Kaj vse je na voljo
Kot smo zapisali na prejšnji strani, se je oblikovanje brezžičnih usmerjevalnikov premaknilo k zunanjim antenam in privlačnemu videzu. Oboje se še najlepše vidi prav pri najdražjih modelih, saj nekateri s svojo obliko prav pritegnejo pozornost.
Od šestih naprav sta izjemi dve. Prva je Applov Airport Time Capsule, ki sicer stane 310 evrov, a za ta denar dobimo še 2 TB disk, torej gre za cenovno primerljivo napravo. Airportu se pozna, da je na trgu že slabo leto in pol in ga je konkurenca skoraj na vseh preizkusih prehitela. Dobro se drži le še pri prepustnosti, s katero je na lanskem preizkusu kraljeval.
Podobno nevpadljivo obliko ima tudi Buffalo WZR-1750DHP, ki sicer sliši tudi na malo bolj prijazno ime Air Station. Gre za napravo, ki ohranja ohišje, ki ga je Buffalo prvič predstavil lani, kar pomeni, da nima zunanjih anten. Na preizkusih se je odrezal zelo dobro, saj je v neposredni bližini pri 2,4 GHz dosegel najboljši rezultat, pri 5 GHz s standardom AC pa tretji rezultat, a je za prvima mestoma zaostal zelo malo. Drugače pa gre za odličen usmerjevalnik, ki se lahko pohvali tudi z zelo solidnim dometom in všečnim uporabniškim vmesnikom.
Buffalo WZR-1750DHP
Po dveh oblikovno umirjenih napravah pride na vrsto najbrž najvpadljivejši usmerjevalnik na tokratnem preizkusu. Asusov RT-AC87U je duhovni naslednik Dark Knighta iste znamke, ki je prejel zlati Monitor na preizkusu leta 2012. Gre za privlačno napravo, ki ima mehanski gumb za izklop utripajočih luči. Pohvaliti gre še zelo pregleden uporabniški vmesnik, ki omogoča posodobitev programske opreme, ne da bi sami morali iskati datoteko za posodobitev. Na preizkusih je Asus blestel pri 5 GHz AC, kjer je s 434 Mb/s dosegel prvi rezultat, a se je zelo slabo odrezal pri 2,4 GHz, kjer so ga prehiteli tudi nekateri najcenejši usmerjevalniki. V preostalih okoliščinah se je odrezal solidno, a smo nekoliko več pričakovali še pri dometu, saj ima naprava kar štiri zunanje antene.
Pri D-Linku so se lani odločili, da bodo njihovi usmerjevalniki imeli le notranje antene. To smer letos malce spreminja D-Link DIR-880L, ki se lahko pohvali s tremi zunanjimi antenami in zelo dobrimi rezultati na preizkusih. Najbolje se je odrezal na neposredni razdalji pri 2,3 GHz, kjer je zaostal le za Buffalom, drugače pa je razen prepustnosti na vseh drugih preizkusih dosegel povprečen rezultat v konkurenci dražjih usmerjevalnikov. Kot rečeno, se je najslabše odrezal pri prepustnosti, kjer je za zmagovalcem zaostal za dobrih 100 Mb/s, to pa spet ni tako veliko, ko govorimo o hitrostih zelo blizu enega gigabita.
Velja omeniti še to, da ima D-Link poleg usmerjevalnikov še živahen portfelj naprav, ki se priklapljajo nanje. Tako lahko prek aplikacije na pametnem telefonu upravljamo NAS ali nadzorno kamero.
Prav vsi usmerjevalniki, ki se spoznajo na standard IEEE 802.11 AC, začnejo prenos z nižjo hitrostjo in šele po kaki sekundi (to je lahko velik delež celotnega prenosa) preklopijo na višjo hitrost.
Tudi pri Linksysu so pogumno zakorakali v svet zunanjih anten, saj ima E8350 kar štiri. Od lanskega preizkusa je Linksys znova zamenjal lastnika, saj je Belkin kupil blagovno znamko od Cisca in jo očitno skuša vrniti na pota stare slave.
Namestitev je bila nekoliko nerodna, saj neposreden vnos naslova IP v brskalnik ni deloval, tako da je bilo treba pognati priloženi CD. Ne gre za hud očitek, saj bo povsem zadoščalo za večino uporabnikov, a bi od Linksysa oziroma od tako dragega usmerjevalnika pričakovali, da se bo prvič pustil namestiti tudi po bolj neposredni poti.
Na preizkusih se je E8530 odrezal zelo dobro in celo dosegel najboljši rezultat pri prepustnosti. Tudi pri dometu se je nadpovprečno izkazal in Belkinu je očitno resnično uspelo imenu Linksys povrniti nekaj stare iskrice.
