Izobraževanje v digitalni dobi

Računalniki in izobraževanje gredo z roko v roki. To vemo že od samih začetkov računalništva. Toda razvoj spletnih storitev, tečajev, interaktivnih večpredstavnih vsebin in še česa spreminja računalnike iz pripomočkov v osrednji del izobraževalnega procesa. Pred nami je doba nenehnega izobraževanja v vseh starostnih obdobjih, ki bo močno preoblikovala področje izobraževanja, kot ga poznamo danes.

Na OŠ Hruševec v Šentjurju iPade uporabljajo pri več predmetih.

Znanje je ena največjih vrednot današnje družbe, obenem pa bržkone tudi največje bogastvo, ki ga premore vsak posameznik. Izobraževanje je pomemben del življenja slehernega posameznika, tako po vloženem trudu kot po vloženih sredstvih. Računalniki, programska oprema in spletne storitve so pomembno sredstvo za dosego teh ciljev, zlasti kar zadeva zmanjševanje geografskih in finančnih ovir pri dostopu do vrhunskega izobraževanja.

Utrip današnjega časa

Danes na področju izobraževanja govorimo o prepletenosti številnih računalniških tehnologij in na njih temelječih metod učenja in poučevanja, ki se dotikajo praktično vseh dejavnosti. Tudi takih, kjer si sicer učinke uporabe tehnologije v izobraževanju nekoliko težko predstavljamo, denimo v športu in umetnosti. Področje izobraževanja je obenem velik uporabnik najnovejših računalniških tehnologij in pogosto mesto, kjer se nov razvoj tehnologij celo začne.

Ker povsod po svetu prisegajo na znanje in učenje, ni bržkone nobeno presenečenje, da je področje E-izobraževanja velikanska in dobičkonosna industrija. Po ocenah analitikov bo leta 2015 ponudnikom tečajev, spletnih predavanj in izpitov prineslo kar 107 milijard dolarjev. Od tega slaba polovica pripada ponudbi E-tečajev, kjer učenci sami narekujejo hitrost osvajanja novih znanj. A to je le delček vseh sredstev, ki jih vsako leto po svetu porabijo za računalniško tehnologijo v izobraževanju.

Seveda ne povsod enako. Tradicionalno so s plati uporabe računalniških sredstev v izobraževanju najnaprednejše najbolj razvite države. Po drugi strani pa ni nobeno presenečenje, da danes preostanek sveta prav na področju E-izobraževanja hitro dohiteva razviti zahod. V spletu lahko spremljamo tudi številne pobude, kako  sodobne E-izobraževalne metode popeljati v najrevnejše države in tam dvigniti nivo znanja v korist tamkajšnje skupnosti, pa tudi celotnega človeštva.

Mikroskopiranje z iPadi v Šentjurju

Trajnostno izobraževanje

Ko govorimo o E-izobraževanju, ne smemo pozabiti, da ni povezano samo z rednim šolskim programom in sistemom, temveč se nadaljuje tudi naprej, v poslovna okolja in pridobivanje znanja zunaj rednega šolskega sistema. Tu so se v zadnjem času močno razvili sistemi za množično izobraževanje (MOOC; Massive Open Online Course), ki predstavljajo prihodnost izobraževanja na številnih nivojih. Tudi zato, ker danes še vedno razmeroma malo podjetij resno vlaga v tako pridobivanje prepotrebnih znanj.

Po zadnjih statistikah je takih podjetij trenutno le okoli 8 %. Toda v dveh letih naj bi se ta odstotek korenito povečal – po ocenah na okoli 28 %. Tu zagotovo vlečejo zgledi. Navedimo le dva: v ZDA kar 350 od največjih 500 podjetij tesno sodeluje s ponudniki izobraževalnih tečajev Coursera in Udacity, od katerih dobivajo podatke o najboljših kandidatih za določena delovna mesta. Drugi zgled pa je podjetje Google – doslej je prijavilo že 80.000 zaposlenih na E-tečaje, ki jih izvaja družba Udacity.

Zanimivo si je ogledati tudi statistiko izobraževanj po načinih podajanja znanja. 47 % predavanj poteka danes v klasičnih učilnicah brez računalnikov. 29,1 % je takih, kjer gre za kombinacijo različnih izobraževalnih metod. Z 28,5 % (in največjo letno rastjo) najdemo na tretjem mestu metode izobraževanja prek elektronskih sistemov (MOOC) brez navzočnosti učitelja. 15 % je takih, kjer učitelj uporablja metode učenja na daljavo. 4,2 % je takih, kjer gre za učenje prek različnih družabnih postopkov in omrežij, 1,4 % pa takih, kjer se danes uporablja mobilno izobraževanje.

