Iz majhnega raste veliko ...
Dodatki Raspberry Pi 5 spremenijo v pravo malo pošast, ki po marsikateri zmogljivosti prekaša celo klasične (mini) peceje.
Raspberry Pi 5 že leto dni navdušuje računalniške znalce, entuziaste in zanesenjake pa tudi popolne začetnike. Kljub temu številni dodatki zanj, od katerih lahko nekatere izdelamo kar sami, nudijo ogromno prostora za izboljšave in izjemne pohitritve: do 10-kratne ob namestitvi na pogon SSD (namesto na kartico SD) ter do 100- in večkratne ob uporabi umetnointeligenčnih (UI) pospeševalnikov, kakršen je Hailo-8, ki je uporaben pri učenju in uporabi globokih nevronskih mrež.
Doma sestavljen Extreme Raspberry Pi 5 s številnimi dodatki, med drugim tudi z dvema pogonoma NVMe SSD in s 30-amperskim industrijskim 5-voltnim napajalnikom.
Razširitvenim karticam oziroma dodatkom za Raspberry Pi pogosto pravimo tudi klobuki, saj jih večina skoraj povsem prekrije ta majhni računalnik, več medsebojno združljivih pa lahko včasih namestimo kar hkrati. Dodatkov kljub temu ne gre kupovati na zalogo! Najprej se moramo vprašati, katero lastnost želimo izboljšati oziroma kaj bomo z računalnikom počeli. Možnosti za projekte na področjih informatike in robotike sicer ne manjka. Raspberry Pi 5 si lahko omislimo kot varen domači podatkovni strežnik ali krmilnik robota, uporabljamo ga lahko kot odličen namizni računalnik za domačo pisarno pa tudi kot večpredstavni računalnik za gledanje IPTV in poslušanje internetnega radia. Z ustrezno programsko in strojno opremo lahko postane tudi namenski spletni radio in sprejemnik IPTV z daljinskim upravljalnikom.
Čeprav je Raspberry Pi 5, tako kot njegovi predhodniki, v osnovi brez ohišja, napajalnika in hladilnika, razen v sklopu katerega od sorazmerno dragih kompletov, je to prej prednost kot slabost, saj ga lahko, podobno kot velike klasične peceje, skoraj popolnoma prilagodimo svojim potrebam. Za namizni in/ali večpredstavni računalnik ali podatkovno shrambo je bolje izbrati nekoliko večje ohišje, ki dopušča vgradnjo več in večjih dodatkov. Resda nas nekateri proizvajalci prepričujejo, da lahko dodatke stlačimo tudi v originalno ohišje proizvajalca Raspberry Pi, a je vseeno potrebno zadostno hlajenje, ki preprečuje pregrevanje in z njim povezane okvare.
Kako začeti?
Če Raspberry Pi 5 uporabljamo kot namizni računalnik, skorajda ne moremo mimo zvočne kartice, ki jo lahko prek spleta kupimo že za nekaj evrov. Razen seveda, če se zadovoljimo z morebiti v monitor vgrajenimi zvočniki ali zvočniki in/ali s slušalkami bluetooth. Dodatne mini zvočne kartice povežemo prek priključka USB, iz katerega se tudi napajajo.
Zvočna kartica USB kot obesek za Raspberry Pi 5 deluje tudi s klasičnim pecejem.
Nepregledna množica bolj ali manj domiselnih dodatkov je namenjena tudi računalniškim znalcem, ki želijo ta majhni in kompaktni računalnik uporabiti kot del domače omrežne infrastrukture z odprtokodno programsko opremo, denimo omrežni disk NAS ali omrežni usmerjevalnik s požarnim zidom. Za gradnjo teh lahko uporabimo tudi namenske kartične računalnike SBC (single board computer), kot je Banana Pi BPI-R3, vendar so večinoma dražji in imajo slabše grafično jedro.
Razširitvena kartica za Rapberry Pi 5 s stikalom PCIe, ki omogoča do štiri naprave s priključki M.2, denimo pogone NVMe SSD.
