Iz objektiva v objektiv
Z večanjem zmogljivosti in univerzalnosti procesorjev si vedno več digitalnih naprav hodi v zelje. Ne prav dolgo nazaj smo v Monitorju preverili, kako resna je fotografska grožnja prenosnih telefonov kompaktnim fotoaparatom. A tudi fotoaparati nimajo čiste vesti glede glodanja vrtnin. Vedno več modelov poskuša ponuditi kakovosten zajem filmskih posnetkov. In kaj porečejo na to ljubiteljske video kamere?
Snemanje filmov med kompaktnimi fotoaparati že dolgo ni nikakršna redkost, saj je s sprotnim prikazovanjem zajema na vgrajenem zaslonu večji del naloge že opravljen. Potrebno je le še kodiranje v ustrezno obliko zapisa in shranjevanje na pomnilniški nosilec. A klavrna ločljivost zgodnejših primerkov in dodatne izgube zaradi varčevanja s pomnilnikom, da odsotnosti zvočnega zapisa niti ne omenjamo, so bile dovolj le za nekajminutno igranje. Z večanjem zmogljivosti integriranih vezij pa so se možnosti razširile. Kmalu snemanje zvoka ni bila več posebnost, dandanes pa se lahko vedno več modelov pohvali tudi z visokoločljivostnim zajemom. In zato nas je zanimalo, ali fotoaparati lahko resneje ogrozijo video kamere ali gre le še za eno od funkcionalnosti tipa "ne tič ne miš".
Kaj smo iskali?
Da bi bila primerjava sploh smiselna, smo se ozrli po fotoaparatih, ki se hvalijo z zajemom visoke ločljivosti. Cilj je bil preizkusiti predvsem naprave, ki zmorejo snemati v polni visoki ločljivosti. Žal trg še ne ponuja velike izbire, nekaj težav pa smo imeli tudi s privabljanjem napravic v laboratorij, a slednjič se je v naših rokah znašlo pet fotoaparatov, ki smo jih primerjali z dvema video kamerama. Sony HDR XR-500 je predstavljala izbiro zahtevnejših amaterjev, medtem ko je Praktica DVC 5.4 FHD s svojo ceno 200 evrov ena najugodnejših izbir snemalnih naprav FullHD. Barve fotoaparatov pa so predstavljali Panasonicov mali, a zmogljivi TZ7, ki se sicer ne more pohvaliti z zajemom 1080p, a je zaradi svoje velikosti in več kot solidnih fotografskih zmožnosti kljub temu zanimiva izbira, resnejša "superzuma" Canon SX1 IS in Sony DSC-HX1 ter zrcalno-refleksni zverinici Canon Eos 500D in Nikon D90. Slednji je dobil mesto na preizkusu kljub ločljivosti le 720p , saj velja za prvega snemalca videa med DSLRji.
Nekaj osnovnih pojmov
Goriščnica objektiva nam posredno pove vidni kot zajema. Čim manjša je, tem širši je pogled zaradi različnih velikosti tipal in želje po primerljivih vrednostih goriščnice objektivov, preračunamo na vrednosti 35 mm formataMatjaž, tule nekaj ni štimalo. Preveri, prosim, če nisem jaz potem samo še povečala zmešnjave.
Zum je razmerje med skrajnima vrednostma goriščnice objektiva. Panasonic TZ7 in Sony HDR-XR500 imata oba dvanajstkratni zum, a Sony zmore objekt bolj približati, Panasonic pa lahko zajame večji vidni kot. Kaj vam pomeni več, presodite sami.
Zaslonka je nastavljiva odprtina, ki nadzoruje količino prepuščene svetlobe. Največja vrednost ulomka F/ nam pove največjo možno svetlobno jakost objektiva(F/2,8 je bolje od F/3,5). Hkrati pa je območje ostrine pri bolj odprtih zaslonkah plitkejše - globinska ostrina je manjša. Z nadzorom nad odprtostjo zaslonke lahko tako zameglimo oddaljene predmete in izostrimo le bližnji predmet ali pa poskrbimo, da je slika ostra v celoti.
Kromatična aberacija je posledica različnih lomnih kotov svetlobe z različno valovno dolžino v lečah objektiva. Barvo svetlobe določa valovna dolžina, torej se žarki različnih barv v leči različno lomijo. Posledica je, da se, denimo, žarki bele svetloba (ki vsebuje vse valovne dolžine vidne svetlobe) v leči lomijo različno in izstopijo nekoliko zamaknjeni. Zato ima prej bela ploskev zdaj na sliki ob eni strani rdečkast, na drugi pa modrikast rob. Izdelovalci objektivov poskušajo omenjeni fizikalni pojav izničiti s posebnimi materiali in oblikovanjem leč.
