Joj, kam bi del? I, kjer boš našel!
Narava je hkrati urejena in nagnjena h kaosu. Nedvomno pa velja, da je v urejenost treba vložiti veliko energije, s povzročanjem nereda pa se ta sprošča. In čeprav je človek v povprečju len, ima rad urejenost. Obenem se red in organiziranost izkažeta kot sila koristna. Preverili smo, kako nam lahko priskočita na pomoč pri hrambi digitalnih fotografij.
Določanje ocen in označevanje z zastavicami olajša selekcijo fotografij ob uvozu.
Nikdar v zgodovini fotografije še ni bilo enostavneje in ceneje zajeti podobe časa. Nekoč so se srečnim navdušencem, ki so se morali ob nakupu fotoaparata odreči delu luksuza, ob vsakem pritisku na sprožilec pred očmi odvrteli novci, ki so jih zapravili za nosilec, občutljiv za svetlobo, in se jim je spotilo čelo ob misli na preostale posnetke, ki so jim še na voljo. Dandanes pa je na zofi speči maček v soju večernega televizijskega programa vreden vsaj petnajst zaporednih posnetkov z mobilnim telefonom, na povprečnem potovanju pa hitro zapademo v plodovito fotografsko mrzlico, zaradi katere domov prinesemo tisoč in več fotografij.
Tedaj nastanejo težave. Proizvedli smo kaos, ki kar kriči po urejanju. V nasprotnem primeru bodo v džungli fotografij pozabljeni in izgubljeni tudi tisti posnetki, ki bi si jih sicer z veseljem še kdaj ogledali in predstavili tudi drugim.
Kako se lotiti
Potek dela s fotografijami ali, s tujko, »workflow« ni odvisen le od izbire programov, opisuje pa pot fotografije od pritiska na sprožilec do končnega arhiviranja oziroma objave. Koliko časa vložimo v omenjeni proces, je seveda naša stvar, a če prilagajanje temperature beline, odpravljanje napak optike in sklepanje kompromisov med šumom in detajli zadeva le napredne uporabnike, ki prisegajo na fotografiranje v zapisu RAW, bi se morali razvrščanju fotografij v virtualne predalčke posvetiti prav vsi.
Klasični ureditvi fotografij v mape na računalniškem disku se vedno bolj pridružuje uporaba katalogov, kjer se vsaki fotografiji lahko pripiše več virtualnih lokacij v zbirkah in številne oznake, ki pomagajo pri splošnem iskanju med fotografijami. Vsebino kataloga si zna razlagati le program za organizacijo fotografij, v katerega smo fotografije uvozili.
Velik korak k urejenosti je pregled fotografij ob uvozu (kopiranju na računalnik) in njihova selekcija. Redko se izkaže za primerno hramba množice podobnih, če ne skoraj enakih fotografij, kaj šele ponesrečenih ali povsem nezanimivih posnetkov. Pri redčenju so nam v pomoč ocenjevanja fotografij, najpogosteje od ena do pet, ali pa označevanje z zastavicama, ki se tolmačita kot »obdrži« in »zavrzi«. Po opravljenem pregledu in dodelitvi ocen fotografije razvrstimo glede na označbo in tiste, ki ne dosegajo naših standardov, enostavno odstranimo iz zbirke.
Barvne kode so nekoliko bolj abstraktne, a omogočajo še dodatno stopnjo klasifikacije. Fotografijam v pregledovalniku določimo različne barve ozadja, kaj posamezna barva pomeni, pa si moramo izmisliti sami.
Ustaljena praksa urejanja fotografij je še razvrščanje po letnici nastanka, kar nam pride prav predvsem pri fotografijah z rutinskega vsakoletnega dopustovanja na istem kraju. Izvirnejši popotniki pa bodo veseli možnosti umestitve fotografij na zemljevid in hkratnega samodejnega vpisa koordinat GPS v metapodatke.
Kaj pa prenosne naprave?
Z zajemanjem fotografij s pametnimi telefoni in tablicami vstaja potreba po organizaciji tudi na prenosnih napravah, a v realnosti telefon ni namenjen arhiviranju fotografij, večina posnetkov pa je tako ali tako namenjena neposrednemu deljenju v družabnih omrežjih.