Hitri koraki v razvoju

Pod etiketo E-izobraževanje danes pojmujemo in najdemo cel kup različnih tehnologij, informacijskih virov, vsebin in metod poučevanja in učenja. Ločnico med njimi je pogosto težko potegniti, še zlasti zato, ker se ob hitrem tempu razvoja združujejo, prekrivajo, spreminjajo v nekaj novega.

Po drugi strani je zanimivo vedeti, da je tehnologija vstopila na področje izobraževanja že pred davnimi leti. Že pred prvo svetovno vojno so, denimo, ponekod uporabljali filmske posnetke za učenje vojakov, razlog je bilo seveda čim hitrejše in enotnejše izobraževanje velikega števila kandidatov. Leta 1960 so v razrede prvič vstopili računalniki  in omogočili lažji dostop do specifičnih informacij v učnem procesu.

Velik preskok se je zgodil s prihodom osebnim računalnikov. Danes vsem znano podjetje Apple je velik del svojega začetnega uspeha ustvarilo s prodajo osebnih računalnikov v osnovne šole v ZDA. Okoli leta 1980 so nastali prvi elektronski učbeniki in celo elektronski tečaji, ki si jih je učenec lahko izposodil v knjižnici in namestil v svoj računalnik.

S prihodom svetovnega spleta je bila v devetdesetih letih postavljena nova platforma, ki še danes predstavlja glavni temelj izobraževalnega procesa. Način podajanja gradiva in tečajev se je začel močno spreminjati. Leta 1994 so odprli prvo spletno srednjo šolo. Na prehodu v novo tisočletje so nastali videokonferenčni sistemi in omogočili dvosmerno komunikacijo med učiteljem in učenci na daljavo.  Leta 2008 je nato že okoli dve tretjini šol v ZDA ponujalo eno izmed oblik izobraževanja na daljavo.

Udemy ponuja številne tečaje za učence, poslovneže, pa tudi amaterske ljubitelje s številnih področij.

Videolectures.net je ena največjih shramb video posnetkov akademskih predavanj na svetu.

Oblike E-izobraževanja

Danes se srečujemo s številnimi oblikami E-izobraževanja, ki ga lahko na grobo razdelimo po stopnji udeleženosti učiteljev v procesu učenja in poučevanja. Tradicionalna oblika izobraževanja, kjer učitelj podaja učencem informacije brez pomoči računalnikov in spleta, pravzaprav postaja na vseh stopnjah že prava redkost. Trenutno prevladuje izobraževanje, podprto s spletom, ki sicer poteka v živo, v učilnici, a so v učnem procesu udeležena gradiva, programi in naloge, ki so dosegljivi prek spleta. Delež spleta in računalnikov je tu nekako do 30 %.

Povečuje se tako imenovano mešano izobraževanje (Hybrid, CMC – Computer Mediated Communications), kjer se v izobraževalnem procesu prepletajo srečanja v živo z delom izobraževanja, ki poteka na daljavo, prek forumov ali specializiranih programov. Tu je delež spletnih dejavnosti nekako od 30 do 70 %. Večina univerz se trudi, da bi na tem področju v prihodnje izvajala največji del svojega programa.

Na drugem koncu najdemo pretežno spletno izobraževanje (Online, CBT/CBL – Computer Based Trainig/Learning), kjer se večina ali ves program dogaja v spletu ali v specializiranih programih, praviloma brez srečanja v živo. Tu bi lahko razlikovali med skupinskim in individualnim izobraževanjem oziroma tečaji. Pri skupinskem delu, tudi povsem »offline«, učenci še vedno sodelujejo z drugimi udeleženci in učitelji oziroma tutorji tečaja, tako da je tu poleg gradiva pomembna tudi komunikacija.

Zlasti pri pridobivanju specifičnih znanj, tako imenovanih certifikatov za zaposlene v podjetjih, pa se uporabljajo tečaji, kjer poteka proces učenja v celoti v elektronski obliki, praviloma brez interakcije z učitelji.

S časom so se razvijala tudi gradiva, ki so na voljo v procesu E-izobraževanja. Klasičnim, papirnatim učbenikom in delovnim zvezkom so šteti dnevi. Nadomeščajo jih elektronske knjige, ki vsebujejo večpredstavne vsebine (zvok, animacije, video), povezave z dodatnim gradivom v spletu, pa tudi interaktivne vsebine, kjer učenec z aktivnostjo spoznava delovanje nekega sistema, učinek na določene spremembe in podobno. Pogosto učbenike spremljajo drugi izobraževalni programi, kot so simulatorji, programi za izdelavo prototipov, analitični programi in še kaj bi se našlo.

