Kako internetam

V zadnji kolumni sem sprejel dejstvo, da se staram, in se pritoževal, kako so bile »stvari« nekoč boljše. In kako so zdaj drugačne – slabše, seveda. Govoril sem o internetu, ki je bil nekoč bolj dinamičen, zanimiv in raznolik.

Danes je kombinacija dejavnikov, ki sta jim sicer skupna sla po denarju in naš kapitalistični sistem, internet občutno poslabšala. Množica majhnih spletnih strani se je tako čez leta konsolidirala v večje, a slabše spletne portale, na drugi strani so se pojavila in ključno vlogo prevzela med seboj povsem izolirana družabna omrežja. Koristnost njihovega vpliva na družbo je vprašljiva, še največ imajo od njih – lastniki.

Zaradi omenjene kolumne me je kar nekaj znancev vprašalo, ali na spletu sploh še kaj počnem. Nekateri so se začudili, kako to, da nikoli nisem odprl Facebook računa, čeprav je večina hkrati poudarila, da »tudi oni Facebooka že dolgo skoraj ne uporabljajo več«. In da bi ga z veseljem povsem ukinili, ampak »saj veš, nekaj pa je še vedno tam gor«. Ta 'nekaj' je seveda za vsakogar nekaj drugega, a med znanci nisem našel nikogar, ki bi bil res pripravljen storiti drastičen korak in – se odklopiti.

Sam seveda še vedno kar veliko visim 'na spletu', le da je definicija mojega spleta ostala nekje v bližnji preteklosti. Da, najpomembnejša lastnost mojega spletnega življenja je dejstvo, da nikoli nisem bil aktivni uporabnik družbenih omrežij. Spomnim se, ko se je pred slabimi 20 leti prvič začelo omenjati Facebook, takrat smo zanj še potrebovali vabilo. Na začetku nisem videl nekega smisla za pristop, kasneje, ko so se začeli ljudje množično prijavljati, pa me je ravno to držalo stran. Po naravi nisem najbolj družaben, hkrati me tudi ne zanima preveč, kaj ljudje počnejo. Z leti se je odločitev izkazala za pravilno – vse več raziskav kaže, da družbena omrežja slabo vplivajo na duševno zdravje uporabnikov.

Moj glavni vir novic in zanimivosti s spleta ostaja tehnologija RSS – Really Simple Sindication. Kot pove že ime, gre za izredno preprost in odprt standard za objavo novic oziroma vsebin spletnih strani. Praktično vsako spletišče, ki karkoli objavlja, vsaka stran z novicami, blogi, videoposnetki itd., podpira tudi standard RSS. Enaka tehnologija skrbi tudi za podkaste in objavo novih epizod. Za branje se uporabljajo bralniki RSS, programi, ki spremljajo te vire in vzdržujejo informacijo o tem, kaj smo že prebrali in česa ne. Sam uporabljam spletni program Feedly (na računalnikih) in njihovo aplikacijo na telefonu.

Moj glavni vir novic in zanimivosti s spleta je tehnologija RSS – Really Simple Sindication.

Vire imam razvrščene po mapah; v času pisanja je teh virov, torej spletnih strani, 83. V preteklosti jih je bilo tudi že več, vsake toliko dodam še kakšnega, seveda pa sproti kakšno stran tudi odstranim. Ko me zanimajo novosti iz sveta tehnologije in IT, enostavno kliknem na ustrezno mapo in že se odprejo novice s tega področja, nabrane z meni ljubih spletnih strani (med katerimi so seveda tudi Monitorjeve novice in Ars Technica itd.), brez pomoči kakršnegakoli algoritma, ali bog ne daj, umetne inteligence. Predvsem mi RSS omogoča, da sledim tudi majhnim stranem in blogom, ki so delo posameznikov in objavljajo redkeje.

RSS je v resnici prvotna in originalna tehnologija, ki »poskrbi, da pridejo novice do nas«. Namesto da bi to delo pustili algoritmom ali znancem, si vire izberemo sami. In namesto da sami klikamo po bližnjicah ali se sprehajamo po večjem številu spletišč, to za nas počne RSS in nam sestavlja osebni časnik.

Naslednja strategija, ki jo uporabljam na internetu, je zelo selektivno izkoriščanje algoritmov, ki 'pomagajo' in predstavljajo 'prilagojene vsebine'. Družbena omrežja ne prikazujejo vsebin, ki bi nas zanimale, ampak to, kar algoritmi ocenijo, da bi nas utegnilo zanimati. Posledica je, da se lahko z nekaj napačnimi kliki znajdemo v ciklu čudnih vsebin – v balončku. Youtube, denimo, naenkrat postane prepričan, da me zanima le še Natalija Verboten. Samo zato, ker je sodelavec prek mojega računa Gmail v Monitorjevem laboratoriju tako preizkušal televizijske zvočnike.

Z algoritmi ni nič narobe – ravno ti so omogočili Googlu, da je (bil nekoč) tako dober iskalnik, saj je točno vedel, kateri zadetki so zame najprimernejši. A v zadnjem desetletju so se ti algoritmi sprevrgli v molzno kravo, podjetja pa jih uporabljajo bolj za grajenje odvisnosti uporabnikov kot za ponujanje primernih vsebin (khm, Tiktok).

Situacijo rešujem tako, da algoritme uporabljam aktivno – tam, kjer je to potrebno (predvsem Google in Youtube, kolikor ju pač še izberem), imam ločene račune za različno uporabo. Pravzaprav gre kar za ločene brskalnike, kjer sem v vsakega prijavljen z drugim računom. Za službene in strokovne reči uporabljam brskalnik Edge, v katerega sem prijavljen s službenim računom. Če gledam video na temo oblačnega računalništva, Azure, Copilot itd., to počnem v temu namenjenemu računu Youtube. En brskalnik pa je namenjen le temu, da predvaja akustično glasbo, ki me med delom pomirja. In poskrbi, da se ostali računi s tem ne 'okužijo'.