Kaj se zgodi, ko umremo
Tipičen uporabnik računalnika ima danes množico računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Elektronski predal in profili v družabnih omrežjih so samo najočitnejši primeri, dodamo pa lahko še vsaj razne forume, oblačne hrambe podatkov, spletno bančništvo in trgovalne račune. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi podatki in premoženjem, ko umremo?
Na Facebooku lahko določimo skrbnika našega profila za čas po smrti.
Internet je z nami dovolj kratek čas, da se večina uporabnikov s tem vprašanjem še ni ubadala. Babice in dedki doslej niso bili ravno pogosti uporabniki družabnih omrežij in elektronske pošte, mlajši pa se z minljivostjo življenja še ne ukvarjajo. A internet se stara, z njim pa tudi mi. Nekoč bo poln mrtvecev, pove preprosta matematika. Kajti na svetu je 7,5 milijarde ljudi, v celotni zgodovini človeštva pa je živelo že približno 100 milijard ljudi.
V tem sestavku si ne bomo postavljali filozofskega vprašanja, kaj se zgodi z nami, ko umremo – čeprav bi bil reviji primeren odgovor bržkone: Isto, kot če računalnik ugasnemo, potem pa začne trohneti. Vprašali pa se bomo, kaj se zgodi z našimi podatki in lastnino, ko umremo.
V analognih časih je bilo enostavno. Verjetno res niso prav pogosto filmsko zažigali listin, ki jih je pokojnik pustil na pisalni mizi ali v sefu, a eno ključno prednost so analogni dokumenti vendarle imeli. Pravzaprav dve, odvisno od namenov. Če je kdo želel priti do podatkov, je vsaj v teoriji imel to možnost. Moral je le najti dokumente in jih prebrati. Če pa je bilo treba preprečiti, da bi kdo po smrti še prebiral kakšne dokumente, jih je bilo treba fizično uničiti (in seveda tudi vse kopije). Matematiki bi rekli, da je obstajala enolična preslikava med informacijo in nosilcem. Premoženje pa je bilo tako ali tako oprijemljivo.
Digitalna doba
Danes je drugače. Prva razlika je že vprašanje, kje vse je pokojnik puščal podatke (in tudi premoženje). Profil na Facebooku, elektronski predal Gmail in oblačna storitev Dropbox so precej pogoste možnosti, na katere bomo bržkone pomislili in podjetja povprašali, ali smo tam kaj podedovali (o podrobnostih v nadaljevanju). Kakšne manj znane forume bomo morda spregledali, pa nič ne de. Kaj pa anonimni elektronski naslovi, s katerimi je pokojnik registriral oblačno hrambo podatkov in vanjo naložil šifriran nosilec podatkov? Šifrirane denarnice z bitcoini? Trgovalni računi v tujini?
Drugo vprašanje je, kaj je sploh dosegljivo. Dobro šifrirani nosilci podatkov, četudi so na namizju, bodo ostali šifrirani (razen če izum kvantnega računalnika korenito ne spremeni kriptografije). Sem sodi tudi digitalno premoženje, ki ima lahko čisto zaresno realno protivrednost. Digitalne kriptovalute (npr. bitcoin) v šifriranih denarnicah bodo tam ostale, ker bitcoin nima centralnega agenta. Banka lahko prestavi sredstva z enega računa na drugega, bitcoin pa je narejen tako, da to ne gre. Podobno ne moremo niti do elektronske pošte ponudnikov varnih predalov, kot je bil svoj čas Lavabit, kjer se je uporabljalo šifriranje od pošiljatelja do prejemnika.
Kaj se zgodi z digitalnimi vsebinami
Klasična zgleda sta Amazon Kindle in Apple iTunes, kjer imamo shranjene e-knjige, glasbo in še kaj. V internetu si lahko preberemo zgodbe o tem, kako so podjetja to vsebino ob smrti imetnika računa preprosto zbrisala in je niso želela prenesti na dediče, češ da licence tega ne dovoljujejo.