Trenutno smo pred vstopom nove kategorije računalniške tehnologije v izobraževalni proces, ki obeta, da bo vnovič sprožila manjšo revolucijo. Govorimo o sistemih za navidezno resničnost, kjer bodo učenci lahko najbolje dobili predstavo o predmetih, kraju, postopku, ki so predmet učnega procesa.

Ko govorimo o gradivu v elektronski obliki, ne smemo pozabiti na elektronsko podprt preizkus znanja. Ta se giblje od elektronskih delovnih zvezkov, kjer učenec dela domačo nalogo, do elektronskih izpitov, kjer slušatelj opravlja formalni preizkus znanja. Računalniška podpora tega procesa ima veliko pozitivnih učinkov, saj je preizkus in rezultate možno vselej hitro najti, v nekaterih primerih pa tudi takoj oceniti. Predvsem pri tečajih CBT je tipično, da kandidat dobi oceno praktično takoj po koncu izpita, skupaj s podatki, kje so napake in je torej treba znanje še utrditi.

Na posebno področje bi lahko uvrstili tako imenovano M-izobraževanje (Mobilno izobraževanje), ki ga omogočajo danes priljubljene mobilne naprave, zlasti v navezavi z mlajšimi generacijami učencev. Po eni strani gre na mobilnih platformah za nadaljevanje vseh prej omenjenih oblik E-izobraževanja, a samemu procesu daje komponento prostorske in časovne neodvisnosti. Tako kot imamo s pametnim telefonom podatke in storitve vselej pri roki, pri M-izobraževanju nosimo s sabo učno gradivo in potencialno del procesa učenja. Tu so mnenja o učinkovitosti še zelo deljena, vsebino, programe in procese pa bo treba še dodatno prilagoditi. Toda potencial je kljub vsemu velik, zlati kot način razbremenitve pri klasičnem učenju in kot način zapolnitve sicer neizkoriščenega časa (denimo na potovanju).

Znamenita univerza MIT iz Bostona je le ena izmed mnogih, ki ponujajo dobro E-izobraževanje na daljavo.

OpeningUp Slovenija – projekt E-izobraževanja, ki bo morda nekega dne vzor vsej Evropi.

Prednosti …

Kot vse v življenju tudi razvoj E-izobraževanja spremljajo pozitivni učinki, a obenem  izzivi in omejitve. Ker gre za še vedno nov koncept, pospremljen z zanimivo in sodobno tehnologijo, mnogi vidijo v njem predvsem prednosti. Sem sodi zlasti večja prilagodljivost v času, kraju, tempu in vsebini izobraževanja. Vsakdo si lahko ustvari pravzaprav svojo različico izobraževalnega procesa, ki je prilagojena predznanju, spodobnostim in času. Tudi učitelji tako lažje zadovoljujejo individualne potrebe posameznih učencev, seveda v mejah možnega in smiselnega.

E-izobraževanje omogoča hitrejši dostop do vsebin in ažurnost ključnih informacij, hitrejši način iskanja in obenem poljubno poglobitev v posamezno temo ter večjo interaktivnost kot pri klasičnih učbenikih. To po eni strani prinaša večje zadovoljstvo v učnem procesu, obenem pa učencem podaja nove učne spretnosti, ki bodo še kako pomembne v nadaljnjem življenju (in pri vnovičnem, nenehnem učenju).

Ena izmed najprivlačnejših prednosti, še posebej pri iskanju specializiranih znanj, je širok izbor tem in celo predavateljev. Lahko bi rekli, da z malo truda pridemo do vsakega, še tako specifičnega znanja, in to na daljavo, ne da bi se morali fizično preseliti drugam. Kako velikanska sprememba v primerjavi s prejšnjim stoletjem, ko so morali ljudje prepotovati pol sveta, da so lahko poslušali priznanega strokovnjaka!

… in izzivi

Toda E-izobraževanje ne prinaša le prednosti. Mnogi še vedno prisegajo na tradicionalne metode, saj poleg znanja učijo tudi disciplino. Raziskava na univerzi Columbia je, denimo, pokazala, da dosežejo študenti, ki so udeleženi v online tečajih, za 0,3 točke slabše ocene na lestvici s štirimi stopnjami in da je pri tem 7 % večja možnost, da ne bodo vztrajali do konca tečaja.

