Je padla prva domina?

Vrhovno sodišče republike Slovenije je 16. decembra 2008 dokončno zavrnilo Telekomovo vztrajno izpodbijanje odločbe Urada za varstvo konkurence (UVK) iz leta 2000, ki je na pobudo podjetja ABM d.o.o. iz leta 1999 ugotovil Telekomovo zlorabo prevladujočega položaja na trgu govorne telefonije. S to precedenčno sodbo se je močno okrepil položaj vseh Telekomovih tožnikov, ki od njega zahtevajo skupaj za skoraj 300 milijonov evrov odškodnin (dobro tretjino Telekomove borzne vrednosti). Samozavestnejši v postopkih proti Telekomu Slovenije bo lahko tudi UVK, ki mu novi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence omogoča, da Telekom Slovenije kaznuje z globo v višini do desetine njegovega letnega prometa (torej do 80 milijonov evrov).

Vrhovno sodišče je pritrdilo ugotovitvam UVK in Upravnega sodišča, da je Telekom Slovenije kot podjetje s prevladujočim položajem na trgu v primeru družbe ABM d.o.o. zlorabljal svoj monopolni položaj. Judikat vrhovnega sodišča je precedenčen in vzpostavlja sodno prakso na področju varstva konkurence v Sloveniji, ki bo nedvomno vplivala na vse druge spore Telekoma Slovenije z alternativnimi operaterji, pri katerih je Telekom Slovenije svoj prevladujoči položaj na trgu telekomunikacijske infrastrukture zlorabljal za vplivanje na trg nudenja storitev dostopa do interneta v škodo alternativnih operaterjev (gre za tako imenovani princip vzvodnega delovanja, angl. "leverage").

Telekom Slovenije je že napovedal, da bo zoper sodbo vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, vendar pa Ustavno sodišče ne more več presojati pravilnosti odločitve UVK. Vrhovno sodišče se je v sodbi v odsotnosti slovenske sodne prakse sklicevalo na sodno prakso sodišč v članicah EU in je Telekomovo zlorabo z diskriminacijo konkurence pri paketni prodaji telefonskih priključkov in dostopa do interneta na teh priključkih primerjalo z znano Microsoftovo zlorabo z diskriminacijo konkurence pri paketni prodaji operacijskega sistema Windows in večpredstavne programske opreme, ki jo je leta 2004 obsodila Evropska komisija, potem pa leta 2007 potrdilo še Sodišče Evropskih skupnosti.

Bela knjiga Evropske komisije

Evropska komisija je lani sprejela Belo knjigo priporočil o odškodninskih tožbah zaradi kršitev protimonopolnih pravil EU. V dokumentu Evropska komisija poudarja, da mora biti vsakemu državljanu ali podjetju, ki utrpi škodo zaradi kršitev protimonopolnih pravil EU, omogočeno, da zahteva povračilo škode od tistega, ki jo je povzročil. Komisija se pri tem sklicuje na pravo EU, ki žrtvam konkurenčnih zlorab zagotavlja pravico do odškodnine v skladu s pravno prakso Sodišč Evropskih skupnosti.

Evropska komisija ugotavlja, da žrtve kršitev protimonopolnih pravil EU le redko dobijo izplačano odškodnino za škodo, ki so jo utrpele. Zaradi tega so letno prikrajšane za odškodnine v skupni višini več milijard evrov. Največja ovira za neplačevanje odškodnin so različne pravne in postopkovne ovire v pravilih držav članic, ki urejajo odškodninske tožbe v protimonopolnih zadevah pred nacionalnimi sodišči. Položaj v Sloveniji je še posebej zaskrbljujoč.

V protimonopolnih tožbah tradicionalna pravila o civilni odgovornosti in postopkih pogosto nimajo pravih rešitev, to pa povzroča visoko stopnjo negotovosti.

V dokaznih postopkih je treba opraviti zahtevne analize dejstev in ekonomske analize, pri čemer kršitelji ključne dokaze prikrivajo in celo uničujejo. Oškodovanci, bodisi podjetje ali posamezniki, so navadno tudi v neenakopravnem položaju. Oškodovana podjetja so namreč veliko manjša od monopolistov in si dolgotrajne sodne postopke le težko privoščijo. Enako velja za posameznike, če nimajo možnosti za skupinske tožbe proti kršiteljem, kakršne priporoča Evropska komisija.