Delaware je, recimo, leta 2014 postal prva ameriška zvezna država, ki je sprejela zakonodajo za ureditev položaja digitalne lastnine. Podobno zakonodaje so kasneje sprejeli še v drugih zveznih državah, a se ponudniki storitev ne predajo in poudarjajo, da teh vsebin nimamo v lasti, temveč imamo zgolj neprenosljivo licenco za ogled. To je zapisano tudi v pogojih rabe, ki jih sprejmemo ob prijavi.
Pomembno vlogo bo tu odigrala ameriška sodna praksa. Sodba v zadevi Capitol Records proti ReDigi iz leta 2013 kaže na temno prihodnost. ReDigi je bilo podjetje, ki je omogočilo nadaljnjo prodajo glasbe, kupljene v iTunes. Sodišče je razsodilo, da za digitalno vsebino ne velja doktrina prve prodaje, ki kupcu fizičnega medija (vinilke, zgoščenke itd.) dovoljuje nadaljnjo prodajo ne glede na interes imetnika avtorskih pravic. Pri digitalni vsebini pa gre za nezakonito kopiranje.
Tretje vprašanje pa je, kako do tistega, kar je dostopno, in kdo naj to naredi. Ponavadi moramo ponudniku storitve poslati mrliški list oziroma dokazilo, da je uporabnik umrl. S tem onesposobimo prijavo v storitev. Če pa želimo pridobiti podatke oziroma premoženje, moramo poslati sklep o dedovanju, s katerim dokazujemo upravičenost. Ker so ponudniki večinoma tuja podjetja, je treba dokumentacijo tudi sodno prevesti, to pa ni poceni. In nenazadnje se postopki vlečejo.
Facebook za račune umrlih ponuja spremembo v spominski račun (memorialized) ali izbris. Vsak lahko v nastavitvah sam določi, katera možnost naj se uporabi ob njegovi smrti. Spominski računi se od običajnih razlikujejo po naslednjih lastnostih: poleg imena je zapisana beseda Remembering (V spomin), nihče se ne more prijaviti vanje, ne pojavljajo se na javnih mestih in v rojstnodnevnih opomnikih. Vsebina ostane vidna v obsegu, kot je bila doslej, prijatelji pa lahko na računu zapisujejo spomine.
Profili v spomin lahko ostanejo na Facebooku, če želimo.
Facebook omogoča tudi določitev nekakšnega skrbnika računa. Za časa življenja lahko določimo skrbnika in če ta povabilo sprejme, lahko po naši smrti v omejenem obsegu razpolaga z našim računom. To zajema spremembo profilne in naslovne slike, pisanje na zid in sprejemanje prijateljev, še vedno pa se ne more prijaviti v račun preminulega. Mu pa Facebook omogoča prenos vseh podatkov na krajevni disk, razen zasebnih sporočil.
Facebook samodejno spremeni račun v spominski račun, ko izve za smrt. Z drugimi besedami: to lahko predlaga vsakdo, ki lahko predloži dokaz o smrti lastnika računa. Le svojci pa lahko zahtevajo odstranitev računa. Za to potrebujejo mrliški list ali kak drug dokaz o smrti, fotokopijo svojih osebnih dokumentov in dokazilo o upravičenosti razpolaganja (rojstni list, sklep o dedovanju ali oporoko).
Upravljalniki gesel kot digitalna oporoka
Večini naštetih postopkov se izognemo, če imajo svojci naša gesla za dostop do storitev. Potem si lahko podatke in vsebine pretočijo kar sami, račune pa zatem lepo zaprejo. A gesel ni pametno zapisovati, pa še spreminjajo se in ves čas dobivamo nova.
Upravljalniki gesel, med katerimi je najbolj znan LastPass, ponujajo odlično rešitev. LastPass ponuja funkcijo Dostop v sili (Emergency Access). Z njo določimo ljudi, ki lahko zahtevajo dostop do vsebine v trezorju LastPass, torej do vseh gesel in varnih zapiskov. Določimo tudi čakalno dobo, koliko časa po zahtevku dobijo dostop. Seveda nas LastPass o vsakem oddanem zahtevku obvesti nanj in omogoči preklic, če smo še vedno živi.