Možnost določanja tempa, kraja in smeri izobraževanja zahteva od udeležencev drugačno vrsto truda, samodisciplino in predvsem motivacijo, ki jih pripelje do konca, saj tu ni strogega pogleda učitelja v učilnici. Zanimivo, da raziskave kažejo, da so na področju E-izobraževanja uspešnejši odrasli kot mladina, saj imajo tipično že ob  vstopu v E-izobraževanje jasne cilje in so zato bolje motivirani. Brez motivacije pa tudi vsa omenjena tehnologija ne more pomagati.

Omenili smo, da so v E-izobraževanje pogosto zajete zanimive tehnologije in naprave, ki pa lahko zaradi tega predstavljajo tudi motnjo in manjšo zbranost pri učnem predmetu, zlasti v hibridnem načinu učenja. To je seveda mogoče obvladati ob spoznavanju nove discipline, ki mora vladati tudi v E-izobraževanju.

Mnoge učence moti, če se E-izobraževanje meša z njihovim zasebnim virtualnim prostorom, zato je v teh primerih tvegano, kako vzpostaviti komunikacijo z učencem. Izkušnje kažejo, da večina ne želi spremljati šolskih zadolžitev prek zasebnih računov (pošte, družabnih omrežij, forumov …), obenem pa večina nima samodiscipline, da bi spremljala za šolske namene odprtih računov elektronske pošte. Najti primerno ravnovesje, je tu sila težavno.

Pretirana osredotočenost na tehnologijo, programe in storitve ni zgolj značilnost učencev, temveč tudi učiteljev. Nekateri enostavno preveč časa porabijo za izbiro pravih orodij in rešitev namesto za vsebino, bistvo poučevanja s tehnološkimi pripomočki.

S stališča učitelja je veliko ovir in dodatnega dela pri upravljanju izobraževalnih orodij, pripravi in objavljanju vsebin (pogosto namensko pripravljenih), ne nazadnje pa tudi pri vrednotenju in ocenjevanju v elektronski obliki pripravljenih nalog. Plonkanje (copy-paste) je v E-izobraževanju še enostavnejše kot v tradicionalnem učnem procesu.

Po mnenju strokovnjakov pa je za učitelje največja nevarnost uporaba starega načina poučevanja v kombinaciji z novo tehnologijo. E-izobraževanje je seveda precej bolj učinkovito in manj stresno, če se s tehnologijo uvede nove ali prilagodi stare pedagoške koncepte. Sicer lahko z uvedbo tehnologije izobraževalni proces samo zapletemo in odtujimo tako učencem kot učiteljem. Tu zares veliko pomeni predznanje, ki ga učitelj prinese s seboj, tako o poznavanju rabe kot o primerni rabi računalniške tehnologije.

EDX je iskalnik E-izobraževanj po številnih univerzah.

Ponudba online učenja v akademskem okolju

Če smo v obdobju od leta 2000 do leta 2010 govorili predvsem o razvoju in nastanku platform za elektronsko izobraževanje, smo v zadnjih petih letih priča predvsem množični pripravi vsebin na teh platformah. Danes lahko govorimo že o zelo razvitem trgu E-izobraževanja, na katerem za določeno temo ali predmet nimamo zgolj ene, temveč cel kup konkurenčnih ponudb. Tako je včasih že težko določiti, katera je najboljša, zlasti glede kakovosti.

Še posebej navdušuje, da predavanja in tečaji o novih področjih znanja, tehnologijah in mejnih znanjih, denimo takih, ki obsegajo več predmetnih področij, nastajajo danes v elektronski obliki obenem z nastankom novega učnega predmeta ali izdelka. Gradivo za izobraževanje je na voljo takoj, včasih celo pred formalnim začetkom semestra ali ob predstavitvi novega izdelka.

Ugledne univerze po svetu, kot so MIT, Stanford, Harvard, Oxford, Cambridge, Yale, Duke, Open University, kar tekmujejo, katera bo ponudila bolj zanimivo in privlačno ponudbo E-izobraževanja za posamezen predmet. Večina predstavitvenih spletnih strani danes potencialne študente (in s tem stranke) pravzaprav najprej popelje proti programom MOOC, druge informacije o univerzi so drugotnega pomena.

Razvija se tudi nova politika, kjer univerze priznavajo učenje s sistemi MOOC kot formalni del izobraževanja. Če so bili to nedavno predvsem neformalni načini izobraževanja, lahko bi jim rekli celo vabe za redni študij, danes na nekaterih univerzah v ZDA že priznavajo opravljene tečaje MOOCs za kreditne točke pri opravljanju študijskih obveznosti. V zadnjem letu ali dveh je razpisanih kar nekaj hibridnih študijev, kjer univerze omogočajo pridobitev diplome na način, da študent na sedežu univerze opravi le semester ali dva, drugo pa v celoti prek sistemov E-izobraževanja in seminarskih nalog.