Android se ob prijavi na Googlov račun takoj pobrati s Picasinimi spletnimi albumi, kjer nam je brezplačno na voljo gigabajt prostora. A iskanje po privzeti aplikaciji za pregledovanje slik je sila omejeno.
Flickr lahko predstavlja tako družabno omrežje kot oblačno hrambo fotografij.
Vabljiva oblačna storitev iz konkurenčnega tabora pa sliši na ime Flickr in nas vabi s kar terabajtom prostora na strežnikih. Odlično je integrirana tudi v računalniških programih, ki smo jih tokrat preizkušali. Čeprav je Flickr pravzaprav družabno omrežje, ga lahko uporabljamo kot brezplačno oblačno hrambo fotografij, saj lahko ob uvozu izberemo, da so datoteke vidne le nam. Uporabniški vmesnik je pregleden tako v spletnem brskalniku kot v aplikacijah za prenosne naprave, omogoča pa označevanje ljudi, dodajanje ključnih besed in organizacijo v albume ter prikaz metapodatkov. Pri oblačnih shrambah velja omeniti še Dropbox, ki tudi dograjuje in izboljšuje funkcionalnost svoje storitve, prilagojene za uporabo s fotografijami.
In, ne nazadnje, da, tudi Google+ in Facebook omogočata hrambo fotografij. Facebook je res namenjen le deljenju fotografij s prijatelji in bi mu težko pripisali vlogo pri organizaciji fotografij, Google + pa je v fotografije vložil več truda. Da bi privabili uporabnike, ponujajo 15 GB prostora, kar je bistveno več, kot ga je na voljo v Picasinih spletnih albumih. A tu je še drobni tisk: omenjeni prostor si razdelimo z Gmailom in Google drivom, vesela novica pa je, da so fotografije do velikosti stranice 2048 pik opravičene prostorskega davka. Naložene fotografije se lahko samodejno izboljšajo (avtomatsko se prilagodijo kontrast, svetlost in barvna nasičenost), ročno urejanje in dodajanje učinkov pa je mogoče le ob uporabi brskalnika Chrome. Pregledovalnik je pregleden in razmeroma hiter, pazljivi pa moramo biti pri nastavitvah deljenja z drugimi uporabniki – če to seveda ni naš prvotni cilj.
Metapodatki
Fotografska datoteka ne vsebuje le zapisa same podobe fotografije, temveč tudi t.i. metapodatke. Vsaka naprava za zajem si zapomni nastavitve, datum in številne druge informacije o nastanku fotografije po standardu EXIF. Ti podatki omogočajo razvrščanje glede na uporabljeni objektiv, fotoaparat ali, denimo, koordinate GPS. Podatke o vsebini fotografije in avtorju pa nosi zapis IPTC. Prednost zapisa ključnih besed, ki opišejo fotografijo, v polje IPTC pomeni lažje deljenje in organizacijo fotografij, saj informacije ob morebitnem kopiranju ali objavljanju potujejo skupaj s fotografijo. V primeru zapisa ključnih besed le v katalog urejevalnika se namreč ob deljenju številne klasifikacije izgubijo. Boljši programi zato samodejno prenesejo vse podatke, ki so skladni z omenjenim standardom, v same datoteke vsaj ob izvozu fotografij, če že ne nemudoma ob vnosu podatkov.
A izbira ključnih besed ni vedno enostavna, naše asociacije pa so lahko za iste fotografije različne. Težave utegnejo nastati, če smo preveč splošni ali pa natančni, a z nekaj vaje in razmisleka si bomo hitro ustvarili učinkovit sistem. Programi nam bodo pri tem v pomoč s samodejnim dopolnjevanjem začete ključne besede glede na nekoč že uporabljene in pa s celotnimi seznami veljavnih oznak. Iskalniki seveda podpirajo iskanje z več ključnimi besedami hkrati in uporabo logičnih razmerij, kot so »ali«, »in« in »ne«.
Kateri je pravi zame?