Na Instagramu imamo dve možnosti, kaj storiti z računi umrlih. Lahko zahtevamo, da jih odstranijo ali pa preoblikujejo v tako imenovani spominski (memorialized) račun. Preoblikovanje računa lahko zahteva kdorkoli, ki prek obrazca na strani Instagrama dokaže, da je imetnik računa umrl. Zadostuje povezava do časopisnega članka, osmrtnice ali kak drug objektiven pokazatelj, da je človek mrtev. Instagram račun takrat spremeni tako, da se vanj ni mogoče več prijaviti, ga kako drugače spreminjati (na primer s komentarji, všečki) in da ni več viden na javnih seznamih (Search & Explore), vsa vsebina pa je še vedno ohranjena.
Odstranitev računa lahko zahtevajo sorodniki oziroma dediči. Ti morajo na Instagram poslati rojstni in mrliški list imetnika računa ter dokazilo o upravičenosti razpolaganja, torej sklep o dedovanju. Račun se po zahtevi izbriše.
Pri odstranjevanju računa umrlega Pinterest ne komplicira pretirano. Zadostuje, če jim pošljemo dokument o smrti lastnika (mrliški list, osmrtnica, novica v časopisu) in kakšno dokazilo o našem razmerju (rojstni list, poročni list, družinsko drevo ali celo osmrtnico, ki vključuje tudi naše ime). To je dovolj, da Pinterest zbriše pokojnikov račun.
Ker so ponudniki večinoma tuja podjetja, je treba dokumentacijo tudi sodno prevesti, to pa ni poceni.
Twitter po smrti poskrbi za deaktivacijo računa. To z drugimi besedami pomeni odstranitev računa, s tem pa tudi vseh objav. Twitter pravi, da dostopa do računa ne more zagotoviti nikomur, ne glede na njegovo razmerje do pokojnika, račun lahko le onesposobi. V ta namen je treba prek posebnega obrazca na Twitterjevi strani vložiti zahtevo in ji priložiti podatke o umrlem z mrliškim listom, podatke o sebi, razmerju do pokojnika in fotokopijo osebnega dokumenta.
Twitter po smrti zbriše račun uporabnika.
Google in Gmail
Google ima za svoje storitve enoten račun, torej je Gmail neločljivo povezan tudi z YouTubom, Bloggerjem in drugimi storitvami, zato jih obravnavamo skupaj. Google omogoča, da določimo, kaj se zgodi z našim računom ob daljši nedejavnosti. To je lahko obdobje od 3 do 18 mesecev. Nastavimo si lahko funkcijo Inactive Account Manager, ki nas po daljši nedejavnosti s SMSom in elektronsko pošto opozori, da je račun predolgo neaktiven. Dodamo lahko tudi zaupanja vredne stike, ki bodo dobili obvestilo, da je naš račun postal neaktiven. Po želji se lahko naš račun po daljši nedejavnosti tudi izbriše. Prav tako lahko določimo, ali lahko naši zaupanja vredni stiki ob neaktivnosti prevzamejo kakšne podatke in katere.
Vse to je praktično in odpravi potrebo po slehernem dokazovanju. Po smrti je torej treba le dovolj dolgo počakati, da se nihče ne prijavi v uporabnikov račun, pa se bo zgodilo točno to, kar si je želel. Edini problem je, da zaupanja vredni stiki niso obveščeni, da jih je kdo za časa življenja določil, dokler ne poteče nastavljeno obdobje nedejavnosti. Seveda, če bomo uporabljali pokojnikov računalnik z vpisanimi prijavnimi podatki, bomo po eni strani lahko prišli do podatkov, po drugi strani pa ga Google ne bo štel za nedejavnega.
Google ponuja orodje, ki nas opozori o nedejavnosti in po daljšem času izbranim stikom omogoči prenos podatkov.
Če pa teh navodil za časa življenja nismo nastavili, bodo imeli zanamci nekoliko več dela. Google dopušča zaprtje računa in možnost dostopa do podatkov in sredstev, če mu dostavimo ustrezne dokumente. To so seveda mrliški list, lasten osebni dokument in dokazilo o upravičenosti. Zaprtje računa seveda ni problematično, o dostopu do podatkov pa se Google odloča glede na konkretni primer.