E-izobraževanje Slovenija

Veseli smo lahko, da je Slovenija na področju E-izobraževanja danes na precej visokem mestu. Na vseh stopnjah izobraževanja poteka kopica zanimivih projektov in ti so marsikje v samem vrhu dosežkov po svetu. Udeleženi smo tudi pri številnih mednarodnih projektih, znanje o pridobivanju znanja celo izvažamo. Lep zgled je pobuda Opening Up Slovenia (www.ouslovenia.si), ki v modelu odpiranja e-izobraževanja združuje praktično vse naše univerze, Institut Jožef Stefan, nekatere šolske centre, pristojno ministrstvo in celo podjetja. Kot taka naj bi postala model (case study) odpiranja izobraževanja v celotnem evropskem merilu.  

Na teh straneh se želimo dotakniti vseh vidikov izobraževanja doma in po svetu, a se nam bo uspelo dotakniti le nekaterih zanimivih domačih projektov. Lep pregled nad dogajanjem si je mogoče prebrati v vodniku ABC e-šole (goo.gl/9K9uXs) pod okriljem Zavoda za šolstvo. V Sloveniji torej nimamo težav s pobudami in zanimivi projekti, težava pa je, da so vse preveč razdrobljeni in pogosto navezani samo na določeno skupino ustanov, posamezno ustanovo, včasih dobesedno samo na določenega učitelja.

Pozitivni učinki uvajanja E-izobraževanja in velik trud pri pripravi gradiva se torej ne prenašajo enakomerno na celoten šolski sistem in k vsakemu učencu. Na državni ravni nam primanjkuje vizije, predvsem pa strategije, kako učinke številnih projektov razširiti čez celoten sistem. Sliši se ironično, toda v našem prizadevanju, da bi z E-izobraževanjem izboljšali kakovost učenja in poučevanja, ustvarjamo nove (digitalne) ločnice med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. To je problem organizacije, ne tehnologije.

Ponudba E-izobraževanja je v Sloveniji razumljivo precej manjša, a zato na voljo v slovenščini in z vsebinami, prilagojenimi našemu šolskemu in študijskemu sistemu. Veliko projektov nastaja v kombinaciji z evropskimi ali namenskimi sredstvi, ki jih država vsako leto namenja modernizaciji šolstva. Ta žal niso visoka (ali vsaj primerljiva z državami, po katerih se zgledujemo), zato je treba toliko bolj pohvaliti in priznati trud marsikateri instituciji, učitelju in pedagogu, ki gradivo za E-izobraževanje pripravlja povsem z lastnimi močmi in ga nemalokrat nesebično brezplačno ponuja javnosti.

Videlectures.net je projekt s področja E-izobraževanja, ki je morda najbolj znan tudi onkraj naših meja. Gre za spletno storitev, gostovano na Institutu Jožef Stefan, ki je morda največja shramba video posnetkov akademskih predavanj na svetu. Ta hip gostuje že domala 20.000 predavanj več kot 10.000 različnih predavateljev. Celotna vsebina je za nameček povsem brezplačna za javnost. Zelo spodbudno je to, da je kar 2500 posnetkov v slovenščini.

Posebna pohvala gre profesorju matematike Andreju Škrabi, ki je na lastno pobudo postavil strežnik Astra.si, v katerem združuje več kot 2500 razlag s praktično vseh področij matematike, namenjena pa je učencem, dijakom in študentom. Vsebine so brezplačne, avtor pa zbira donacije za vzdrževanje sistema. Omeniti velja še Arnes, ki na svojih strežnikih prav tako gosti izobraževalne prispevke (video.arnes.si).

Za učence osnovnih in srednjih šol je zelo pomembno, da so v spletu na voljo brezplačni interaktivni učbeniki za redne šolske predmete. Na spletni strani iučbeniki (eucbeniki.sio.si) najdemo zelo koristno gradivo, ki združuje učbenike in delovne zvezke s področij slovenščine, matematike, angleščine, nemščine, kemije, geografije, naravoslovja, likovne in glasbene umetnosti. Največ gradiva je trenutno za zadnje triletno obdobje osnovne šole, nekaj pa še za srednje šole. Upajmo le, da se bo projekt nadaljeval.

Ob številnem gradivu za učence je v Sloveniji veliko programske opreme na voljo tudi za učitelje, tutorje in celo starše. V spletu je kar nekaj dveri, na katerih si lahko ogledamo razvoj projektov in rešitev na tem področju. Eno takih je Slovensko izobraževalno omrežje (sio.si), kjer najdemo informacije o številnih rešitvah, projektih, pobudah, dobrih praksah, s forumi za medsebojno izmenjavo izkušenj vred.

