Izdelovalec procesorjev brez lastne tovarne

Izdelki družbe Cyrix so veljali za zanimivo alternativo v svetu procesorjev. Podjetje je vedno teplo to, da ni imelo svojih proizvodnih obratov, razmeroma majhna ekipa inženirjev pa je na trenutke postregla z izjemnimi prebliski in uporabnimi inovacijami. A Cyrix se je na računalniškem zemljevidu vendarle obdržal le slabo desetletje.

Družba Cyrix Corporation je luč sveta ugledala leta 1988 v Teksasu, ustanovila pa sta jo Tom Brightman in Jerry Rogers. Slednji je prevzel vlogo izvršnega direktorja in hitro prinovačil vrsto inženirjev podjetja Texas Instruments, od koder sta prišla tudi ustanovitelja. Razvojni oddelek je kmalu premogel 30 zelo sposobnih inženirjev in rezultat ni izostal. Prvi izdelki podjetja so bili z ukazi x87 združljivi matematični koprocesorji, namenjeni delu z mikroprocesorji 286 in 386.

Takojšnji vzpon in napad s strani konkurenta

Cyrixovi enoti za računanje s plavajočo vejico FasMath 83D87 in 83S87, predstavljeni leta 1989, sta bili neposredna konkurenta Intelovima rešitvama 80287 in 80387, v praksi sta ju celo prekašali. To je podjetju dalo krila in zagon, da se je lotilo še zahtevnejših projektov. A veliki tekmec se ni dal. Intelov prehod v dobo računalnikov s procesorji 486 je dal Cyrixu jasno vedeti, da so samostojnim matematičnim koprocesorjem leta kratko šteta (vsak Intelov procesor od generacije Pentium naprej je že imel v sredico vgrajeno enoto s plavajočo vejico), zato se je podjetje lotilo razvoja lastnih procesorjev, združljivih z naborom ukazov x86.

A za razliko od svojega drugega tekmeca, podjetja AMD, ki je imelo dostop do Intelove mikrokode procesorja, saj je zanj izdelovalo nekatere čipe, je moral Cyrix prehoditi trnovo pot. Inženirji so morali s povratnim inženirstvom prebrati delovanje Intelovih procesorjev in jih ustrezno posnemati. Cyrixovi razvijalci so se te naloge lotili brez poprejšnjega znanja in prvi rezultati so bili slabi. AMDjeva združljivost z Intelovim naborom ukazov je bila odlična (oziroma naravnost izjemna), Cyrix pa ni nikoli  dosegel iste ravni združljivosti.

Intel je želel konkurenta že v kali zatreti. Cyrix je doletela obsežna tožba, s katero mu je procesorski velikan želel preprečiti izdelavo z ukazi x86 združljivih procesorjev, češ da krši njegove patente. Podjetji sta se naposled vendarle poravnali z odločitvijo, ki je bila za Cyrix salomonska – svoje procesorje, združljive z x86, je lahko izdeloval le v tovarnah, ki so premogle ustrezno Intelovo licenco.

Tehnologija, ki je obetala

Cyrix je v svoji kratki zgodovini postregel z nekaj vrhunskimi dosežki, a ti preprosto niso zadostovali, da bi podjetje postalo pomemben igralec na trgu procesorjev. Bržkone je bil največji dosežek podjetja že samo povratno inženirstvo nabora ukazov x86, saj gre za enega najbolj kompleksnih naborov ukazov v svetu procesorjev. Žal so prve izdelke še teple številne združljivostne težave in se jih je prijel slab ugled, ki se ga izdelovalec ni rešil do konca svoje poslovne poti, čeprav so poznejši procesorji obetali veliko.

Podjetje je bilo tudi eden izmed pionirjev na področju upravljanja porabe in tehnik preimenovanja procesorskih registrov. Upravljanje porabe je bilo za inženirje večen izziv, saj so zaradi slabših proizvodnih tehnologij njihovi procesorji venomer capljali za konkurentoma in ustvarjali več toplote, saj so razvijalci nižje delovne takte procesorske ure kompenzirali z višjimi takti vodil.

