Kako beremo na tablicah
Tablični računalniki so se doslej izkazali za koristne na številnih področjih rabe, še posebej izstopajo kot bralniki najrazličnejših vsebin. Tablice so prinesle nekatere drugačne načine prebiranja in združevanja vsebin, ki v marsičem prekašajo klasične bralnike. Eden takih je program Flipboard za Applov iPad, ki je zaradi uspešnosti in priljubljenosti dobil kup posnemovalcev, tudi na drugih platformah. Prav spretno zamišljeni napredni bralniki najbolje prikazujejo, kako lahko tablice uporabljamo "drugače".
Branje elektronskih publikacij, pa naj gre za knjige, revije, poslovne dokumente ali kar spletne strani, vsekakor ni nič novega. Če odmislimo razprave okoli tega, ali je na videz lažje brati na papirju ali zaslonu, nam elektronski bralniki pred papirjem ponujajo cel kup prednosti: hitrejši dostop do vsebin, možnost iskanja po podatkih/arhivu, preprosto posredovanje delov informacij drugim, ne nazadnje pa prebranega gradiva na koncu tudi ni treba reciklirati.
Vzorec je znan - danes lahko na osebnih računalnikih, tablicah in telefonih prebiramo na veliko načinov. Kupimo elektronsko knjigo in jo v ustreznem bralniku prebiramo podobno, kot bi klasično papirnato. Če imamo barvni zaslon, lahko podobno počnemo tudi z revijami (na sivinskih zaslonih zaradi barv in velikosti praviloma ne pridejo do izraza). Spet tretji prisegajo na branje besedil neposredno s spletnih strani, po možnosti prek dovodov RSS ali pa prek družabnih omrežij, kot je Facebook.
Toda vsi našteti načini prebiranja imajo tudi slabe strani. Knjige in revije so odlična zadeva, uredniško obdelano gradivo, vendar ponujajo vsebino, ki so jo določili uredniki. Kdor želi navzkrižno poizvedovati ali pa najbolj sveže informacije, bo seveda posegel po spletu. A kaj, ko tam naletimo na naslednjo težavo - množico informacij, ki marsikoga odvrnejo, da bi tako sploh prebiral. Spletne strani imajo tudi to težavo, da so pogosto okrancljane z menuji, dodatnimi informacijami, reklamami in še čim, kar nas kvečjemu moti pri branju.
Pa še ena težava je pri prebiranju prek spletnega brskalnika - če želimo hkrati spremljati več virov, po možnosti pa le določene teme na vsakem, se ne bomo mogli ogniti veliki količini klikanja, iskanja, filtriranja in podobnih opravil. Dejstvo je tudi, da je spletni brskalnik v osnovi nastal za navaden osebni računalnik, napravo s tipkovnico in miško ob njej. Brž ko to zamenjamo z napravo, ki ima samo zaslon, se nam pojavi še nevšečnost klikanja in premikanja, ki je manj optimalna kot pri navadnih računalnikih.
Ob prihodu tabličnih računalnikov so mnogi začeli razmišljati o drugačnem pristopu. Cilj je bil razmeroma jasen - ponuditi aplikacijo, ki omogoča združevanje informacij iz različnih virov in to na pameten način, tako da program razmišlja in po možnosti filtrira le tisto, kar nas res zanima. Programi naj bi omogočali, da preprosto prilagodimo vsebine in jih poosebimo.
Zadnji vidik novega načina prebiranja predvideva boljši izkoristek uporabniškega vmesnika kot doslej. Vsi v nadaljevanju opisani bralniki izdatno uporabljajo kretnje za premikanje med vsebinami, najpogosteje pa prehod na novo stran opravimo z drsenjem prsta po površini zaslona. Številni od naštetih programov skušajo tudi zmanjšati nepotrebni "šum" (= nepotrebne reklame, menuje, druge informacije), ki bi nas motile pri osredotočanju na brano. V ospredje postavljajo besedilo, morda opremljeno s kako fotografijo ali celo video posnetkom. Tu gre za spretnost preoblikovanja vsebine na enotni videz, prelom, pisave, velikost naslovov in še kaj.