Če fotografiramo, še zdaleč ne pomeni, da imamo glede fotografij iste želje in namene. Nekateri fotografije delijo po družabnih omrežjih neposredno iz pametnega telefona ob zajemu, drugi jih prej nekoliko uredijo in naredijo selekcijo za osebnim računalnikom, tretji pa že ob omembi Facebooka, Instagrama in podobnih začutijo globok gnev. Popolnoma razumljivo je, da en program ne more biti pisan na kožo vsem, predalčkanje uporabnikov v skupine pa je še eno urejanje kaosa, ki se ga lahko lotimo na številne načine.
Glavno merilo za izbiro programa je tako naša zahtevnost in to, koliko se sploh želimo ali moramo s fotografijo ukvarjati. Priložnostni družinski fotograf s kompaktnim aparatom ne bo izkoriščal potenciala, ki ga ponuja, denimo, Lightroom, in bo zato raje posegel po hitri in preprosti Picasi. A če vemo, kaj želimo, smo v preprostih programih hitro utesnjeni. Res pa je, da je enostavnejši program ranga ACDSee, ki prevzame nase naloge pregledovanja in organiziranja fotografij, lahko odličen spremljevalec naprednih urejevalnikov bitnih slik, kot sta Photoshop in Gimp. Na preizkus bi lahko uvrstili še marsikatero programsko rešitev, a manj znana imena tokrat predstavlja Photo Director, ki je v preteklih podobnih primerjavah požel kar nekaj dobrih kritik.
Učinkovita izbira ključnih besed
Ključni izrazi (keywords) so zmogljivo orodje za razvrščanje in iskanje želenih fotografij. A na videz preprosto opravilo kaj hitro preraste v frustracijo.
Pomembno je, da si postavimo slovnična pravila. Držimo se nedoločnikov in, denimo, imenovalnika ednine. Če smo bolj globalno naravnani, se lahko odrečemo nacionalnemu ponosu in uporabljamo angleščino, ki ima tudi manj slovničnih oblik. Velike začetnice uporabljamo le pri lastnih imenih ali pa sploh ne. Izogibajmo se opisnim besednim zvezam, kot je »smejoči se pes«, in jih raje razbijmo na dve ključni besedi, »nasmeh« in »pes«.
Hierarhično urejene ključne besede v Lightroomu olajšajo sprotno označevanje in dodajajo prispevek k organiziranosti.
Med ključne izraze najpogosteje uvrstimo imena in priimke ljudi na fotografiji, pri tem pa je smiselno opustiti vzdevke in ljubkovalna imena, saj s tem preprečimo, da bi isto osebo ob različnih priložnostih označili z različnimi imeni. S sosedovim Džonijem ste lahko danes najboljši prijatelj, ko vam bo pokvaril vrtno kosilnico, pa se bo brž prelevil nazaj v Jožeta.
Kljub možnostim umestitve fotografij na zemljevide je smotrno med ključne besede vnesti tudi ime kraja, kjer je fotografija nastala. A tudi tu je priporočljivo zrno soli. Posnetkom z domačega dvorišča ne bomo prilepili oznake »Slovenija«, fotografiji s potovanja po Islandiji pa tudi ne zgolj »Kolgrafarfjödur«.
Pri obeh zgoraj opisanih primerih nam je v pomoč hierarhično določanje ključnih besed, ki ga omogočajo naprednejši programi. Če ustvarimo ključno besedo »ljudje« in ji pripišemo podpomenko »družina« in tej podpomenko »Franci«, bo program ob naslednjem vnosu ključne besede »Franci« fotografiji samodejno pripisal še vse ključne besede višjega ranga, v našem primeru »družina« in »ljudje«.
S ključnimi izrazi praviloma ne podvajamo podatkov, ki so že zapisani v EXIFu. To so datum in čas fotografiranja ter uporabljena oprema. Naprednejšim fotografom pa lahko pride prav, če s ključnimi besedami označimo temeljne tehnične lastnosti fotografije, kot so črno-belo, panorama ali HDR.