Yahoo
Yahoo ima v pogojih rabo izrecno zapisano, da so tako račun kakor vsi podatki v njem neprenosljivi. To z drugimi besedami pomeni, da bo Yahoo po obvestilu o smrti računa njegov račun izbrisal. Yahoo na svojih straneh izrecno zapiše, da ne moremo niti do elektronske pošte imetnika računa. Če torej kdo umre in ima v elektronski pošti kaj pomembnega, je to uradno izgubljeno. S kakšno odredbo ameriškega sodišča bi šlo verjetno tudi drugače, a se tega z razdalje več tisoč kilometrov pač ne bomo šli. Seveda pa imajo številni v brskalnikih ali odjemalcih za elektronsko pošto shranjena gesla oziroma urejeno samodejno prijavo …
Paypal
Pri PayPalu je nekoliko strožje, ker imamo opraviti z denarjem. Za zaprtje računa in prenos sredstev moramo PayPalu po faksu poslati sklep o dedovanju, kopijo mrliškega lista in fotokopijo osebnega dokumenta dediča. Po prejemu teh dokumentov bo PayPal sredstva nakazal na bančni ali drugi PayPalov račun, odvisno od zahteve. Zanimivo, v ZDA najraje pošlje ček (tega onkraj luže očitno še uporabljajo). Odveč je omenjati, da mrtvi pri PayPalu ne morejo imeti spominskega računa. V praksi pa lahko, če imamo dostop in gesla, predvsem pa zakonito pravico, račun izpraznimo kar sami in si s tem prihranimo ubadanje z birokracijo.
Ebay
Ebay na svojih straneh nima standardiziranega obrazca ali postopka za primer smrti imetnika računa. So pa v odgovoru na naše vprašanje zapisali, da se v takem primeru obrnemo na njihovo podporo uporabnikov, kjer poskrbijo za zaprtje računa.
Dropbox
Dropbox že kar na svojih straneh svetuje, da je ob smrti imetnika računa najbolje pogledati v njegov računalnik in preveriti, ali imamo dostop do podatkov v računu Dropbox. Ker se datoteke sinhronizirajo na krajevni disk, je to zelo verjetno. Povsem mogoče je, da je računalnik zaščiten z geslom, a dokler datoteke na disku niso šifrirane, to ni velik problem. Še vedno lahko računalnik zaženemo z živo distribucijo Linuxa na zgoščenki ali kako drugače pridemo do datotek na disku.
Dropbox svetuje, naj do podatkov najprej poskusimo priti sami.
Šele če nikakor ne moremo do nobenega računalnika s sinhroniziranimi računi, Dropbox svetuje, naj se obrnemo nanj. Poslati mu moramo potrdilo, da je človek res umrl, in dokazilo o upravičenosti dostopa do podatkov. Dropbox navaja, da zadostujejo ime pokojnika, njegov elektronski naslov v Dropboxovem računu, lastni osebni podatki z informacijo o razmerju do pokojnika, fotokopija osebnih dokumentov in sodne dokumentacije, iz katere je razvidna upravičenost do podatkov. V praksi je to verjetno sklep o dedovanju, a najverjetneje bomo do podatkov v Dropboxu prišli hitreje kar v računalniku.
Kaj pa, če bi želeli podatke izbrisati? Dropbox v pogojih rabe določa, da po 12 mesecih nedejavnosti lahko zbriše vsebino uporabnikovega računa. Kako pogosto se to dogaja, lahko le ugibamo.
Apple
Precej bolj zapleteno je z računi pri Applu, ker slednji nikjer ne ponuja nobenega obrazca za postopke ob smrti uporabnika. Če se poglobimo v pogoje o uporabi iClouda, najdemo zelo zlovešč odstavek z naslovom »Brez pravice do vračila v korist preživelega« (No Right of Survivorship). Tam je izrecno zapisano, da je račun, če ni z zakonom določeno drugače, v iCloudu neprenosljiv in vse pravice do Apple ID in vsebine v njem s smrtjo nepovratno ugasnejo, vsebina pa se po prejemu mrliškega lista izbriše.
