Kako je nastal Megazin. Da postaneš legenda, moraš umreti mlad.

Pisalo se je 90. leto prejšnjega stoletja in z bratom Boštjanom sva se skozi strupeno mrzlo januarsko jutro prebijala proti Črni vdovi. Šele ko naju je 'objel' topel zrak lobija Delove stolpnice, prežet z vonjem cigaret in jutranje kave z rahlo alkoholno noto, sva se toliko segrela, da sva lahko izustila: »Opraviva to!« Pozdravila sva receptorja v 'akvariju' in se napotila proti štirim dvigalom, ki so imela neudobno močan pospešek. Tam so se gnetli novinarji, uredniki, stavci … in čakali, da kabina potegne vsakega v svoj svet. 

Prišla sva na vrsto in namesto običajne sedmice sem pritisnil gumb devet. Tokrat nisva šla v udobno zavetje uredništva Mojega mikra (MM), ampak v nadstropje, kamor so smeli le posvečeni … ali za vedno pogubljeni. V nadstropje uprave Časopisno-grafičnega podjetja Delo.

V tem nadstropju je bil tapisom temnejši in debelejši, vrata so bila hrastova in ne bukova, v kotih so bile rože in gasilni aparati so bili lepo skriti v omarice. Na koncu hodnika so bila vrata z medeninastim napisom Andrej Lesjak, direktor TOZD Revije. Pogledal sem na svojo novo uro Casio F-28W: pisalo je 7.58. Bila sva točna. »Opraviva to!« sva ponovila in potrkal sem. 

Odprla je tajnica in takoj vedela, kdo sva. Obiski najstniških dvojčkov, ki prihajajo direktorju prodajat bizarne ideje, namreč niso prav pogosti. 

Tajnica naju je posedla, in preden sem od živčnosti lahko prekrižal roke, so se že odprla oblazinjena vrata direktorjeve pisarne. »Kar noter pridita,« je rekel g. Lesjak. »Tamle …« In pokazal je na kavč, ki bi lahko bil v stalni zbirki galerije MoMA. 

Nismo bili sami. Zraven sta bila še poslovni sekretar Franci Logonder in nekdo zadolžen za finance. Zadeva bo torej resna, sem si mislil. Direktor Lesjak je deloval kot prijazen stric, ki bi ga zaradi neke nedefinirane slabe vesti otroci zlahka pretentali, da bi jim kupil kilo bonbonov in vžigalice. Bil je, kot vedno, dobrodušno nasmejan in vesel najinega obiska. Njegov antipod pa je bil g. Logonder. Njegov resting face je bil podoben besnemu Hulku, le da je bil lisasto rdeč. Če bi njegov pogled lahko ubijal, bi v policijskem zapisniku pisalo, da so ob 8.15 v 9 nadstropju poslovne zgradbe našli dva najstnika z možgani raztrošenimi po steni. 

»Povejta«, je bil kratek Lesjak. 

»Rada bi vam predstavila koncept revije, namenjene zabavnemu računalništvu.«

V deveto nadstropje sva prišla na željo (beri: zahtevo) pokojnega Aljoše Vrečarja, tedanjega pomočnika urednika Mojega mikra. Z idejo o »reviji za video igrice« sva namreč utrujala vsakomur v našem nadstropju, ki je imel vsaj 30 sekund časa, vendar brenčati po sedmem nadstropju ni bilo dovolj. Če bi zadevo želeli izpeljati, bi morali celoten koncept predstaviti vodstvu TOZD Revije. In to bi seveda bila naloga glavnega in odgovornega urednika Mojega mikra, Vilka Novaka Čipčija. Težava je bila v tem, da se je Čipči že pred časom bolj ali manj poslovil od urednikovanja in je bil v kolofonu napisan zgolj zaradi formalnosti. De facto urednik je bil Aljoša, vendar pa se, kot se za novinarja in urednika spodobi, z vodstvom in direktorji ni najbolje razumel. In vsakdo, ki je imel čast spoznati g. Vrečarja, ve, kaj pomeni »ni najbolje razumel«. Vsi ostali pa si predstavljate od smrtne koncentracije nikotina in litrov presladke turške kave zadetega urednika, ki svojega direktorja dnevno pošilja v tipično ženske dele človeške anatomije in pogosto tudi pred disciplinsko komisijo. 