V podjetju TP-Link nekje v marketingu sedi človek, ki si zasluži povišico, saj je podjetje prepričal, da je eno serijo svojih usmerjevalnikov poimenovalo z normalnimi imeni. TP-Link Archer C8 je tako dejansko ime naprave, ki se je na preizkusih odrezala zelo dobro. Medtem ko je bil C8 na vseh preizkusih na sredini oziroma zgornji polovici lestvic, se je odrezal naravnost odlično pri merjenju dometa. Daljši domet je imel le en usmerjevalnik, a ga presenetljivo ni med najdražjimi. C8 je bil s svojim dometom kljub vsemu razred zase v najvišjem cenovnem razredu, saj je na najdaljši razdalji dosegel hitrost kar 4,1 Mb/s, to je približno štirikrat več kot drugi konkurenti. C8 gre pohvaliti tudi glede izdelave, saj je to prvi TP-Linkov usmerjevalnik, ki je narejen iz zelo dobre plastike.
TP-Link Archer C5
Sredina
Najzanimivejša lastnost usmerjevalnikov srednjega cenovnega razreda so njihove hitrosti v neposredni bližini pri 2,4 GHz in 5 GHz. Te naprave so naše preizkuse večinoma opravile bolje kot dražji bratje. Šele ko si rezultate ogledamo skupaj s hitrostmi povezav standarda AC, se višjecenovni razred nekoliko odlepi od konkurence.
Prvo presenečenje je Tenda F452, ki je na preizkusu dosegel najboljši rezultat v neposredni bližini pri 2,4 GHz. To pa je tudi edina dobra beseda, ki jo lahko namenimo temu usmerjevalniku, saj sicer ne podpira omrežja 5 GHz. Tako gre za hiter usmerjevalnik, ki pa žal sodi v preteklost, saj je funkcionalno tako podhranjen, da je tudi 70 evrov zanj odločno preveč.
Buffalo je na zadnjem preizkusu navdušil z dometom svojih naprav in bil pri hitrostih nekoliko zmernejši. Letos so očitno namenili večjo prednost hitremu pretakanju podatkov, saj je tudi Buffalo WZR-900DHP-EU na vseh hitrostnih preizkusih dosegal odlične rezultate. V srednjecenovnem razredu je bil povsod v vrhu razpredelnic, med vsemi konkurenti v neposredni bližini je pri 5 GHz dosegel najboljši rezultat, pri 2,4 GHz pa tretjega. Najhujši očitek tako leti na to, da ne podpira standarda AC, saj bi s tem pridobil še zadnjo funkcionalnost, ki bi mu konkretno podaljšala življenje.
Kar razočarani smo bili, ker v večino cenejših usmerjevalnikov ni vgrajeno žično gigabitno stikalo. Z omrežnim kablom prek usmerjevalnika namreč povežemo naprave, ki jih redko premikamo in med katerimi prenašamo razmeroma veliko podatkov (denimo namizni računalnik, televizor, strežnik NAS) in kjer bi si želeli pravo hitrost.
D-Linkov najdražji usmerjevalnik se je na preizkusu odrezal zelo dobro, preostali napravi pa sta bili manj prepričljivi. Vsi trije usmerjevalniki so se skorajda na vseh lestvicah držali skupaj, a je najdražji, DIR-880L, vedno premagal cenejša brata.
Tako D-Link DIR-850L kot DIR-818LW imata notranje antene in naprej peljeta oblikovne smernice, ki jih je D-Link začrtal lani. Oba razumeta standard AC, a kaj, ko ga ne izkoristita tako kot večina drugih konkurentov. Oba sta se znašla na dnu lestvice, saj se je slabše odrezala le Tenda F1201, ki nima gigabitnega stikala.
Tako kot pri dražjem modelu je D-Link treba pohvaliti, ker marljivo razvija aplikacije za pametne telefone, ki nato lahko krmilijo usmerjevalnike oziroma omogočajo lažje upravljanje drugih naprav v omrežju. Seveda vse skupaj deluje dobro le takrat, ko uporabljate D-Linkovo kamero ali NAS. Žal cenejših modelov usmerjevalnikov tokrat ni mogoče priporočiti, saj ju konkurenca preseže skorajda v vseh panogah.
Linksysov EA6350 je najdražji v srednjecenovni konkurenci in to se na skorajda vseh preizkusih tudi pozna. Odlično se je znašel na kratkih razdaljah, saj je bil v širši konkurenci skoraj vedno na vrhu lestvic, med srednjecenovci pa brez težav na prvih dveh mestih. Kvalifikator moramo žal uporabiti zato, ker zgoraj napisano velja le za 5 GHz omrežja. EA6350 se je namreč pri 2,4 GHz izkazal klavrno, saj se je med vsemi konkurenti znašel bolj pri repu lestvice. V ponos mu ni niti domet, saj se je v primerjavi z drugimi odrezal zelo slabo. EA6350 je tako lep pokazatelj tega, kako zunanje antene niso jamstvo za dolg domet.
