Izbire je dovolj
Vsako leto se potrudimo narediti pregled cenejših telefonov in tako je tudi letos. Tokrat smo za cenovno mejo postavili 320 evrov. Seveda se zavedamo, da nismo v rokah imeli vseh naprav, ki jih je mogoče kupiti, vendarle pa je izbira dovolj velika, da lahko katero tudi predlagamo za nakup.
Pregled spletnih trgovin Telekom, A1 in Telemach že nekaj let kaže na konsolidacijo mobilnega trga. LG je obupal, Sony se ne trudi več, Huawei obstaja, a nič več kot to, Apple in Samsung sta tako pri dražjih napravah praktično sama. Pri cenejših telefonih je nekoliko drugače – tudi ko odmislimo telefone s tipkovnicami za starejše, je tam pestro. Stanje je daleč od »pretepa« za kupce izpred desetletja, a vsaj kitajski proizvajalci ne jenjajo s predstavitvami novosti, tako da je izbira vsaj na prvi pogled večja kot pri dražjih modelih.
Šara
Recimo bobu bob, če telefon stane manj kot 200 evrov, se ga ne izplača kupiti. Vsako leto smo sicer dali kakšno priporočilo tudi v tem cenovnem razredu, a letos za kaj takega res nimamo več srca. Že tako smo vedno opozarjali, da je tak izbor resnični higienski minimum, da napravi sploh še lahko rečemo »pametni telefon«. To so naprave, ki stavijo na nizko ceno in upajo, da bo uporabniku vseeno, ali bo reč počasna, beri: neznosna. Za stare starše, ki bi radi gledali slike vnukov, naj bodo raje cenejše tablice za enako ceno. Zaslon bo večji, napravi pa se ne bo treba pretvarjati, da je namenjena resnim opravilom. Za klice pa naj bo »neumni« telefon na tipke.
Skoraj telefoni
Najbolj nadležni za izbor so telefoni med 200 in 250 evri. Pri skoraj vsakem bi se našla kakšna tehnična postavka, ki bi lahko prepričala. Včasih je to zmogljiva baterija, morda zaslon AMOLED ali pa tankost ohišja. Žal pa imajo te naprave veliko težavo – za 20 do 50 evrov več lahko kupimo telefone, ki jih je dejansko smiselno imeti v žepu.
Ti telefoni obstajajo le zato, da lahko proizvajalec ponuja napravo v vseh cenovnih razredih. Ta strategija je očitno uspešna, saj ji sicer ne bi vsako leto namenili kar nekaj besed. In če smo telefone pod dvema stotakoma odpisali, je zdaj nov minimum nekje okoli 220 evrov. Za manj se dovolj dobro delujočega telefona očitno ne da narediti.
Vezava
300 evrov ni malo in tem telefonom si upamo reči »cenejši« le mi, ki preizkušamo naprave za tisočak in več. Za marsikaterega uporabnika pa je to edini telefon, ki si ga bo lahko privoščil, zato je teža priporočila še toliko večja. Pri dragih telefonih težko zares zgrešiš, v džungli poceni naprav pa lahko hitro izbereš napačnega.
To je še posebej pomembno, ko se pogovarjamo o nakupu z vezavo, ko se mesečna naročnina za veliko boljši telefon morda dvigne le za nekaj evrov. To daje občutek, da sta si telefona bliže, kot sta v resnici. Vedno je zato nehvaležno reči: »Priporočamo telefon za 300 evrov in ne za 200.« A v tem delu trga so razlike med napravami pač večje.
Kaj pa starejši boljši telefoni?
Zakaj kupovati novega poceni, če lahko kupimo nekaj let starejši model, ki mu je upadla cena? Najprej zato, ker zna to biti telefon z utrujeno baterijo. In še (ne)zagotavljanje varnostnih posodobitev operacijskega sistema. Če gledamo tri leta ali več stare telefone, bodo (z izjemo iphonov) le redki deležni še kakšne resne posodobitve. In ker so telefoni računalniki, je to vedno pomembnejše. Sicer se tudi na tem področju reči premikajo na bolje, a o tem več v članku.
USB C
Pa smo dočakali. Micro USB je odšel. Seveda se še vedno najde kakšen telefon, ki se polni s kablom micro USB, a so zdaj že zelo redki in nevredni omembe. USB C sicer prinaša kar nekaj zmede, a je ta omejena bolj na to, kateri kabel bo znal delati tudi s Thunderboltom ali z različnimi specifikacijami USB C. Večinoma pa je tako, da smo zdaj dokončno v obdobju, ko si bomo lahko spet brez težav posojali polnilnike. No, le uporabniki iphonov za zdaj še kar trpijo z Lightningom.