Razlike v tehnologiji
Površno gledano, bi lahko video kamere označili za malo hitrejše fotoaparate. Konec koncev je filmski posnetek le zaporedje sličic. Nekoč je bilo res natanko tako. Kamere so med snemanjem prožile mehanski zaklop, količino prepuščene svetlobe pa uravnavale z odpiranjem in zapiranjem zaslonke. Danes sicer vsemu skupaj meša štrene še nastavljiva občutljivost tipala (stopnja ojačanja električnega signala, ki ga povzroči svetloba) in elektronsko nadzorovanje časa, ko je tipalo izpostavljeno svetlobi. A v grobem so si uporabljena tipala zelo podobna. Večje razlike nastopijo v načinu obdelave podatkov. Kljub vedno večjim računskim zmogljivostim mikrokrmilnikov zahtevajo naloge odpravljanja šuma, stiskanja in splošne obdelave podatkov tipala uporabo namensko načrtovanih vezij. In tu prihaja do glavnih razlik med zahtevami fotografije in videa.
Zakaj bi si od DSLR želeli kaj več ...
Zrcalno refleksni fotoaparati so zaradi vedno nižje cene dostopni vedno širšemu krogu ljudi, ki se jim nekoliko upira kupovati kompaktne fotoaparate za ceno, po kateri se prodajajo velike črne mrcine. Trg se je zato za izdelovalce aparatov z možnostjo menjave objektiva zelo razširil in tudi trženje so usmerili na zbegane ljubitelje. Da na papirju ne bi zaostajali za konkurenco, so začeli v "resne" fotoaparate vgrajevati podporo videu.
In tistim, ki se nekoliko bolj spoznajo na fotografijo, so se zasvetile oči. Umetniška svoboda nastavljanja zaslonke in s tem globinske ostrine, visoko kakovostni objektivi tako širokega kota kot visokih goriščnic, preprosta uporaba optičnih filtrov, posebnih nagibnih leč, "fisheye" objektivov in še in še. Na filmu. A žal smo bili deležni počasnega, hrupnega in nezanesljivega ostrenja (če sploh) in omejenih možnosti nastavljanja zaslonke. Razmere se sicer izboljšujejo tudi z nadgradnjami programske opreme, a na zares dober snemalnik filmov po sprejemljivi ceni bo treba še počakati.
Kljub temu smo imeli tudi mi nekaj Nikonovih objektivov, s katerimi smo se lahko poigrali. Pri objektivu Nikkor 50mm F/1.8 smo lahko snemali z vrednostmi zaslonk med F/1.8 in F/8, a je bilo treba prej nastaviti zaslonko. Kljub vsemu so rezultati unikatni, saj je globinska ostrina pri največji vrednosti zaslonke res minimalna. Aparat pa nam je uspelo pretentati s starimi objektivi z navoji M42 in pretvornikom za bajonet Nikon, kjer smo zaslonko lahko nastavljali z obročkom na objektivu (z Nikonovimi objektivi to ni bilo mogoče, kljub vgrajenemu obročku). Zanimivi so tudi učinki snemanja z objektivom ribje oko (fisheye), ki ima kar 180-stopinjski vidni kot in visoko stopnjo geometrijskega popačenja.
Z nekaj volje in znanja nam torej DSLRji kljub omejitvam ponujajo zelo veliko možnosti pri snemanju izvirnih filmskih posnetkov, za družinsko rabo pa so zaenkrat še bolj kot ne neuporabni.
Ko jih vzamemo v roke
Fotoaparate in kamere brez težav ločimo že na pogled, ko jih vzamemo v roke, pa nam je še toliko bolj jasno, s katero napravico imamo opravka. Trden oprijem podolgovatih kamer, pri čemer nam pomaga mehak odebeljen pas, ki nam objame dlan, omogoča razmeroma mirno držanje in gladke premike med snemanjem. Gumbi za začetek in prekinitev snemanja so na dosegu minimalnega giba palca, povečavo pa nadziramo z nežnimi stiski kazalca in sredinca. Ob nekaj pazljivosti posegi v delovanje na posnetku niso moteči.
Tudi pri fotoaparatih stremimo po čim bolj mirnem držanju, za fotografiranje pa je potreben le pritisk sprožilca in vsega je konec v delčku sekunde. Vsi preizkušeni predstavniki, razen Sony DSC-HX1, ponujajo namenski gumb z rdečo piko, ki je namenjen le snemanju videa. A čeprav je to prednost, ki prihrani veliko dragocenih trenutkov, ki bi jih sicer potrebovali za nastavitev načina zajema, je njegova umestitev včasih tudi ovira. Le stežka ga namreč pritisnemo, ne da bi stresli posnetek. Pri Canonu EOS 500D pa moramo celo za ostrenje med snemanjem pritisniti na dodaten gumb. Pritisk sprožilca namreč prekine snemanje in posname fotografijo. No ja, res imamo v rokah fotoaparat in zato ima fotografija upravičeno prednost. Nadzor zuma je bolj nadležen pri izmenljivih objektivih, saj vrtenje obroča ni popolnoma gladko in zato kaj hitro vodi do nagibanja kadra, medtem ko so gumbi na kompaktnih fotoaparatih na dosegu palca.
