Izboljšanje brezžičnega signala
Žice se počasi poslavljajo od naših domov. Trditev velja predvsem za žice, po katerih potujejo računalniški biti. Do interneta večina omreženih naprav danes dostopa brezžično. Temu primerna mora biti oprema, ki skrbi za nemoten promet po zraku. Vedno pogosteje prihaja do najrazličnejših težav, ki se kažejo v počasnosti, prekinitvah ali celo kapitulaciji brezžične dostopne točke.
Test brezžične povezave
Brezžična omrežja so iz dneva v dan pomembnejši dejavnik pri razvoju in evoluciji interneta. Naprav, ki bi bile prikovane za mizo, je vedno manj, ljudje se veliko raje poslužujemo prenosljivih spletnih odjemalcev. Pametni telefoni postajajo osrednja komunikacijska naprava in glavna vrata v povezani svet. Na področju mobilnega interneta so povezave skoraj že tako hitre kot doma. Mobilnosti se ne odrečemo niti med štirimi stenami, tu stopijo na sceno brezžične točke, ki bite do uporabnikov prenašajo po zraku namesto po žici. Težava nastopi, ko je povezava iz neznanega vzroka slaba ali pa se pojavijo pogoste prekinitve in izpadi. Eden prvih korakov, ki jih velja storiti ob sumu na slabše delovanje brezžične ali mobilne omrežne povezave, je preizkus hitrosti prenosa podatkov.
Najboljši spletni pripomoček za merjenje tako hitrosti interneta kot brezžične povezave je Speedtest.
Hitrost brezžične povezave izmerimo podobno kot preverimo brzino interneta. Z računalnikom ali mobilno napravo se povežemo z izbrano brezžično točko, izklopimo morebitne porabnike, onemogočimo povezavo VPN in odpravimo druge motnje, nakar zaženemo Ookla Speedtest (www.speedtest.net), ki deluje z vsemi brskalniki in je na voljo tudi v obliki mobilne aplikacije. Uporaba testa ne bi mogla biti bolj preprosta. Vse, kar moramo storiti, je pritisk gumba Go. Proces se zaključi v manj kot minuti, krajša nam jo dinamičen prikaz dogajanja. Meritve program razodene v megabitih na sekundo (Mbps). Rezultate po želji delimo na družabnih omrežjih ali pripnemo na poljubno spletno stran. Test zaženemo večkrat, da na dobljeni rezultat ne vpliva morebitna trenutna gostota prometa. Večkrat ko uporabimo gumb Go, bolj verodostojne bodo končne številke. Naprednejšim uporabnikom je na voljo račun, s katerim lahko spreminjajo nastavitve po lastnem okusu, izberejo želeni strežnik, shranijo spremembe in posamezne teste. Zgodovina uporabe nam pride prav pri ugotavljanju zunanjih vplivov na povezavo čez čas, če zamenjamo dežurni usmerjevalnik ali delovno sobo pregradimo z montažno steno.
Na pametnem telefonu z operacijskim sistemom Android ali iOS za merjenje hitrosti poskrbi aplikacija OpenSignal.
Preprosto preverjanje brezžične in internetne povezave ponuja tudi pretočni kralj Netflix, katerega spletišče Fast.com izmeri kakovost povezave samodejno ob obisku strani. Zelo dobra alternativa je storitev OpenSignal (www.opensignal.com), ki je prav tako na voljo kot mobilna aplikacija za sistema iOS in Android, preveri pa lahko hitrosti različnih omrežij, tudi Wi-Fi in 4G, ter nam prikaže, kako dobro se naš ponudnik mobilnega omrežja na določeni lokaciji odreže v primerjavi s konkurenčnimi ponudniki. Aplikacija OpenSignal lahko mobilni in brezžični promet spremlja dlje časa in nam pomaga ugotoviti, katere aplikacije in navade so med podatkovno bolj požrešnimi.
Analiza pokritosti
Program za analizo brezžičnih dostopnih točk ponuja dva načina dela. Prvi je odkrivanje omrežij v bližini, imenovan Discover.