Posebni dodatki so na voljo tudi za gradnjo robotov in drugih namenskih naprav: od krmilnih ploščic za elektromotorne pogone, raznih tipal (oddaljenosti, dotika, temperature, vlage, zračnega tlaka ...), kamer za 3D-vid, vgradnih prikazovalnikov z zasloni na dotik, napajalnih modulov s polnilnimi baterijami in krmilnikom itn.
SSD namesto kartice SD
Računalniški znalci se radi obregnejo ob nemalokrat več kot minuto trajajoče nalaganje operacijskega sistema Raspberry Pi OS s kartice SD. To je še posebej moteče danes, ko smo navajeni, da se celo pregovorno potratni Windows (11) na običajnem računalniku prebudijo v le nekaj sekundah. Čeprav zmore Raspberry Pi 5 s kartice SD po standardu SDR104 ali hitrejšem (Raspberry Pi 5 podpira največ SDR104) v sekundi prebrati do 100 MB podatkov, je to skoraj 10-krat počasneje od običajnega »diska« NVMe SSD, ki deluje prek 1-kanalnega zunanjega vodila PCIe po standardu Gen 3. Ta zmore prebrati ali zapisati do 8 gigabitov na sekundo (Gb/s) oziroma okoli 985 MB/s (megabajtov na sekundo).
Razlog za nezadovoljstvo s karticami SD je tudi bistveno počasnejše zapisovanje od branja – pri večini novejših kartic za trikrat, pri starejših pa tudi za desetkrat. Večina sodobnih pogonov SSD, nasprotno, omogoča uporabo 4-kanalnega vodila PCIe po standardu Gen 4 ter le okoli 5–10 odstotkov počasnejše zapisovanje podatkov ob branja. Najhitrejši SSD zmorejo pri hitrosti vodila 16 GT/s (giga transakcij na sekundo) na kanal v obe smeri prenesti kar okoli 3,9 GB/s podatkov. Spomnimo, da je kodiranje pri PCIe Gen 3 in 4 drugačno od tistega pri Gen 1 in Gen 2, zato je tudi izkoristek bitne hitrosti nekoliko boljši. Izplen pri štirih kanalih PCIe Gen 4 s 64 gigabiti na sekundo (4 × 16 GT/s) je 7,9 GB/s, kar je skoraj toliko, kot če bi 4 kanale PCIe Gen 2 poganjali pri 20 GT/s.
Raspberry Pi 5 ima za zunanje naprave na voljo le enokanalno vodilo, ki lahko deluje po standardih Gen 1, Gen 2 in Gen 3 (za Gen 3 pri podjetju Raspberry Pi ne jamčijo pravilnega delovanja), zato je hitrost v najboljšem primeru omejena na 5 Gb/s (z Gen 2) ali 8 Gb/s (z Gen 3), ne glede na zmogljivost priključenega pogona NVMe SSD. Obenem je to bistveno manj od vrhnjih zmogljivosti branja in pisanja večine pogonov, zaradi česar sta hitrosti pisanja in branja pri Raspberry Pi 5 navadno povsem izenačeni.
Klobuk s priključki FFC za štiri razširitvene kartice PCIe.
Več kot en pogon SSD in dodatne naprave PCIe
Ker Raspberry Pi 5 nima vgrajenega priključka PCIe M.2, ampak le 20-polni priključek FFC, za priklop pogona NVMe SSD potrebujemo posebno vmesniško kartico. Sprva smo lahko kupili zgolj kartice z enim priključkom M.2, a je to onemogočalo priklop več zunanjih naprav PCIe. Če bi hoteli vgraditi še UI- pospeševalnik, bi morali SSD prej odstraniti. Rešitev predstavlja stikalo PCIe, ki je vgrajeno v zmogljivejše razširitvene kartice z dvema priključkoma M.2 ali več.