K mirni drži veliko pripomore tudi teža. Ne želimo si pošasti, pod katero bi se nam šibile roke, a za mirno snemanje z lahkim Panasonicom TZ-7 je treba veliko več zbranosti kot pri njegovih težjih bratih. Res pa je tudi, da Panasonic zaradi svoje majhnosti ne ponuja izbočenega oprijema, ki smo ga deležni pri večjih kolegih. Med boljše v tem pogledu spadata Canon SX1 in Nikon D90. A z udobjem držanja Sonyjeve video kamere se ne moreta primerjati, Praktica pa tudi ne zaostaja kaj dosti. Morda ji lahko tu malenkost štejemo za slabo majhno maso, ki je sicer dobrodošla med prenašanjem, in že na otip slabše materiale.
Zaradi različnega namena se močno razlikujejo tudi menuji. Kamere le malo prostora namenijo fotografijam, fotoaparati pa videu. Naprednejših možnosti zatemnitve kadra in dodatnih video učinkov pri fotoaparatih nismo našli.
"Nastavljivi pašček, ki se tesno prilega dlani, zagotavlja trdno in varno snemanje z video kamerami."
Zamrznitev časa?
Na posnetke se je z uporabo tipal CMOS prikradla še ena nevšečnost, ki sliši na ime "rolling shutter" oz. kotaleče se sprožilo, če poskusimo s prevodom ustaljenega angleškega izraza. Tipala CCD (na našem testu ga uporablja le Panasonic), ki se zaradi cene in občutljivosti za šum počasi umikajo iz naprav široke potrošnje, so celotno sliko zajela v trenutku. Tehnologija CMOS pa zajema vsako vrstico posebej. Slika kot celota torej ni zamrznjena v času, temveč so zgornje vrstice zajete prej kot spodnje. Ob premikanju objekta ali kadra zato prihaja do diagonalnega zamika. Učinek je moteč predvsem ob premiku kamer, ko se pokončne linije nagnejo v levo, za najobčutljivejšega pa se je izkazal Nikon D90.
Slika letalskega propelerja, popačena zaradi pojava "rolling shutter". (vir: Flickr)
Filmsko oko
"Tudi fotoaparati se danes hvalijo z močnimi objektivi, vendar so v težkih svetlobnih razmerah zmagovalke še vedno kamere."
Ločljivost fullHD videa je v primerjavi z ločljivostjo fotografij majhna, zato smo pričakovali, da napake objektivov fotoaparatov ne bodo tako opazne. A je veliko območje zumiranja kompaktnih snemalcev terjalo svoj davek. Še najočitnejši je bil pri Sonyju DSC-HX1, kjer je kromatična aberacija najopaznejša v skrajnem tele območju, čeprav je prisotna pri vseh goriščnicah.
Po drugi strani pa objektivu fotoaparata laže oprostimo manjšo svetlobno jakost, saj je lahko čas ekspozicije krepko daljši od dvajsetinke sekunde, česar si pri kameri ne moremo privoščiti, saj bi izgubili sličice v video zapisu, ki bi se zato zatikal. Kakovost posnetkov v slabih svetlobnih razmerah pa je najbolj vidna v obliki količine šuma, ki se pojavi zaradi ojačevanja električnega signala svetlobnega tipala. Potreba po ojačanju je toliko večja ob slabi svetlobni prepustnosti objektiva, zato si želimo, da bi bila vrednost zaslonke čim večja (imenovalec ulomka F/ čim manjši. F/1,8 je torej bolje od F/3,5. Več si preberite v okvirčku "nekaj osnovnih pojmov"). In nesporni zmagovalec v težkih svetlobnih razmerah je Sonyjeva kamera, ki fotoaparate krepko prekosi tako na papirju kot z dejansko kakovostjo posnetkov. Za DSLR si sicer lahko privoščimo objektive s še večjo svetlobno prepustnostjo, a imajo ti le fiksno goriščnico (nimajo zuma) in se poleg tega ne prodajajo ravno za majhne denarje. Svetlobna jakost objektiva Praktice pa se z vrednostjo F/3,2 giblje v povprečju fotoaparatov in se zato v temnejših scenah obnese primerljivo, če ne celo za odtenek slabše od nekaterih fotografskih kolegov.
