jazLajkam

Prišel je z velikim pompom in obnorel svet ... To bi lahko napisal za skoraj katerikoli izdelek, ki jih je v zadnjih nekaj letih izvrgla Applova tovarna idej, v mislih pa sem imel čisto konkretno zadevo - belo/srebrno/sivo tablico brez tipkovnice. Tisto, ki je prevelika, da bi jo prislonil k ušesu in telefoniral. Skratka - iPad.

Bela jabolčna ploščica je, da priznam kar na začetku, prvi jabolčni izdelek v naši hiši. Kot okoreli programer za Windows se pač izogibam noro dragim belim rešitvam, namenjenih oblikovalcem in uporabnikom, ki pri delu z računalnikom uporabljajo največ dva prsta. Ker pa sem že dolgo iskal barvni bralnik z vsaj A5 zaslonom (pol lista papirja, po domače), sem le ugriznil v kislo jabolko in se opremil z najosnovnejšim iPadom. Zadeva je pač draga, jaz pa varčen. Prijatelji so padli na zadnjo plat ("ti pa Apple?") in me spraševali, če mašina v moji bližini sploh deluje (menda razširjam okoli sebe polje, ki krešira Applovo opremo), a so se sčasoma navadili. Jaz pa tudi.

Vsi, ki so mi razlagali, kako krasen je iOS, so imeli popolnoma prav. Uporabniška izkušnja je noro dobra. Pravzaprav ne, uporabniška izkušnja je Noro Dobra. Odličen zaslon, odziven operacijski sistem, vse je animirano, vse se trese in odbija. Čisti cukrček. Sploh otroci so popolnoma navdušeni in včasih preklopijo Majdko v način urejanja programov samo zato, da gledajo tresoče se ikone. A Majdko? Ja, tako je ime našemu iPadu. A zakaj? Ker imajo vsi moji računalniki ženska imena in ker je majda sorta jabolk. A zakaj ženska imena? To sem pa povzel po mornarjih, ki so vedno trdili, da so ladje ženskega spola - so nezanesljive in ne moremo brez njih (pa naj mi tiste četrt procenta bralk oprosti; saj vem, da smo moški še slabši).

Vsi, ki so mi razlagali, kako krasen je iOS, nimajo pojma. Dokler ga uporabljaš kot okno v svet in za igranje igric, je odličen. Čim pa poskusiš na njem narediti karkoli resnega, se ti začne trgati film. Pri tipkovnici so se sicer potrudili, a tipkanje po zaslonu pač ni prava stvar. Pisati se da, a le, dokler se ne zmotiš. Potem pa hočeš trikrat pritisniti puščico, da bi se vrnil nazaj in popravil črko, pa ugotoviš, da to ne gre. Je ni na tipkovnici, gest za premikanje po besedilu pa ni. Hura! In nato ugotoviš, da je Steve v svoji neskončni modrosti (ki je, mimogrede, tista neskončna modrost, ki je v zadnji nadgradnji operacijskega sistema gumb za zaklep orientacije zaslona spremenila v gumb za ugašanje zvoka - grrr!) določil, da je treba pritisniti prst na zaslon, počakati, da se prikaže povečevalno steklo, počasi premikati prst po zaslonu, dokler v povečevalnem steklu ne vidiš, da je kazalka na pravem mestu, in nato odmakniti prst. Argh! Nekaj popolnoma enostavnega postane tako zapleteno, kot priklicati teletekst v vmesniku T-2.

Zato uporabljam svoj iLike (ej, zadevščina mi je vseeno totalno všeč) pretežno za branje revij, občasno brskanje po internetu (predvsem takrat, ko gledam TV), spremljanje nekaterih blogov, pa tudi za branje knjig. Še vedno trdim, da je za knjige Kindle zakon, a nekatere vsebine PDF formata so na malem Kindlu neberljive, pa jih raje skopiram na Majdko kot na Popi. (Ja, to je moj Kindle.) Otroci ga uporabljajo za igrice, pa za Obrazno Knjigo (Mark je registriral tržno znamko Face, pa ne smem več napisat Facebook v reviji, ker me lahko toži), pa za igrice, pa za ... hm, kaj že? ... aja, za igrice. Oziroma igrico, saj trenutno večino časa porabijo za izstreljevanje Jeznih Ptičev. Včasih malo klikajo po Elementih ("The Elements: A Visual Exploration"; toplo priporočam, vredno vseh enajst evrov), pretežno pa vseeno nabijajo igrice.

Hja, igrice ... Te me pripeljejo do moje glavne zamere. Pravzaprav do dveh glavnih zamer. Prva je noro kratek čas delovanja akumulatorja. Saj vem, Apple trdi, da iPad zdrži od 8 do 10 ure brez elektrike, a če otroci začnejo nabijati ptiče v zid ob sedmih zjutraj, ostane Majdka brez energije že ob petih popoldne, ko se zame sobota komaj dobro začne. Dan je še pred mano, Majdka pa že hoče hrano. Mimogrede povedano, priključena na elektriko je popolnoma neuporabna, ker Steve v svoji neskončni modrosti (glej zgoraj) iPadom prilaga 100,3 cm dolg kabel USB (sem izmeril). Daljšega pa seveda ne moreš uporabiti, ker ima zadeva iphonovski vtič, lasten samo Applu. Hm, morda bi lahko vstavil podaljšek na drugo stran, med kabel in napajalnik. Po nekem čudnem spletu naključij, ki ga verjetno ne zna razjasniti niti Danny, je na napajalniku standardni USB vtič.

Druga zamera pa je zaslon. Svetel, odlične barve, odlično zaznavanje dotikov, a ko Majdko ugasnem, ostane na zaslonu gomila prstnih odtisov. Že od daleč vidiš, kdo jo je uporabljal in kaj je na njej počel. Pogost način meditiranja ob iPadu je zato čiščenje zaslona. Res pa je, da ima večno umazan zaslon odlične stranske učinke - kmalu sem ugotovil, da se ga najlepše očisti, če si zaslon pritisneš na trebuh in nekajkrat zaokrožiš in zdaj imam odličen izgovor, da ne smem izgubiti niti kile. Trebušček pač rabim za čiščenje iPada!

Tako, bodi mojega jamranja dovolj. Posvetite se naslednjemu članku, jaz grem pa izstrelit nekaj jeznih ptic.