■ Adobe Photoshop Lightroom 5
Adobe, starosta programov za obdelavo bitnih slik, je prvo različico digitalne temnice predstavil leta 2007 in s tem prevetril dojemanje organiziranja digitalnih fotografij in njihove obdelave. Ponudil je delovni potek, ki je prepričal številne profesionalne fotografe, z razmeroma sprejemljivo ceno pa se približuje tudi naprednejši ljubiteljski raji.
Najprej razčistimo nekaj podrobnosti: Lightroom ni nadomestek za še bolj znani Adobov proizvod Photoshop. Photoshop je namenjen obdelavi bitnih slik, Lightroom pa je orodje za organizacijo fotografij in razvijanje surovih posnetkov RAW. Skupna točka obeh programov pa je pretvorba surovih fotografij, saj oba uporabljata iste algoritme, znane pod imenom Adobe Camera RAW.
Uporabniški vmesnik Lightrooma vsebuje značilne zavihke delovnih procesov in sredinsko umeščeno področje za prikaz fotografije, kar so prevzeli številni konkurenti.
Fotografije najprej uvozimo s pomnilniškega nosilca v katalog, ki predstavlja zbirko vseh fotografij in našega dela z njimi. Fotografije se med uvažanjem tudi fizično prepišejo na disk, če tam še niso bile, in uredijo v mape. Privzeto se razporedijo glede na datum fotografiranja, a sistem lahko priredimo tudi po svojih željah. In tam ostanejo nedotaknjene, dokler to želimo, pa čeprav jih v programu urejamo in razvrščamo po mili volji. Vse se namreč dogaja znotraj kataloga, ki predstavlja nekakšno bazo podatkov. S klikom zavihka Library oziroma, prevedeno, »knjižnica« sledi razporejanje v zbirke (Collection). Ustvarimo sicer lahko tudi nove kataloge, a med njimi znotraj programa ne moremo brskati – potreben je nov zagon s točno določenim katalogom, saj je katalog strogo povezan s fizičnim obstojem fotografij na disku.
Eno fotografijo brez težav uvrstimo v več zbirk, a če jo urejamo v eni zbirki, to vpliva na njen videz tudi v vseh drugih zbirkah, v katere je uvrščena. Rešitev za več različic iste fotografije je tako virtualna kopija.
Poleg klasičnega označevanja fotografij z zvezdicami, zastavicami in barvami nam Lightroom ponudi še pametno razvrščanje fotografij v zbirke glede na izbrane metapodatke, priročno pa je tudi označevanje fotografij s ključnimi besedami, ki ponuja celo hierarhično vnašanje. Vmesnik je pregleden in učinkovit, sploh ko se privadimo, da naših posegov ni treba vsakič izrecno potrjevati. Raztresenim mislim pride prav samodejno dopolnjevanje ob vpisu ključnih besed, saj pomaga preprečevati podobne, a kljub temu računalniku različne oznake za isto stvar. Shranjujemo lahko tudi sete ključnih besed, dobrodošla je funkcija prikaza le fotografij, ki jih doslej še nismo opisali. Ob izvozu, če delamo z datotekami RAW, ali ob ročni shranitvi, če z datotekami JPG, se ključne besede zapišejo v samo slikovno datoteko po standardu IPTC.
Naslednji zavihek uporabniškega vmesnika je dejanska temnica, kjer fotografijo prilagodimo našim željam in predstavlja največjo prednost Adobove rešitve v primerjavi s konkurenco, ne zadeva pa neposredno organizacije fotografij. »Urejeni« ljudje tako znova pridemo na račun pri zavihku z naslovom Zemljevid, kjer se posnetki umestijo geografsko, če smo uporabljali fotoaparat z modulom GPS, v nasprotnem primeru jih lahko razporedimo ročno.
Žejni ne bomo prepeljani čez vodo niti tisti, ki želimo svoje delo približati spletni publiki. Na voljo so nam čarovniki za generiranje galerij v zapisu HTML, še preprosteje pa razstavo priredimo s povezavo Lightrooma na Facebook ali Flickr. Tedaj so nam neposredno na voljo nastavitve, ki smo jih sicer vajeni z omenjenih spletnih strani, za nameček pa nam program še sam ponudi nekaj prilagoditev gradiva.