V hiši ali stanovanju z debelimi zidovi in železobetonskimi ploščami brezžični signal verjetno ni dosegljiv povsod. Analizo stanja izvedemo s programom NetSpot. Na voljo sta dva načina dela. Prvi je Discover, ki prečeše okolico in najde dostopne brezžične točke. Informacije o njih prikaže dinamično, z osveževanjem na 10, 30 ali 60 sekund, ureditvijo po jakosti signala, komunikacijskem šumu, zaščiti, frekvenčnem območju, načinu dela in še čem. Vse podatke lahko izvozimo v obliki CSV, kar nam omogoči nadaljnjo analizo v drugih programih. NetSpot odkrije vse brezžične točke v dosegu, vključno s skritimi, ter izlušči informacije ne glede na njihovo stopnjo zaščite.
Pravo pokritost brezžičnega omrežja razkrije način dela programa NetSpot Survey.
Drugi način dela s programom NetSpot je Survey. Gre za funkcionalnost, katere vrednosti se zavemo šele, ko jo prvič uporabimo v domačem brezžičnem omrežju. Ob njeni pomoči se sprehodimo od točke do točke in odkrijemo, kje je signal najmočnejši, kje najšibkejši, kje nanj vplivajo mikrovalovi in kje se prekriva z drugimi brezžičnimi omrežji. Analizo Survey začnemo z načrtom prostora, ki ga lahko uvozimo ali narišemo v aplikaciji. Na voljo so predloge in prazen načrt. Ko preverimo meritve prostora in izberemo ciljno omrežje, se zabava začne. Pasivno pregledovanje meri zgolj kakovost brezžičnega signala, medtem ko aktivno v pregled vključi še merjenje hitrosti.
Merjenje točke poteka tako, da se postavimo na ustrezno mesto v prostoru in kliknemo na enakovreden položaj na načrtu. NetSpot nato preveri signal in v primeru aktivnega preveri tudi hitrost povezave. Ko je postopek zaključen, se oglasi zvočni signal, ki sporoča, da se lahko premaknemo do druge točke, kjer zadevo ponovimo. Večkrat ko merjenje izvedemo, bolj natančne bodo meritve in informacije o pokritosti, moči ter hitrosti brezžičnega omrežja. Po pritisku na gumb za zaključek meritev Stop Scan program izdela grafični prikaz pokritosti brezžičnega omrežja, s katerim lažje identificiramo ozka grla in jih odpravimo z morebitnim premikanjem usmerjevalnikov, ojačevalcev signala ali anten.
Ukrepi
Če uporabljena strojna oprema ne zadostuje, gradnike dokupimo. Podaljševalnik brezžičnega signala bo, na primer, denarnico olajšal za 20 do 100 evrov, odvisno od tega, kako zmogljiv model potrebujemo. Gre za preprosto majhno napravo, ki jo vstavimo v električno vtičnico v prostoru, kjer še je brezžični signal, in povežemo z usmerjevalnikom (pogosto samo z držanjem gumba WPS na podaljševalniku in usmerjevalniku, drugače pa ročno). Z nekaj iznajdljivosti lahko kot podaljševalnik uporabimo tudi kak starejši usmerjevalnik.
Signal ojačamo še z nakupom boljših anten ali domačo rešitvijo v obliki pločevinke, kjer prazni in očiščeni embalaži za pijačo spodnji del odrežemo, na vrhnji strani pa naredimo večjo zarezo, ki nam bo omogočila, da daljšo stranico pločevinke zvijemo v valjasto obliko, podobno radarju. Prek odprtine tako oblikovano pločevinko zgolj poveznemo čez anteno usmerjevalnika in dobili bomo precej bolje usmerjen brezžični signal. Če nam zamisel s pločevinko ni všeč, lahko za podoben učinek uporabimo tudi aluminijasto folijo, ki jo najdemo v skoraj vsakem gospodinjstvu – brezžični signal bi se moral vsaj v določeni smeri korenito izboljšati.