Za običajnega kupca najopaznejši podatek pa je razmerje goriščnic oz. optični zum objektiva. Na digitalnega je priporočljivo čim prej pozabiti, čeprav pri snemanju videa pride bolj prav kot pri fotografiranju. Pri fotografiranju je namreč rezultat enak ali celo boljši, če fotografijo obrežemo kasneje z računalnikom. Obrezovanje videa pa je kljub vsemu zamudnejše in malenkost težje obvladljivo opravilo. A še vedno velja, da je kakovost posnetka z digitalnim zumom občutno slabša, pri najvišjih vrednostih pa pravzaprav porazna. In glede na opične zmogljivosti pravih potreb po njem tudi ne bi smelo biti, saj z zmožnostmi le petkratnega približevanja kadra še najbolj skopari Praktica DVC 5.4 FHD. Fotoaparata Sony DSC-HX1 in Canon SX1 IS se lahko pohvalita s kar dvajsetkratnim zumom, medtem ko Panasonic in Sonyeva kamera zmoreta dvanajstkratno povečavo. Izmenljiva objektiva Nikon in Canon ponujata približno šest- in enajstkratno povečavo, največje petnajstkratno razmerje goriščnic pa trenutno omogoča neodvisni izdelovalec objektivov Tamron.
Prej ali slej pa se zavemo, da zum ni vse. Podatki o goriščnicah objektiva nam povedo tudi vidni kot zajema. Med fotoaparati je široki kot trenutno v modi, saj so nas izdelovalci kompaktnih napravic dolgo vodili žejne čez vodo. Najširši zajem zmore Panasonic TZ-7, superzuma in DSLRjem priložena izmenljiva objektiva pa so si zelo blizu s svojo v 35 mm format preračunano vrednostjo goriščnice 28 mm. Obe kameri v širokem pogledu občutno zaostajata. Dejstvo pa je, da je širši pogled bolj uporaben pri fotografiranju, saj nam je na voljo le en kader, če ne uporabimo sestavljenih panoramskih posnetkov. Kamero pa med zajemanjem premikamo in tako lahko kljub vsemu zajamemo veliko vidno polje.
"Kromatično aberacijo objektiva fotoaparata Sony DSC-HX1 povzročijo različni lomni koti svetlobe različnih valovnih dolžin. Posledica: vijolični sij okrog svetlih robov."
"Dvajsetkratna povečava Canona SX1IS in Sonyja DSC-HX1 ponudi tako soliden široki kot kot tudi izjemno približanje."
Zaslon
Zasloni LCD so že popolnoma udomačeni tako pri fotoaparatih kot pri video kamerah. Pri prvih se zato vedno pogosteje opušča optično, pri drugih pa elektronsko iskalo.
Pri Panasonicu smo zato "prisiljeni" uporabljati udobno velik in natančen zaslon, ki se, kot smo pri fotografskih malčkih že povsem vajeni, bohoti na večini zadnje površine. Dobro je viden tudi ob močni svetlobi, a ne z vseh kotov. Dobrodošel bi bil zato nagib, ki bi nam ponudil boljši nadzor tudi pri izvirnejših perspektivah snemanja. Enako težavo imamo tudi z obema DSLRjema. Omeniti velja še, da je med snemanjem optično kukalo zrcalno refleksnih fotoaparatov neuporabno. Zrcalo, ki svetlobo sicer preusmeri v naše oko, je med snemanjem dvignjeno, saj mora objektiv risati sliko na tipalo. Canon SX1 in Sony DSC-HX1 pa uporabljata t. i. elektronsko iskalo. Ob pogledu skozi kukalo vidimo dodaten zaslon LCD, ki prikazuje zajem tipala. Ločljivost je sicer slabša kot pri osnovnem prikazovalniku LCD, a nam zaradi svetlobne izoliranosti vedno ponudi jasen pogled. Hkrati nam oba superzuma ponujata še nastavljiv naklon prikazovalnika. Sony sicer le po vodoravni osi, Canon pa nas ne omejuje.
Kakovost vgrajenega zaslona pri preizkušenih kamerah se občutno razlikuje. Sonyjev je svetlejši, kontrastnejši in premore štirikrat več svetlobnih točk. Hkrati je občutljiv za dotik in omogoča preprosto križarjenje po menujih. A glede na cenovno razliko Praktici ne moremo veliko zameriti. Pa čeprav so nekaj privarčevali tudi z opustitvijo elektronskega iskala, ki ga Sony ima. Verjetno je odveč omenjati, da lahko naklon zaslonov pri obeh kamerah poljubno nastavljamo.