Cyrix je upošteval strategijo sledilca. Njegovi procesorji so bili cenejši od konkurentov, a so za svojo ceno še vedno ponudili veliko zmogljivosti. S stališča nadgradenj računalnikov pa so bili praktično idealna izbira.

Podjetje Cyrix je bilo pravi palček v primerjavi s konkurentoma Intel in AMD, a je kljub temu dokazalo, da izdelava procesorjev le ni takšen bavbav. Prvi matematični koprocesorji so celo zasenčili konkurenta.

Procesorji

Cyrixova prva osrednja procesorja sta nosila oznaki 486SLC in 486DLC, namenjena pa sta bila lastnikom računalnikov s procesorji 386, saj sta bila zaradi popolne združljivosti nožic (podnožja) »idealni« nadgradnji za procesorje 386SX in 386DX. Bila sta hibridna izdelka, saj sta lahko poganjala tako 16- kot 32-bitne programe, po zmogljivostih pa sta se uvrščala nekako v sredino med Intelove procesorje 386 in 486. Privlačna je bila predvsem cena in procesorja sta naletela na dober odziv. Podjetje je nato pripravilo še svoji različici Cyrix Cx486S in Cx486DX, ki naj bi konkurirali procesorjem 486DX/2 ter 486DX/4, a s precej slabšimi prodajnimi rezultati. Najbolj je bodlo v oči to, da je bila, ironično, enota za računanje s plavajočo vejico njun najšibkejši člen.

Dobo procesorjev Pentium je Cyrix začel z zamudo, a se je elegantno rešil z zanimivo zvijačo. Svoje procesorje je poimenoval 5x86, nožično pa so bili združljivi s procesorji 486, čeprav so premogli nekatere funkcije Intelovih Pentiumov. Proti koncu leta 1995 pa je Cyrix splavil še svoj najbolj znan procesor, 6x86. V primerjavi s procesorji 486 je bil pošteno hiter, postavljen ob bok Pentiumu pa ne več superioren. Tako kot AMDjev K5 in Intelov Pentium Pro je procesor Cyrix 6x86 temeljil na arhitekturi RISC, ukazi x86 pa so se pred izvedbo prevedli v njemu lasten jezik. K uspešni prodaji procesorja 6x86 je največ prispevalo predvsem to, da je bil predstavljen kmalu za Pentiumom Pro in celo pred K5, pa čeprav ga je v Cyrixovem laboratoriju načrtovala le peščica inženirjev (v primerjavi s konkurentoma). Zmogljivosti so bile dobre, cena pa nizka. Procesor 6x86 je bil po urnem ciklu celo učinkovitejši pri izvajanju ukazov kot Intelov Pentium, a proizvodne omejitve mu niso omogočale doseganja najvišjih taktov tistega časa. Zato sta se AMD in Cyrix odločila uporabiti kontroverzno označevanje, t. i. PR rating (angl. performance rating), ki naj bi kupcem dal vedeti, da je 6x86-PR166+ kljub taktu 133 MHz podobno zmogljiv kot Pentium takta 166 MHz. AMD je sicer to prakso opustil že z naslednjo generacijo procesorjev (K6), Cyrix pa je z njo nadaljeval.

Leta 1997 je Cyrix izdal tudi prvo družino procesorjev MediaGX, ki je po svoje rešila in potopila podjetje. Procesorji MediaGX so nekakšni predhodniki sodobne zasnove sistema v čipu (SoC), saj je njihova sredica premogla jedro, temelječe na 5x86, ter enoti za obdelavo videa ter zvoka in celo vmesnik PCI. Namenjeni so bili rabi v sistemih, kjer absolutne zmogljivosti niso bile prioriteta, cena pač. »Poskus« je še predobro uspel, saj je potencial procesorja MediaGX privabil več industrijskih velikanov in še pred koncem leta je Cyrix pristal v rokah podjetja National Semiconductor. A še pred tem je Cyrix izdal procesor 6x86MX, temelječ na jedru M2, ki je procesorju dodalo podporo naboru ukazov Intel MMX, za dobre zmogljivosti pa je poskrbela večja količina predpomnilnika L1. Pot procesorja 6x86 se je končala leto pozneje z različico MII, ki je bila le še dodatno »nabildana« različica procesorja, ime pa prilagojeno tekmecema – Pentiumu II in K6-2.

