Kako je nastajal in nastaja Monitor
Z nekajletnimi izkušnjami v namiznem založništvu sem se ekipi Monitorja pridružil leta 1993, da bi nadomestil tedanjega oblikovalca Marka Pentka. Med razgovorom o službi je bilo najpomembnejše vprašanje, »ali znaš pripraviti PostScript«, in ker sem odvrnil, »da to pa res ne bo tak problem«, dobil priložnost za postavljanje revije. Še večji plus sem dobil zato, ker sem že od samega začetka delal z računalniki PC. In ne z maci. PC so bili v primerjavi z maci pač cenejši in lažje dobavljivi oziroma sestavljivi po meri. Prostora v uredništvu ni bilo, zato sem gostoval kar v podjetju Medija, ki je bilo zastopnik podjetij za programe DTP in velikodušno pomagalo z demo različicami programov. Namestitve programov so bile na številnih disketah, zaščita je bila urejena le s serijsko številko programa, registracija prek spleta pa seveda sploh še ni obstajala. Kot tudi splet ne.
Monitor je od vsega začetka nastajal s programsko opremo DTP. Najprej s Pagemakerjem, v Windows 3.0
Monitor se je že od samega začetka postavljalo na računalnikih PC in s programom PageMaker. Ta je za naše potrebe povsem zadoščal, prav tako tudi programa Freehand in Photoshop, s katerima smo obdelovali vektorske in bitne slike. Kljub današnjemu zvenečemu slovesu je bil Photoshop takrat zelo šibak. Pri zahtevnejših projektih je zahteval veliko mero iznajdljivosti, saj je bila na voljo le ena stopnja razveljavljanja (Undo), o plasteh pa takrat ni bilo ne duha ne sluha. Nepredvidenim rezultatom si se najlažje izognil s sprotnim shranjevanjem v čim večjem številu različic. Bitne slike smo na koncu shranili kot EPS DCS na pet datotek – predogledno in za vsako barvo CMYK posebej –, saj bi »cela« slika PageMaker povsem preobremenila in bi bilo delo z njim prepočasno.
Ko je bila postavitev revije končana, je bilo treba izdelati še datoteke Postscript in jih prenesti do osvetljevalnika v zunanjem reprostudiu. Tam so osvetlili filme, po štiri za vsako stran revije, ki jih je tehnični urednik uredil po straneh in jih dopolnil s filmi oglasov. Da, ročno je po mizi prestavljal prozorne plastične folije! Tako pripravljeni materiali so romali do tiskarne, kjer so pripravili testne odtise, modre »ozalide«, ki smo jih na koncu pregledali in potrdili. Ostala sta le še tisk in distribucija. Zanimivo, da smo pri pripravi knjig, ki niso bile tako grafično bogate, končne izdelke tiskali kar na lastnem laserskem tiskalniku. Uporabljali smo folije Kimoto, ki so bile dovolj kakovostne in sprejemljive tudi za tiskarno.
Fotografija
Že vse od začetka je bila pri Monitorju uveljavljena praksa dobre fotografije, za katero je poskrbel uveljavljeni fotograf Blaž Zupančič. Fotografije izdelkov so bile zelo izstopajoče iz povprečne mase podobnih fotografij in zagotovo je tudi ta pristop pripomogel k dobri prepoznavnosti revije. Blaž je izdelke fotografiral v studiu, na diafilme, ki smo jih sprva skenirali v reprostudiu, kasneje pa smo z nabavo namiznega skenerja to počeli sami. Ker se je število izdelkov na testih čedalje bolj večalo, je bilo enostavneje, da je Blaž fotografiral izdelke v uredništvu. Tako smo uredili tudi manjši fotostudio s studijsko mizo in halogenskimi lučmi. Čedalje večja produkcija je zahtevala dobro pripravo, saj je obstajala velika možnost, da bi kakšen izdelek napačno poimenovali oziroma zamešali med izdelki povsem enakega videza. Ne nazadnje pa je tudi sama fototeka potrebovala dobro premišljeno shranjevanje in katalogiziranje. Vse skupaj je precej olajšalo fotografiranje v digitalni tehniki, ki pa takrat še ni dosegalo zadovoljive ravni.
Za današnje čase povsem zastarel in neuporaben digitalni fotoaparat je Monitorjevo fotografijo že leta 1998 v celoti digitaliziral.