Podobno bi lahko rekli za slovensko različico priljubljene odprtokodne izobraževalne platforme Moodle (www.moodle.si). Ta platforma je uporabljena v številnih šolah in pri različnih predmetih, žal bolj na krajevno pobudo, čeprav v skupnosti vlada tudi določeno sodelovanje, predvsem pri izmenjavi izkušenj pri gradnji sistemov za E-izobraževanje. Omeniti velja še spletno stran Zavoda za šolstvo, kjer na posebnem mestu (www.zrss.si/strokovne-resitve) vodijo seznam projektov in rešitev, ki imajo državno ali mednarodno težo. Na voljo je zelo veliko strokovne literature o vplivu in učinkih E-izobraževanja v praksi, kar lahko pomaga vsakomur, ki se tako ali drugače ukvarja s poučevanjem, pa tudi z učenjem.

Komercialni ponudniki E-izobraževanj

O tem, kako zelo se je spremenilo področje izobraževanja, najbolj priča vzpon specializiranih ponudnikov izobraževanja, ki ponujajo pretežno ali zgolj gradivo v elektronski obliki. Celoten tečaj lahko opravimo prek spleta ali ga celo prenesemo v svoj osebni računalnik. V paketih so poleg gradiva pogosto zapakirane tudi naloge za preizkus znanja.

Zanimivo si je ogledati, od kod prihajajo predavatelji na teh tečajih. Čeprav tu najdemo vse profile strokovnjakov, so med njimi pogosto profesorji ali raziskovalci z univerz in inštitutov, ki prek svojega delodajalca ali v lastni režiji pripravijo gradivo za trg. Ko govorimo o specializiranih tehničnih znanjih (denimo s področja računalništva), so pogosto predavatelji kar člani razvojnih ekip samega izdelovalca izdelka ali storitve.

Kakovost predavanj je pogosto na zelo visoki ravni, v številnih primerih pa imamo možnost preveriti vsebino s preizkusom poglavja ali dveh, in to brezplačno. Domala vsi ponudniki ponujajo izobraževanje povsem brezplačno, a moramo računati, da bo treba za bolj zanimive vsebine plačati. Nenapisano pravilo je, da ura e-predavanja stane okoli 25 dolarjev. Cene se v praksi gibljejo nekje med 10 in 300 dolarji za tečaj, je pa res, da so za nekatere predmete pripravljene pravcate zbirke, kjer je cena lahko tudi višja.

Glede na to, da je veliko tečajev poceni ali celo brezplačnih, se seveda postavlja vprašanje, kje imata ponudnik in univerza vir prihodkov. Eden od teh so, denimo,  plačljivi certifikati. Samo izobraževanje je lahko poceni, plačaš pa za potrdilo, da si ga opravil. Prihodki prihajajo tudi od sponzorstev in posredovanja podatkov o tečajnikih potencialnim zaposlovalcem, seveda ob njihovi privolitvi.

Lynda.com (www.lynda.com) je morda najbolj znan ponudnik online izobraževanj, še posebej na področju računalniških tem in vsebin, ki sestavljajo večino gradiva. Podjetje je letos spomladi kupil Linkedin, zanj pa odštel kar precejšnjih 1,5 milijarde dolarjev. Podjetje ponuja tudi mesečne naročnine na izobraževalne vsebine.

Udemy (www.udemy.com) je spletni portal, ki nudi več kot 32.000 različnih tečajev v interaktivni, pretežno video obliki. Pohvalijo se, da se je v njihova izobraževanja doslej včlanilo več kot 8 milijonov študentov. Podprto je izobraževanje na različnih napravah. Korenine segajo na področje računalniških tem, a imajo danes veliko predavanj tudi z drugih področij, predvsem poslovnih.

Coursera (www.coursera.com) navaja, da imajo v katalogu okoli 1500 različnih tečajev (vsako z več vsebinami) in skupno kar okoli 15 milijonov študentov. Tu najdemo predavanja z vseh področij izobraževanja. Coursera ponuja tudi plačljivo individualno poučevanje, vaje in druge storitve.

Pluralsight (www.pluralsight) ima okoli 4500 različnih tečajev, pretežno s tehnološkega in poslovnega področja, tu pa morda bolj kot drugod promovirajo koncept mesečnega najema izobraževanja. Za 25 dolarjev na mesec slušatelji dobijo dostop do celotnega gradiva, za 42 dolarjev na mesec pa še do orodij za vaje, ki obsegajo tudi stroške pridobivanja certifikatov.  