Vse bolj priljubljena postajajo tudi tako imenovana modularno grajena brezžična omrežja, ki ponujajo hitro in stabilno povezavo, predvsem pa so enostavno razširljiva z dodatnimi napravami. Takšna rešitev je resda dražja, a bolj elegantna, po svetu sta priljubljeni predvsem rešitvi Google Wifi in Linksys Velop. Zadnja podpira tudi storitev Amazon Alexa, ki v primeru, da že imamo kakšno napravo s področja pametnega doma, omogoča, da stanovanju poveljujemo z govornimi ukazi.
Veliko sodobnih usmerjevalnikov nadgradnjo programske opreme omogoča zgolj s pritiskom ene same tipke v uporabniškem nadzornem programu.
Če brezžično omrežje ne deluje skladno z željami, pred zamenjavo strojne opreme preverimo nastavitve obstoječe. Prevečkrat se zgodi, da usmerjevalniki ne dajejo maksimuma zaradi neznanja uporabnika. Prvi korak je nadgradnja strojne opreme usmerjevalnika in drugih omrežnih naprav. Proizvajalci redno izdajajo posodobitve, ki odpravljajo napake in večajo prepustnost. Postopek nadgradnje je od proizvajalca do proizvajalca drugačen, zato je priporočljivo prebrati navodila. Sodobni usmerjevalniki imajo nadgrajevanje vključeno v administratorsko nadzorno ploščo, medtem ko starejši še vedno zahtevajo obisk uradne spletne strani, prenos datoteke s posodobitvijo in nameščanje prek uporabniškega vmesnika. Redno posodabljanje je vsaj zaradi varnosti priporočljivo tudi v primeru, ko brezžično omrežje deluje dobro.
Drugi, med računalniškimi znalci precej priljubljen ukrep pa je namestitev namenske strojne programske opreme na usmerjevalnik, kot je DD-WRT ali Tomato. DD-WRT je odprtokodna strojna programska koda, ki je na voljo za vrsto usmerjevalnikov, prinese pa jim mnoštvo dodatnih funkcij, ki jih privzeto ne poznajo. Tako lahko tudi na cenejših usmerjevalnikih vklopimo funkcijo omejevanja prometa po uporabnikih, QoS, napredno šifriranje, vzpostavimo varne povezave VPN in še marsikaj drugega. Najdemo jo na spletni strani www.dd-wrt.com, ki je tudi sicer bogat vir informacij o usmerjevalnikih najrazličnejših proizvajalcev.
Večje hitrosti prenosa v brezžičnem omrežju dosežemo, če napravam, ki podpirajo večfrekvenčna omrežja, ukažemo le uporabo frekvenčnega pasu 5 GHz. Seveda moramo zato najprej imeti ustrezno zmogljiv brezžični usmerjevalnik, katerega nakup je danes skorajda nujen. Z uporabo omrežja 5 GHz se otresemo gneče, saj je tistih s frekvenco 2,4 GHz precej več, za nameček pa je višje frekvenčno omrežje sposobno hitrejšega prenosa podatkov, kar je dobra novica predvsem za prenose velikih datotek in nalaganje pretočnih video posnetkov. V nadzorni plošči ustreznega usmerjevalnika zato poiščemo opcijo 5 GHz in ji dodelimo isto ime SSID in geslo kot 2,4 GHz, tako da bodo naprave samodejno izbrale boljšo možnost, če bo ta na voljo.
Nekaterim androidnim telefonom in tablicam lahko zapovemo zgolj povezovanje s hitrejšimi omrežji. V nastavitvah se odpravimo v brezžična omrežja Wi-Fi, kjer kliknemo tri pikice oziroma ikono zobnika ter izberemo napredne zmožnosti. V meniju, ki se prikaže, nato poiščemo frekvenčni pas Wi-Fi in možnost 5 GHz (5 GHz only). Popolnoma drugačna logika velja pri drugih androidnih telefonih ter Applovih mobilnih napravah z operacijskim sistemom iOS, kjer telefon iPhone in tablica iPad pregovorno slabo izbirata med znanimi omrežji. Rešitev je v različnem poimenovanju omrežij 2,4 GHz in 5 GHz. Napravi lahko ukažemo, da nižje frekvenčno omrežje pozabi, tako da ji ostane zgolj hitrejša opcija povezovanja 5 GHz.