Največje presenečenje letošnjega preizkusa je uspelo TP-Linku, ki s svojo serijo Archer očitno misli zelo resno. Med dražjimi modeli je Archer C8 dostavil solidne hitrosti in pometel s konkurenco, ko smo merili domet. Edini usmerjevalnik, ki je zmogel daljši domet, je njegov cenejši brat TP-Link Archer C5, ki stane dobrih 80 evrov manj.
Zlati Monitor
Glede na to, da smo usmerjevalnike tokrat razdelili v tri cenovne razrede, smo podelili tudi enako število zlatih Monitorjev.
Med najcenejšimi napravami si je prvo mesto izboril Asus RT-N53, ki za malo denarja pohitri brezžično omrežje in doda vrhunski uporabniški vmesnik s stabilno programsko opremo. Kljub temu velja nasvet, da najcenejše usmerjevalnike velja kupovati le takrat, ko od svojega internetnega ponudnika ne dobimo usmerjevalnika ali pa nam nameni povsem nezmogljivo napravo.
V srednjem razredu je bila odločitev zelo lahka, saj je TP-Linkov Arcer C5 s hitrostjo, predvsem pa z dometom, konkuriral tudi najdražjim modelom. C5 je mogoče dobiti za 100 evrov in za ta denar je nemogoče dobiti boljši usmerjevalnik.
Med najdražjimi usmerjevalniki se je na koncu odločalo med Archerjem C8 in usmerjevalnikom Buffalo WZR-1750DHP. Prvi ponuja predvsem boljši domet, pri vseh ostalih parametrih pa je slednji boljši. Če potrebujete hitrost, bo Buffalo WZR-1750DHP prava rešitev.
Model C5 je na najdaljši razdalji dosegel hitrost 9,3 Mb/s, kar je glede na konkurenco naravnost fantastično. Glede na to, da je večina drugih usmerjevalnikov na tej razdalji odpovedala oziroma komajda zmogla opraviti meritev, je dosežek Archerja C5 toliko večji.
Tudi hitrosti na drugih razdaljah in frekvencah so bile zelo dobre, saj se je redno uvrščal na zgornja mesta. Archer C5 je najprijetnejše presenečenje tokratnega preizkusa in dokaz, da je TP-Link našel pravo formulo za svoje usmerjevalnike.
Asus RT-N53
Poceni
Težava, s katero se spoprijemajo najcenejši usmerjevalniki, je ta, da jih ponavadi dobimo brezplačno že pri internetnem ponudniku. Res je sicer, da ima zdaj večina internetnih ponudnikov modeme, ki zmorejo hkrati oddajati še brezžično omrežje. Ta omrežja so ponavadi osnovna, to pomeni, da smo večinoma priča 2,4 GHz omrežjem, ki znajo oddajati po standardu n. Takšna omrežja bodo za deskanje po spletu povsem zadoščala in če odpiranje spletnih strani in prebiranje pošte predstavlja celoten repertoar rabe interneta, bo usmerjevalnik internetnega ponudnika povsem dovolj. Nadgradnja je tako smiselna šele takrat, ko bi radi višje hitrosti in, če za to ne bi želeli zapravili 70 evrov ali več, v poštev pridejo najcenejše naprave s tokratnega preizkusa. To so usmerjevalniki, ki poznajo standard n in nekateri celo znajo oddajati pri 5 GHz. Oboje je nekaj, kar ni samoumevno pri usmerjevalnikih, ki nam jih brezplačno priskrbi internetni ponudnik.
Najprej se je treba zavedati, da nobeden od poceni usmerjevalnikov nima dometa. To niso naprave, ki bi znale dostaviti spodobne hitrosti po večjih domovih. Druga omejitev, za katero trpijo poceni usmerjevalniki, so počasna omrežna stikala. Ta so ozko grlo pri posredovanju povezav, kar je glede na dokaj visoke hitrosti slovenskih internetnih povezav relevanten podatek. Do skrajnosti to omejitev pritira Tenda F1201, ki pozna celo standard AC, a kaj, ko je stikalo omejeno na 100 Mb/s, tako da je brezžično omrežje dejansko hitrejše kot povezava s spletom. Gigabitno stikalo ima med najcenejšimi napravami le TP-Link WR1043ND. To mu pride prav v neposredni bližini pri 2,4 GHz, saj dostavi daleč najvišje hitrosti. Žal mu manjkata možnost 5 GHz omrežja.
Naslednji konkurent je Linksys E900, ki sicer pozna standard n, a je po hitrosti pristal na predzadnjem mestu.
Potem je tu še Tenda FH303, ki dostavi spodobne hitrosti za usmerjevalnik, vreden 40 evrov, a ima slab uporabniški vmesnik, v katerega se je mogoče prijaviti le z Internet Explorerjem. To poraja dvome tudi o kakovosti programske opreme.
Na prvi pogled obeta še Buffalo WHR-600D, ki sicer dostavi spodobne hitrosti med poceni konkurenco. Pozna 2,3 in 5 GHz omrežje, a žal nima gigabitnega vmesnika. Predvsem izkušnjo skazi uporabniški vmesnik, ki ni enak dražjima modeloma iste znamke.
Bolj znana podjetja se zaenkrat tudi bolj trudijo pri uporabniških vmesnikih. Med boljšimi je vsekakor Asus, katerega vmesniki so lepi, dobro urejeni in tudi presenetljivo hitri.
Na koncu tako ostane le še Asus RT53N, ki sicer ne pozna standarda AC, a zna odajati pri 2,3 GHz in 5 GHz. Obe omrežji podatke prenašata s spodobnimi hitrostmi, a to ni njegova ključna prednost. Ta je programska oprema, ki je le okrnjena različica tiste iz dražjega RT-AC87. To pomeni pregleden vmesnik, stabilno delovanje in nekatere funkcije, ki jih drugi nizkocenovci ne poznajo. Predvsem je zanimiva možnost stvaritve »guest« omrežja, ki ga lahko damo na voljo gostom in jim omogočimo dostop do spleta, ne pa tudi do domačega omrežja.
Poceni usmerjevalniki so lahko hitro dvorezen meč, saj nikoli niso bili znani po stabilnosti in so za pretakanje video vsebin visoke ločljivosti večinoma neprimerni. Če je uporaba spleta doma na osnovnejši ravni, je bolje ostati pri usmerjevalniku, ki nam ga podari internetni ponudnik. V trenutku, ko nastane potreba po višjih hitrostih, daljšem dometu, omreženju tiskalnika ali diska, pa se je vendarle treba ozreti po usmerjevalnikih srednjega in višjega cenovnega razreda.
Pogled v laboratorij
Od zadnjega večjega preizkusa usmerjevalnikov WiFi je minilo že dobro leto dni, zato smo dobili na preizkus kar veliko modelov. Po pregledu smo se omejili na tri usmerjevalnike na izdelovalca, to je skupaj osemnajst modelov. Izjema sta le Apple in Asus, od prvega smo spet uvrstili na preizkus že pred časom preizkušeni Time Capsule, ki se v tem času ni spremenil, od Asusa pa smo dobili dva modela.
Preizkus je potekal enako kot v zadnjih nekaj letih. Za meritve uporabljamo program Ixia Chariot. Ta je sicer že nekoliko starejši, a deluje tudi v Windows 8.1, s tem, da uporabljamo združljivostni način (za Windows XP SP3) in ga poganjamo kot upravljalski uporabnik. Program omogoča poganjanje različnih preizkusov, seveda lahko ročno prilagodimo velikost in število meritev, čas počitka, število hkratnih povezav itd.
Preizkus smo tokrat opravili z Dellovim prenosnikom Inspiron 13 7347 (posodilo ga je podjetje Avtera), ob njem pa uporabili D-Linkov brezžični vmesnik DWA-182. Razlog za uporabo tega ključka je preprost – še vedno je zelo težko najti prenosnik, ki že podpira nova omrežja po standardu IEEE 802.11 AC. Seveda je tudi ključek po svoje omejitev, a se kljub temu lepo pokažejo razlike med posameznimi usmerjevalniki.
Pri vsakem usmerjevalniku opravimo devet meritev, torej po tri na vsaki lokaciji. Zmerimo hitrost omrežja pri 2,5 GHz, hitrost pri 5 GHz brez vključenega standarda AC in pri 5 GHz s standardom AC (če ga usmerjevalnik seveda podpira). Opažamo, da je v zadnjih letih tudi pri nas vse več različnih drugih omrežij WiFi, torej so frekvence vedno bolj zasedene. Lokacije, na katerih merimo, so sicer že dolgo enake – najprej v neposredni bližini, nato nadstropje niže, tretja lokacija pa je še nadstropje pod tem. Pri teh dveh smo na stopnišču opazili, da ima signal WiFi kar težave, v navadnih stanovanjskih poslopjih lahko pričakujemo nekoliko boljši domet.
Jure Forstnerič