Fotoaparat
Fotografija pametnih telefonov je tesno povezana z obdelovanjem zajetega materiala. Procesorske enote najdražjih modelov so zelo usmerjene v obdelovanje fotografij. Cenejši telefoni imajo že tako slabša tipala za zajemanje svetlobe, potem pa še procesorji niso zmožni prav veliko narediti z zajetim materialom.
Da, čez palec velja pravilo, da so pri aparatih s ceno blizu 300 evrov fotografije boljše kot pri tistih bliže 200. Ni pa v konkurenci nobene naprave, ki bi zares presenetila. V dobrih svetlobnih pogojih bodo slike od v redu do dobre, medtem ko bo ob manj sonca rezultat bolj slab.
Pa še to: proizvajalci bi res že morali opustiti neuporabna tipala ločljivosti 2 mega pik za »makro« fotografijo. Ta so na telefonih le zato, da se lahko pohvalijo s tremi ali štirimi lečami.
Stanje na tržišču
Honor in Huawei
V mednaslovu omenjeni podjetji smo združili, ker ni videti, da gre v resnici za – dve. Razlika je le v tem, da eno »sme« imeti Googlov ekosistem, drugo pa ne. Povejmo torej neposredno: Huawei s cenejšimi napravami ne misli več resno. Huawei P40 Lite E smo imeli že na lanskem pregledu in ga tokrat omenjamo le zato, ker je še vedno v prodaji in se ga res ne izplača kupiti.
Honor 50 Lite z dražjim Honor 50 nima ravno veliko skupnega in podobno smo vedno zapisali tudi ob Huaweijevih modelih »Lite«. Največja slabost telefona je razmeroma omejena zmogljivost, vsaj v primerjavi z nekaterimi konkurenti (denimo modeli Xiaomi, Realme). V uporabi je procesor Snapdragon 662. Fotoaparat je soliden, ima pa tudi neuporaben 2 MP »makro« senzor.
Da, oblikovno je 50 Lite še vedno zelo podoben telefonom Huawei, a naj bi se to kmalu nehalo. Menda. Tudi zaslon je IPS LCD, kar je za ta denar premalo, saj ima konkurenca zaslone AMOLED. Zanj hočejo 280 EUR, a ga že procesor izloči iz borbe, saj imajo cenovno konkurenčne naprave boljša jedra.
Nokia
Nekoč je kazalo prav dobro. Ko je HMD Global prevzel blagovno znamko Nokia, so izdali kar nekaj zanimivih telefonov. Predvsem so navduševali zato, ker so uporabljali »čisti« vmesnik Android One. Ta je bil praktično goli Android brez navlake, ki jo radi dodajajo ostali proizvajalci. To je žal tudi edina pozitivna stvar, ki se je ohranila pri trenutni beri cenejših naprav Nokia.
Iz nekega razloga še vedno poskušajo izdelati telefone za 150 evrov in upajo, da bo blagovna znamka naredila ostalo. Ljudje pa naj bi oprostili počasnost. Ta recept je pogojno deloval v preteklosti, saj smo poceni Nokio vedno izpostavili za higienski minimum. Neobremenjen vmesnik in strojna oprema, ki je še nekako gnala vse skupaj, sta bila dovolj, da bi resnično nezahteven uporabnik morda še potrpel. Zdaj pa smo v stvarnosti, ko so telefoni za 250 evrov, ki se jih kupi z vezavo, toliko boljši, da poceni aparatov Nokia ni več mogoče priporočiti.
Nokia G11 stane 150 evrov in je tako čudna mešanica funkcionalnosti, da se je težko odločiti, s čim začeti. Zaslon je tipa LCD, a se zna osveževati pri 90 Hz, kar je super. A kaj to pomaga, če ima telefon le 3 GB pomnilnika in le 32 GB shrambe, ki ji 11 GB takoj vzame sistem, torej Android. Zaslon je 6,5-palčen, a je ločljivost le 1.600 × 720 pik. Morda je to dobro za starejše oči, a kot smo napisali na začetku: res nimamo več srca za priporočilo takih naprav. Da, cena je atraktivna, a to enostavno ni dovolj.
Vtis potem poskuša popraviti model G21, ki stane 15 evrov več kot G11 in za to dobimo 128 GB shrambe in 4 gigabajte pomnilnika. Zaslon spet zna risati sliko pri 90 Mhz, a je ločljivost še vedno le 1.600 × 720 pik. G21 je bil pri tokratnem pregledu najboljši telefon pod 200 evri, le priporočiti se ga ne da, ker je (zaradi procesorja) prepočasen.