Prekrivanje brezžičnega signala odkriva program WiFi Explorer.
Brezžični signal potuje podobno kot radijski valovi, poleg določene frekvence uporablja tudi vnaprej nastavljeni kanal. Prav tako kot radijski signal se tudi brezžični slabo odziva ob morebitnem prekrivanju. Usmerjevalniki signal delijo na določenih kanalih, ki so povezani s frekvencami. Če brezžični usmerjevalnik našega soseda uporablja isti kanal kot naš, bo to vplivalo na hitrost prenosa podatkov po brezžični povezavi. Cilj je najti prosti kanal oziroma najmanj zasedenega. Na računalniku Mac lahko v ta namen uporabimo aplikacijo WiFi Explorer, ki prečeše okolico ter izpiše brezžične točke v bližini z jakostjo in s kanalom povezave med številnimi drugimi informacijami o posameznem priključku. Opremljeni z bogato bero podatkov zlahka izluščimo svobodnejši kanal od našega.
Kanal usmerjevalniku spremenimo v njegovih nastavitvah. V splošnem velja, da v spletnem vmesniku poiščemo nastavitev, poimenovano Channels. Večina novejših brezžičnih usmerjevalnikov samodejno izbira brezžični kanal, prek katerega oddaja in sprejema WiFi-signal, a to nastavitev lahko kadarkoli ročno popravimo. Pogosto med kanali izbiramo iz padajočega menija. V praksi velja, da so v frekvenčnem pasu 2,4 GHz najbolj zasedeni kanali ena, šest in enajst, ker jih privzeto uporablja največ brezžičnih usmerjevalnikov, zato velja izbrati enega od preostalih.
Nepovabljene sosede in druge tatove brezžičnega omrežja najlažje odkrijemo s programskim pripomočkom, kakršen je Who’s On My Wifi.
Včasih težave z brezžičnim omrežjem povzročijo tatovi v bližini. Če smo ustrezno poskrbeli za zavarovanje brezžičnega omrežja z močnim geslom, so možnosti, da se vanj prikrade nepovabljen gost, sicer majhne, vendar lahko stanje vseeno kadarkoli preverimo in popravimo. Hitri test naredimo z brezplačnim orodjem Bitdefender Home Scanner, ki bo najprej prečesalo naše Wi-Fi omrežje in iskalo naprave z morebitnimi šibkimi gesli ter slabše zaščitenimi (šifriranimi) povezavami. Poleg informacije o tem, ali so v našem omrežju morebitni neželeni gosti, ki upočasnjujejo povezavo, bo aplikacija prikazala tudi več varnostnih priporočil za naše omrežje. Drug način iskanja sosedov, ki si izposojajo našo omrežno povezavo, je raba rešitve Who’s On My Wifi. Ta deluje v ozadju in spremlja vse z omrežjem povezane naprave, osveži se vsakih pet minut in nas takoj obvesti, če zazna novo oziroma neznano napravo.
Omejevanje porabnikov
Brezžična omrežja s številnimi odjemalci se hitro znajdejo v težavah, saj nekatere aplikacije na posameznih napravah preprosto porabijo preveč pasovne širine domačega omrežja. Spletno igranje iger, posodabljanje operacijskega sistema ali zahtevne programske opreme, predvajanje pretočnih vsebin, prenašanje torrentov in drugih večjih datotek, video pogovori in druge potratne aplikacije brez ustreznega nadzora upočasnijo delovanje celotnega brezžičnega omrežja.
Mobilni program Pingify nam preveri odzivnost povezanega brezžičnega omrežja.
