Javno gospodarstvo Slovenije

V Sloveniji se velik del gospodarstva suče okoli države. Država gospodarstvo nadzira, ga usmerja - kolikor ji to sploh uspeva - država je za številna podjetja največji poslovni partner. Država vsako leto objavi veliko število javnih razpisov, na katere nekatera podjetja čakajo kot puščava na blagodejno deževje.

Če v ZDA podjetnik izdeluje ali trži nekaj zanimivega, mu je že ameriški trg dovolj velik za zelo velike posle. Če ni prehudo ambiciozen, se lahko mirno zadovolji celo z eno samo zvezno državo. Podobno velja za številne razvite države, vsekakor za večino evropskih držav.

Posel znotraj Slovenije pa je skoraj vedno majhen. Tudi posli z velikimi domačimi podjetji so razmeroma majhni. En sam naročnik znotraj Slovenije je dovolj velik, da se lahko sploh približa sodobnim pojmovanjem velikega posla: podjetje z magično kratico "RS". Republika Slovenija. Po domače, država!

Kot samostojna država Slovenija še ni stara niti petnajst let, vendar je tradicija države kot velikega poslovnega partnerja precej daljša. Večji del druge polovice prejšnjega stoletja so bila podjetja tako ali tako v lasti države, tako da je na neki način poslovanje potekalo iz enega žepa v drugega.

Čakajoč na razpise

Videti je, kakor da se je tesni odnos med podjetji in državo kar lepo ohranil globoko v nove, demokratične, kapitalistične, samostojne čase. Čeprav naj bi podjetja v novem okolju zaživela res suvereno, je videti, kakor da vsa po vrsti, kljub širokoustenju velikih šefov in preobilju nadzornikov, prokuristov in podobne šare, čakajo, da jim bo postregla mati država. Povsem drugače kakor v nekaterih starih kapitalističnih državah, kjer podjetja delajo po svoje, država pa - vsaj teoretično - le pazi, da ne kršijo zakonov in družbenih dogovorov (ali pa, kakor recimo v ZDA, celo podjetja diktirajo državi, kako naj deluje), se pri nas podjetja vedejo kot negodni otroci, ki čakajo na pogačo, ki jo peče mati država, z repkom pa migajo celo tedaj, ko jih velika mati s kuhalnico po prstih.

Prave podjetnosti je pri nas zelo malo in za to je v prvi vrsti kriva sprijena država, ne pa neznanje Slovencev ali celo slovenska majhnost. Država je pri nas po eni strani zelo močna ali, če želite, totalitarna - v tem pomenu, da se želi vtikati v čisto vse. Slovenija je obsedena od tega, da je treba vsako malenkost predpisati z zakonom ali drugim aktom. Vse mora biti predvideno v nekih uradnih spisih, sicer nič ne velja - tako rekoč ne obstaja. Totalitarizem najhujše vrste! Po drugi strani je država RS impotentna. Impotentna do te mere, da ne zna voditi podjetij, ki so pod njenim nadzorom, še manj pa zna zagotoviti razmere, v katerih bi uspevala neodvisna podjetja. Za nameček se ima za tako pomembno - in jo tako pomembno dela tudi javnost, ki se ne zaveda, da je življenje prijetnejše, če je država šibkejša - da sploh še ni začela razmišljati, da bi se kakorkoli zares umaknila iz življenja državljanov. (In, treba je priznati, tudi številni državljani si ne predstavljajo, kako bi lahko živeli, če bi jim država ves čas ne dihala za ovratnik.)

V tem zavozlanem, a skoraj mističnem odnosu med podjetništvom in državo igrajo ključno vlogo javni razpisi. Prek javnih razpisov se v Sloveniji dobivajo veliki posli. Prek javnih razpisov se obračajo veliki denarji - od države v podjetja in spet nazaj. In čeprav so javni razpisi večna travma slovenskega podjetništva: nikoli ni vse v redu, vsi vemo, da so razpisi nekomu pisani na kožo, še huje pa je, da se zaradi razpisov vsaka zadeva vleče v neskončnost - se zdi, da nam brez njih ni živeti. Vsi bi najraje videli, da razpisov sploh ne bi bilo, po drugi strani pa ob napovedi razpisov vsi podjetniki čakajo kakor hijene ob času hranjenja v živalskem vrtu.

Tri milijarde po zraku

V zadnjem mesecu sta bila morda dva razpisa. Prvi, avtomobilski, predvsem zato, ker je premočno zmagal Renault. Drugi razpis, za nas bolj zanimiv, pa je razpis za opremljanje javne uprave s storitvami mobilne telefonije. Za dobre tri milijarde tolarjev!

Človek se sprašuje - kakor je že pred časom dobro poudaril Jože Mencinger - kaj za vraga se imajo državni uradniki toliko mobilno pogovarjati! Vendar ne gre za to! Ne gre za lenobe in snobe, ki za davkoplačevalski denar na veliko telefonarijo - čeprav gre tudi za to - gre bolj za pretok denarja. Država mora zapravljati, če želi poslovni svet držati v šahu. In tako država zapravlja in bo še zapravljala, od milijard za mobilno telefonijo neštevilnih sekretarčkov in drugega balasta do Ruplovih potovalnih ekstravaganc po svetu, kajti s tem pomembno prispeva k pogonu slovenskega gospodarstva. Brez te "državne pomoči" pa je slovensko gospodarstvo precejšna revščina.

Umik države iz gospodarstva?

Liberalizacija podjetništva?

Malo morgen.

Država je impotentna, saj ne zna voditi podjetij, ki so pod njenim nadzorom, še manj pa zna zagotoviti razmere, v katerih bi uspevala neodvisna podjetja.

P.S.

Po natančno štirinajstih letih urejanja Monitorja se od tega odgovornega, napornega in tudi skrajno zanimivega dela poslavljam. Monitor bo od novembrske številke naprej urejal dolgoletni vodja Monitorjevega laboratorija, Matjaž Klančar.

Vsem zvestim - pa tudi manj zvestim - bralcem se zahvaljujem za pozornost in jim želim še veliko veselja s prebiranjem naših vsebin.