V zadnjem času so na voljo tudi kartice z združljivimi priključki FFC za zunanje vodilo PCIe. Vhodni priključek FFC razširitvene kartice s kratkim ploskim kablom povežemo z edinim priključkom FFC na Raspberry Pi 5, dva ali štirje izhodni priključki FFC pa so nato na voljo za zunanje naprave. To omogoča večjo prilagodljivost pri povezovanju in nameščanju teh v ohišje računalnika, hkrati pa lahko uporabimo obstoječe kartice PCIe. Mogoče je tudi veriženje kartic s stikali PCIe, s katerim pridobimo še več priključkov PCIe FFC ali M.2 za zunanje naprave, vendar moramo pri tem paziti na zagotavljanje zadostnega napajanja.
Klobuk s priključki FFC s priključenimi karticami PCIe.
Osnova za večino omenjenih kartic sta čipa proizvajalca AS Media, ASM1182e in ASM1184e. Oba sta 1-kanalni stikali PCIe po standardu Gen 2, pri čemer prvo omogoča priklop do dveh naprav, drugo pa do štirih. Tako je največja hitrost prenosa podatkov 5 GT/s (giga transakcij na sekundo) krat 1 bit, kar je 5 Gb/s (gigabitov na sekundo). Zaradi vgrajenega varnostnega kodiranja je teoretično največji podatkovni pretok okoli 500 MB/s (megabajtov na sekundo), pri obremenitvenih testih pa navadno dosežemo nekaj več kot 400 MB/s.
Čip ASM1184e 1-kanalnega stikala PCIe s štirimi priključki FFC.
Podpora za pogone SATA
Tudi včasih zelo priljubljeno zaporedno vodilo SATA za priklop diskov in SSD lahko z ustrezno vmesniško kartico vgradimo v Raspberry Pi 3, 4 ali 5. Pri tem velja poudariti, da lahko priključek M.2 nudi tudi podporo za SATA, vendar mora biti ta omogočena tako pri čipu na razširitveni kartici kot tudi kartici s pogonom SSD, ki je na zunaj videti taka kot tista za vodilo PCIe. Večina razširitvenih kartic za Raspberry Pi 5 podpira le pogone za vodilo PCIe, ki ne potrebujejo krmilnika, pri čemer imajo razširitvene kartice za več pogonov vgrajeno zgolj stikalo PCIe.
Po drugi strani večina namesto pogonov SATA s priključkom M.2 raje uporablja večje, klasične 2,5-palčne SSD in diske z originalnim priključkom SATA, ki vključuje napajalni del. Prav tak je klobuk Radxa SATA hat s štirimi priključki, ki ga z Raspberry Pi 5 povežemo prek vtičnice PCIe, vendar moramo pri dodajanju pogonov paziti, da ne presežemo tokovne zmogljivosti njegovega napajalnika (originalni napajalnik zmore 5 amperov pri 5 voltih). V nasprotnem moramo uporabiti napajalnik ATX za klasični pece ali 12-voltnega, ki ga povežemo prek ustreznih priključkov na razširitveni kartici in nato napaja tudi Raspberry Pi 5. Hkraten priklop več napajalnikov ni dovoljen.
Dodatna kartica za priklop do šestih pogonov SATA s priključkom PCIe M.2 velikosti 2280, ki jo lahko vstavimo v prosto vtičnico za razširitveni kartici. Napajanje moramo zagotoviti posebej, prek napajalnika ATX.
Kaj pa vmesniška kartica iz PCIe M.2 na priključke SATA, ki jo preprosto vtaknemo v prosti priključek M.2? Tudi to gre, če imamo na voljo napajalnik ATX, ustrezne gonilnike za izbrani operacijski sistem in nekoliko elektrotehničnega znanja. Na spletu najdemo krmilnike SATA s kar petimi priključki, vendar brez napajanja, kar pomeni, da nujno potrebujemo še pecejevski napajalnik, ki lahko z nekaj iznajdljivosti napaja tudi Raspberry Pi 5.
