Izbira monitorja
Računalniški monitor je tako med domačimi kot med poslovnimi uporabniki pogosto med bolj zapostavljenimi deli opreme – pa čeprav ga gledamo pravzaprav neprestano.
Monitor je morda ravno zaradi tega bolj na dnu, ko razmišljamo o menjavi opreme. Ne vpliva namreč na hitrost delovanja računalnika ali karkoli drugega, in ko se ga enkrat navadimo, niti ne razmišljamo, kaj bi nam nov sploh lahko ponudil.
Kombinacija 24 palcev in ločljivosti 1.920 × 1.080 pik ostaja najbolj priljubljena tako med poslovnimi kot med domačimi uporabniki.
A v resnici je kar nekaj razlogov, zaradi katerih bi ga želeli zamenjati. Najočitnejši je enostaven – več delovnega prostora. Na zaslon z večjo diagonalo in seveda večjo ločljivostjo enostavno »spravimo več« – več programov, več oken, več zavihkov. To je sicer bolj vezano na ločljivost, a kombinacija manjšega monitorja in visoke ločljivosti običajno ni najprijaznejša očem (vsaj če ne vklopimo digitalne povečave, kot je to standard pri prenosnikih z zasloni visokih ločljivosti).
Naslednji razlog za menjavo je bolj kakovostna fizična izdelava. V mislih imamo boljše možnosti nastavitev, dvig monitorja, sprememb naklona in podobno. Pogosto namreč srečujemo uporabnike, ki imajo zaslon z omejenimi možnostmi postavitve, pod katerim se zato najdejo (stari papirni) telefonski imeniki in podobno gradivo. S stojalom, ki dopušča prilagajanje, lahko monitor prilagajamo tudi čez dan glede na naš položaj pred njim.
Fizična kakovost pa pomeni tudi, da je stojalo dovolj trdno, da se monitor med uporabo ne trese ali vibrira. Pri poceni zaslonih s plastičnimi stojali se včasih dogaja, da se tresljaji tipkanja prenašajo po mizi in povzročijo neželene premike in vibracije.
Zadnja večja prednost novega monitorja pa je kakovost slike. Ločljivosti so glede na velikosti zaslonov dokaj fiksne, zato imamo s kakovostjo bolj v mislih pravilnost barv in boljše vidne kote. Zlasti ti so po našem mnenju za udobno rabo res pomembni. Če smo vajeni manj kakovostnega monitorja, se pogosto sploh ne zavedamo, kaj zamujamo.
Velja poudariti, da lahko monitor ne le zamenjamo, ampak z nakupom novega starega tudi obdržimo – večina namiznih računalnikov namreč ponuja možnost priklopa dveh monitorjev hkrati. Seveda moramo prej preveriti, kateri vmesniki so na računalniku na voljo in katere imamo na obeh monitorjih – torej novem in starem.
Še nekaj prednosti se najde pri tistih, ki radi igramo računalniške igre. V uvodu smo omenili, da računalniški zaslon ne vpliva na hitrost delovanja računalnika, a je pri igranju lahko pomemben člen skupne sestave – dejansko nam lahko v določenih tipih iger pomaga doseči boljše rezultate. Kakovostni igričarski monitorji namreč ponujajo dve očitni prednosti v primerjavi z navadnimi, pisarniškimi modeli. Prva je večja hitrost osveževanja slike, s katero je igranje iger videti bolj tekoče. To pripomore k bolj poglobljenemu občutku doživljanja igre in nam pomaga zaznati hitre premike – pomembno predvsem pri strelskih igrah. Drugo pa je odzivni čas monitorja, ki pomaga, da se naša dejanja čim hitreje tudi pokažejo na zaslonu.
Izbira matrike
Monitorji LCD uporabljajo za prikaz slike kombinacijo osvetlitve in matrike celic s tekočimi kristali, ki to svetlobo prepuščajo brek barvnih filtrov. To poudarjamo le zato, ker se pogosto pojavlja zmešnjava med izrazi – ne glede na uporabljeno matriko so današnji monitorji skoraj vsi osvetljeni z LED (svetleče diode).
Večja odstopanja nastanejo pri uporabljenih matrikah. V grobem poznamo tri tipe matrik – TN (Twisted Nematic), VA (Vertically Aligned) in IPS (In-Plane Switching). Znotraj teh kategorij se sicer najde še kar nekaj alternativ - gre za izpeljanke tehnologij VA (denimo PVA in MVA) in IPS (denimo Samsungova PLS).