Podaljšek programa za okolje Windows in Mac predstavlja še mobilna različica, a je zaenkrat na voljo le za iOS.
Med preizkušanjem nas je Lightroom sicer navduševal, a nekajkrat tudi razočaral z nepričakovanim vedenjem. Ključne besede so ostale vidne pri vseh datotekah v knjižnici, čeprav smo jih vnesli le eni (pomagal je vnovični zagon), uporaba tipke za izbris je imela precej naključen rezultat in predogled navigacijskega okna pri razvijanju fotografij je včasih kazal napačno fotografijo. Slednje je sicer znan hrošč, za preostalo pa upamo, da je bilo posledica številnih opravil, ki smo jih hkrati naprtili programu.
Lightroom nam ponuja toliko organizacijskih možnosti, da moramo premisliti, kakšen sistem si ustvarimo in zamislimo. Vsekakor si moramo razjasniti njegovo delovanje, kjer nam bodo v pomoč številni spletni video vodiči, ki so na voljo. Uporabniki računalnikov, ki so odraščali v sistemu klasičnih map, pa bodo morali prebroditi še psihološko oviro v obliki nezaupanja do netransparentnosti dogajanja z našimi datotekami.
Adobe Photoshop Lightroom 5
Program za obdelavo fotografij RAW in organizacijo fotografij.
Cena: 112 EUR, možnost mesečne naročnine.
Preizkusna različica: Da, 30 dni.
Kje: www.adobe.com
✓ Pregleden vmesnik, zmogljiv urejevalnik fotografij RAW, številne možnosti organiziranja in filtriranja zbirk fotografij.
✗ Nekaj hroščev, ki skazijo splošni vtis.
■ ACDSee 17
Že iz številke različice preizkušenega programa ACDSee je razvidno, da program ni novinec med fotografskimi pregledovalniki. Izvedenka ACDSee Pro postaja vedno bolj podobna Lightroomu, tako po videzu kot po funkcionalnosti, saj ponuja neinvazivne posege v fotografije in napredno razvijanje posnetkov RAW. A z zmogljivostjo pridobiva tudi na ceni, zato smo se tokrat odločili posvetiti lažji različici, ki je v trenutni »akcijski« ponudbi na voljo že za okrog 27 evrov.
ACDSee se drži stare šole organiziranja fotografij na disku. Fotografije umeščamo v klasične mape, pregledovalnik pa nam ponuja naprednejše ogledovanje, razvrščanje in filtriranje – a le znotraj posamezne mape. Ko fotografije iščemo po ključni besedi, pa rezultatov žal ni mogoče nadalje filtrirati, temveč le v trenutnem pogledu razvrščati v skupine.
ACDSee za določanje geografskega izvora fotografij uporablja Googlove zemljevide, tako kot tudi vsi drugi tokrat preizkušeni programi.
Program si kljub temu ustvari interni katalog, ki pohitri brskanje in razvrščanje fotografij, shranjuje pa tudi klasifikacije datotek v kategorije, naše ocene od ena do pet ter označevanje z barvami. Oznake bi sicer lahko bile bolje vidne, ikone pa zahtevajo nekaj privajanja. Fotografije istih kategorij, ocen ali barvnih kod lahko prikažemo z vnosom oznake v iskalno polje, ki hkrati rabi tudi za iskanje po oznakah IPTC. ACDSee sicer pozna dve vrsti ključnih besed: standardne v polju IPTC in lastne, ki se zapišejo v interni katalog. Polje IPTC pa žal lahko urejamo le za vsako fotografijo posebej, ne pa za skupino fotografij. To je zelo zoprno, saj ob deljenju fotografij ali uporabi drugih programskih rešitev interne oznake nimajo nikakršne vrednosti.
Fotografije lahko razvrstimo na zemljevid, pri čemer se koordinate GPS zapišejo v metapodatke.