Tretja možnost so razširitvene kartice SATA, ki jih povežemo prek vodila USB 3.0. Če ste pomislili, da pri tem prihranimo enega od priključkov USB 3.0 na zadnji strani Raspberry Pi 4 ali 5, se motite. Priložen je majhen povezovalni člen z dvema vtikačema USB 3.0 tipa A ali s štirimi, s katerim na klobuk prevežemo eno ali obe vtičnici USB 3.0 z Raspberry Pi 5.
Prednost klobuka namesto obeska s podobno funkcionalnostjo je predvsem zmogljivejše napajanje, saj lahko klobuk za to uporabi tudi energijo iz 40-polne razširitvene vtičnice ali celo iz dodatnega napajalnika in ne le iz priključka USB 3.0. Vseeno bi težko rekli, da gre za novo tehnologijo, prej za čipe, ki jih vgrajujejo v ohišja za zunanje diske in pogone SSD. Večina ima le en priključek SATA, na voljo pa so tudi taki z dvema in s štirimi.
Je Raspberry Pi lahko varna podatkovna shramba?
Izguba enega podatkovnega pogona ne sme pomeniti tudi izgube podatkov, zaradi česar jih moramo pravilno razporediti v polje iz dveh podatkovnih pogonov ali več, tako da je vsak podatek vselej zapisan vsaj na dveh pogonih hkrati. RAID1 (zrcaljenje) zgradimo iz dveh podatkovnih pogonov tako, da se vsak podatek hkrati shrani na oba, medtem ko za višje stopnje RAID potrebujemo tri pogone ali več, na katere se podatki razporedijo veliko bolj optimalno. Denimo, pri RAID5 s štirimi pogoni po 1 TB (skupaj 4 TB) je uporabna zmogljivost kar 3 TB. Če bi namesto tega uporabili RAID1, bi bila uporabna zmogljivost zgolj 2 TB.
Nekoliko staromoden klobuk za štiri 2,5-palčne pogone SATA, ki ga povežemo s priključkoma USB 3.0 Raspberry Pi 5 (eden na dva pogona) in 40-polno razširitveno vtičnico.
Za gradnjo RAID potrebujemo razširitveno kartico PCIe ali USB 3.0, ki omogoča priklop dveh, štirih ali več pogonov. Potem sta za vzpostavitev NAS potrebna le še ustrezna programska oprema in dostopnost prek lokalnega omrežja.
Umetna inteligenca, Wi-Fi/bluetooth in prilagoditveni vmesniki
Prek vodila PCIe lahko povežemo ne le SSD, ampak tudi »umetnointeligenčne« (UI) module, o katerih ste lahko več prebrali v oktobrski številki Monitorja. Medtem ko module Hailo-8 povežemo prek priključka PCIe M.2 s ključem M (in B), Googlov Coral zahteva priključek M.2 s ključema A in E. Tega uporablja tudi večina brezžičnih modulov, vgrajenih v prenosne računalnike. Če želimo z Raspberry Pi 5 uporabiti katerega od njih, potrebujemo ustrezno vmesniško kartico in ustrezen gonilnik za izbrani operacijski sistem.
Za programerje UI je gotovo najzanimivejša kombinacija UI-pospeševalnika Hailo-8 in hitrega pogona NVMe SSD. Na nemškem Amazonu k sreči najdemo prilagoditvene kartice z M.2 s ključem M na ključa A in E ter obratno, ki stanejo le nekaj evrov, zato je kombiniranje teh skoraj enako enostavno kot sestavljanje legokock. Poleg modula Wi-Fi/bluetooth si moramo navadno omisliti tudi ustrezne oddajno-sprejemne antene (ločeni za Wi-Fi in bleutooth pa tudi po frekvenčnih pasovih, npr. 2,4 in 5 GHz).