Cilj vseh takih bralnikov je v bistvu združevanje informacij v celoto z enotnim videzom, ki na daleč spominja na dnevne časopise. Na enem zaslonu tipično vidimo ravno pravšnje število novic. Tu avtorji s spretno analizo metapodatkov skušajo ugotoviti, katere so najbolj brane informacije, ali pa nasprotno - najbolj relevantne glede na predhodne izbire bralca.
Večina takih bralnikov pa se ne omejuje zgolj na prikaz vsebin. S takimi programi lahko tudi komentiramo, delimo z drugimi, objavljamo v družabnih omrežjih, shranjujemo za kasnejše podrobnejše branje. Cel kup možnosti, za katere na drugih platformah ali z drugimi orodji porabimo več časa in napora. Pričakujemo lahko, da se bodo taki bralniki v prihodnje še naprej zelo razvijali, najbrž proti dodatnim tipom vsebin, kot so zvok, video in fotografije. In s tem še bolj utemeljevali razlog za obstoj mobilnih naprav, zlasti tablic.
Flipboard je nedvomno najbolj znan med programi, ki ponujajo alternativni način prebiranja spletnih vsebin. Obenem je eden izmed najbolj priljubljenih programov za Apple iPad in vzornik, po katerem so se zgledovali številni drugi ponudniki. Uspeh programa gre pripisovati tako spretni zasnovi kot skrbno pripravljenemu videzu uporabniškega vmesnika. Program je bolj ali manj minimalističen, kar pomeni, da so se avtorji zelo trudili odpraviti nepotrebne stvari, ki ne koristijo branju. So pa za okrepitev vtisa pri uporabnikih vgradili nekaj grafičnih učinkov, kot je na primer vizualno "obračanje strani" (flip, od tod tudi ime programu), ki spominja na tisto pri prebiranju papirnatih publikacij.
Flipboard ponuja prebiranje zelo različnih vsebin. Med vsemi programi ponuja največji seznam namensko pripravljenih vsebinskih področij, med katerimi so mnoga posebej pripravljena za Flipboard, kar omogoča optimalen prikaz na zaslonu. Med temi so tudi številni "kanali" priznanih svetovnih časopisov in revij. Toda to je šele začetek. Prav tako lahko v Flipboard uvozimo poljuben dovod RSS, kar pomeni,da lahko z njim prebiramo poljubne spletne strani. Povrh omogoča prikaz vsebin iz družabnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter.
Ko izberemo posamezno področje oziroma kanal, nam Flipboard prikaže "časopisno stran", kjer na enem zaslonu tipično najdemo od dve do šest novic. Ne preveč, ne premalo. Če je le mogoče, Flipboard vsaj pri nekaterih za popestritev prikaže fotografijo ali video. Če kliknemo posamezen prispevek, se nam z grafičnim učinkom naslovna stran umakne in prikaže celotno besedilo izbrane novice. S hitrim premikom po zaslonu (flip) se lahko premikamo med različnimi stranmi. Tu je zanimiva odločitev avtorjev, da naenkrat prikažejo razmeroma majhno število strani na kanal (tipično nekje okoli 10), kar prispeva k temu, da ima uporabnik vselej občutek, da je informacij na zaslonu ravno prav, obvladljivo.
Grafični prikaz je pravi zadetek in med vsemi najbolj spominja na časopise. Tako je dodelan, da je avtorju tega članka celo lepše spremljati zapise na Facebooku prek tega programa kot prek izvirnega odjemalca družbe Facebook ali spletnega vmesnika. V ospredje postavlja vsebine, ne pa možnosti izbire.
Kljub povedanemu pa Flipboard le ni brez dodatnih orodij, le da so ta diskretno skrita osenčena (sivo obarvana) v kotu zaslona. Z njimi lahko na primer novico pošljemo po elektronski pošti, lajkamo v Facebooku, posredujemo drugim aplikacijam na tablici. Zopet ne preveč, ne premalo.
Rezultat vsega je, da je s Flipboardom naključno prebiranje (tematskih) vsebin in novic pravi užitek. Zagotovo je ena od prvih aplikacij, ki bi jih moral naložiti vsak uporabnik tabličnega računalnika. Flipboard je od nedavna na voljo tudi za mobilne telefone Apple iPhone, kjer ima sicer zaradi manjšega zaslona nekoliko drugačen grafični vmesnik, a še vedno uporablja enako zamisel kot izvirnik na iPadu. Žal za druge platforme program (še) ni na voljo.
Zite
Zite je med vsemi naštetimi na tem mestu po zasnovi in videzu najbliže Flipboardu. Tudi tu spletne vsebine prikazujejo kot časopisne prispevke z minimalistično in "zračno" postavitvijo. Avtorji so tudi zadeli pravo smer, kar zadeva uporabljene pisave, velikost naslovov in siceršnjega občutka pri uporabi programa. Prebiranje informacij je zato prijetno in malo naporno za oči.
V primerjavi s Flipboardom program Zite na enem zaslonu prikaže nekaj več novic - navadno od 5 do 10, kljub temu pa na prvi pogled s tem uporabniki niso prikrajšani. Večjo količino so dosegli s poigravanjem okoli števila prispevkov, ki imajo prikazano tudi grafično vsebino. Tudi tu oblikovanje razbremenjujejo z različno velikostjo posameznih okvirov z novico oziroma prispevkom, kar prav tako prispeva k celotnemu vtisu. Prispevki so združeni v strani, med temi pa se lahko premikamo z drsenjem prsta levo in desno.
Za razliko od Flipboarda so avtorji poskrbeli, da je izbor tematskih področij vedno pri roki. Dovolj je, da kliknemo besedo sekcije in že se nam na desnem delu prikaže seznam tematskih delov, ki nas lahko pripelje do izbranih novic.
Na voljo je razmeroma bogata izbira vsebin, vendar je tu prilagodljivost z drugimi viri manjša, kot bi si želeli. Zato pa ima Zite nekaj samosvojih posebnosti. Vsebine lahko tu ocenjujemo, poleg tega lahko s preprostim klikom tipke dobimo dodatne informacije iz istega vira ali celo od istega avtorja. S te plati je prek programa Zite lažje slediti nekomu ali vsebini, če nam je ta všeč. Seveda lahko tudi v Zitu vsebino objavimo v družabnem omrežju, posredujemo po elektronski pošti ali drugih programih za prebiranje na tablici.
Zite je za zdaj na voljo za Applove naprave in za nesrečni HPjev TouchPad, ki pa na žalost ni zaživel. Glede na zasnovo bi si zaslužil, da bi ga srečali še na kakšni drugi platformi.
Yahoo Livestand
Yahoo je podobno kot Google eden tistih, ki so že sprevideli moč namenskih bralnikov spletnih vsebin. Spletne dveri, ki so pravzaprav zaslovele z objavo spletnih informacij, se prilagajajo novim časom in je zato naredil namenski program za združevanje vsebin na tablicah in morda kasneje tudi drugih napravah. Livestand je torej nekakšen kiosk za informacijske kanale in informacije, ki jih Yahoo s pomočjo partnerjev sicer objavlja na svojih straneh. Za vzor so nedvomno imeli programe, kakšen je Flipboard, saj spletne informacije transformirajo in prikazujejo v časopisni obliki, vse skupaj pa združujejo v tematske kanale.
Avtorji programa so veliko pozornosti posvetili prav uporabniškemu vmesniku, ki nas v posamezni kanal ali novico vabi z uradniško zelo dodelano grafično podobo in skrbno izbranimi naslovi. Med vsemi ponudniki so tu najbrž šli najdlje. Ko kliknemo posamezen kanal, preidemo v drugačen pregled, kjer na eni strani vidimo naenkrat od dve do štiri novice, razporejene kot v časopisu. Povsod je oblica grafike in video posnetkov.
Slabost programa Livestand je ta hip, da ima glede na tekmece razmeroma malo kanalov, pa še tu se vidi, da merijo pretežno na ameriško občinstvo. Za razliko od drugih programov kanalov zunaj nabora, ki ga določa Yahoo, trenutno ni mogoče dodajati, kar je resna omejitev. Morda je tudi zaradi tega Livestand trenutno dostopen samo za ameriškim uporabniškim računom (uporabniki iPadov s slovenskimi računi ga sploh ne vidijo v App Storu), je pa moč pričakovati, da se bo to v prihodnje spremenilo, saj ima Yahoo s programom velike načrte.
Pulse
Pulse je eden izmed najstarejših bralnikov vsebin za Applov iPad in hkrati program, ki se po zamisli in funkcionalnosti najresneje predstavlja kot alternativa prej opisanemu Flipboardu. Tudi Pulse uporablja enako zamisel, torej hitro premikanje po vsebinah s premikanjem med stranmi in vsebinami, le da v tem primeru avtorji na zaslonu skušajo prikazati precej več informacij kot pri Flipboardu. Lahko bi rekli, da je morda boljša alternativa za tiste, ki jim je "zračnost" grafičnega vmesnika in malo informacij na zaslonu, kar sta značilnosti Flipboarda, premalo in si obenem želijo hiter pregled in čim več informacij.
Pulse zato informacijske vsebine oziroma kanale razporedi v trakove, v danem trenutku na zaslonu lahko vidimo tri. Med njimi se premikamo tako, da s prstom drsimo navzgor ali navzdol po traku. Če pa se premikamo levo in desno, se hkrati sprehajamo med posameznimi novicami informacijskega kanala. Pulse je, kar zadeva prvo predstavitev vsebin, zelo tog - vsaka vsebina ali novica je predstavljena s sliko, čez katero je z res zelo malo besedami posredovan naslov ali kvečjemu zelo kratka vsebina prvega stavka.
To ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Prednost je v tem, da lahko zelo hitro pregledamo dnevno dogajanje in se ustavimo le tam, kjer nas zanima. Pulse je torek morda bolj primeren za hitro prebiranje obširnega števila (in virov) novic. Slabost pa je ta, da je malo prostora na prvi strani za besedilo posameznega prispevka manj koristno pri oceni, ali nas članek zanima ali ne. Celoten članek vidimo šele, ko kliknemo naslov oziroma sliko izbranega. Poleg tega se program klavrno obnese pri vsebinah, ki nimajo grafičnega materiala ali pa tega program ne zna pravilno zaznati in transformirati. V tem primeru bomo naleteli na črn okvir, ki prikazuje samo besedilo, kar je bistveno manj privlačno kot slikovna podlaga.
Ker marsikdo prebira celo zbirko različnih virov, bi se v programu najbrž kmalu izgubili, zato so avtorji omejili število informacijskih trakov, ki jih lahko vidimo na eni strani. Na voljo pa imamo lahko več strani, na vsaki lahko določimo, kateri trakovi bodo vidni in v kakšnem vrstnem redu. Mimogrede, tudi tu je število novic na posameznem kanalu omejeno na določeno število, pač zato, ta se ne bi izgubili in bi bil pregled še vedno obvladljiv.
Pulse je bil na začetku namenjen predvsem prebiranju vsebin, vendar so od tedaj avtorji nabor vsebin močno obogatili. Tudi Pulse ima zdaj tematske kanale različnih založnikov, tudi tu številnih uglednih revij in časopisov. Seveda lahko s programom pregledujemo tudi zapise s Facebooka in Twitterja. Tudi tu lahko izbrano novico hitro posredujemo po elektronski pošti, objavimo v družabnem omrežju ali pa posredujemo v druge programe za kasnejše branje, kot so ReadIt Later in beležnica Evernote. Pulse morda ni tako dodelan kot Flipboard, a ima zato nekaj prednosti, je pa hkrati dovolj drugačen, da ima marsikdo kar oba.
Engadget Distro
Engadget Distro je svojevrsten fenomen, saj predstavlja prvi primerek programa za tablične računalnike, ki opravlja ravno nasprotno nalogo kot drugi programi. Medtem ko veliko založnikov vsebine iz navadnih publikacij s pomočjo transformacije objavlja v spletni obliki, so šli pri Engadgetu v drugo smer - iz spletnih novice so naredili nadvse privlačno tedensko revijo ali specializiran tehnološki časopis, če gledamo s te plati. Pri tem se niso zadovoljili zgolj z nekakšnim agregatorjem vsebin, kot je večina programov, ki jih srečamo v tem članku.
V nasprotju s pričakovanji za enega glavnih ponudnikov spletnih tehnoloških novic so razvili povsem svojevrsten in namenski programski vmesnik, ki sploh ne temelji na spletnih tehnologijah in ne prikazuje spletnih prispevkov v obliki, kot so v izvirniku. Namesto tega so besedila transformirali v obliko, da Distro resnično deluje kot revija in ne zgolj zbirka zadnjih tehnoloških novic. Poskrbeli so celo za kazalo, uredniške komentarje in dodatno grafično gradivo.
Razlog za nastanek programa Distro je lahko v tem, da spletne dveri Engadget na dan resnično objavijo silno veliko vsebin. Najbrž celo preveč, da bi se občasni uporabnik lahko znašel. Da pa ne bi odvrnili občasnih uporabnikov, ki bi kljub vsemu želeli ostati vsaj približno na tekočem z dogajanjem in bi radi dobili informacije predvsem o glavnih dogodkih in novostih, so v Distro združili resnično le najzanimivejše in najbolj odmevne tedenske vsebine.
To so pospremili še z nadvse prijetnim grafičnim vmesnikom, ki uporablja celozaslonski način prikaza. Med članki se premikamo levo in desno, navzgor in navzdol pa se popeljemo med različnim stranmi posameznega članka. Zanimiva je odločitev avtorjev, da v vsaki številki, ki jo prenesemo na tablico v paketu, torej kot če bi bil to nekakšna datoteka PDF, objavijo le nekaj člankov, največ tja do deset, kar pomeni, da resnično pazijo, da ne bi zamorili bralcev s preveliko izbiro.
Če želite ostati v stiku z dogajanjem v računalništvu, a imate le malo časa in vam je Monitor kljub vsemu premalo (le kako morete ?), potem je Distro vsekakor tedenski žurnal, ki ponuja lepo zbrane, predstavljene in kakovostne informacije.
Stumbleupon
Stumbleupon je ena izmed priljubljenih spletnih storitev za odkrivanje zanimivih stvari v internetu, ki je nedavno pristala tudi na tabličnih računalnikih. V primerjavi z drugimi programi v tem članku je precej različen in bolj konvencionalen, saj denimo ne transformira besedil v "časopisni" pogled kot drugod, temveč prikaže večinoma kar originalno spletno stran. Izjema so nekateri kanali, ki so prilagojeni in uredniško obdelani, vendar je takih le peščica.
Zakaj ga potemtakem sploh opisujemo ob programih, kot so Flipboard, Pulse in Currents? Morda zato, ker uporabniku vendarle pričara zanimiv način kratkočasenja in s tem alternativni način prebiranja vsebin. Bistvo programa je v tem, da zna namesto nas po internetu poiskati vsebine, ki bi nas utegnile zanimati. Izberemo lahko področje ali temo, ki nas zanima, Stumbleupon pa bo namesto nas poiskal teme, ki bi nas utegnile zanimati. Iskanje pa ne poteka zgolj po naključnih zadetkih, temveč zna program s časom razbrati, kaj nam je všeč in kaj ne in s tem bolje filtrirati zadetke.
Osrednja možnost programa je v tem, da lahko v vsakem trenutku pritisnemo na tipko "Stumbleupon", ki je vselej vidna na vrhu zaslona, ta pa nas popelje na naslednjo "skoraj" naključno stran s podobno vsebino. Ob prikazu vsakega zadetka ima uporabnik na voljo orodje za glasovanje, kjer se odločimo, ali nam je prispevek všeč ali ne. To je po eni strani vhod za nadaljnjo optimizacijo iskanja, po drugi strani pa dodatna informacija, če želimo, denimo, prispevek deliti z drugimi prek družabnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter.
Ob prebiranju prispevka se tako kot drugod lahko odločimo, da bomo prispevek poslali tudi po elektronski pošti ali ga posredovali drugim programom za kasnejše branje (denimo ReadIt Later). Za razliko od drugih bralnikov vsebin je tudi posebna sekcija, lahko bi celo rekli mini družabno omrežje, kjer se lahko povežemo z drugimi in spremljamo, kaj oni berejo in kaj jim je bilo pri prebiranju všeč. Podobnega mehanizma drugje ne najdemo.
Stumbleupon je torej prijeten programček, ki pride prav predvsem tedaj, ko želimo, da nas program "preseneti" s predlogom in nam ni do tega, da bi gledali s strani urednikov pripravljene vsebine. Spletno brskanje v prvotni obliki torej.