni ščebetalci prvi pokrili z vseh pomembnih in nepomembnih plati, a večinoma gre predvsem za šume, ki so posamezniku morda tu in tam pomembni - npr. ko se odloča za nakup novega nahrbtnika za svoj prenosnik - ne morejo pa vzpostaviti tega priljubljenega družabnega omrežja za resno alternativo uveljavljenim iskalnikom (iskalniku). Da ne govorimo o hudi nesimetriji, ki le drobcu uporabnikov Twitterja, ki so si nabrali dovolj mogočno zaledje "sledilcev", omogoča hiter odziv na vprašanja, ki jih javno zastavljajo.

Odprta knjiga ostaja iskanje večpredstavnih vsebin. Prepoznavanje obrazov in motivov na slikah je sicer zanimiva novost, ki jo počasi pridobivajo vsi pomembnejši iskalniki ali spletne shrambe fotografij, preiskovalna tehnologija pa večinoma še vedno temelji na besedilu, ki spremlja sliko. Nekoliko pomembnejši so preboji na prepoznavanju govora, kjer prav Google zadnje čase dela velike korake, čeprav bo minilo še veliko let, preden bo prepoznavanja glasu učinkovito delovalo tudi za neangleščino. Ne glede na to je glasovno preiskovanje ali indeksiranje zvočnih posnetkov govorov v angleščini danes že dovolj izpopolnjeno, da je praktično uporabno. Kot tudi prepoznavanje skladb na podlagi predvajanega drobca posnetka, kjer je seveda v ozadju velikanski finančni interes bogatih ponudnikov mobilnih komunikacij, ki jim taka zrela tehnologija lahko prinese še veliko denarja. Žal pri zamomljanem ali slabo odpetem drobcu rezultatov še ni in vprašanje je, ali bodo kmalu.

V teh dneh pa lahko spremljamo rojstvo še ene spletne storitve, ki ji sicer le stežka lahko rečemo iskalnik, a je njen namen zelo podoben: podati odgovore na zastavljena vprašanja. Stephen Wolfram, angleški fizik in s svojim podjetjem Wolfram Research tudi uspešen podjetnik, je svetu predstavil svoj tretji veliki projekt, storitev Wolfram Alpha, ki naj bi bila nekakšen stroj za izračunavanje znanja. Wolfram je zaslovel s svojim programom Mathematica, ki mu na svetu praktično ni para in je v minulih letih postal neprecenljivo orodje številnih študentov, inženirjev, raziskovalcev in sploh vseh, ki jih zanima kaj izračunati. Njegov drugi veliki projekt je bila knjiga Nova vrsta znanosti (New Kind of Science), s katero je izpostavil celični avtomat kot ključno matematično orodje, ki lahko pojasni tudi najbolj kompleksne naravne pojave, pri katerih uveljavljeni pristopi odpovedo. Oba velika projekta je združil v Alpho, nekakšno spletno Mathematico, ki naj bi na podlagi številnih računskih metod in skrbno negovanih podatkov iz preverjenih in obsežnih zbirk podatkov lahko izračunavala nove odgovore.

Ne glede na nesporno zanimivost in predvsem potencial Alphe je jasno, da to ni Googlov "ubijalec", kvečjemu dopolnilo. Je pa seveda za vsakdanjo rabo spleta Google postal že tako pomemben, da kar pozabljamo, da gre zaenkrat zgolj za iskalnik po dokumentih in nikakor ne za stroj, ki bi znal odgovoriti na vsako zastavljeno vprašanje. Alpha je zato pomembna izpopolnitev spleta in bo Googlu ponudila resen izziv, kako lahko nakopičeno znanje izpostavi še na nove načine.

Ne glede na nesporno zanimivost in predvsem potencial Wolfram Alphe je jasno, da to ni Googlov "ubijalec", kvečjemu dopolnilo in izziv.