Omrežne kartice
Ethernetne ožičene omrežne kartice večinoma omogočajo največjo hitrost 2,5 Gb/s, kar je 2,5-krat hitreje od v Raspberry Pi 5 vgrajenega vmesnika. Kartice so na voljo s priključkom PCIe ali USB 3.0, lahko pa jih kupimo tudi kot obeske, ki jih preprosto vtaknemo v eno od prostih vtičnic USB 3.0.
Zakaj bi pravzaprav potrebovali dva vmesnika? Seveda, Raspberry Pi 5 lahko uporabimo kot priročni odprtokodni omrežni usmerjevalnik, s katerim učinkovito zaščitimo domače računalnike, tako da ločimo zunanje in notranje omrežje. Ne preseneča, da so take namenske kartične računalnike za odprtokodne usmerjevalnike že pred leti izdelali tudi drugi proizvajalci, denimo Banana Pi.
Kaj pa brezžične komunikacije? Kartice Wi-Fi s priključki PCIe M.2 lahko kupimo prek spleta ali pa jih odstranimo iz odsluženega prenosnega računalnika. Njihove prednosti so navadno možnost vgradnje ločenih zunanjih anten za bluetooth in Wi-Fi oziroma za frekvenčno področje 2,4 in 5 GHz, kar bistveno izboljša doseg in hitrost komunikacij.
Hibridne kartice
Ethernet prek USB 3.0, SSD prek PCIe: Da domišljija tvorcev razširitvenih kartic oziroma klobukov za Raspberry Pi 5 ne pozna meja, dokazuje kartica s čipom 52Pi B14 z dvema ethernetnima vmesnikoma z 2,5 Gb/s prek USB 3.0 in s priključkom M.2 prek vodila PCIe, ki je kot nalašč za gradnjo usmerjevalnika z odprtokodno programsko opremo.
Hibridna kartica z dvema vmesnikoma 2,5 GHz prek priključkov USB 3.0 in vtičnico PCIe M.2 za priklop NVMe SSD.
Komunikacija prek USB 3.0 je ravno prav hitra, saj dosega 5 Gb/s in je tako ob hkratnem delovanju obeh ethernetnih vmesnikov polno zasedena vsa pasovna širina.
Po drugi strani je pogon NVMe SSD, kamor namestimo operacijski sistem, z zunanjim vodilom PCIe Raspberry Pi 5 povezan neposredno, zato z zadnjo različico BIOS UEFI 0.3 deluje tudi v najnovejši različici Windows 11 24H2 za procesorje z arhitekturo ARM64.
SATA prek USB 3.0, NVMe SSD prek PCIe: Kartica omogoča kombinacijo starejšega podatkovnega pogona z vodilom SATA, katerega krmilnik povežemo prek ene od vtičnih USB 3.0 (tako kot zunanji diskovni pogon), in novejšega, ki ga povežemo pred vodila PCIe. Razširitvena kartica ima vzmetne stebričke in v celoti se napaja prek njih ter 40-polne razširitvene vtičnice Raspberry Pi 5, ko jo z vijaki in maticami fiksno pritrdimo na spodnjo stran računalnika.
Spajkanje vzmetnih stebričkov za napajanje
Večina razširitvenih kartic za Raspberry Pi 5, ki jih na računalnik privijemo s spodnje strani, ima posebne vzmetne stebričke, s katerimi jo spojimo s 40-polno razširitveno vtičnico, kar večinoma zagotavlja le 5-voltno napajanje.
Kaj pa, če želimo razširitveno kartico namestiti v plosko ohišje vzporedno z računalnikom in ne podenj? Vešči spajkanja lahko na dva od stebričkov s +5 V in z maso preprosto prispajkajo dovolj debela kabla (taka, kot jih uporabljamo v klasičnih pecejih za napajanje) in ju prek ustreznega konektorja povežejo s 40-polno razširitveno vtičnico z zgornje strani. Deluje!