"Poljubno nastavljivi kot zaslona zelo olajša video snemanje. Pri videokameri Sony je za nameček še občutljiv za dotik."
Kam in kako?
Nekoč smo poznali kasete VHS, super8 in hi8. Potem pa se je, vsaj za domače uporabnike, počasi končalo. V digitalnem svetu pa vlada med kodeki in tudi pomnilniškimi nosilci kar precejšnja zmeda. Če se nam je nekako uspelo prebiti prek vseh označb za polno ločljivost, se posnetki močno razlikujejo po stiskanju in številu sličic na sekundo. Canon EOS 500D hodi s svojimi 20 sličicami po tankem ledu, medtem ko jih Panasonic TZ7 zajema kar 50. Sony HDR-XR500 pa edini ponuja le prepleteno sliko (1080i); to je na posnetkih dobro vidno in vpliva na kakovost zajema.
Na našem testu je bil sicer v veliki večini zastopan kodek H.264, ki vendarle postaja standard, čeprav ga naprave zamaskirajo v različne oblike. Panasonicov fotoaparat in kamera Sony HDR-XR500 ustvarita strukturo map in datotek, kot jih najdemo na ploščkih blu-ray. Ob prvem ogledu na računalniku je zato treba nekaj klikanja in iskanja pravega posnetka. Oba Canona in Praktica naredijo datoteko s končnico "mov", fotoaparat Sony pa "mp4". Nikon, po drugi strani, vztraja pri prostorsko potratnem, a računsko prijaznejšem zapisu "mjpeg", zato so tudi zahteve za predvajanje video vsebin manjše. Težko je sicer navesti minimalno sestavo računalnika za ogled H.264 vsebin, a brez grafične kartice s strojno podporo omenjenemu zapisu je dvojedrniku s taktom 2 GHz kar pohajala sapa.
Zaradi nizke cene in majhnih mer so med fotoaparati amaterskega razreda najbolj razširjene pomnilniške kartice SD. Na našem testu uporabljenim karticam nismo posvečali posebne pozornosti, pa se je izkazalo, da zaseda minuta filmskega zapisa obeh Canonov kar 300 MB pomnilnika. Snemanje s Canonom Eos 500D se je zato ob uporabi počasnejše kartice zaradi polnega medpomnilnika pogosto prekinilo že po zelo kratkem času. Sony seveda vztraja pri svojih karticah Memory Stick, ki so dražje od omenjenih kolegic, v video kamero pa so vgradili 120 GB disk, ki omogoča zelo udobno uporabo in več kot dvajset ur posnetkov. To bi sicer moralo zadostovati, a če zmanjka prostora, alternativnih možnosti ni. Praktica varčuje tudi pri pomnilniku, zato nam ponudi le režo za kartice SD oz. SDHC.
"Posledice prepletenega zapisa video kamere Sony HDR-XR500 so na posnetkih najbolj vidne ob hitrih premikih."
Ostrenje
Kamera mora ves čas prilagajati lego optičnih elementov oddaljenosti predmeta, ki ga snemamo. Čim bliže je, tem natančnejše in tem hitrejše mora biti ostrenje (omenjeno je posledica globinske ostrine, o kateri si več preberite v okvirčku). Težava pa nastopi tudi ob prehodih s snemanja oddaljenih prizorov na bližnje (npr. prehod s panoramskega posnetka na portretni kader). Fotoaparati so vajeni ostriti pred zajemom fotografije, zato je postopek pogosto sunkovit, prihaja pa tudi do t. i. lovljenja ostrine. Sunkovitosti pa si na video posnetkih ne želimo. Vsi kompaktni fotoaparati našega preizkusa to upoštevajo, zato je ostrenje počasnejše, a gladko. Žal pa včasih svoje naloge ne opravi najbolje. Sony DSC-HX1 ostri zelo počasi, včasih pa je zadovoljen tudi z rahlo neostrimi zajemi. Težava je še toliko bolj občutna v slabih svetlobnih razmerah. Panasonic svoje delo opravi dobro, Canon SX1 pa še nekoliko bolje in celo popolnoma primerljivo s Praktico DVC 5.4 FHD. Omenjena kamera ima težave z ostrino pri zumiranju, saj so posnetki med približevanjem popolnoma motni; ko se mehanizem zaustavi, pa zopet postanejo ostri. Nihče pa ni bil pravi izziv za Sony HDR-XR500. Niti DSLRja ne, ki sicer v svetu fotografije slovita kot prava hitrostna "ostrilca". A zrcalno-refleksni fotoaparati uporabljajo popolnoma samosvoj sistem ostrenja, ki temelji na zaznavi faznih razlik v valovanju svetlobe. Kakorkoli že, v video načinu ta sistem zaradi tehnoloških omejitev ne more delovati (svetloba mora padati na tipalo za zajem). Pri Nikonu D90 nam avtomatsko ostrenje zato sploh ni na voljo, Canon EOS 500D pa ostri le ob pritisku na gumb in še tedaj izjemno glasno, sunkovito in z veliko lovljenja ostrine. Za nameček postopek pogosto traja več kot sekundo. Uporabno torej bolj za posebne učinke kot kaj drugega.
