Iz zraka z ljubeznijo

Leteče žverce ali droni, po domače, postajajo z vsakim novim modelom zmogljivejši, varnejši in preprostejši za uporabo.

Kitajski DJI je trenutno alfa in omega na področju dronov za amatersko in profesionalno rabo, drugi mu bolj kot ne sledijo, oziroma skušajo z drugačnimi pristopi pridobiti kupce. Po nekaterih podatkih naj bi imel kar 70 % tržni delež, Yuneec, Parrot in drugi se skrivajo za enoštevilčnimi odstotki. Za ta uspeh se ima zahvaliti na eni strani nesrečnemu vzletu Goprojeve Karme (bolje rečeno, nesrečnemu padcu z neba) in predhodniku tokrat opisanega modela, Mavic Pro. Slednji je dobesedno zakoličil svet zložljivih dronov, saj kar naenkrat ni bilo več treba imeti posebnega kovčka ali nahrbtnika, temveč je zadoščala fotografska torba, v kateri je bilo še vedno dovolj prostora za fotoaparat in kakšen objektiv. K temu dodajmo še spodobno kakovost posnetkov in videa, upravljanje, ki ne zahteva posebnega znanja, in uspeh je na dlani.

DJI si je za naslednika vzel kar nekaj časa, vmes je prišel še Mavic Pro Platinum, pri katerem so bili glavna razlika novi propelerji in z njimi povezana poraba energije in glasnost v zraku. V zraku je tako uspelo zdržati še nekaj minut več, skoraj toliko, kot zmore tokratni novinec, 30 minut. Sledil je še manjši Mavic Air, ki je s svojimi dobrimi 450 grami že pravzaprav v domeni mini dronov, a čeprav je prinesel snemanje v ločljivosti 4K, je marsikoga pustil hladnega – zaradi slabše povezave med dronom in krmilnikom. Novinec je torej moral premagati kar nekaj že prej postavljenih visokih zahtev, da bi izpolnil pričakovanja, in lahko rečemo, da mu je uspelo.

Novinca

Novinca sta pravzaprav dva, prvi s fiksnim objektivom, drugi z zum objektivom. Nas je najbolj zanimal prvi, ki prinaša pomembno spremembo, fotoaparat z 1-palčnim tipalom, kot ga ima na primer Sonyjeva serija RX100 oziroma RX10 ali Panasonicova serija FZ. DJI sicer že ima kamero z 1-palčnim tipalom v nekaterih dronih, a so ti večji in dražji. Še ena majhna, za fotografe kar velika novost – na fotoaparatu se diči ime Hasselblad. V slednjega je DJI vložil kar lep kupček denarja, verjetno ne le zaradi boljšega občutka, temveč tudi zaradi njihovega znanja digitalne fotografije. Novi fotoaparat poleg večjega tipala prinaša tudi »hudo« zaslonko, avtomatsko ostrenje pa mu štejemo bolj v minus kot v plus.

Novi fotoaparat je seveda bistveno večji od starega. To pomeni tudi drugačno in seveda zmogljivejše (beri: tudi težje) stabilno vpetje (gimbal), in to prispeva k večji končni teži. Slednja je še vedno pod 1 kilogramom oziroma več kot dvakrat težja od Mavica Air. Zaradi večje teže je tudi baterija zmogljivejša in ni združljiva s starim Mavicom Pro, a po drugi strani omogoča do 31 minut letenja. Sicer že pri 30 % začne opozarjati in pri 15 % avtomatsko pristaja, a nam še vedno omogoča okoli 25 minut lagodnega letenja.

Dron je poleg teže tudi malenkost zrastel, kljub temu je zložen še vedno podobno velik kot predhodnik. Tipala po novem spremljajo ovire v vse smeri, ne le naprej ali nazaj, kar je velika prednost v primerjavi s predhodniki. K temu dodajmo še tišje propelerje, ki z zarezanimi konci spominjajo na bojne helikopterje in so tu priloženi v osnovnem paketu.

Krmilnik je ostal podoben predhodniku, spremenile so se le ročice, ki so snemljive, zato vse skupaj zasede še manj prostora. Povezava med krmilnikom in dronom po novem omogoča 8 kilometrov dosega, a boste to v praksi težko dosegli, sploh pa morate imeti po slovenskih zakonih dron ves čas v vidnem polju. Najpomembnejša je stabilnost povezave, ki je tudi pri dobrem kilometru tekoča, o čemer lahko pri Mavic Air bolj kot ne le sanjamo. Letenje je po zaslugi vseh tipal in kupa elektronike zelo preprosto, a kljub temu začetnikom toplo priporočamo, da jim osnove pokaže nekdo, ki že ima nekaj zračne kilometrine. Pristajanje in vzletanje sta avtomatska, DJI je novincu dodal tudi luči, ki pomagajo pri nočnem vzletanju in pristanku.

V zraku je dron zelo stabilen, saj se poleg signala GPS oziroma GLONASS zanaša še na spodnja tipala, s katerimi spremlja pokrajino pod seboj. Stabilni nosilec, v katerega je vpet fotoaparat, omogoča nadzirano gibanje od +30 do –90 stopinj, samo mehansko gibanje pa še dodatnih 15 oziroma 45 stopinj. Za razliko od predhodnika omogoča tudi vodoravno gibanje, slednje je pomembno predvsem pri snemanju videa. Tako lahko kamera kompenzira trdo gibanje drona in sledi smeri gibanja brez sunkovitih potegov.

Glavno vprašanje je seveda, koliko doprinese novi fotoaparat z večjim tipalom? Razlika je očitna, a se DJIu pozna, da pri obdelavi posnetkov nima toliko izkušenj kot, recimo, Panasonic ali Sony. V datoteki RAW je šum viden že pri ISO 100, visoke občutljivosti (denimo ISO 3200) pa so slabše od fotoaparatov s primerljivimi tipali. Za to lahko delno krivimo tudi elektronski zaklop, saj slednji pri večini fotoaparatov prispeva k višjemu šumu. Vsekakor je rezultat krepko boljši kot pri predhodnikih.

Poslastica Mavic Pro 2 so nekateri zanimivi načini, kot je fotografski nočni način, nočni video in zelo zanimiv nočni »timelapse« video, ki ga dron sestavi sam. Tudi druge video možnosti so na visoki ravni, čeprav je za video zaradi fotoaparata s spremenljivo goriščnico Mavic 2 Zoom primernejši. Za eno redkih pomanjkljivosti lahko štejemo avtomatsko ostrenje, saj v zraku redko fotografiramo ali snemamo ljudi ali objekte, oddaljene manj kot 3 metre, še posebej, ker ima Mavic Pro 2 nezaščitene propelerje. Velike škode sicer ne bodo naredili, a nesreča se lahko hitro zgodi.

Zadnja malenkost, cena. S 1500 evri je že davno zunaj kategorije »kupil bom nekaj za zabavo«, a če vam zračna fotografija veliko pomeni, zna biti zabava kar huda.

DJI Mavic Pro 2

Fotografski dron

Prodaja: www.avtera.si

Cena: 1499 EUR.

Za: Čas v zraku, kakovost slike in videa.

Proti: Avtomatsko ostrenje zna ostriti tik pred objekti ali za njimi.