Matrike TN so najstarejše, njihovi prednosti sta nizka cena izdelave in visoka stopnja odzivnosti. Slabost pa je predvsem slabša kakovost slike, ki sledi iz slabše vidnosti, ko zaslon gledamo pod kotom. Pri meritvah s kalibratorjem (ki ga pri Monitorju uporabljamo pri naših testih) so sicer tako barve kot kontrasti dovolj dobri, a so odstopanja, ki jih uporabnik opazi, zaradi slabih vidnih kotov izredno velika – sploh v vertikalni smeri. Če je monitor pravilno postavljen, se hitro zgodi, da so barve pri vogalih sprane in nepravilne – to še najbolj očitno opazimo pri cenejših prenosnikih. V zadnjem desetletju so se cene drugih tipov matrik dovolj pocenile, da nakup monitorja z matriko TN priporočamo le manj zahtevnim uporabnikom, ki enostavno iščejo zaslon po res nizki ceni.
Za domačo in pisarniško rabo tako vsekakor svetujemo monitorje z matrikami IPS. Te ponujajo izredno natančne barve in odlične vidne kote. Obstaja veliko različnih alternativ, ki sodijo v to splošno skupino. Danes se pogosto pojavlja tudi napis S-IPS (»Super IPS«), ki prinaša še nekaj manjših izboljšav. Opozoriti velja še na Samsungov PLS – ta uporablja praktično enako tehnologijo kot ostale matrike IPS, z manjšimi prilagoditvami.
Slabost matrik IPS je njihova počasnost, sploh v primerjavi s TN, a bo to zmotilo predvsem igričarje – pri navadni pisarniški uporabi tega ne bomo opazili. Druga slabost pa je nekoliko slabši kontrast – tu prednjačijo matrike VA. Tudi tega pri navadni pisarniški rabi ne bomo opazili, zna pa biti to pomembno za resnejše filmofile.
Igričarski monitorji se hvalijo predvsem z visokimi frekvencami osveževanja in kratkimi odzivnimi časi. Širši modeli so pogosto ukrivljeni, kar še izboljša igralno izkušnjo.
Srednja pot so matrike VA. Ponujajo dokaj podobne hitrosti kot matrike IPS (in seveda zaostajajo za TN), a so po barvni pravilnosti in vidnih kotih malo za njimi (sploh pri vidnih kotih pa občutno pred matrikami TN). Največja prednost matrik VA so odlični kontrasti – od naštetih tipov ponujajo najboljše črnine, zaradi česar se pogosto priporočajo za ogled filmov in serij. Običajno so malenkost cenejše od primerljivih matrik IPS.
Za klasično pisarniško delo večini uporabnikov priporočamo izbiro monitorja z matriko IPS – predvsem zaradi dobrih vidnih kotov. Tisti, ki kupujejo zaslon tudi za pogost ogled filmov, lahko sežejo po modelih z matriko VA, pri igričarjih pa je izbira odvisna od več dejavnikov. Pri res hitrih igrah, kjer štejejo milisekunde, so igričarski monitorji z matrikami TN edina prava izbira, a moramo imeti pri tem tudi dovolj zmogljivo grafično kartico – monitor z osveževalno frekvenco 240 Hz nam ne pomaga, če mu grafična kartica ne dostavi niti 100 slik na sekundo. Nekoliko manj zahtevni, ki imajo po tudi manj zmogljivo grafično kartico, lahko izberejo zaslon s frekvenco osveževanja 144 Hz. Tu pa najdemo tudi matrike IPS in VA.
Velikost – je več bolje?
Pri velikosti smo načelnega mnenja, da je več bolje, a tudi tu smo lahko omejeni. Prva omejitev je lahko že fizični prostor, ki ga imamo na voljo – večji monitor moramo postaviti dlje stran, sicer bomo hitro začutili bolečino v vratu. Seveda večji zaslon (ali več njih) potrebuje tudi več prostora na pisalni mizi, zato hitro naraste tudi cena.
V tabeli si lahko ogledate primerjavo različnih kombinacij monitorjev – podatke smo vzeli iz našega zadnjega preizkusa monitorjev. V praksi bomo za svoj denar največ dobili pri kombinaciji treh navadnih monitorjev diagonale 24 palcev, a zahteva taka postavitev tudi največ prostora na mizi, hkrati pa je vprašanje, ali lahko na računalnik sploh priklopimo tri monitorje (pri prenosnikih to običajno odpade).
Najbolj impresivno delujejo ultraširoki monitorji, ki ponudijo odlično izkušnjo, brez vmesnih robov, kot jih ima kombinacija več monitorjev. A so tudi izredno dragi. Pogosto so tudi ukrivljeni, kar je vsekakor dobrodošlo. Z ukrivljenostjo se zmanjša razlika v razdalji med našimi očmi in sredino ali robom monitorja, v praksi pa to prispeva k doživetju v igrah, zmanjša optične napake in (zaradi spremembe vidnega kota) navidezno poveča velikost zaslona – pri večjih za okoli en palec (2,54 cm).
Še kaj?