"Med uporabo zuma je zajem Praktice DVC 5.4 FHD zamegljen, čeprav z ostrino kamera sicer nima omembe vrednih težav."
Občutljivost za šum
Kot smo že omenili, kombinacija majhnega tipala in svetlobno šibkega objektiva v slabših svetlobnih razmerah vodi k posnetkom, polnim šumenja. Da ne bi razpredali predolgo, med fotoaparati se je najbolje odrezal Panasonic TZ7. Od Eosa 500D in Nikona D90 smo pričakovali več, saj so večja tipala praviloma manj občutljiva za šum. A objektiva s povprečno svetlobno jakostjo in velika gostota točk tipala terjajo svoj davek. Tudi Praktica ni prav nič izstopala iz povprečja fotografskih kolegov. Še bolj kot pri ostrenju je zato blestela kamera Sony HDR-XR500, ki za nameček ponuja še dodatno občutljiv način snemanja pri nižji ločljivosti. Njeni posnetki so bili čisti, polni podrobnosti in edini, kjer ni bilo treba sklepati občutnih kompromisov.
"Kljub večjemu tipalu posnetki Canona Eos 500D v slabih svetlobnih razmerah precej šumijo."
Barve in merjenje svetlobe
Vsake oči imajo svojega malarja, pravi slovenski pregovor. Zato smo se osredotočili na zlato sredino med realnim in všečnim prikazom. Razlike v barvah med kamerami in fotoaparati niso bile velike. Izstopal je Panasonicov malček, ki je bil malo preveč navdušen nad nasičenostjo in kontrasti, Praktica pa bi si lahko dovolila malenkost več. Drugače pa je pri svetlosti. Sony DSC-HX1 in Panasonic težita k malenkost svetlejšim posnetkom, to pa se jima maščuje pri kontrastnih prizorih. Podrobnosti svetlih področij se zato hitro izgubijo. Razlike pa so tudi pri prehodih svetlosti, ki so pri Nikonu nezvezni, Panasonic pa si vzame kar nekaj časa, preden se odloči za prilagoditev. Fotoaparata Canon SX1 in Sony DSC-HX1 se zelo približata obema kamerama, EOS 500D pa ima težave z zveznimi prehodi med zumiranjem.
"Posnetki Panasonica TZ7 so kontrastni in barvno nasičeni, zato so očem pogosto prijetni, a včasih tudi nerealni in brez podrobnosti na presvetljenih območjih."
Tresoče roke?
Brez skrbi? Ne ravno popolnoma brez skrbi, a optično stabilizacijo so imeli vgrajeno vsi preizkušeni modeli, razen Praktice. Ta ponuja elektronsko odpravljanje stresenosti posnetka pri ločljivosti 720p, a njena učinkovitost ni primerljiva z mehanskimi rešitvami.
Bleščeča nalepka na videokameri Sony je obljubljala novo, izpopolnjeno odpravljanje tresljajev in čeprav smo vedno bolj skeptični do kričečih napisov, ji tu ne moremo ničesar očitati. Sistem nas je navdušil tudi ob najdaljših goriščnicah, čeprav ne segajo tako daleč kot pri fotoaparatih, kjer je še toliko težavneje zagotavljati mirno sliko.
"Izjemno majhna globinska ostrina pri uporabi objektiva Nikkor F/1,8 na fotoaparatu Nikon D90 je za kamere nedosegljiv učinek, saj so njihova tipala manjša in nadzor nad zaslonko okrnjen."
Od kod pa ta zvok?
Pri zajemanju gibljivih slik pa nekaj težav povzroča tudi mehanika objektiva. Sunkovito in glasno zumiranje fotoaparatov pri fotografiranju ni moteče, pri snemanju videa pa je neuporabno. Zvočne motnje lahko povzročata tudi mehanizma optične stabilizacije in ostrenja.