V pogojih uporabe iTunes ne piše nič podobnega, a je tu vprašanje še pomembnejše. V iTunes imamo shranjeno kupljeno vsebino (oziroma vsebino, za katere ogled smo kupili licence), v pogojih pa piše, da je ne moremo nikakor prenesti, prodati, oddati ali z njo početi karkoli drugega. Apple na naše vprašanje, kaj se zgodi z vsebino v iTunes, ni odgovoril. Je pa v internetu mogoče prebrati zgodbe iz tujine, kako so imeli ljudje velikanske težave prepričati Apple, naj jim omogoči vstop do zbirk zapustnikov.
Microsoft
Microsoft ponuja proces Next of Kin, ki ga sprožimo z elektronsko pošto na njegovo podporo uporabnikom. Potem je treba po faksu, pošti ali elektronski pošti posredovati uraden mrliški list (ne zadostuje nič drugega), dokazilo o upravičenosti (sklep o dedovanju) in fotokopijo svojega osebnega dokumenta. Ob prejemu teh podatkov Microsoft preveri, ali storitve, za katere želimo dostop do podatkov, pripadajo umrlemu. V tem primeru Microsoft pošlje DVD s podatki, ki jih ima. Microsoft je eno redkih podjetij, ki sicer priporočajo, da je dokumentacija v angleščini, a dodaja, da lahko za večino drugih jezikov v latinici in še nekatere druge prevode pridobi tudi sam.
Amazon
Amazon prav tako nima uradnega obrazca na spletni strani, kamor bi se obrnili z informacijo o smrti imetnika računa. Njihov napotek je, naj obiščemo splošno stran za pomoč uporabnikom, kjer lahko sporočimo informacijo o smrti in priložimo ustrezno dokumentacijo, torej mrliški list.
V internetu lahko preberemo opozorila, da to ni najpametneje, saj Amazon v tem primeru vzame s seboj tudi vso vsebino, ki jo je umrli imel na Kindlu. Licence za e-knjige so namreč neprenosljive.
Spletne banke in trgovalni računi
S spletnimi bankami v Sloveniji ni težav, ker so podatki o pokojnikovih bančnih računih in stanju na njih znani. Na zapuščinski razpravi se določi, kdo deduje to premoženje. Dedič gre potem s sklepom o dedovanju na banko in ta mu sredstva prenese na njegov račun, tako da potrebe po dostopu do spletne banke pravzaprav ni.
Osebni podatki se ne dedujejo
Slovenska zakonodaja določa, da se lahko dedujejo stvari in pravice. Z osebnimi podatki, kamor sodi tudi vsebina elektronske pošte, je drugače (zato je ponudniki storitev ne bodo kar tako izročili). Njihova zaščita je vezana na sámo osebnost, in s smrtjo ugasne. Toda umrli ima v času, ko je živ, interes, da bo kot osebnost tudi po smrti užival določeno varstvo. Zato se po smrti njegovi osebni podatki nekoliko še varujejo kot osebne dobrine ožjih svojcev.
Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) določa, da lahko upravljavec osebnih podatkov te podatke posreduje samo tistim uporabnikom, ki so za obdelavo pooblaščeni z zakonom, torej institucijam. Dediči prvega (potomci in zakonec) ali drugega (starši in zakonec) dednega reda lahko dobijo osebne podatke umrlega, če imajo za to pravni interes in če umrli ni pisno prepovedal posredovanja svojih podatkov po smrti. Podobno velja tudi za uporabo podatkov v zgodovinske, statistične ali znanstvenoraziskovalne namene – ta je dovoljena, če tega ni pisno prepovedal umrli ali njegovi zakoniti dediči.
Dodatna izjema je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP), ki določa, da se lahko z zdravstveno dokumentacijo umrlega seznanijo tisti, ki imajo zakonsko pooblastilo za to, zakonec in otroci, ter osebe, ki izkažejo pravni interes z ustrezno listino. Če je umrli prepovedal seznanitev z njegovo zdravstveno dokumentacijo, se njegovi potomci, zakonec in starši še vedno lahko seznanijo z njo, če je to pomembno za njihovo zdravje.