Megazini v vsej svoji pestrosti. Za naslovnice je poskrbel avtor tega članka, znane pa so bile tudi po tem, da niso imele nobene povezave z vsebino revije.

Ta »iskreni« odnos je pomenil, da Aljoša ideje o novi reviji niti v najbolj morastih ni nameraval predstaviti vodstvu. V tipični Aljoševi maniri »želeli ste, pojejte« je torej pitch vodstvu padel na Boštjana in mene, dva adolescenčna mulca, ki sta se zdela pet let mlajša, kot sta v resnici bila. 

»Pri Mojem mikru smo ugotovili, da si bralci želijo več opisov iger, več konzol … Tudi trendi v tujini kažejo na neverjeten porast zanimanja za računalniške igre,« sva nadaljevala predstavitev. MM je namreč pokrival svet dragih pisarniških PC-pecejev, unixa in podobnih sleherniku nedosegljivih stvari. Obenem pa se je v tedanji domovini odpiral svet hišnih mlinčkov, med katerimi je, izključno zaradi majhnosti in preprostega 'švercanja', že skoraj desetletje prednjačil ZX Spectrum. Commodore je ponudil grafično vrhunsko Amigo, Atari pa serijo ST, katere predstavnike je še danes moč videti, kako poganjajo sekvencerje in komponente MIDI. Računalniki že dolgo niso bili več domena fakultet in inštitutov, ampak so postali del zabavne industrije. 

Prepričana, da se s tem strinja tudi vodstvo TOZD Revije, sva z bratom bolj ali manj gladko izpeljala predstavitev ideje o novi reviji. Vse je bilo krasno, razvila se je debata o ekipi, zunaj je celo posijalo sonce in žarki so se zlahka prebijali skozi metalizirana okna Črne vdove. Nato pa je g. Logondra zanimalo, kako naj bi bila revija videti. Skoraj v en glas sva odgovorila: »Nujno mora biti v celoti barvna!«. Možak, zadolžen za finance, ki se je na fotelju zadaj nastavljal soncu in je bil do tedaj tiho, je šokirano zajecljal: »Kaj?!«

To so bili črno-beli svinčeni časi. Pa ne zaradi družbenopolitične klime, ampak zato, ker so bile praktično vse domače revije in časopisi črno-beli, stavili pa so jih skoraj še v svincu. Barvne so bile naslovnice in morda prvih nekaj strani, kaj več pa ne. Domače revije so bile proti tujim videti klavrno, vendar smo to pripisali lažnemu blišču gnilega kapitalizma. A revija za zabavno računalništvo preprosto ni mogla biti črno-bela. Barvitost iger, še posebej nove generacije 16-bitnih mlinčkov, je bila ključna. In pri tem sva z bratom vztrajala. 

Do tega trenutka bolj ali manj prijazna in konstruktivna debata se je hitro sprevrgla v teoretiziranje o vsesplošni nehvaležnosti sedmega nadstropja in razvajeni mulariji, v katerem je briljiral g. Franci. Lesjak je Logondrov monolog kmalu prekinil, delno zaradi naju delno pa iz strahu pred infarktnim stanjem svojega sodelavca. Očitno je bilo, da iz te moke ne bo kruha. 

Barve: česar nismo dobili na Delu, so nam dali na Pasadeni.

Andrej Lesjak naju je pospremil do vrat pisarne, ki so se odprla, še preden smo prišli do njih. Odprla jih je tajnica, ki je očitno dobro poznala svoje poslanstvo. Andrej je šel z nama do dvigal skozi hodnik, ki se je zdel bistveno ožji in bolj utesnjujoč kot prej. Pred dvigali nama je rekel: »Brez skrbi fanta, natančno bomo preučili vajine predloge. Finančna konstrukcija je pa v mapi, ki sta mi jo dala, kanje?« Pritrdila sva. G. Lesjak se je obrnil in že naletel na sodelavca, s katerim je načel povsem drugo debato. Z bratom se niti pogledala nisva. Vstopila sva v dvigalo in pritisnil sem P. P kot poraz, polom, propad, posmeh, prezir … in, ja, tudi pritličje.