Napajanje prek etherneta
Raspberry Pi 5 ima vgrajen poseben 4-polni priključek, prek katerega lahko sprejema napajalno napetost neposredno iz ethernetne vtičnice, če je v omrežju na voljo omrežno stikalo z možnostjo napajanja drugih naprav v omrežju (standard PoE oziroma Power over Ethernet). Prednosti PoE sta dve: manj kablov, priključek USB-C pa lahko uporabimo za prenos podatkov med računalniki, razen pri zunanjih vmesnikih, ki Raspberry Pi 4 ali 5 napajajo prek priključka USB-C.
Ponudba vgradnih razširitvenih kartic PoE, večinoma z vgrajenim ventilatorjem za hlajenje Raspberry Pi 5, v svetovnih spletnih trgovinah je pestra: od enostavnih, ki omogočajo zgolj napajanje, do kombiniranih z dodatnimi funkcionalnostmi, kot je priključek PCIe M.2 za priklop prepotrebnega pogona NVMe SSD.
Hladilni sistemi
Podobno kot klasični namizni pece tudi Raspberry Pi 5 potrebuje pasivno (hladilno rebro) ali aktivno (ventilator) hlajenje. Sistem v enem čipu BCM2712, ki predstavlja srce Raspberry Pi 5, se po nekajminutnem delovanju pri polni obremenitvi brez dodatnega hlajenja hitro segreje do mejne temperature 90° C, nakar ob nadaljnjem segrevanju sledi prekinitev delovanja.
Vendar to ne pomeni, da nujno potrebujemo hladilnik z velikimi hladilnimi rebri. Dovolj je tudi ventilator z večjim premerom vetrnice (npr. 8 cm), ki deluje že na napajalno napetost 5 V in ga lahko odmontiramo iz odsluženega napajalnika za klasični pece. Lahen in skoraj neslišen piš zraka pri minimalnih obratih zadošča za učinkovito hlajenje, ki pri polni obremenitvi Raspberry Pi 5 in običajni frekvenci delovanja 2,4 GHz zagotavlja, da temperatura Raspberry Pi 5 ne bo presegla 70° C. To je primerljivo z uradnim hladilnikom Raspberry Pi 5 iz aluminijeve zlitine ter veliko manjšim in glasnejšim ventilatorjem.
Če želimo Raspberry Pi 5 naviti do skrajnih meja, si lahko omislimo celo vodno hlajenje. Na sliki vidimo le izmenjevalnik toplote, zunaj ohišja pa moramo postaviti hladilnik z ventilatorjem, s črpalko in z vodnim rezervoarjem.
Res pa je, da programska regulacija deluje le, če je na voljo ustrezen gonilnik za izbrani operacijski sistem. Če namestimo Windows 11, se ventilator ves čas vrti s polno hitrostjo, kar zanj ni najbolje, za nas pa ne najbolj prijetno.
Med internetno ponudbo najdemo tudi veliko zmogljivejše hladilne sisteme za Raspberry Pi 5, ki bi skoraj gotovo lahko učinkovito hladili tudi nekatere klasične mini peceje. Čeprav tega ne moremo sklepati iz navodil za njihovo namestitev in uporabo, so vendarle namenjeni predvsem tistim, ki bi iz BCM2712 radi iztisnili še zadnje atome procesorske moči. S povečanjem delovnega takta štirih procesorskih jeder z 2,4 GHz na 3 ali več in grafičnega jedra z 800 MHz na 1 GHz ali več računalniček deluje okoli petino hitreje (glej okvirček).
3 GHz!
Čeprav se neusmiljeno navijanje delovnega takta procesorjev včasih ne izteče najbolje, je res, da ima Raspberry Pi 5 ob zmogljivejšem hlajenju in pravilnih nastavitvah še veliko rezerve.
Ni pa dovolj spremeniti le nastavitev delovnih taktov procesorskih in grafičnega jedra, ampak moramo prenastaviti tudi nastavitev regulacije napetosti, saj le tako lahko zagotovimo stabilno delovanje. Obenem je pomembna tudi stabilna napajalna napetost, katere originalni 5-voltni 5-amperski napajalnik zaradi povečanja porabe ob večji tokovni obremenitvi priključkov USB morda ne bo mogel več zagotoviti.