Podobno velja za slovenske trgovalne račune, kjer borznoposredniške hiše zapustnikove delnice preknjižijo na nove trgovalne račune. To lahko prinese tudi stroške, saj preknjižba seveda ni zastonj, temveč stane približno 20 evrov. Dodaten problem nastane, če dedič nima trgovalnega računa. Do letos je bila to ena izmed izjem, ko je bilo mogoče delnice prenesti na registrske račune, ki so se vodili brezplačno pri KDD, letos pa so registrske račune odpravili. Zato dedič mora odpreti trgovalni račun, to pa tudi stane. Dedovanju se tudi ni mogoče odpovedati v delih, temveč le v celoti. Če je dedičev več, se seveda lahko dogovorijo o tem, kdo dobi delnice, a nekdo jih bo moral. Seveda pa borznoposredniške hiše omogočajo odpiranje cenejših računov za enkratno prodajo.
Z računi v tujini je drugače z vidika poznavanja. Bančne račune je FURSu treba prijaviti in zanje vsaj načeloma vemo, trgovalnih računov pa ni treba. Dodaten problem je, da delnice na tujih borzah ponavadi niso vpisane na ime lastnika, temveč ležijo na fiduciarnih računih bank in borznoposredniških hiš, ki poznajo lastnike. Z mrliškim listom seveda vse to premoženje dobimo, a moramo vedeti, komu ga moramo poslati. Dotlej bo premoženje pač ležalo na računih pod imenom pokojnika.
Ali lahko s tem premoženjem razpolagamo po smrti pokojnika, če poznamo njegove prijavne podatke, oziroma imamo pač dostop do njega, je zanimivo vprašanje. Po pravilih, razen za nujne stroške pogreba, ne smemo. V praksi pa tega nihče ne preverja, dokler ne pride do kakšnih sporov med dediči. Dostikrat dediči sami spraznijo bančne račune in si denar razdelijo, ker je davek na dediščino pač odvisen od zapuščine, razdeljene na sodišču.
Kriptovalute
Trši oreh so kriptovalute, med katerimi je glavni predstavnik bitcoin. Če ti ležijo na računih pri kakšnih uveljavljenih borzah, do njih seveda lahko pridemo z ustreznimi dokumenti. Povsem drugače pa je, če so bitcoini v lastni denarnici. Najprej moramo zanjo sploh vedeti. Potem jo moramo najti in poznati geslo za odklep. Če tega nimamo, ne moremo do bitcoinov, pa četudi imamo vsa dokazila na tem svetu, da nam zakonito pripadajo, in zgodovino vseh transakcij (spomnimo se, te so javne), ki pričajo o stanju v denarnici. To je omejitev (ali pa prednost) same tehnologije.
V internetu lahko iz začetnih dni bitcoina preberemo ničkoliko primerov o tem, kako so ljudje pomotoma izbrisali denarnice, pozabili gesla ali celo kopali po smetišču za starim diskom. Leta 2013 je britanski računalnikar ugotovil, da je zavrgel računalnik z diskom, na katerem je pred leti narudaril 7500 bitcoinov, ki bi bili danes vredni 30 milijonov evrov (če bomo še čakali, bo še več :)). Iskanje po smetišču ni obrodilo sadov. Bitcoin nima vrhovnega razsodnika, vse transakcije pa so po potrditvi neizpodbojne. Po nekaterih ocenah je tako ali drugače izgubljena kar tretjina vseh bitcoinov.
Preden umremo
Povprečen človek, sploh današnji aktivni uporabnik modernih tehnologij, seveda ne ve niti približno, kdaj mu bo odbila zadnja ura. Toda dogajajo se tudi nesreče. Kakor je za ureditev razmerij po smrti zaželena klasična oporoka, s katero se dedujejo fizične dobrine, prihajamo v dobo, ko bo treba gledati tudi na digitalno zapuščino.
Koristno bi bilo imeti nekakšen digitalni testament, v katerem bi popisali najpomembnejše internetne identitete na različnih storitvah in vse digitalno premoženje s podatki za dostop, da ne bomo potomcev prikrajšali za milijone v naslednjem bitcoinu.