ACDSee se dobro obnese tudi kot program za prikazovanje fotografij, dela s posnetki pa se bodo zahtevnejši uporabniki kljub številnim možnostim in tudi »zabavnejšim« učinkom raje lotili drugje. ACDsee v ta namen ponuja hitro bližnjico za odpiranje izbrane fotografije v želenem zunanjem urejevalniku. Tudi naprednejšim pa bo prišlo prav orodje za spremembo velikosti in preimenovanje izbrane skupine fotografij v enem koraku (batch editing).
Poleg lastnega družabnega omrežja, kjer proti plačilu dobimo tudi nekaj strežniškega prostora, fotografije lahko neposredno delimo z vsem dobro znanima storitvama Facebook in Flickr.
ACDSee je vsem datotečnega sistema vajenim uporabnikom sila domač program za organizacijo fotografij. Z nekaj pomanjkljivosti nas skuša napeljati k nakupu dražje profesionalne različice, a če naš sistem urejanja ne vključuje oznak IPTC, po razmeroma ugodni ceni dobimo več kot le solidno orodje.
ACDSee 17
Program za obdelavo in organizacijo fotografij.
Cena: 27 EUR v akciji.
Preizkusna različica: Da, 15 dni.
Kje: www.acdsee.com.
✓ Hitro delovanje, enostavna raba.
✗ Dodeljevanje oznak IPTC skupini fotografij ni mogoče, preglednost ocen in kategorij.
■ CyberLink Photo Director 5
Programerska hiša Cyberlink je najbrž večini znana po programu za predvajanje videa z optičnih nosilcev. Podali pa so se tudi v vode neinvazivnega urejanja in organiziranja fotografij. In to s prav nič skromnimi cilji.
Uporabniški vmesnik Photo Directorja vsebuje pregledne označbe, a bi bil lahko malenkost odzivnejši.
Kot se za program, temelječ na katalogu fotografij, spodobi, si Photo Director ob uvozu fotografij najprej ustvari svoj varni prostor na disku, kjer bodo izvirne fotografije ostale nedotaknjene. S klikom fotografije v pregledovalniku si lahko izberemo, da nam jo pokaže na njeni dejanski lokaciji, kjer mirno ždi v mapi, poimenovani glede na datum nastanka posnetkov v njej. Znova so nam na voljo dodeljevanje ocen, barvnih oznak in zapičevanje virtualnih zastavic, nekaj svežine pa prinese možnost označevanja obrazov. Procesor ob analizi sicer prelije nekaj digitalnega potu, a so rezultati spodbudni in nam lahko prihranijo kar nekaj časa. Do popolnosti pa je, seveda, še dolga pot. Tudi pri splošni odzivnosti, saj smo med brskanjem morali večkrat malo počakati na prikaz predogledov.
Ustvarjanje zbirke fotografij z naprednim filtriranjem pri PhotoDirectorju ponuja skoraj brezmejne možnosti.
Urejamo lahko vsa polja metapodatkov, ključne besede pa se pripišejo izvoženim fotografijam. Pogrešali smo avtomatsko dopolnjevanje in dodajanje že obstoječih besed brez vpisovanja. A program se nam je odkupil z naprednimi možnostmi filtriranja ali razvrščanja fotografij v zbirke, saj je pogoje moč nastavljati sila inženirsko. Relacije »večji ali enak od ali manjši kot« je popolnoma običajna želja, sploh če gre za razvrščanje po goriščnici ob slikanju uporabljenega objektiva.
Urejanje fotografij pod razdelkom »Adjustment« je res neinvazivno, nabor možnosti pa je zelo podoben Adobovemu urejevalniku Camera RAW. Preizkus je sicer pokazal, da tolmačenje posnetkov RAW še ni povsem zrelo, saj smo iz fotografij iztisnili manj dinamičnega razpona kot pri Lightroomu, pešali so tudi algoritmi za odpravljanje šuma in optičnih napak objektivov. Jeziček »Edit« pa nas preseneti z opozorilom, da zapuščamo topli objem kataloškega pripisovanja sprememb fotografijam in bo zato ustvarjena nova fizična kopija obstoječe fotografije. A to niti ni pretirano sklepanje kompromisov, saj se nam tam začnejo ponujati učinki pod skupnim imenom Človeški olepševalec in podobno. Možnosti so vsekakor zabavne in kratkočasne, svoje mesto pa bodo prej našle pri sproščenem deljenju v družabnih omrežjih, kar je tudi pri Photo Directorju mogoče storiti neposredno. Vsaj na Facebooku in Flickru.
