Kako do interneta na poti?

Internet postaja z brezžičnimi omrežji 2G, 3G in 4G ter WiFi vse dostopnejši tudi na potovanju. Na katere načine dostopamo do njega? Kako se prijavimo? Kaj, ko prijava ne uspe? Koliko stane?

Do interneta lahko danes dostopamo prek različnih brezžičnih in ožičenih omrežij. Če so še pred desetletjem ponudniki turističnih nastanitev pogosto omogočali le kabelski priklop, ima danes že skoraj vsaka lokacija vsaj brezžični »modem«, ki omogoča priklop WiFi, podatki pa potem v internet tečejo prek mobilnega omrežja 2G, 3G in 4G. V mestih je pogosto na voljo tudi javni dostop prek WiFi. Brezžična omrežja so tudi v številnih ladjah in letalih.

Vstopni spletni portal na trajektu, kjer lahko kupimo tudi kodo za časovno omejeni dostop do interneta.

Kako se povežemo?

V mestih, na ladjah in v letalih navadno za osnovni dostop do WiFi ne potrebujemo gesla. Vendar le, dokler ne pridemo do portala za prijavo, ki omogoča nakup in prevzem kode za časovno omejen dostop do interneta. Nekatera omrežja, predvsem v mestih, omogočajo časovno omejen brezplačni dostop. Prijavni portali navadno nudijo tudi zastonjske informacije, kot so podatki o turističnih storitvah, na ladjah in letalih pa tudi različne tehnične podatke, denimo o globalni lokaciji in hitrosti potovanja.

Hostli, hoteli ter ponudniki zasebnih nastanitev navadno omogočajo le kodiran dostop prek protokola WPA (zaščiteni dostop prek WiFi, angl. WiFi protected access) ali WPA 2. Pristopno geslo dobimo ob prijavi. Ponekod je na voljo le brezplačna povezava z ožičenim internetnim omrežjem prek stenske vtičnice Ethernet. Navadno potrebujemo samo kabel (pristopnega gesla ni). Nerodno je, če kabla nimamo seboj, saj si ga pogosto ne moremo izposoditi.

Večina krajevnih ethernetnih (WiFi ali ožičenih) omrežij ponudnikov nastanitev še vedno uporablja IPv4, IPv6 večinoma ni na voljo. Notesnik, tablica ali mobilni telefon prejmejo naslov IP samodejno, enako tudi naslove strežnikov DNS (imenski strežnik internetnih domen, angl. internet domain name server). Če morda doma uporabljamo fiksni naslov IP, moramo vgrajeni ethernetni vmesnik le preklopiti na samodejno nastavitev naslova IP in naslovov DNS.

Če ponudnik nastanitve ne omogoča zastonjskega dostopa do interneta in hkrati ni javnega WiFi, lahko poskusimo priti do interneta neposredno prek svojega mobilnega usmerjevalnika (navadno je v obliki ključka USB). Dostopamo lahko celo prek mobilnega telefona, s katerim notesnik povežemo prek modrega zoba (angl. blue tooth) ali povezave USB.

Nastavitve in stanje brezžičnega vmesnika WiFi v Windows 7

Hitrost, cena in razpoložljivost

Cena dostopa do interneta preko takih ali drugačnih omrežij je odvisna od tehnologije povezovanja. Navadno je neposredni dostop do internet prek mobilnega omrežja v tujini precej drag. K sreči imajo slovenski operaterji na voljo različne relativno ugodne ponudbe za tujino, denimo omejitev zaračunavanja dostopa na največ 2 evra na dan. Kljub temu je dejanska dostopnost prek različnih mobilnih operaterjev, pri katerih gostujemo, pogojena s predhodno sklenjenimi pogodbami z domačim operaterjem mobilne telefonije. Javni WiFi v mestih je pogosto plačljiv (ali pa časovno omejen), lahko pa poiščemo kako restavracijo z brezplačnim dostopom.