Ideja o novi reviji je bila tako klinično mrtva, z aparatov pa smo jo odklopili, ko je od vodstva prišla informacija, da »vpeljava nove revije, ki bi pokrivala nepreverjeno področje, finančno ne vzdrži.«

Jutri kot včeraj.

Kmalu po fiasku v devetem nadstropju so se stvari postavile v stare tire in ostareli Moj mikro je v nespremenjeni podobi sopihal naprej. Pisec teh vrstic je postal sourednik revije ter tu in tam predlagal likovno osvežitev, več barvnih strani in večji del, ki je bil namenjen zabavnemu računalništvu. Zaman seveda. S septembrsko številko tega leta (1990) se je od urednikovanja tudi uradno poslovil Čipči in vajeti je prevzel Aljoša Vrečar, ki je bil modernizaciji in spremembam naklonjen toliko kot tiranozaver veganstvu. Z zadevo smo se sprijaznili in relativno mirno vstopili v 1991. 

Tedaj nismo vdeli, da bo to leto, podobno kot 2020, precej nemirno, zmedeno, depresivno in čudaško. Bilo je leto vojn (do Balkana do Zaliva), novih režimov (vključno z našim sedanjim), tragedij (umrl je Freddie Mercury in rodil se je Ed Sheeran) ter resnih sprememb. Ena se je zgodila tudi na trgu domačih računalniških revij. 

Nekje pred dopusti leta '91 je iz oglasnega trženja prišlo vprašanje, ali mi vemo, kaj se dogaja. Število strani, ki so jih pokupili oglaševalci, je upadlo z 41 na zgolj 23. Skoraj polovičen upad, torej. Na enem od uredniških sestankov si je Slobodan Vujanović, novi namestnik urednika, drznil izustiti nekaj za Aljošo Vrečarja skoraj nepredstavljivega: »Nekdo pripravlja novo računalniško revijo. Oglaševalci gredo morda tja.«. Aljoša je svoj blokec odmaknil za nekaj centimetrov od sebe in izpod obrvi pogledal Slobodana: »Podražili smo oglasni prostor, umiri se. Sicer pa pojdi ven na ploščad pred stolpnico. Poglej jo in mi povej, kdo bi si nam upal konkurirati.« Izjava se, kot se je izkazalo precej kasneje, ni najbolje postarala. 

Slobodan je imel prav. Podjetje Pasadena je na 14.000 naslovov poslalo letak z napovedjo nove računalniške revije Monitor. Kakšna bo, ni vedel nihče, verjetno tudi Andrej Klemenc ne, ki je bil pobudnik revije in direktor Pasadene. Strah pred resnim konkurentom je premagala pregovorna nadutost vsega, kar je prihajalo iz Črne vdove. »Sad igraju se deca, neki novi klinci …« bi rekel Balašević in Aljoša Vrečar bi mu prikimal.

Pregovor pravi, da više kot si, bolj boli, ko strmoglaviš. In bolečina je bila 20. 9. 1991 takšna, da bi Združeni narodi skoraj sklicali poseben svet in sprejeli obvezujočo resolucijo, ki bi zaščitila ege iz sedmega nadstropja. 

Nova revija Monitor je bila broširana, ovita v lakiran ovoj, bila je debela in v celoti barvna. Na naslovnici je bila sočna digitalna ilustracija Romana Peklaja z ogromnimi stripovskim napisom: BOOOM!!! 