Fotoaparati našega preizkusa so načrtovani tudi z mislijo na snemanje filmskih posnetkov. Zumiranje zato ni pretirano moteče, a je v tihem okolju kljub vsemu dobro slišno. Na posnetkih celo bolj kot med uporabo, saj se zvočne vibracije prenašajo po samem ohišju. A brez skrbi. Portretirancev nam ni treba opozarjati na glasnejše govorjenje med snemanjem in tudi med morebitno kasnejšo montažo posnetkov bo dodana glasba v ozadju zlahka preglasila brnenje. Malenkost bolj nadležno je visoko frekvenčno oglašanje vgrajenega sistema stabilizacije, ki je bilo najbolj zaznavno pri objektivu Canon 18-200mm IS, nameščenem na zrcalno refleksni fotoaparat EOS 500D, a glasnost se še vedno giblje daleč pod mejo sprejemljivosti. Kljub temu so razlike med napravicami velike. Najglasnejši je bil med delovanjem Sony DSC-HX1, ki da jasno vedeti tudi, da izvaja ostrenje. Brnenje motorčka Panasonica je slišno kljub odločitvi inženirjev, da med snemanjem omejijo hitrost spreminjanja goriščnice objektiva, Canon SX1IS pa k zvoku drobovja ob neprevidni uporabi doda še nekaj pokov gumba za zumiranje.
Preizkušena fotoaparata razreda DSLR z izmenljivimi objektivi, kot je verjetno večini že znano, ne omogočata motoriziranega spreminjanja goriščnic. A slabost ročne uporabe obroča je sunkovitejše gibanje, saj je mehanizem trdneje vpet zaradi t. i. polzenja objektiva (drugače bi lahko zaradi teže leč prišlo do nezaželene spremembe goriščnice ob navzdol ali navzgor obrnjenem objektivu). Hkrati je slišno tudi preprijemanje in trenje mehanizma. O ostrenju smo se že razpisali, a kljub vsemu omenimo, da je pri Canonovem objektivu 18-200mm IS res glasno in zelo moteče.
Povsem druga pesem sta namenski kameri. Sony HDR XR-500 ne zumira le neslišno, temveč tudi bliskovito. Pri Praktici pa so se odločili za le eno, precej polžasto hitrost, ki pa ne povzroča dodatnih zvočnih motenj. Ostrenje je seveda neslišno.
Zajem zvoka
Razlike pa so tudi v zajemu zvoka iz okolice. Zvok Nikona D90 je le pogojno uporaben, saj je vzorčenje zelo ubogo, zajem pa enokanalen. Tudi Canon EOS 500D zajema le mono zvok, drugi fotoaparati in video kamera Praktica stereo, Sony HDR-XR500 pa se trudi s tremi mikrofoni poustvariti prostorski zvok 5.1.
Preizkusili smo tudi dinamični razpon vgrajenih mikrofonov in barvo zvoka. Zelo dobro se je odrezal Panasonic TZ7, saj posnetek ni bil popačen niti pri zelo visoki glasnosti. Žal pa ni bil tako čist in pravilen kot pri video kameri Sony, ki se je znova izkazala najbolje.
Očitna razsodba?
Seveda so razlike med fotoaparati in kamerami, a roko na srce, pričakovali smo izrazitejšo prednost kamer, predvsem Sonyja HDR-XR500. Kljub temu moramo najprej izločiti dva tekmovalca. Nalogi snemanja videa nista kos preizkušena DSLRja, saj je ostrenje Canona EOS 500D neuporabno, Nikon D90 pa ga sploh nima. Za nameček razočara tudi zajem zvoka.
Glavna prednosti kompaktnih fotoaparatov v primerjavi s kamerami je občutno širši vidni kot, vtis pa kvari moteč zvok delovanja motorčkov in ostrenja, ki je tudi slabše kot pri kamerah. Kakovost posnetkov v dobrih razmerah je zelo solidna, ob večerih in v zaprtih prostorih pa postaja šum v primerjavi s Sonyjevo kamero kljub vsemu preveč očiten. Seveda ob kar petkratni cenovni razliki tudi primerjava obeh kamer ni pravična. Sony HDR-XR500 je navidez zmagovalec, a si Praktica ne dela nikakršne sramote. Poglavitna hiba zmagovalca pa je prepleteni zapis posnetkov. Temeljit razmislek zahtevajo tudi cenovne razlike.
Odgovor na vprašanje v naslovu odstavka je torej nikalen. Dejstvo je, da če želite snemati filme, ne kupujte fotoaparata, sploh pa ne zrcalno refleksnega. Če spadate med ljubitelje tako fotografije kot tudi domačih filmskih spominov, pa je nakup le enega izdelka vedno bolj smiseln. Fotoaparati se namreč glede na videno lahko že skoraj enakovredno kosajo tudi z naprednejšimi kamerami, medtem ko so od kamer, ki so prijazne do žepov, v marsičem tudi boljši. Po drugi strani pa znajo kamere tudi fotografirati, kajne?