Proti koncu leta 1998 smo imeli na testu Kodakov digitalni fotoaparat DC 260 in sklenili, da bo dovolj kakovosten za fotografiranje izdelkov. Za današnje čase je to povsem zastarel in neuporaben digitalni fotoaparat, saj je imel vgrajeno tipalo z manj kot dvema milijonoma pik ločljivosti (koliko jih ima vaš telefon?), ni premogel ročnega ostrenja in imel še kup drugih pomanjkljivosti. Kljub temu je za naše potrebe zadostoval in tako smo z januarsko številko 1999, v kateri je bila mimogrede osrednja tema namenjena digitalnim fotoaparatom, izdelke začeli fotografirati le še digitalno. Kodakov fotoaparat smo kmalu zamenjali z Olympusovim C-2500L, ki je bil kljub le malce večjem tipalu (2,5 milijona pik) že precej izboljšan, saj je omogočal ročno ostrenje in imel odličen makro način. Sledil mu je Olympusov model E-20P, za katerega smo dokupili še makro in širokokotno predlečo. Kasnejši modeli (DSLR) s svojimi boljšimi zmogljivostmi nikoli več niso imeli več takšnega romantičnega pridiha …
Današnja produkcija je v primerjavi s takratno izredno olajšana. Brez takojšnjih rešitev, ki jih danes najdemo na spletu, smo bili primorani preizkušati meje naše iznajdljivosti in prilagodljivosti ter iskati rešitve, ki niso bile zapisane v nobenem priročniku. Nekateri procesi so bili dolgotrajni in jih je razvoj izredno pohitril, spet drugi pa so odšli celo v pozabo, saj so danes nepotrebni. Danes tako kraljuje format PDF, ki je postal standard za vse – za prikaz na spletu in tiskanje v tiskarni. Nekoč težko dobavljivi fonti so danes na voljo zastonj, iz Googlovega nabora, brezplačne fotografije pa brez pretiranega napora lahko poiščemo na številnih spletnih mestih.
Kakorkoli že na koncu obrnemo, rezultat vsega je še vedno revija, ki jo držite v rokah, prebirate prek spleta ali v telefonski aplikacijah. Pa še na mnoga leta!
Od tiskarstva do DTP
Vse do konca 80. let je tiskarstvo s pripravo vred veljalo za dolgotrajen in tehnološko zahteven proces, od izvajalcev pa je zahtevalo kar nekaj let učenja in izkušenj. Številčne ekipe so se trudile pri vsakem procesu priprave, ogromno je bilo vmesnih korektur, povsem zaprti sistemi niso dopuščali ovinkarjenj, skratka, dolgotrajni in zahtevni procesi, ki so danes le oddaljen zgodovinski spomin. V tistih časih, ko je nastal Monitor, so računalniki postali že dovolj zmogljivi, da so se lahko s programsko opremo kosali z nekaterimi grafičnimi pripravami, jih združili, pohitrili in predvsem olajšali. Takrat je za skupino teh programov nastala skovanka DTP – Desktop Publishing oziroma po slovensko »namizno založništvo«, ki z založništvom pravzaprav nima prav nič skupnega, zagotovo pa je, da to delo poteka za mizo. Revija Monitor je bila že s prvo številko postavljena in pripravljena za tisk na nov način, saj je bilo namizno založništvo leta 1991 že v polnem razmahu.
Najbolj razširjen program za prelom strani je bil QuarkXPress, ki je zavzemal skorajda celoten trg. Nekaj malega je prepuščal le dvema konkurentoma, PageMakerju podjetja Aldus in Xeroxovi Venturi, ki je delovala tudi v okolju DOS/GEM. QuarkXPress je bil dejansko najzmogljivejši program, uvedel je tudi vtičnike XTensions, kar je zunanjim snovalcem omogočalo izdelavo najrazličnejših dodatkov, ki so delo z njim izredno obogatili. Težava QuarkXPressa se je kazala predvsem v slabi podpori uporabnikom in počasnih posodobitvah programa, priljubljenost pa je začela veneti z različico 5 leta 2002, ki ni bila podprta za Mac OS X. V istem času je Adobe že precej izboljšal InDesign (naslednika Pagemakerja) in ga predstavil tudi za Mac OS X. Poznavalci so ga takoj označili za Quarkovega ubijalca. In imeli so prav, saj je danes razmerje moči ravno obratno. Nekdanji velikan QuarkXPress namreč pobira le še nekaj odstotnih drobtinic.
Tudi sicer je ključ do DTP v rokah držal Adobe. Standardiziral je programski jezik PostScript, namenjen podpori grafičnim obdelavam, tiskalnikom in osvetljevalnim enotam, nato pa uvedel še digitalne nabore znakov – »fonte« Type 1. Poskrbeli so tudi za obdelavo bitnih in vektorskih slik s Photoshopom in z Illustratorjem, v sam segment programov za prelom strani pa vstopili najprej. Format PDF so predstavili leta 1993 in na začetku še ni dajal najbolj zanesljivega vtisa, zato so postavljene strani do osvetljevalnih enot raje romale kot datoteke PostScript. Prenos datotek je potekal na fizičnih medijih, kot so bili prenosni, pet in četrt palca veliki izmenljivi diski SyQuest zmogljivosti 44 MB, kasneje tudi 88 MB (da, megabajtov!). Delovali so zanesljivo in postali standard v svetu namiznega založništva. S Syquestom je šlo navzdol s pojavom zapisljivih CD (CD-R), ki so z nižjo ceno, večjo zanesljivostjo in zmogljivostjo 640 MB povsem povozili diske 270 MB, ki so bili največ, kar so na koncu zares ponudili pri SyQuestu.
Peter Gedei, postavljalec, oblikovalec in fotograf
Članek je del posebne jubilejne številke Monitorja, ki jo lahko sicer berete (tudi) na naslednjih straneh:
https://www.monitor.si/revija/posebna-2021/