Naslednje tri nokie so šolski primer proizvajalca, ki poskuša imeti napravo s čim več cenovnimi postavkami. X10 stane 250 evrov, G50 260 in za X20 hočejo 320 evrov. Razpon je kar 70 evrov in za ta denar bi pričakovali kar konkretne razlike, a kaj, ko vse tri telefone žene enak procesor. Snapdragon 480 je bil narejen za nezahtevne uporabnike oziroma – bolje rečeno – za zares poceni telefone. Težava, ki jo imata Nokia in Qualcomm je ta, da znajo ostali proizvajalci za isto ceno narediti telefone, ki imajo močnejše procesorje, tudi močnejše Qualcommove. Že zaradi tega te tri nokie odpadejo. Njihov osrednji adut je vmesnik, ki je med boljšimi v tej primerjavi. Vsi ostali imajo namreč Android oblečen v svojo temo. Potem pa se prednosti končajo. G50 ima le 4 GB pomnilnika in slab zaslon. X10 in X20 pa sta si tako podobna, da je težko videti, kje so pri Nokii našli izgovor za 70 evrov. Razlike so naslednje: X20 ima novejšo različico stekla nad zaslonom, več megapik v glavnem fotoaparatu, dosti boljšo kamero na sprednji strani, osnovni model pa ima več shrambe. No, in, da, – X20 lahko snema video v polni ločljivosti tudi pri 60 sličicah na sekundo. To dobite za 70 evrov več v telefonu s procesorjem, ki spada v dno Qualcommove ponudbe.
Nokia je izgubila kompas. Lani so že imeli težave, ko so odpovedali podporo svojemu najboljšemu telefonu 9 PureView. Tam so se hvalili, da ga bodo dolgo podpirali, in se potem odločili, da ga pač ne bodo. Zdaj pa so začeli delati še zelo medle poceni telefone, kjer so v zadnjih letih sicer naredili nekaj zelo solidnih naprav. Če ne bi imeli vmesnika Android One, bi bili do teh naprav še manj prizanesljivi.
Samsung
Edini res dober Samsungov telefon na tem preizkusu je na koncu članka, pod podnaslovom Kaj torej izbrati. Med konkurenco pa so še tri Samsungove naprave, ki resnično obstajajo le zato, da se lahko pohvalijo z nizko ceno.
Galaxy A13 je izjemno počasen telefon s Samsungovim procesorjem Exynos 850, ki premore le varčna jedra. Naš primerek je imel 4 gigabajte pomnilnika, a si ga upajo prodajati celo s tremi. Vsaj shrambe je 64 GB, tako da je po operacijskem sistemu uporabniku celo nekaj ostane. Zaslon ni ravno svetel, fotoaparat ni dober, je pa baterija zmogljiva. 230 evrov za tako počasen telefon je res veliko, saj lahko za deset evrov več dobimo Realme 8, ki primerjalno dobesedno »leti«.
Še slabše se obnese XCover 5, malce robusten telefon, ki ima ob strani veliko tipko, s katero se privzeto vklopi svetilka. 290 evrov hočejo za telefon z enakim procesorjem kot A13 in s plastičnim ohišjem, ki vse skupaj varuje ravno toliko kot malce močnejši ovitek. Pri XCoverju je še ta bonus, da je zaslon manjši, temnejši in z nižjo ločljivostjo. Cena je redko resničen kazalnik naprave, a od kod Samsungu pogum za 290 evrov pri tej napravi, nam res ni jasno. A13 in XCover sta predstavnika Samsungove strategije »telefon za vse cene« in sta dovolj pod higienskim minimumom, da ju lahko mirno ignoriramo.
Galaxy A22 5G je nekako spodoben telefon. Mediatekov Dimensity 700 je soliden nizkocenovni procesor, 4 gigabajti pomnilnika in 128 shrambe so dovolj za nezahtevne. Celo zaslon je kar svetel LCD, ki zna osveževati tudi pri 90 Hz. Baterija je zmogljiva in 5.000 mAh zna biti dovolj za dva dni. A tudi A22 5G ni imun na strategijo prodaje za ves cenovni razpon. Ima namreč ločljivost 1.080 × 2.408 pik. Teh osem na koncu je pomembnih zato, da lahko napišejo, da ima gostoto pik 400 in ne 399, kot je to pri telefonih z ločljivostjo 1.080 × 2.400 pik. Če je številka višja, je morda telefon tudi malo boljši ... gre najbrž logika takšnega početja.
Več o posodobitvah kasneje, a A22 5G naj bi dobil Android 12 (začel je z 11) in 13. Vsaj tako je obljubil Samsung.
Samsung Galaxy A52s 5G
Realme
Realme veliko naredi prav in poimenovanje njihovih telefonov je eden od teh dosežkov. Realme 8 in 8 Pro sta dostojna naslednika lanskih sedmic, navzven pa praktično ne opazimo razlik med njima. Po bližnjem pregledu je edina opazna v majhnem napisu na zadnjem fotoaparatu, kjer model Pro ponudi 108 milijonov pik, »navaden« model pa 64 milijonov. Ohišji sta pri obeh telefonih plastični, a dovolj kakovostni, se pa na njiju precej opazijo prstni odtisi.