Telekomovi prihranki

Ker slovenska zakonodaja ne pozna skupinskih tožb, je bila Telekomu Slovenije prihranjena skupinska odškodninska tožba v višini prek 20 milijonov evrov zaradi njegove zlorabe pri paketni prodaji priključkov ISDN in ADSL, ki jo je Urad za varstvo konkurence UVK ugotovil lani. Večina te škode pa je po slovenski zakonodaji že zastarala - zahvaljujoč tudi izjemni neučinkovitosti UVK, ki je najprej potreboval štiri leta, da je sploh uvedel postopek, potem pa še tri leta, da je zlorabo ugotovil. Evropska komisija zato priporoča, da zastaralni roki ne tečejo, dokler se v isti zadevi ne konča postopek pred nacionalnim konkurenčnim organom. Podobno je UVK obvaroval Telekom Slovenije pred večmilijonskim odškodninskim zahtevkom, ker je celih osem let ugotavljal (to je "svetovni rekord" nekega konkurenčnega organa), da je Telekom Slovenije leta 1998 in 1999 izkrivljal konkurenco, ko je samo SIOLu, ne pa tudi konkurenčnim podjetjem omogočil uporabo posebne številke za ponujanje dostopa do interneta.

Poleg počasnega in neučinkovitega delovanja UVK so problem tudi slovenska sodišča, ki so v odškodninskih postopkih zaradi konkurenčnih zlorab neizkušena. Zgodilo se je že, da je sodišče zavrnilo stranko, ki se je pritoževala zaradi zlorabe, češ naj se najprej obrne na UVK. Doslej se še nobena odškodninska tožba ni končala niti na prvi stopnji, kaj šele da bi sodba postala pravnomočna. Žrtve konkurenčnih zlorab so zato prisiljene v sramotne zunajsodne poravnave s Telekomom Slovenije - na primer novomeški Incotel, ki se je bil po vložitvi odškodninskega zahtevka v višini več deset milijonov evrov zaradi počasnega dela sodišča prisiljen zunajsodno poravnati za nekaj promilov tožbenega zahtevka.

Svetla prihodnost?

Z Belo knjigo je Evropska komisija postavila osnovo za izboljšanje pravnih razmer za žrtve, ki v skladu s Pogodbo o ustanovitvi EU uveljavljajo svojo pravico do odškodnine za vso škodo, ki so jo utrpele zaradi kršitev protimonopolnih pravil EU. Polna odškodnina naj bi bila prvo in najpomembnejše vodilno načelo v odškodninskih postopkih. Stroške zaradi kršitev protimonopolnih pravil bi morali nositi kršitelji, ne pa žrtve in podjetja, ki spoštujejo zakone. Učinkovitejša pravna sredstva za žrtve bi tudi povečala možnosti, da bi odkrili večje število nezakonitih omejevanj konkurence in da bodo kršitelji odgovarjali za svoja dejanja, vse skupaj pa bi imelo tudi koristne učinke za preprečevanje prihodnjih kršitev in večje spoštovanje protimonopolnih pravil EU.

"Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral SIOLa, tudi če je tak sklep UVK (ali tudi Vrhovnega sodišča - op.p.), to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!" (Miran Kramberger, nekoč direktor SIOLa in član uprave Telekoma Slovenije, danes svetovalec podjetja T-2, ki toži Telekom za odškodnino 130 milijonov evrov zaradi privilegiranja SIOLa, Finance, 23. 11. 2004)

Brez epiloga?

Članov uprave Telekoma Slovenije, ki so zakrivili na začetku omenjeno zlorabo prevladujočega položaja, ki jo je dokončno potrdilo tudi Vrhovno sodišče, že zdavnaj ni več v Telekomu, da bi jih lahko klicali na odgovornost zaradi škodljivih poslovnih odločitev. Tudi sedanjih članov uprave že zdavnaj ne bo več v podjetju, ko bodo domnevne zlorabe, ki naj bi jih zagrešili v času svojega mandata, doživele epilog v morebitnih novih pravnomočnih odločbah UVK ali celo v pravnomočno potrjenih odškodninskih zahtevkih Telekomove konkurence.

Z nezakonitim delovanjem, zavestnim kršenjem konkurenčne in telekomunikacijske zakonodaje ter zlorabljanjem prevladujočega položaja so člani uprav Telekoma Slovenije ustvarjali visoke dobičke, od katerih je imela korist tudi država kot Telekomova večinska lastnica. Koristi so bile veliko višje od zanemarljivih kazni (UVK doslej ni izrekel še nobene kazni), odškodnin (sodišča doslej še niso izrekla nobene sodbe v odškodninskih tožbah) in stroškov zunajsodnih poravnav. Takšne ali drugačne koristi pa so imeli tudi Telekomovi prijatelji v državni upravi, politiki in na univerzah, ki so omogočali, podpirali ali zagovarjali nezakonito delovanje Telekoma Slovenije, da tako imenovanih "dvornih dobaviteljev" ne omenjamo.