Odzivnost brezžičnega omrežja (VPN in mobilnega) na telefonu iPhone, na primer, preverimo s programom Pingify, ki s pošiljanjem majhnih podatkovnih paketov z vgrajenim algoritmom preveri kakovost in zanesljivost povezane točke. Delovanje programa je preprosto. Preizkušanje povezav zaženemo z ukazom Start Test, nakar program pošlje kratka sporočila, imenovana ping, na vse z napravo povezana internetna omrežja, vključno z brezžično povezavo. S pingom program izmeri reakcijski čas omrežja, ki je odvisen od tega, kako hitro dobi odgovor na poslano zahtevo. Pingify med delovanjem zabeleži lokacijo, čas odgovora, morebitne napake, zamude in druge informacije ter na podlagi njih oceni kakovost storitve posamezne povezave. Naprednejšo analizo omogoči z grafičnim prikazom in izvozom meritev v druge programe.
Telefon iPhone pri porabi tako mobilnega kot brezžičnega omrežja omejimo na več načinov. Najprej preverimo, kaj se dogaja z aplikacijami v ozadju. Osveževanje nameščenih programov izklopimo z nastavitvijo Settings / General / Background App Refresh / Off. Isto nastavitev uporabimo, ko želimo izklopiti osveževanje zgolj nekaterih aplikacij. Takrat v Settings / General / Background App Refresh poiščemo potencialnega krivca in z drsnikom na desni strani imena prekinemo njegovo (skrivno) komunikacijo s svetom. Naslednji korak je izklop samodejnih posodobitev, kar storimo tako, da v nastavitvah Settings / iTunes & App Store / Updates zeleni drsnik obarvamo sivo. Čeprav telefon iPhone zaradi omejitev proizvajalca ne zna slediti WiFi-porabi, lahko največje porabnike odkrijemo v poročilu o mobilni potrošnji. Tega najdemo pod Settings / Mobile Data / Mobile Data.
Z aplikacijo Bandwidth Ruler uspešno omejimo dostop do interneta in brezžične povezave posameznim programom, četudi nimamo korenskega dostopa na telefonu z Androidom.
Na telefonih in tablicah z operacijskim sistemom Android je uporabnikom življenje olajšano z aplikacijami, kakršni sta NetCut in Bandwidth Ruler. Medtem ko prvi za delovanje potrebuje korenski dostop do naprave, lahko Bandwidth Ruler uporabljamo brez drastičnih posegov v sistem. Uporaba programa ni zapletena, promet omejimo z dodajanjem pravil Add, kjer določimo podatkovno kvoto ter hitrost povezave za posamezno aplikacijo, aplikacije pa razdelimo med blokirane, omejene in neomejene z gumbom Apps.
Omejevanje porabe posameznih aplikacij pride prav tudi na računalniku z operacijskim sistemom Windows. Če, na primer, prenašamo s spleta zelo veliko datoteko, nam omejitve spletnega brskalnika medtem omogočajo normalno delo v drugih programih. Posamezne aplikacije imajo omejevanje privzeto vgrajeno, na primer odjemalec igričarskega servisa Steam, kjer v nastavitvah Settings / Downloads določimo, koliko pasovne širine želimo nameniti igram. Podobne rešitve poznajo še Dropbox, Google Drive in drugi. Posodobitve operacijskega sistema omejimo v Nadzorni plošči / Posodobitev in varnost / Windows Update / Dodatne možnosti / Optimizacija prenašanja / Dodatne možnosti / Omejite količino pasovne širine, ki se uporablja za prenašanje posodobitev v ozadju (angl. Update & Security / Windows Update / Advanced Options / Delivery Optimization / Advanced Options / Limit how much bandwidth is used for downloading updates in the background). Če vgrajenega omejevanja požrešen program ne pozna, posežemo po namenskih aplikacijah, kakršna je NetLimiter.
Za omejevanje požrešnih programov na računalnikih z operacijskim sistemom Windows odlično skrbi plačljivi pripomoček NetLimiter.
NetLimiter se ponaša s preprostim uporabniškim vmesnikom, ki omogoča, da omejimo poljubno število aplikacij. Vse, kar moramo storiti, je, da ob ustreznem imenu obkljukamo in določimo omejitve prenosa. Program je sicer plačljiv, a ga lahko mesec dni preizkušamo, da ugotovimo, ali se nakup izplača. Glede na zapletenost drugih tovrstnih programskih pripomočkov je trideset ameriških dolarjev, kolikor zahtevajo zanj, dobra kupčija.