Zanimivo, da je na zaslona obeh telefonov dodana še zaščitna folija. Sami teh folij sicer ne uporabljamo, a se zavedamo, da si marsikateri uporabnik ne predstavlja telefona brez nje. Oba imata za ta cenovni razred res odličen zaslon – gre za Super AMOLED s svetlostjo 430 cd/m², z najvišjo svetlostjo 1.000 cd/m² in ločljivostjo 2.400 × 1.080 pik. V primerjavi s konkurenco je vgradnja zaslona OLED res pohvalna, sploh pri cenejšem modelu. Oba imata v spodnji del zaslona vgrajen tudi bralnik prstnih odtisov, v zgornji levi vogal pa luknjico za prednjo kamero.
Tudi strojna oprema je za ta razred solidna. Zmogljivejši model uporablja Qualcommov Snapdragon 720G (enako kot predhodnik, torej model 7 Pro), cenejši pa Mediatekov G95. Prvi je malenkost hitrejši, a je razlika razmeroma majhna. Pri preizkusu enega jedra je bil cenejši model okoli 10 odstotkov počasnejši, pri vseh osmih jedrih pa je razlika le še okoli pet odstotkov.
Od izbiranju med tema telefonoma bi prej priporočili navadno osmico, saj Pro prinese premalo za 60 evrov razlike.
Xiaomi
Na letošnjem pregledu je tudi Xiaomi Redmi Note 10 Pro, ki je lanskega zgrešil in bil opisan v naslednji številki. Takrat smo napisali, če bi bil lani v konkurenci, bi bil zmagovalec, saj je ponudil nekaj več kot Realme 7 Pro. V luči letošnje konkurence je Redmi Note 10 Pro še vedno spodobna naprava, a ni več najboljši, celo najboljši Xiaomi ne. Predvsem se mu pozna to, da je Snapdragon 732G lanski procesor in imamo tri naprave, ki so zmogljivejše.
Xiaomi 11 Lite 5G NE
5G
Pred najboljšimi kratek premor. 5G je sicer super marketinška oznaka, a za zdaj vztrajamo, da nikakor ne sme biti vodilo za nakup telefona. Je dobro, da telefon 5G podpira? Je, a utegne zaradi tega trpeti avtonomija, kakšne bistvene razlike v hitrosti prenosa podatkov pa v praksi ne boste opazili. Za zdaj.
Kaj torej izbrati
Najboljši telefoni tokrat so Realme GT Master Edition, Samsung Galaxy A52s 5G in Xiaomi 11 Lite 5G NE (poklon Xiaomiju za »izjemno« poimenovanje svojih naprav).
Ti trije telefoni imajo enak procesor – Snapdragon 778G, ki je bil z lahkoto najzmogljivejši ob tokratnem pregledu. Vsi trije imajo zaslone AMOLED, ki so skoraj enako veliki, le da ju Realme in Samsung lahko osvežujeta pri 120 Hz, Xiaomi pa pri 90 Hz, a je za nezahtevne uporabnike to nepomembno. 90 Hz je lahko celo prednost, saj zaslon za delovanje potrebuje manj energije. Najzmogljivejšo baterijo ima Samsung, a sta ostala dva zelo blizu. Pomnilnik 6 GB in shrambe 128 gigabajtov, pri vseh. Kar poskušamo povedati, je to, da so strojno ti trije telefoni zelo, zelo, zelo blizu. Glavni razliki sta dve, in sicer cena ter obljube proizvajalcev o posodobitvah.
Cenovno je Realme GT Master zmagovalec, saj različica z bolj običajnim hrbtom in s 6 GB pomnilnika ter 128 GB shrambe stane le 280 evrov in za ta denar je to res izjemna kupčija. Zakaj je Realme tako povozil 8 in 8 Pro, ne vemo, a GT Master Edition je super poceni telefon.
Xiaomi 11 Lite 5G NE je cenovno s 300 evri med konkurentoma, a jima je kos, in če vam je Xiaomi bliže, z nakupom ne boste zgrešili.
Za končnega zmagovalca pa bomo vseeno razglasili Samsung A52s 5G, predvsem zato, ker je Samsung obljubil posodobitve na Android 13 in 14. Danih obljub se zadnje čase kar drži, tako da če ta telefon kupimo danes, bomo še nekaj let deležni nadgradnje Androida in ne le varnostnih posodobitev. Realme in Xiaomi ponavadi obljubita le eno nadgradnjo. Posodobitve, zlasti varnostne, so pomembna reč in pri najcenejših telefonih so proizvajalci dostikrat pozabili na naprave. To se počasi spreminja in Samsung vsaj na videz resnično dela v tej smeri, zato je A52s 5G letos na prvem mestu.