Ravnanje Telekomovih uprav in njihovih podpornikov potrjuje, da so moralne vrednote v Sloveniji po osamosvojitvi doživele razkroj. Parlament je pod vplivom močnih lobijev na različnih področjih sprejemal zakonodajo, ki je ščitila njihove interese ter spodbujala hojo po robu in celo kršenje zakonodaje. K temu je dodatno prispevala vlada, ki ni zagotovila mehanizmov za nadzor nad izvajanjem povečini slabe zakonodaje. Največje koristi in dobičke so tako lahko pobirali vplivni lobiji, v državnih podjetjih, javni upravi in na univerzah pa sta se prek vseh mej razbohotila klientelizem in korupcija.

Pod vplivom nacionalnih interesov, v ozadju katerih se skrivajo vplivni lobiji in posamezniki z jasnimi ekonomskimi interesi, delujejo tudi "neodvisni regulatorji". UVK in APEK sta Telekomu Slovenije vrsto let "gledala skozi prste" ali kako drugače "spodbujala" kršitve zakonodaje (recimo z neskončnimi postopki). Med sistemske spodbujevalce nezakonitega delovanja spada tudi neučinkovit in počasen pravosodni sistem. Ob vsem naštetem ne preseneča, da je Slovenija med zadnjimi v EU svojo konkurenčno zakonodajo šele lani uskladila z evropsko, ki namesto dosedanjih simboličnih kazni omogoča kaznovanje kršiteljev z globo, ki je primerljiva ali celo višja od ekstra profita na račun izkrivljanja konkurence.

"V skupini Telekom Slovenije smo prepričani, da so stvari neosnovane, in bomo to tudi dokazali. Čeprav gre pri nekaterih primerih za pet, šest let stare stvari, ni od vsega, kar je bilo doslej ugotovljeno, še nič pravnomočnega." (Bojan Dremelj, direktor Telekoma Slovenije, po štirih pravnomočnih odločbah UVK, v intervjuju za DELO, Sobotna priloga, 31. 5. 2008).

John C. Dvorak

Znani in večkrat nagrajeni komentator številnih ameriških revij John C. Dvorak je že leta 2002 ob obisku v Sloveniji za časopis Finance govoril prav o tem problemu. Po njegovem mnenju monopoli v telekomunikacijah dejansko zavirajo razvoj komunikacijskih omrežij in dokler regulatorji nimajo možnosti, da jih pošteno udarijo po prstih ali zadnjici, se ne bo nič spremenilo. Navedel je primer iz Amerike, ko telefonski operaterji s kršitvami v nekaj mesecih zaslužijo milijone, po morebitnih pritožbah oškodovanih pa plačajo neko zanemarljivo kazen in tako s kršenjem zakonov dejansko zaslužijo. Kot skrajni ukrep je predlagal zapiranje direktorjev in članov uprav. Kazen bi namreč morala biti takšna, da bi jo direktorji občutili, bivanje v ječi pa je med direktorji nadvse nepriljubljeno, v nasprotju s plačilom simbolične kazni, ki jo na koncu tako ali drugače plača podjetje.

Ob tem se lahko spomnimo odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je januarja (po štirih letih!) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v kazenski zadevi zoper Petra Graška kot odgovorne osebe in Telekomu Slovenije, s katerim jima je tožilstvo očitalo storitev kaznivega dejanja ustvarjanja monopolnega položaja pri telekomunikacijski storitvi centreks po 231. členu Kazenskega zakonika. Za takšno dejanje je predvidena kazen do treh let zapora, vendar je sodišče ugotovilo, da Telekomovo dejanje ni bilo kaznivo (sklep sodišča še ni pravnomočen, saj se je državno tožilstvo že pritožilo). Prizadeta podjetja so zatrjevala, da jim je z ravnanjem Telekoma Slovenije nastala škoda v višini 12,2 milijona evrov, podjetje Sinfonika kot pravna naslednica prizadetih podjetij pa je pred dobrim letom vložila odškodninski zahtevek v višini 36 milijonov evrov.

Prva domina?

Zaščitniško obnašanje države do Telekoma Slovenije je na dolgi rok škodljivo celo za sam Telekom, kar se kaže v škodljivih poslovnih odločitvah in neuspešnih projektih uprav - od nerazumnega pogojevanja ISDN in centreksa, do zgrešenih naložb v informacijsko tehnologijo in omrežje (na primer zamujanje pri izgradnji optičnega omrežja). To je dokaj posledica nekompetentnih uprav, ki niso imele znanja za razvoj podjetja, uspešno pa so dušile konkurenco in služile svojim botrom. Privatizirale so monopolne dobičke, visoke odškodnine in zavoženi projekti pa se bodo socializirali - plačali jih bomo vsi državljani. Na začetku omenjena sodba Vrhovnega sodišča je prvi korak v to smer.