Ladja ali letalo se lahko z internetom poveže le prek satelitskih povezav, zato je tu javni dostop prek WiFi do interneta najdražji. Četudi so nameščena brezžična stikala WiFi, prek katerih lahko dostopamo do interneta z vsakim novejšim notesnikom ali mobilnim telefonom, so brezžična stikala z internetom povezana prek satelitskega usmerjevalnika. Cena dostopa je zato sorazmerno visoka. Zmogljivost usmerjevalnika je navadno tudi precej omejena, zato ne smemo pričakovati, da bomo hitro prenašali dolge datoteke.

Brezžični usmerjevalnik iz krajevnega omrežja WiFi v mobilno omrežje

Ponudniki zasebnih nastanitev usmerjevalnik WiFi navadno odložijo na mizo v skupnem prostoru.

Kljub temu kupljena pristopna koda omogoča le krajši čas dostopa. Denimo, cene na trajektu iz Italijanskega Livorna v Olbio na Sardiniji so prav morsko zasoljene: za 20 minut dostopa bomo odšteli 2 evra, za eno uro 5, za dve uri in pol 10 in za štiri ure 20 evrov. Preprost izračun sicer pokaže, da je z nakupom 2× po dve uri in pol dostopa za 2 × 10 evrov lahko dobimo 5 ur dela z internetom, vendar je dobro, če obstoj te možnosti prej preverimo. Če je dostop vezan na strojno vgrajeni naslov naprave MAC, morda večkratni nakup dostopa na istem potovanju ne bo dovoljen.

Notesnik brez posebnih nastavitev bomo na ladji ali v hotelu sorazmerno enostavno samodejno prijavili v nezaščiteno omrežje WiFi, kar nam bo omogočilo branje zastonjskih informacij, vendar bomo morali za neomejen dostop do interneta plačati. Igranje z nastavitvami z namenom, da bi obšli zaščite in si zagotovili brezplačen neomejeni dostop do interneta, ni priporočljivo, saj lahko usmerjevalnik naš naslov MAC za stalno onemogoči …

V hotelih, hostlih in pri zasebnikih je dostop do interneta večinoma brezplačen; pristopna koda je objavljena v recepciji ali pa nam jo zaupajo ob prijavi. Večji hoteli in hostli omogočajo dostop do interneta prek stikal in usmerjevalnikov WiFi, ki so povezani z internetom prek optičnega ali bakrenega kabelskega ali telefonskega omrežja. Tu sta hitrost in kakovost dostopa najboljši. Prek spleta si bomo lahko ogledovali celo filme in video.

Dovolj veliko hitrost dostopa za gledanje vida z YouTuba omogočajo tudi brezžična mobilna omrežja 3G in 4G, prek katerih delujejo brezžični usmerjevalnik WiFi, ki jih imajo pogosto manjši hostli in zasebni ponudniki turističnih namestitev v sobah in apartmajih.

Najpočasnejša možnost je dostop prek usmerjevalnika WiFi v omrežje 2G. Tu se bomo morali zadovoljiti z dokaj počasnim dostopom do spletnih strani in/ali nezahtevnim delom prek povezav VPN.

Kaj, če ne deluje?

V primeru težav z dostopom do WiFi navadno ne moremo pričakovati izdatne pomoči osebja, razen v večjih hotelih in na ladjah, kjer imajo zaposlenega svojega računalniškega strokovnjaka. Osebje nam bo ponudilo enega od pogostih splošnih odgovorov za določen tip težave, ki so ga izvedeli od ponudnika storitve, nastavitve v svojem računalniku pa bomo morali preveriti sami.

Ena izmed osnovnih težav je šibak signal WiFi, na katerega nas bodo morda osebje ponudnika nastanitve celo predhodno opozorilo in nam priporočilo uporabo interneta z javnih krajev, kot je hotelska restavracija ali recepcija. Ponudniki zasebnih nastanitev nas bodo pogosto usmerili v skupno kuhinjo, jedilnico ali v drug skupni prostor.