Odziv Mojega mikra (beri: Aljoše Vrečarja) je bil pričakovan. V oktobrski številki je pod že pripravljen uvodnik vrinil cinično pokroviteljski odstavek, kjer ni pozabil omeniti, da je polovico Monitorja spisala njegova bivša ekipa, in okrcati dejstva, da se bo Monitor »bolj opiral na industrijo«. To zadnje je Vrečar razumel, da bodo vsi članki v novi reviji plačani in zato neobjektivni. Če komu to razmišljanje ni bilo jasno, je dal pod logotip MM napisati »neodvisna računalniška revija«. Ta številka je bila tudi zadnja, ki je izšla tudi v srbohrvaščini. Uvodnik naslednje, novembrske številke, je napisal Slobodan Vujanović. Aljoša Vrečar se je tej nalogi izognil.

Še vedno smo sami, še vedno smo edini in še vedno smo na vrhu.

Mednaslov povzema odnos sedmega nadstropja do konkurence. Prišlo je leto '92, meseci so minevali in obnašali smo se, kot da se ni zgodilo nič, nato pa je sredi marca povsem običajen uredniški sestanek prekinila Elica Potočnik, briljantna tajnica uredništva. Odložila je telefon in prišla do naše mize: »Slobodan, Boštjan, Andrej … gospod direktor Lesjak se želi pogovoriti z vami.« Spogledali smo se, češ, ja seveda, in nadaljevali debato. »Zdaj, če lahko,« nas je prekinila Elica. Brez besed smo vstali, vzeli vsak svoj blokec in se peš odpravili v deveto nadstropje. Tistih dvigal res nihče ni maral. 

Vedno smo eksperimentirali: naslovnica te številke je bila natisnjena v dodatni bakreni kovinski barvi.

Malce več kot dve leti je minilo, odkar sem zadnjič stopal po teh hodnikih. Dekor se ni bistveno spremenil, le rož ni bilo več. Potrkali smo in vstopili. Direktor Lesjak nas je ustavil kar v tajniškem predprostoru: »Želim, da razvijete revijo za računalniške igrice. Fino bi bilo, če bi v roku enega meseca imeli osnutek, ekipo in finančno konstrukcijo. Ti, Slobodan, bi bil urednik. Tule je okviren skelet in proračun. Bo šlo?« Še preden smo lahko prikimali je odprl vrata in pokazal na hodnik. »Jaz potrebujem pivo,« je rekel Slobodan, ko smo hodili do dvigal. Pozabili smo na sestanek uredništva MM in pritisnil sem tipko P, ki tokrat ni pomenila poraza, ter se spustili v pritličje. Posedli smo se za Delov okrogli 'šank', kjer se po legendi rojevajo dobre ideje, in se poglobili v mapo z gabariti nove revije. 

Revija naj bi obsegala 48 notranjih strani, štiri strani ovitka in bila v celoti barvna. Postavljana naj bi bila na namizno založniški grafični postaji NeXT, prva številka pa naj bi izšla maja tega leta (1992). 

S Slobodanovim zelenim hroščem (brata Troha sva bila takrat še brez avta) smo se vozili s sestanka na sestanek, ustvarjali ekipo, iskali oglaševalce … Projekta smo se lotili z energijo, ki jo zmoreta le mladostna naivnost in zanesenost. Pridružili so se nam Miha Kralj, Primož Škerlj, Jaka Terpinc, Sergej Hvala, David Tomšič in Andrej Bohinc. Sestavili smo močno in mladostno neustrašno ekipo. Slobodan si je izmislil ime (Joker), članki so leteli skupaj, materiali so bili čudovito barviti, ne le dobesedno, pač pa tudi slogovno. Jezik, v katerem smo pisali, smo namenom obogatili z izmišljenimi besedami, besedami z ulice ali s skrajno arhaičnimi izrazi, ki so bili v krasnem kontrastu s hi-tech vsebino. Vse skupaj pa je bilo začinjeno z solidno dozo humorja in cinizma.

Vendar ko se nekaj zdi predobro, navadno tudi je. Sledi je šok, ki bi ga, retrospektivno, morali pričakovati. 

Črno-bela revija na zaporniškem toaletnem papirju: It's a Joke(r), right?