Cyberlink je med resnejše organizatorje fotografij uvrstil prepoznavanje obrazov, ki ga zagotovo bolj pogrešajo mlajše generacije in družinski fotografi kot pa napredni amaterji. A ravno tu lahko kljub svojim drugim povprečnim zmogljivostim nagne jeziček na tehtnici sebi v prid.
CyberLink Photo Director 5
Program za obdelavo in organizacijo fotografij.
Cena: 60 EUR.
Preizkusna različica: Da, 30 dni.
Kje: www.cyberlink.com.
✓ Označevanje obrazov, napredni filtri, dodelan vmesnik.
✗ Manipulacija datotek RAW, nepregledno označevanje fotografij s ključnimi besedami.
■ Google Picasa 3
Vsemogočni Google s Picaso ponuja brezplačno rešitev za organizacijo fotografij, ki jo lahko s pridom uporablja prav vsak lastnik digitalnega fotoaparata. Ubrana taktika se od taktike plačljivih konkurentov razlikuje v tem, da ponuja le en način organizacije fotografij.
Picasin vmesnik ni oblikovalski presežek, a blesti po hitrosti in preprostosti rabe.
Ob namestitvi Picasa preišče našo digitalno drvarnico in vse najdene mape s fotografijam uvrsti na seznam, razdeljen po letu nastanka. Drevesna struktura map nam ostane skrita, omogočeno pa nam je posamezne mape odstraniti s seznama. Ob prvem zagonu nas tako čaka delen šok, saj se med fotografijami z našega diska najde marsikaj. Res marsikaj. Zaženemo lahko še proces zaznavanja obrazov, ki deluje več kot spodobno, rezultate pa nato še ročno potrdimo.
Fotografije, ki so v razdelku z mapami, nato uvrščamo v albume, same mape pa v poljubne zbirke, ki jih lahko pred nezaželenimi pogledi zaščitimo z geslom. A omeniti velja, da ima taka zaščita učinek le znotraj Picase.
Vsaki fotografiji lahko pripnemo zvezdico in jo s tem označimo kot ljubo, jo uvrstimo na Googlov zemljevid (v resnici vsi tokrat preizkušeni programi uporabljajo prav Googlove zemljevide) in dodamo oznake, ki se zapišejo v metapodatke fotografij. Kot se za Googlov izdelek spodobi, je iskanje med fotografijami izjemno hitro, s tem se Picasa tudi pohvali v pasici z informacijami o potrebnem času in količini med iskanjem prežvečenih fotografij.
Urejevalnik bo všeč le manj zahtevnim, pregledovalnik in sama knjižnica pa bi bila zaradi hitrosti in preprostosti uporabna tudi za naprednejše uporabnike, ko bi se bolje odrezala pri prikazu fotografij v surovem zapisu. Tu je namreč Picasa še vedno zelo toga in praktično neuporabna, pa čeprav uradno podpira zapis RAW.
V Picaso so seveda dobro integrirane Googlove spletne in oblačne storitve, rivalom kot Facebooku in Flickru (ki je Yahoojeva last), razumljivo, niso namenili prostora.
Picasa je torej odlična izbira za preprostega uporabnika, ki se ob prevelikem naboru možnosti prej zmede, kot da bi imel od njih korist. Dejstvo pa je, da je mogoče tudi znotraj Picase ustvariti pravo kolobocijo s podvojenimi fotografijami in slikovno sodrgo. Picasa ni avtomatska čistilka, je pa učinkovit brezplačni sesalec.
Google Picasa 3
Program za obdelavo in organizacijo fotografij.
Cena: Brezplačen.
Kje: picasa.google.com.
✓ Označevanje obrazov, preprostost rabe, hitrost iskanja, cena.
✗ Omejene možnosti, praktično neuporabna za datoteke RAW.