Kakorkoli, če gremo z navijanjem do konca, morda ni slabo razmisliti tudi o uporabo katerega od industrijskih 5-voltnih napajalnikov, ki jih lahko nabavimo prek nemškega Amazona in ki stanejo okoli 20 evrov. Napajanje lahko v tem primeru pripeljemo prek 40-polne razširitvene vtičnice.
In kako se tega lotimo? V datoteki config.txt za stabilno navijanje Rapberry Pi 5 pri 3 GHz vpišemo »over_voltage_delta=50000«, »arm_freq=3000« in »gpu_freq=3000«. Seveda ne jamčimo, da bo to delovalo na vsakem Raspberry Pi 5, saj se primerek od primerka malenkost razlikuje.
Znani youtuber Jeff Geerling sicer trdi, da gre tudi brez »over_voltage_delta=50000«, a obenem pojasni, da gre povečanje napetosti za 50.000 µV (torej za 0,05 V) z roko v roki s povečanjem delovnega takta nekaterih sklopov znotraj BCM2712, ki za hitrejše delovanje potrebujejo več energije.
Obenem ne pozabite, da je bolj obremenjen tudi čip DA9091 za upravljanje napajanja, ki prav tako potrebuje hlajenje, za kar sicer poskrbijo vsi kakovostnejši hladilniki. Nekateri ga hladijo celo prek dela tiskanega vezja pod njim, večina pa z vrha tako, da ga s toplotno prevodno blazinico poveže s hladilnim rebrom. Pred nakupom hladilnika preverite, ali zagotavlja tudi hlajenje tega čipa, ki je najbliže priključku USB-C, prek katerega Raspberry Pi 5 običajno napajamo.
Koliko stanejo?
Za večino enostavnejših razširitvenih kartic (t. i. klobukov) bomo odšteli 15–35 evrov, medtem ko lahko dražje, še posebej tiste s pospeševalniki UI, stanejo tudi precej več kot sto evrov. A to ne pomeni, da so dražje od podobnih razširitvenih kartic za klasični namizni pece. UI-pospeševalnike s priključkom M.2 lahko sicer vgradimo tudi v klasični pece.
Dodajmo še, da je cena pogona NVMe SSD ali SATA SSD odvisna predvsem od njegovih zmogljivosti. Medtem ko lahko pogon s 16 GB kupimo že za okoli 5 evrov, stane tak z 256 GB okoli 30 evrov, za 1 TB in več pa bomo odšteli od okoli 90 evrov naprej.
Cene zračnih hladilnikov s hladilnim rebrom in z ventilatorjem se gibljejo 5–30 evrov, medtem ko bomo za vodno hlajenje z vgradnim hladilnim členom, s povezovalnimi cevkami in z zunanjim hladilnikom z ventilatorjem in rezervoarjem za vodo lahko odšteli tudi več kot 140 evrov.
Dodatki, da ali ne?
Iskanje dodatkov po spletu in njihovo priklapljanje na Raspberry Pi 5 je za večino navdušencev napeto in zabavno, saj po naročilu in ob veselem pričakovanju prispejo v lepo zapakiranih škatlah, v katerih so pri dražjih tudi navodila za namestitev in uporabo, pri cenejših pa se moramo ponje podati na spletno stran proizvajalca. Vgradnja je navadno dovolj enostavna, da jo zmore vsak računalniški navdušenec.
Se izplača? Če nameravate Raspberry Pi 5 uporabljati za domačo pisarno in dostop do interneta, se nakup NVMe SSD in ustrezne vmesniške kartice zagotovo izplača. Povsem drugo vprašanje pa je, ali je Raspberry Pi 5 smiselno zapakirati v klasično ohišje ATX z napajalnikom ter z vsemi mogočimi dodatki ustvariti nekakšen novi klasični pece z arhitekturo ARM64.