Khan Academy (www.khanacademy.org) je zelo zanimiva neprofitna organizacija,  ki jo je leta 2006 ustanovil Salman Khan. Ponuja spletno izobraževanje brezplačno po vsem svetu. V desetih letih se je organizacija zelo povečala, vsebine so na voljo v več kot 65 jezikih, same dveri pa v 23 jezikih. Organizacija se financira z donacijami, med njimi najdemo take organizacije, kot so Google, fondacija Billa in Melinde Gates, in druge pomembne donatorje.

Značilnost video posnetkov, ki jih ponujajo prek različnih kanalov, med katerimi prevladuje YouTube, je prikaz »klasične šolske table«, na katero predavatelji pišejo s kredo, v našem primeru z računalniškim pisalom. Mnogi kritizirajo tak pristop in predvsem to, da avtorji nimajo preveč izkušenj s pedagoškim delom. Toda uspeh je kljub temu velikanski, zlasti zunaj ZDA. Avtorji navajajo, da so imeli v desetih letih 580 milijonov ogledov raznih predavanj, slušatelji pa so opravili 3,8 milijarde vaj v okviru tečajev in predavanj. Ocenjujejo, da učenci ob pomoči akademije vsak dan opravijo 4 milijone vaj.

Kot je razvidno, je virov E-izobraževanja, tako z akademskega kot s komercialnega področja, cel kup. Nič čudnega torej, da so se za lažje iskanje razvili pravcati mali spletni iskalniki, podobno kot Googlov, le da so specializirani za iskanje predavanj in tečajev. Omeniti velja vsaj dva: RedHoop (redhoop.com), ki je učinkovit predvsem pri iskanju specialističnih tečajev, in EDX (www.edx.org), ki išče zlasti po ponudbi univerz.

Sta zvezek in tabla zrela za pokoj?

Seveda moram začeti z verjetno za vsakega ravnatelja najpomembnejšim vprašanjem, kako priti do zadostne količine tablic za kaj takega? Kako je uspelo vam?

Naš projekt je sovpadel z razpisom Ministrstva za šolstvo za financiranje tovrstnega izobraževanja, skratka razpisana so bila sredstva za konzorcijska partnerstva. Prijava je bila za nas kar zajeten zalogaj, a na koncu smo dobili 65 tisoč evrov. Manjši del tega je bil namenjen strojni opremi, torej nakupu tablic, preostalo pa izobraževanju učiteljev in podobnemu.

 Pa so te tablice danes last učencev, jih lahko po pouku vzamejo domov?

Tu je več konceptov, vsak ima svoje prednosti in slabosti. Eno je, denimo, mobilna učilnica, kjer učitelj tablice razdeli na začetku pouka in jih na koncu odnese. Tako je oprema bolj ohranjena, več otrok ima dostop do nje … A mi smo se odločili drugače, za t. i. koncept ena na ena; tablice so sicer last šole, a so jih med projektom učenci imeli ves čas, tudi popoldne in ob koncu tedna.  

 Kakšno učno gradivo se uporablja na teh iPadih? Ga pripravljajo sami učitelji?

Gradiva delim v tri skupine. Najprej na tista, ki so dostopna v uradnem App storu; tam je na voljo veliko aplikacij, od katerih učitelj sam odbere tisto, ki je najprimernejša za njegovo delo. To je kar težava, saj za kaj takega rabiš aktivnega in kreativnega učitelja, če ni tak po naravi, so težave. Učitelji in učenci pa seveda pripravljajo tudi svoja gradiva, večinoma interaktivna, ki jih potem uporabijo pri učenju. Zadnje so učbeniki, pa ne govorim o preprosto skeniranih učbenikih, temveč o interaktivnih pripomočkih, ki so potrjeni s strani Zavoda za šolstvo in jih potem učenci namestijo na tablice.

 Kako pa so tablice vključene v sistem učilnice?

Precej preprosto. Projektorji za prikazovanje so v omrežje povezani prek AppleTV, tudi učenci in učitelji svoje izdelke vsem prikažejo tako, če pa to v kaki učilnici slučajno ni na voljo, se za silo povežemo tudi prek kabla. Pri biologiji, denimo, prek AppleTV uporabljamo mikroskopsko kamero; sliko, ki jo učitelj prikazuje pod mikroskopom, učenci nato v realnem spremljajo na svojih tablicah.

 Zakaj ste izbrali prav Applovo platformo?