Že v uvodu smo omenili, da je pri monitorjih izredno pomembno solidno stojalo, ki drži zaslon pri miru in nanj ne prenaša vibracij z mize, hkrati pa nudi dovolj dobre možnosti prilagajanja postavitve (višine, naklona). Pred nakupom velja premisliti, ali potrebujemo tudi vgrajene zvočnike in (ali) izhod za zvočnike ali slušalke. Pogosto se vgrajuje tudi razdelilnik USB, ki olajša uporabo v primerih, da imamo računalnik na bolj odmaknjen odmaknjenem mestu.
Seveda se moramo pozanimati tudi o vmesnikih, tako na monitorju kot na računalniku, ki ga uporabljamo. Danes je najbolj razširjen vmesnik HDMI, ki poleg slike prenaša tudi zvok. Obstaja že pet večjih generacij tega standarda, kjer se je z vsako različico povečala predvsem pasovna širina, ki jo podpira (tudi HDMI je digitalen protokol, torej se da izraziti v gigabitih na sekundo). Tako je podporo za ločljivost 4K (3.840 × 2.160 pik) pri 60 slikah na sekundo prinesel HDMI 2.0, še višjo 8K (7.680 × 4.320) pri 30 slikah na sekundo pa šele zadnji, HDMI 2.1. Pri nakupu monitorja je pomembno predvsem to, kateri standard podpira grafična kartica. Monitorji imajo običajno vgrajeno različico HDMI, ki podpira vsaj njihovo ločljivost in najvišjo frekvenco osveževanja.
Podobna zgodba je pri vmesniku DisplayPort (pogosto okrajšan na DP). Tudi ta lahko prenaša zvok, njegovo zmogljivost glede na konkretno različico pa je nekoliko težje definirati, saj je odvisna med drugim tudi od uporabljenega kabla. V praksi pa gre za podobno zgodbo kot pri HDMI, torej imajo monitorji vgrajeno različico, ki podpira kombinacijo najvišje ločljivosti in frekvence osveževanja, enako pa velja tudi pri grafičnih karticah. Za priklop monitorja je DP načelno bolj varna izbira kot HDMI, saj gre za nekoliko novejši standard, razvit prav za namen priklopa računalniških monitorjev (HDMI se uporablja tudi pri televizorjih).
Če podamo primer pri najvišjih zahtevnostih: HDMI 2.0 zmore brez stiskanja (DSC, Display Stream Compression) podatkovni tok 42,6 Gb/s, DisplayPort pri načinu UHBR 20 pa 77,37 Gb/s (od tega se sicer 80 odstotkov uporabi za podatke, 20 pa za kodiranje). DisplayPort ima namreč različne načine prenosa (od najmanj zahtevnega RBR do najzmogljivejšega UHBR 20), ki jih mora podpirati tudi kabel. Standard je narejen tako, da lahko naprava preklopi med načini prenosa, glede na to, kaj podpirata odjemalec (torej monitor) in uporabljeni kabel.
Danes sta za priklop ključna vmesnika HDMI in DisplayPort, starejša DVI in VGA sta na voljo za priklop starejših naprav. Na monitorjih pogosto najdemo tudi izhod za zvočnike (in slušalke) ter razdelilnike USB.
Na to morajo biti pozorni le tisti, ki kupujejo najzmogljivejše monitorje z visokimi ločljivostmi (od 4K navzgor) in visokimi frekvencami osveževanja. Starejša standarda DVI in VGA se sicer še pojavljata, a ju bomo uporabili predvsem za priklop drugega monitorja, če nimamo na voljo dodatnega vmesnika HDMI ali DisplayPorta. Omeniti velja še kratico MHL, kjer gre za prilagoditev standarda HDMI za mobilne naprave. Monitor z vmesnikom HDMI (MHL) lahko tako povežemo z mobilno napravo, potrebujemo le pravi kabel.
Priporočila za monitor so torej vezana na razpoložljiv prostor in proračun pa tudi na to, ali imamo v mislih zaslon za igre, filme ali klasično računalniško delo (tudi brskanje po spletu in podobno). Večini uporabnikov sicer že leta priporočamo Dellove monitorje, sploh modele v seriji Ultrasharp (denimo model Ultrasharp U-2415 za dobrih 200 evrov ali večji U2718Q z ločljivostjo 4K). Ponujajo odlične matrike IPS in solidno kakovost izdelave po dovolj razumni ceni.
Igričarji bodo morali pri izbiri v poštev vzeti tudi igre, ki jih igrajo, ter zmogljivost računalnika, zanimiv pa je pomislek najzahtevnejših uporabnikov, denimo fotografov in grafičnih oblikovalcev. Ti sicer tudi prisegajo na matrike IPS, a gredo cene pri teh profesionalnih monitorjih (denimo modelih podjetja Eizo) krepko čez tisoč evrov. Glavna prednost teh modelov je končni nadzor kakovosti, predvsem konsistentnost barv in osvetlitve preko celotne površine in med več monitorji.