Tik pred oddajo materialov so nas obvestili, da revija ne bo obsegala 52 strani, pač pa 32, da bo črno-bela in tiskana na najcenejšem rotacijskem papirju. Ko smo »revijo« dobili iz tiskarne in sem jo prvič prijel v roke, sem bil prepričan, da je vsaj pol manjka. Tudi 32 strani ne more biti tako ostudno mlahavih in 'brezjajčnih'. Ampak revija je bila kompletna, obsegala je vseh žalostnih brezbarvnih 32 strani. Slobodan, obupno nemogoč optimist, se je tolažil, da bo naslednja številka res barvna in bistveno boljša. Da je to le pilotska izdaja, da vidimo, kako se bo odzval trg ... Meni, bratu in verjetno vsem ostalim pa je bilo jasno, da druge številke ne bo. 

Projekt revije, namenjene razvedrilnemu računalništvu, je bil dokončno mrtev. Kdo in zakaj se je odločil, da bo še dodatno osmešil Delo Revije, mi ni jasno. Upoštevati je treba, da je istega leta isto vodstvo splavilo podobno »kakovostno« revijo Ž, ki jo je urejal Jonas Žnidaršič, sicer tudi sodelavec MM. Namenjena je bila mladim (slogan: en dober časopis za mlade), konkurirala pa naj bi revijam, kot so Bravo, Hey!, Popcorn in podobnim barvitim ter vabljivim edicijam. Edina razlika med Jokerjem in revijo Ž je bila v dodani barvi. Nam so dodelili vzhodnonemško modro, Ž pa vojaško zeleno. Seksi, ni kaj.

Naš prvi Joker je bil joke.

Zadeve so se nekako umirile in sedmo nadstropje se je ponovno utirilo v stare in razjahane kolesnice. Moj mikro je bil po videzu še vedno  natančno tak kot leta 1984, Monitor pa nas je prehiteval po desni in levi. Kmalu sta bili reviji po kakovosti tako daleč narazen, da primerjava sploh ni bila več mogoča.

California dreamin'

Vendar pa dobra ideja ne umre zlahka. Kljub rednemu sodelovanju z Mojim mikrom sva se z bratom odločila celoten projekt predstaviti izdajatelju konkurenčne revije, podjetju Pasadena. Če izdajajo tako kakovosten produkt, kot je Monitor, menda že vedo, kako se zadevi streže. 

Bil je krasen maj leta 1993 in z bratom sva sedela doma, še pri starših, v najini podstrešni sobi, navlečeni z elektroniko vseh mogočih oblik in velikosti, ter se odločila, da enostavno pokličeva na Pasadeno in izsiliva sestanek. Klic je prevzela izjemno prijazna Maša in nama uredila sestanek z direktorjem Andrejem Klemencem, urednikom Monitorja Samom Kuščarjem in s Tomažem Zajcem, zadolženim za trženje. 

Prostori podjetja in uredništva Monitorja ne bi mogli biti bolj drugačni od tistih v Črni vdovi. Pisarne so bile nad staro avstro-ogrsko konjušnico v Šiški. Vhod v uredništvo je bil prek starega razmajanega ganka. Celotni prostori so bili mansardni, tla lesena in škripajoča. Kako osvežujoč kontrast! Nobenega afnanja, šopirjenja in oblazinjenih vrat z medeninastimi napisi. Nobene rigidne hierarhije in strahovlade. Samo dobra energija in prijateljski odnosi. 

Ekipi Pasadene sva predstavila projekt, skupaj z vsemi vzponi in padci. Tudi sami so razmišljali o nečem podobnem in prišla sva kot naročena. Sinergija je bila tu.

Peš smo odšli na Cankarjevo, na sedež podjetja Medija, kjer je vrhunski Marko Pentek postavljal Monitor. Dogovorili smo se o sodelovanju, šli na kavo v Petrička in si mimogrede izmislili še ime nove revije: Megazin.

Vse ostalo pa je legenda.

30 let nazaj in 30 kilogramov manj: pisec teh vrstic predaja nagrado zmagovalcu

Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja: