Kaj, kako in s čim tiskati

Tiskalniki so v splošni zavesti ključni del pisarniškega okolja. Že dlje časa imamo sicer občutek, da se potreba po tisku zmanjšuje, čeprav prodajne številke in izračuni analitikov tega niti ne potrjujejo. Resnici na ljubo se zmanjšuje v nekaterih določenih segmentih in regijah, a se zato kje drugje tudi veča.

Upad tiskanja je v zadnjih letih najočitnejši med domačimi uporabniki pa tudi v nekaterih poslovnih okoljih, predvsem tam, kjer so se uporabniki navadili uporabe digitalnih delovnih tokov – od izmenjave dokumentov do njihove obdelave in hrambe. Po besedah nekaterih naših distributerjev pa je zanimivo povečanje interesa za tisk med podjetji, ki vse več poslujejo prek spleta. Ta namreč tiskajo več nalepk in etiket, denimo z naslovi kupcev za pošiljanje prek pošte.

Majhen, poceni laserski tiskalnik lahko v domači pisarni tudi po več let čaka na svoj trenutek. Taki tiskalniki ostajajo leta v prodaji.

Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako bo trenutna svetovna situacija, povezana s koronavirusom in povečanjem dela na daljavo, vplivala na področje tiska. Po eni strani si mislimo, da bi delo na daljavo le pohitrilo prehod k digitalnim sistemom za upravljanje dokumentov oziroma k uporabi spletnih dveri za urejanje in sodelovanje pri dokumentih. Uporabniki, ki so se držali svojih starih, tiskalniških navad, bodo morda le prisiljeni k prehodu v povsem digitalni svet.

Hkrati pa nas ne bi presenetilo, če bi opazili vsaj manjši skok v prodaji manjših naprav. Takih, ki bi jih lahko imeli uporabniki doma in tudi za občasni tisk krajših dokumentov. Tudi sami smo ob nastopu karantene kakemu uporabniku usposobili domači tiskalnik ali optični bralnik. V preteklosti smo že večkrat omenili, da je pri res le občasnem tisku mogoče bolj smotrn obisk kopirnice – a to odpade, če so zaprte ali je dostop do njih oviran. Veliko uporabnikov je tako v zadnjih mesecih dopolnjevalo domačo pisarno, kjer je tudi tiskalnik morda našel svoj kotiček.

Te naprave so že leta izredno izpopolnjene, zato je novosti na trgu resnično malo. Na zadnji preizkus klasičnih črno-belih laserskih tiskalnikov (tega smo naredili lani jeseni) smo tako vključili kar nekaj naprav, ki smo jih prvič preizkusili pred leti, a so še vedno v prodaji, enako smo naredili pri zadnjem preizkusu barvnih večopravilnih naprav. Tudi pri novih modelih pogled v specifikacije razkrije, da gre pogosto le za drobne popravke in spremembe.

Vsekakor so tiskalniki danes manj problematični, kot so bili v preteklosti, to, da se uporabniki iz njih kdaj norčujejo, pa je povsem zgrešeno. V resnici je napak glede na količino natisnjenega papirja vse manj – pred desetimi leti in več se je tudi na naših preizkusih kdaj zgodil kak paper jam ali pa se je pojavila katera druga težava, zadnja leta pa tega skoraj ni.

Brizgalnih tiskalnikov v splošnem ne priporočamo, izjema so le uporabniki, ki želijo tiskati fotografije in imeti pri tem popoln nadzor.

Težave se sicer začnejo pojavljati, a to šele sčasoma, ko se v tiskalniku z leti začne nabirati prah in druga umazanija ter sestavni deli izgubljajo svoje fizične lastnosti. S tem pride do odstopanj, ki so lahko večja od začetnih toleranc, takrat pa se poveča možnost za omenjeno zatikanje papirja, tudi za neenakomerni tisk in podobno.

Pri izbiri tiskalnika je najbolj ključno vprašanje, kakšne količine dejansko tiskamo v nekem časovnem obdobju – recimo enem mesecu. Za tem sledijo še ostale zahteve, denimo potreba po barvnem tisku, uporaba konkretnih vmesnikov in izbira večopravilne naprave, ki tiskalniku doda še optični bralnik.

Količina tiska bo narekovala cenovni razred tiskalnika, od katerega je sicer odvisna življenjska doba oziroma kakovost izdelave. Gre za to, da so dražji tiskalniki enostavno dimenzionirani z mislijo na večje število mesečnih izpisov, hkrati pa tudi za večje količine zaporednih izpisov – torej za tisk več sto strani dolgih dokumentov enega za drugim.

Proizvajalci v specifikacijah tiskalnikov pogosto navajajo dve številki – višja je največja mesečna priporočena količina izpisa (angl. duty cycle), manjša pa priporočena mesečna številka izpisov (angl. recommended monthly volume). Zadnja je ponavadi za desetkratnik večja od prve. Pri enostavnih domačih tiskalnikih je priporočeno število mesečnih izpisov tako med 1.000 in 2.000, največje priporočeno pa med 10.000 in 20.000. Pri zmogljivih pisarniških modelih pa bo prva številka od 10.000 naprej, druga pa od 100.000 dalje – spet odvisno od cenovnega razreda.

Nižja številka je tista, po kateri se velja ravnati. Gre za priporočilo proizvajalca, za kakšne količine je tiskalnik primeren. Brez težav jo lahko tudi presežemo, a je naj ne bi na redni ravni. Druga številka, torej višja, pa je na zgornjem robu tega, kar je proizvajalec predvidel – redno tiskanje v takih količinah bo občutno skrajšalo življenjsko dobo tiskalnika. Seveda lahko kupimo tudi tiskalnik, ki je predimenzioniran za naše potrebe, to bo sicer dražje, a lahko vsaj načelno računamo na kako težavo manj, hkrati pa bodo tudi izpisi praviloma cenejši.

Pred časom smo primerjali kakovost novih tiskalnikov z modeli izpred skoraj dveh desetletij – razlike so presenetljivo majhne.

Cene izpisov so sicer obratno sorazmerne s ceno tiskalnika, torej dražji kot je tiskalnik, nižja je cena izpisov. Če sodimo po naših preizkusih, je to razmerje dokaj podobno znotraj celotne industrije, torej so odstopanja med proizvajalci majhna. Še največ odstopanj je pri cenejših tiskalnikih, ko gre za prodajne akcije – pogosto to velja pri starejših modelih, ki se počasi umikajo iz prodaje.

Kaj izbrati?

Pri domačih uporabnikih se še vedno pojavlja vprašanje izbire med brizgalnimi in laserskimi tiskalniki. Uporabniku, ki tiska razmeroma pogosto, a v majhnih količinah, še edinemu priporočimo kak brizgalni tiskalnik srednjega razreda, sploh če občasno tiska tudi fotografije. Vprašanje je, ali je to sicer smotrno, saj imajo ponudniki teh storitev (torej tiska fotografij) cene, ki težko upravičijo nakup takega tiskalnika, zato gre bolj za udobje, da lahko tiskamo, ko se nam zljubi, in imamo pri tem večji nadzor nad izpisom.

Brizgalni tiskalniki sicer že leta konkurirajo cenejšim laserskim modelom po ceni izpisa, a vseeno ostajajo določene težave, zaradi katerih raje priporočamo laserske modele. Pri brizgalnih modelih še vedno kdaj pa kdaj pride do izsušitve barv, zato se pri tisku po daljšem času porabi nekaj več barve ravno za čiščenje sistema – to pa seveda pomeni tudi višje stroške. Hkrati imajo ti tiskalniki več premikajočih se delov in več fine mehanike – oboje pa spet vodi do potencialnih težav. Glavna prednost pa ostaja – to je odličen tisk bitnih slik (fotografij), sploh pri uporabi kakovostnega foto papirja (svetlečega ali matiranega).

Ostalim domačim uporabnikom raje priporočamo klasični laserski tiskalnik. Z njimi je na dolgi rok manj težav, tudi stroški so dovolj nizki. Laserski tiskalnik brez težav stoji tudi po leto ali dve brez uporabe. To, ali potrebujemo tudi barvni izpis, je seveda lastna odločitev, za večino dokumentov sicer ni potreben, izjema znajo biti kakšne šolske naloge.

Cene izpisov so dovolj nizke, da neljubih presenečenj ni več.

Izbira je solidna, a resnih razlik med proizvajalci naši preizkusi niso odkrili. Kot smo že omenili, se pri domačih tiskalnikih (nekje do 300 evrov) izplača preveriti prodajne akcije, brez težav si lahko omislimo tudi kak starejši model. Izbira barvnega modela bo pri podobnih zmogljivostih (torej hitrosti in priporočenem mesečnem izpisu) nekje od 50 do 100 evrov dražja kot izbira črno-belega modela.

Tistim, ki imajo nekoliko resneje zastavljeno domačo pisarno, bodo hitro prišle prav večopravilne naprave, ki tiskalniku dodajo še optični bralnik. Ta omogoča enostavno in kakovostno branje dokumentov, predvsem takrat, ko moramo dodati še kak podpis. Tudi tu je odločitev med črno-belo in barvno napravo v domeni uporabnika, razlika v ceni pa podobna kot pri navadnih tiskalnikih.

Večopravilne naprave so tudi v podjetjih vse bolj priljubljene. Že leta se cene znižujejo – to se sicer dogaja tudi pri navadnih, samostojnih tiskalnikih, a je z vse bolj digitalnim poslovanjem možnost pretvorbe fizičnega dokumenta v digitalno obliko vredna tiste razlike v ceni.

Podjetja bodo gledala tiskalnike v razredu od 400 evrov navzgor, pri velikih pisarnah z mnogo uporabniki pa tudi v okolici 1.000 ali več evrov. Pri tem je vse pogostejši tudi najem tiskalnikov oziroma druge, sorodne oblike. Dražji tiskalniki vse bolj merijo na podjetja, ki nudijo storitve drugim – različnih oblik je sicer več, tudi plačevanje za konkretno število natisnjenih izpisov, mesečni pavšalni modeli ali kombinacija naštetega.

Izbira cenovnega razreda je torej povezana s količino pričakovanega mesečnega izpisa, na to ceno pa je vezana tudi cena izpisov. Laserski tiskalniki s ceno pod 100 evri ponujajo ceno izpisa nekje med tremi in štirimi centi. Tudi manj zahtevnim uporabnikom sicer raje priporočamo tiskalnike iz malenkost dražjega segmenta, konkretno okoli 200 evrov, kjer je cena na črno-belo stran približno dva centa. Dvig v razred okoli 300 evrov že zniža ceno izpisa na okoli cent, v nadaljevanju pa začnejo cene izpisov počasneje upadati.

Klasična pisarniška večopravilna naprava nižjega razreda nam za dobrih 300 evrov ponudi barvni izpis, hitro delovanje in dovolj ugodno ceno izpisa.

Marsikaterega uporabnika sicer zmoti dejstvo, da lahko za toner plača več, kot je plačal za sam tiskalnik. Včasih smo še kje slišali zgrešeno mnenje, da je v tem primeru bolje zamenjati kar tiskalnik. V resnici je pri najcenejših tiskalnikih dodan tudi »začetni« toner, ki ponudi manj izpisov kot pa naknadno kupljeni. Pri cenejših tiskalnikih bomo tako za toner odšteli okoli 100 evrov, a bo tak zdržal nekaj tisoč strani (seveda odvisno od tega, koliko so popisane). Pri poslovnih tiskalnikih so lahko posamezni tonerji tudi po več sto evrov – a bodo ponudili tudi po deset ali dvajset tisoč izpisov.

Kjer je možnost, se sicer izplača kupiti največji mogoči toner – podjetja jih pogosto označujejo s kratico »XL«, ponujajo pa nižjo ceno izpisov od navadnih. Za mnogo tiskalnikov (tako laserskih kot brizgalnih) obstaja sicer kopica neoriginalnih tonerjev, ki so v nekaterih primerih tudi polovico cenejši od pristnih. Z njimi imamo sicer mešane izkušnje. Res so cenejši, a je možnost za težave večja – več umazanije, večja verjetnost, da odpove kak del tiskalnika, večja verjetnost, da dobimo nedelujoči toner. Tudi odstopanja med obljubljenimi količinami izpisov in dejanskimi so večja kot pri originalnih tonerjih.

Z višanjem zmogljivostnega razreda se veča tudi hitrost. Manj kot tiskamo, manj pomembna je hitrost, čeprav so po našem mnenju tudi cenejši tiskalniki, denimo v razredu od 200 evrov naprej, dovolj hitri za večino uporabnikov – dosegajo od 20 strani na minuto, zelo hitro pridemo tudi do 30. V zadnjem desetletju se je dvignila tudi zmogljivost za različne oblike datotek, to pomeni, da so razlike v hitrosti med navadnimi besedili in zahtevnejšimi grafikami skoraj neopazne. Skrajšali pa so se tudi časi izpisov prvih strani, ki so večinoma pod desetimi sekundami.

Pri vmesnikih bodo domači uporabniki tiskalnik največkrat priključili na klasični vmesnik USB. Vseeno pa tudi tem uporabnikom svetujemo izbiro tiskalnika z omrežnim vmesnikom. Tega priključimo na usmerjevalnik in do tiskalnika bodo imele dostop vse naprave v omrežju – tudi tiste, ki se z omrežjem povezujejo brezžično, torej tiskalniki, celo telefoni in tablice.

Tiskalniki imajo vse pogosteje dodan tudi brezžični omrežni vmesnik – s tem so sicer začeli brizgalni tiskalniki za domače uporabnike. Ta omogoča priključitev tiskalnika na obstoječe omrežje ali pa vzpostavitev gostujočega omrežja, prek katerega tiskamo iz telefonov in tablic. Po naših izkušnjah je uporaba navadnega žičnega omrežja sicer enostavnejša in bolj gladka.

Dražji tiskalniki imajo tudi večje tonerje, dostop do njih je pogosto urejen z dvigom zgornje stranice tiskalnika.

Pri večopravilnih tiskalnikih, zlasti v pisarnah z več uporabniki, pa je zelo koristen dodatni vmesnik USB na prednji strani. Vanj lahko vstavimo USB-ključek, kamor shranimo optično prebrane dokumente ali pa iz njega neposredno natisnemo shranjene dokumente. Te naprave sicer podpirajo tudi samodejno hrambo optično prebranih dokumentov v mrežne mape ali pa povezavo s strežnikom elektronske pošte za pošiljanje datotek na elektronske naslove.

Nakup tiskalnika je med lažjimi nakupi v računalništvu, saj so razlike znotraj nekega cenovnega razreda res majhne. Tudi sicer gre za enostavne naprave, kjer težko kaj zgrešimo – uporabniških vmesnikov praktično ni, nekompatibilnostmi med sistemi in programi tudi ne, različnih funkcij pa nezahtevni uporabniki večinoma ne uporabljamo. Mogoče velja omeniti le koristnost možnosti samodejnega dvostranskega tiska – tisti, ki tega ne ponujajo, imajo sicer možnost ročnega obračanja papirja, a je to zamudno, ob obračanju pa moramo biti pazljivi tudi na pravo orientacijo.

Dražji tiskalniki imajo na sprednji strani barvne statusne zaslone, prek katerih lahko upravljamo tudi funkcije tiskalnika.

Še največ slabe volje lahko povzročijo nepričakovane odpovedi, ki pa jih je z leti vse manj, vsaj če se držimo pričakovanih okvirov. Če potrebujemo pogosto tiskanje, moramo izbrati primeren tiskalnik za to. Cene izpisov so pri laserskih tiskalnikih in večini brizgalnih tiskalnikov tudi že dovolj nizke, da ni neljubih presenečenj. Odsvetovali pa bi nakup najcenejših modelov, predvsem brizgalnih pod 100 evri (v preteklosti smo opazili že tudi tiskalnike za okoli 40 evrov!). Verjetnost, da bomo privarčevani denar poplačali v obliki živcev in z dragimi barvili, je enostavno prevelika.