Te fotke razporedite in uporabite po želji
Polprofesionalni video DSLR
Na tokratnem preizkusu smo brez vsakega dvoma ugotovili, da so (pol)profesionalni fotoaparati DSLR, ki po novem obvladajo tudi video, za domačo video produkcijo neuporabni. Vendar pa je treba enako trdo povedati tudi, da se zahteve domačih in (pol)profesionalnih uporabnikov drastično razlikujejo.
Če smo kot ključno težavo za domačega uporabnika zapisali, da fotoaparati DSLR ne omogočajo avtomatskega ostrenja, profesionalci, po drugi strani, skorajda z gnusom zavračajo domače video kamere, ki bolj ali manj sploh ne omogočajo ročnega ostrenja. Kot se je izrazil Arnold Marko, ki vsak mesec posname in zmontira naš Monitor TV: "V videu in filmu uporabljamo ročne nastavitve, avtomatiko pa samo, da nam določi nastavitve! To velja tudi za ostrenje, zato je s stališča resnega uporabnika kritika samodejnega ostrenja brezpredmetna".
Če torej ostrenje ni več problem - lahko o videu, ki ga znajo narediti fotoaparati DSLR, rečemo kaj bolj prijaznega? Vsekakor, še posebej, če se povzpnemo nekoliko više, npr. do vrhunskega Canonovega fotoaparata 5D mk2, ki ga cenijo na slabih 2300 evrov (brez objektivov).
Ameriško podjetje Zacuto izdeluje vrhunske dodatke za digitalni SLR, vendar po zasoljeni ceni.
Slab zvok vgrajenega mikrofona pri 5D mk2 lahko rešimo z nakupom dodatka za vrhunsko snemanje zvoka.
Canon 5D mk2 je boljši od kamer ...
Posnetek, ki ga ustvarimo s 5D mk2, se lahko bolje meri z resnimi kamerami, poleg tega pa je tudi priročen in nadgradljiv. Takoj po prihodu 5D mk2 so se v internetu že znašli prvi izdelki in še danes velja za merilo kratek film avtorja Vincent Laforeta (www.vincentlaforet.com), aprila pa je bil že na voljo napovednik prvega celovečernega filma Searching for Sonny, posnetega v celoti s 5D mk2. Verjetno se bo zvrstilo še veliko krajših filmov in videospotov neuveljavljenih avtorjev, na kakšno zahtevnejšo produkcijo pa bomo morali še malce počakati.
Pa vendar ni vse tako rožnato. 5D mk2 zajema video s celotnim tipalom, vendar ga zmanjša na ločljivost FullHD tako, da uporabi le vsako tretjo vrstico slike. Zajema lahko le do 4 GB velike datoteke (omejeno zaradi kartice Compact Flash) in največ 12-minutne posnetke, poleg tega pa je na voljo snemanje le s hitrostjo 30 slik/s. Poleg naštetega zahteva kar nekaj vaje tudi držanje fotoaparata, nastopijo pa lahko tudi težave z zvokom. Vendar so, kot kaže, to le prehodne težave, saj je že veliko dodatnih rešitev, a seveda niso poceni.
Prav te dni je Canon predstavil nov digitalni SLR, model 7D, pri katerem je na voljo že boljši izbor načinov za zajem videa, predvsem možnosti izbire števila slik/s. Gotovo se bodo sistemi v prihodnje izpopolnjevali in morda bodo čez kakšno leto ali dve tudi postali standard za profesionalne videografe.
... ali pa tudi ne
No, tudi tu imajo profesionalci pomisleke. Kolega Arnold Marko, denimo, trdi, da fotoaparata v resnici ni mogoče primerjati s kamerami. Te imajo v resnih razredih praviloma tri tipala, to pa daje boljšo barvno ostrino in dinamiko (ker ni barvne interpolacije), pa še veliko bolj so svetlobno občutljive, imajo boljše "gaine" (to je pomembno v novinarstvu) in seveda so njihova ohišja prilagojena snemalcem. Nastavitve so ponavadi ob strani, kamera je daljša in ožja, najboljše pa so tako ali tako ramenski modeli (cena od 6000 evrov naprej). Da bi katerikoli resnejši snemalec za svoje delo uporabljal fotoaparat, je iluzija. Predvsem vse fotoaparate teži gibanje, kjer pride do šumenja (verjetno ravno zaradi interpolacije).
Kako torej?
Klasična težava - fotograf (kolega Peter Gedei) trdi, da je ta vrhunski tudi za snemanje videa, pritrjujejo mu tudi mnogi viri v spletu in profesionalci, ki z njim snemajo celo resne filme. Po drugi strani se Arnold Marko, ki se s kamero preživlja, s tem ne strinja.
Rešitev? Preizkus, ki ga bomo objavili v naslednji številki Monitorja. Dvoboj - EOS ali profesionalna kamera!
Matjaž Klančar