Imeli smo na preizkusu še eno platformo, Android. Sicer ne v okviru projekta, temveč ločeno. To so financirali polovično straši, polovično pa neko podjetje. Naša izkušnja ni bila preveč dobra, tablice so se precej kvarile, sistem je bil nestabilen, zadovoljni niso bili ne učenci, ne starši, ne mi učitelji. Že pred tem pa smo veliko uporabljali Applovo tehnologijo. Naša šola je postala leta 2008 njihov prvi regijski center, kar pomeni, da smo pomagali učiteljem od drugod, ki so se seznanjali z Applovimi tehnologijami. Po mojem mnenju je ključna prednost Appla v stabilnosti, velikem številu aplikacij, varnosti in kakovosti tablic. Sploh virusi bi utegnili biti na Androidih velika težava za nas.

 In kakšni so bili učinki po koncu poskusnega projekta?

Mi smo težili predvsem k ustvarjalnemu delu učencev, torej k čim bolj aktivnemu razmišljanju in delu z interaktivnimi vsebinami. Ni namreč rešitev v tem, da otroku damo tablico, na kateri potem bere nekaj, kar bi lahko bral tudi drugje. Treba je vedeti, da so naš projekt spremljali Pedagoški inštitut, Zavod za šolstvo, Univerza v Mariboru, ves čas smo bili strokovno vodeni. Otroci so na koncu, ko so ocenjevali potek izobraževanja, sami poudarili predvsem to, da je bil pouk bolj sproščen, da so med seboj bolj sodelovali. Jaz bom pa rekel takole: povprečni in odlični učenci so s tem veliko pridobili, drugi so pa imeli težave s samodisciplino. Pač bi se raje zabavali, kot pa resno delali. A to bi opazil tudi, če ne bi imeli digitalnih pripomočkov.

Seveda pa nismo delali zgolj s tablicami. Imeli smo klasični pouk, ki smo ga zgolj nadgrajevali in popestrili s tablicami. Učenci so tako stvari videli iz več zornih kotov in delali bolj samostojno. To  je bila ključna dodana vrednost. Zavezali smo se, da pri projektu ob pomoči digitalnih pripomočkov izpeljemo tretjino rednega pouka. Tako da nismo venomer viseli pred zasloni.

 Kaj pa odzivi? Stroke, politike?

Sklicali smo zaključno konferenco v Mariboru, na katero smo povabili vso zainteresirano javnost. Pedagoški inštitut je za to priložnost pripravil evalvacije in pokazale so, da je bil projekt nadvse uspešen. Tudi ministrstvo se, kolikor mi je znano, zdaj trudi poiskati model, s katerim bi vse skupaj razširili še na druge šole. Zanimanje je, moram reči, kar veliko. Ravno te dni sem  ravnateljem v Portorožu vse skupaj predstavil in  delavnic se je udeležilo okoli 130 ljudi.

Seveda ključni problem ostajajo sredstva. Mi smo pripravljeni pomagati z vsem drugim. Z vsebinami, z nasveti, kako se lotiti dela. Na začetku nas je mučila kopica vprašanj, od tega, kako zastaviti omrežje, kako organizirati delo. Imeli smo, denimo, 80 Mb kabelski priključek. Teoretično bi po vseh izračunih moralo vse lepo delovati. Pa ni. Vedno se trije ali štirje niso mogli priključiti. Zato smo morali začasno vzeti precej dražjega, poslovnega in gigabitnega, a to težavo bomo zdaj v kratkem rešili. Potem smo se učili pri postavljanju dostopnih točk, bili smo varčni in smo jih nekaj malega razpostavili po hodnikih. Spet ni delovalo. To je nekaj stvari, pri katerih se, če jih delaš sam, hitro zapleteš.

 Mislite, da se analognim pripomočkom v izobraževanju že počasi izteka čas?

Pri nas še ne. Še kar nekaj časa ne.

 Kaj pa, če denar ne bi bil ovira?

Mislim, da se nikoli ni najbolje stoodstotno vreči v eno samo rešitev. Nekaterim tako učenje ustreza, drugim ne, in treba je ugotoviti, kaj je za posameznika najbolje. Ni enoznačnega odgovora, verjetno je najboljša neka kombinacija. Pogosto pa slišim nekaj drugega, da tablice niso dobre za otrokov razvoj, češ vzemite jim jih. Takim ljudem odgovarjam, da je izobraževanje naše poslanstvo. Tablični računalniki so postali dejstvo. Tako kot so to že davno postali avtomobili. Imamo avtoceste, po katerih se vozi hitro, kaj imate raje na njih: šolane šoferje ali samouke? Mi pač moramo otroke naučiti tudi aktivnega in odgovornega delovanja v spletu. Vsi starši se v vlogi vzgojitelja za to področje ne znajdejo najbolje, zato je tu šola, da jim pomaga. Imamo znanje in kompetence, da jih teh veščin naučimo.