6x86 je bil najslavnejši Cyrixov procesor. Za konkurentoma je zaostajal le po zmogljivostih v igrah.

Ko je z »diskontno« prodajo Cyrixovih procesorjev začel še IBM, je bilo Cyrixu vse težje. Podjetje namreč ni uspelo pridobiti večje pogodbe, po kateri bi njegove procesorje v svoje osebne računalnike vgrajevali številni izdelovalci.

Večpredstavno zasnovani MediaGX je bil v navdih številnim procesorjem prihodnjih rodov. Danes skorajda ni več procesorja na trgu, ki ne bi imel vgrajene grafike.

Manko tovarne kot rakasta rana

Kot rečeno, je bil Cyrix izdelovalec procesorjev brez lastne tovarne. Glede na vrsto zgodovinskih in drugih povezav s podjetjem Texas Instruments je jasno, zakaj je večina Cyrixovih izdelkov nastala v TIjevih proizvodnih obratih. A tudi ta odnos ni bil prav zgleden, saj je imel Cyrix veliko težav pri pridobivanju prioritet v najboljših tovarnah, te pa je nujno potreboval, če je želel izdelovati najnaprednejše procesorje na trgu. Odsotnost dostopa do najnovejših tehnoloških postopkov je dolgo tepla Cyrix. Inženirji so, denimo, razvili precej posrečene procesorje, a ti niso zmogli dosegati visokih frekvenc konkurentov, čeprav so bili ob istih frekvencah najmanj primerljivi. Prav tako je bila učinkovitost proizvodnje naprednih procesorjev v tovarnah Texas Instruments nizka, veliko je bilo slabih primerkov. Cyrix je bil zato primoran poiskati drugega proizvodnega partnerja, našel ga je v podjetju SGS Thompson (te tovarne so se pozneje preimenovale v STMicroelectronics) in nato še pri velikem IBMu.

Sodelovanje z IBMom je veliko obljubljalo, a gledano skozi očala zgodovine, je bilo ravno to kaplja čez rob in je pokopalo Cyrix. Pogodba med podjetji je namreč Cyrixu omogočila dostop do IBMovih naprednih tovarn in proizvodnih zmogljivosti, IBM pa je lahko te procesorje tržil pod lastno blagovno znamko. Večina strokovnjakov je takrat menila, da bo IBM z omenjenimi procesorji poskušal prodreti na cenovno občutljiv del poslovnega segmenta, a se je računalniški velikan odločil drugače – Cyrixove procesorje je vgradil v peščico osebnih računalnikov in tako partnerju še dodatno konkuriral na trgu. Da je bila mera polna, je IBM omenjene procesorje tržil tudi ločeno, in to po ceni, nižji od Cyrixove.

Predaja

Podjetje je pod težo pravnih, proizvodnih in zmogljivostnih težav vendarle pokleknilo. Cyrixovo vodstvo je videlo izhod v združitvi podjetja z družbo National Semiconductor in ga novembra leta 1997 tudi izvedlo. Tako je Cyrix pridobil dostop do novih proizvodnih obratov, svežega kapitala in ugled zanesljivega proizvodnega partnerja. Žal pa je podjetje National Semiconductor kmalu zatem zašlo v finančne težave in potegnilo za Cyrix bolečo odločitev o znatnem zmanjšanju sredstev za razvoj mikroprocesorjev. Bridek konec je Cyrix storil leta 1999, ko je večino njegovega oddelka in patentov National Semiconductor prodal družbi VIA, ki se je namenila resneje preizkusiti v svetu osebnih računalnikov. Je pa National Semiconductor do leta 2003 obdržal vse rešitve, povezane z MediaGX, v katere je polagal velike upe, med finančnim reševanjem podjetja pa jih nato vendarle prodal družbi AMD. Cyrixov MediaGX se je pozneje »spet rodil« kot AMD Geode (uporabljali so jih tudi prenosniki projekta One Laptop per Child), njegova dediščina pa v procesorjih zasnove SoC tiktaka še danes.