Kljub temu bomo lahko nemalokrat internet uporabljali tudi iz sob ali apartmajev, ki so najbliže skupnim prostorom. Iz drugih bo morda povezavo WiFi sicer mogoče vzpostaviti, vendar bo neuporabna zaradi neprestanih prekinitev delovanja. Edino, kar lahko storimo, je, da se približamo lokaciji usmerjevalnika ali stikala WiFi. Če ne želimo v restavracijo, si poiščemo udobno klop v bližini. Tam manjka le priključek vzaelektrično omrežje, zato mora biti akumulatorska baterija notesnika ali mobilnega telefona dovolj napolnjena.

Pri ponudnikih zasebnih nastanitev si lahko privoščimo bolj »udoben« trik in enostavno prestavimo usmerjevalnik iz kuhinje ali jedilnice na hodnik, tako da je bliže naši sobi ali apartmaju. Ker tovrstni usmerjevalniki uporabljajo tehnologijo mobilnih telefonov, se napajajo prek električnega napajalnika s priključkom USB in imajo pogosto tudi lastno baterijo. Večinoma niso fiksno pritrjeni, zato jih je enostavno prestaviti, saj je to tako, kot če bi polnili mobilni telefon iz druge električne vtičnice. Prestavitve večina ne bo niti zaznala. Pomembno je predvsem to, da je na novi lokaciji dovolj močen signal mobilnega omrežja. In kaj, če se pri tem usmerjevalnik »zatakne«? Tiščimo gumb za vklop/izklop, da se ugasne, na kar ga ponovno vklopimo in malo počakamo, da se povezava vzpostavi … Vsekakor se prestavitvi raje izognimo, če bi s tem drugim gostom onemogočili dostop so interneta.

Nekoliko starejši notesniki imajo lahko težave tudi s samodejno nastavitvijo kriptirno-dekriptirnih algoritmov, kot sta WAP in WAP 2, zato je včasih treba protokol izbrati ročno. V nasprotnem se računalnik po vpisu gesla sicer na videz poveže v WiFi, vendar je dostop do spleta vseeno onemogočen.

Dostop do interneta je lahko omejen s požarnim zidom. V tem primeru navadno internetne storitve, razen HTTP (vrata 80), HTTPS (vrata 443), FTP (vrata 21) in SFTP (vrata 22), niso na voljo. Do ostalih storitev bomo lahko prišli preko kombinacije oddaljenega dostopa in VPN.

Omejitev dolžine datotek, ki jih lahko prenašamo na internet, je pogosta predvsem pri WiFi, ki do interneta dostopa prek mobilnega omrežja 2G. Hitrejši omrežji 3G in 4G je navadno nimata. Omejeni sta največji velikosti datotek, ki jih lahko prenesemo z interneta ali nanj. Omejitev prenosa z interneta je redko implementirana, saj postajajo vsebine spletnih strani vse obsežnejše.

Drastična omejitev, denimo na 384 KB, lahko onemogoči delovanje nekaterih navideznih zasebnih omrežij VPN (angl. virtual private network). Novejša tovrstna omrežja znajo prilagoditi način prenosa, zato se lahko prek njih vseeno povežemo z želenim ciljnim računalniškim omrežjem (npr. s službenim). V primeru, da povezave VPN ne moremo vzpostaviti, je najboljša možnost uporaba druge dostopne poti, denimo prek drugega tipa VPN. Če te nimamo, lahko le zamenjamo ponudnika WiFi.

Zmogljivejši usmerjevalnik WiFi, ki omogoča povezavo z ožičenim ethernetnim omrežjem, od tam pa prek optičnega omrežja z internetom.

Bo v prihodnje enostavneje?

Tehnologije za dostop do različnih brezžičnih omrežij se cenijo in so hkrati vsako leto bolj izpopolnjene, dostop do interneta pa je zato za končnega uporabnika vse enostavnejši in cenejši. Ko potujemo po svetu, se zdi, da zastonjski odprti dostop do interneta postaja samoumevni del turistične ponudbe. Hkrati internet že danes omogoča tudi podobne storitve kot kabelska radio in televizija ter fiksno in mobilno telefonsko omrežje. Prihodnost, ko bodo vse storitve združene v storitev dostopa do interneta, morda ni oddaljena več kot desetletje ...