Je poceni res poceni?

Še ne dolgo tega smo živeli v družbi, ki je bila "počasna", a zanesljiva. Kupili smo avto (stoenko) in ga vozili, dokler ni razpadel, za stalno smo se naselili v stanovanje ali "stalno" gradili hišo. Danes je drugače, živimo v kapitalizmu. Še več, živimo v zelo hitri, potrošniški družbi.

Vse se dogaja hitro in na horuk. Avtomobile, če se le da, menjavamo na dve leti, nakup stanovanja je le začasen, da bi ga lahko čez nekaj let prodali in si z izkupičkom pomagali do nakupa večjega. Temu primerno se obnašajo tudi izdelovalci, prodajalci in ponudniki najrazličnejših naprav ali storitev. Pralni stroji, ki so včasih delovali desetletje in več, danes skorajda predvidljivo prvi servis doživijo takoj po poteku garancijske dobe. In enako, ali pa še bolj, lahko ta pojav opazujemo tudi na računalniškem področju. Zdi se, da še posebej v zadnjem času, ko novosti na strojnem področju niso več tisto, kar bi uporabnike vodilo k nakupu novih naprav. Torej naj bi jih morda vodila pokvarljivost te iste opreme.

Sam sem to zelo očitno izkusil s svojim kompaktnim digitalnim fotoaparatom. Kupil sem ga pred tremi leti in čeprav je sodil v nižji cenovni razred, so ga zaradi ugledne blagovne znamke prodajali za dobrih 100.000 tolarjev (danes fotoaparati tega razreda istega izdelovalca stanejo 50.000 tolarjev). Skoraj takoj po izteku enega leta in garancije se je začel zatikati objektiv; počasi se ob izklopu ni več hotel zložiti. Ni kaj, aparat je romal na servis in tam so me olajšali za 20.000 tolarjev. Pritožba (no, bolj prijateljski pogovor) z lastnikom servisa je razkrila, da vsota pravzaprav niti ni pretirana, saj so fotoaparati bolj ali manj finomehanske naprave in štiri ure dela po 5000 tolarjev (mimogrede, toliko za uro računajo tudi serviserji pralnih strojev...) na objektivu niti ni veliko. Prav, fotoaparat je s tem prvič pokazal zobe in če bi bil takrat že preobražen v pravega potrošnika, bi že kar takrat moral kupiti novega. Toda ne, počakal sem še eno leto, ko se je zgodila druga okvara; tokrat je odstopil neki kontaktni kabel in spet je stalo 15.000 tolarjev. Ja, oba servisa skupaj sta znesla že več kot polovico podobnega fotoaparata, ki je naprodaj danes. In ker me še vedno ni izučilo, sem počakal še na tretjo napako - vnovično zatikanje objektiva. Aha, prišel sem k pameti in kupujem nov fotoaparat. Tako ali tako me že vsi kolegi čudno gledajo, češ pa saj ga imaš vendar že tri leta, kaj sploh hočeš!?

Prvi nauk - resda so današnji digitalni fotoaparati visoka tehnologija, a visoka tehnologija, ki deluje le omejen čas, pa še takrat moramo z njo ravnati zelo lepo in v rokavicah.

Drugi nauk - dejstvo, da z dvema servisoma sežemo že do polovice vrednosti novega fotoaparata, kaže, da je nekaj narobe. Ali so servisi predragi ali pa fotoaparati prepoceni. Rekel bi, da slednje, oziroma da je v to razmeroma nizko ceno vračunano upanje, da bo kupec prej ali slej, tudi zaradi nezanesljivosti, kupil nov fotoaparat.

Preskočimo na drug vidik potrošniške družbe - blagovne znamke, ki se nekaj časa prodajajo kot suho zlato, nato pa izginejo in kupce pustijo na cedilu, in to kljub temu, da to zakon izrecno prepoveduje. Naj za uvod spomnim le na prenosne računalnike HPC Note, ki so se pred leti prodajali kot vroče žemljice, a samo do takrat, ko je slovenski prodajalec (oz. sestavljavec) zašel v težave pri poslovanju z izvirnim kitajskim izdelovalcem sestavnih sklopov. Nato so se na hitro prodali drugemu podjetju in na hitro pokopali blagovno znamko.

Zgodovina se ponavlja in tako, kot so se take stvari dogajale pred leti, se dogajajo tudi danes. Neki drugi prenosniki, ki sicer ne sodijo med t. i. "imenske", temveč so tam nekje vmes, saj za njimi stoji zelo močno tajvansko podjetje, so se pred časom prodajali pri podjetju X. To podjetje je pred kratkim svoje prodajne programe prodalo drugemu, veliko večjemu podjetju, s tem pa tudi servis in podporo prej omenjenih prenosnikov. Oziroma bi tako vsaj pričakoval naiven kupec in v teoriji je tudi res bilo videti tako. V praksi pa se je povpraševanje po novem akumulatorju za nekaj let star prenosnik končalo s poluradnim napotilom na - eBay. Omenjeno veliko podjetje namreč teoretično zagotavlja servis, vendar bi ga v praksi lahko zagotovilo le, če bi najprej naročilo s Tajvana pošiljko novih prenosnikov omenjene blagovne znamke, šele potem bi lahko začelo naročati tudi rezervne dele. Tega seveda ne bodo naredili, ker zanimanja za prodajo teh prenosnikov ni (več). In tudi če bi, bi posamični rezervni deli (npr. akumulator), ki bi potovali s Tajvana do nas, že zaradi poštnine postali tako pošastno dragi, da jih nihče ne bi želel sprejeti in plačati. Da, eBay bo vendarle boljša rešitev...

Prvi nauk - če kupujete prenosnik, ki ne sodi med t. i. "imenske" (HP, IBM/Lenovo, Fujitsu-Siemens, če omenim le nekatere), se zavedajte, da se za nekaj nižjo ceno prenosnika skrivajo tudi morebitne težave s servisom v prihodnjih letih.

Drugi nauk - stanje je pri imenskih prenosnikih boljše, saj lahko na rezervni del res vedno računate. Vendar si tudi tu ne morete domišljati, da boste prišli skozi ceneje kot na eBayu...

No, za konec preidimo še na manj turobne teme. Na zadnji strani Monitorja boste po novem lahko brali rubriko Pro et contra, kjer bosta dva avtorja prepričano zagovarjala vsak svoj prav. Tokrat o tem ali je bolje imeti PCja ali Maca, v naslednjih številkah pa še o marsičem.

Ali so servisi predragi ali pa fotoaparati prepoceni. Rekel bi, da slednje, oziroma da je v to razmeroma nizko ceno vračunano upanje, da bo kupec prej ali slej, tudi zaradi nezanesljivosti, kupil nov fotoaparat.