Kako pametno je imeti pametno hišo?
Pametne hiše danes niso več nobena eksotika in mnogokrat se niti novopečeni lastniki novogradenj ne zavedajo najbolje pameti svojega doma. Preverili smo šest pristopov – šest hiš, šest lastnikov.
Nekdaj se je vsaki napravi, ki se je znala priključiti na internet, reklo pametna. In kaj je pametna hiša? Hiša, ki ima vgrajene pametne naprave? Lahko bi se reklo tudi tako, čeprav je resnična prednost takšnih hiš v dejstvu, da so vse te naprave združene v harmonično enoto, ki nam olajša življenje. Ta enota je konec koncev lahko tudi mobilni telefon, prek katerega lahko upravljamo pametne naprave po hiši. Običajno pa gre za računalnik (strežnik), bodisi v domačem omrežju ali pa v oblaku.
Pametna hiša je lahko izredno drag projekt, ko pravzaprav čisto vse, kar dela na elektriko, priklopimo na internet in uredimo avtomatiko, s telefonom pa vse skupaj nadziramo.
Po drugi strani pa je pametna hiša lahko tudi smešno poceni projekt, če se ga lotimo sami z nekaj znanja ter se ne odločimo za popolnoma pametno hišo, temveč na internet priklopimo le tiste naprave, ki nam bodo res koristile.
Vmes, med izredno dragim projektom in tistim smešno poceni, pa je precej odtenkov, ki jih bomo poskušali zaobjeti v članku. Namreč, ravno tako kot ima čisto vsak graditelj hiše svoje želje in potrebe, pa tudi svojo denarnico in svoje znanje, enako velja za vsakogar, ki razmišlja o pametni hiši. In nenazadnje, pamet se vgrajuje tudi v hiše, ki so bile grajene še v časih, ko hišam niti na pamet ni prišlo, da bi morda bile lahko pametne.
Kako se sploh lotiti načrtovanja?
Če niste ravno v fazi načrtovanja novogradnje, se zna zgoditi, da bo pamet v hiši rastla zelo postopoma. Najprej ena naprava, potem še druga in nato tretja. Nekateri boste morda najprej naredili popis vseh mogočih naprav, ki bi jih radi vgradili. Potem boste izbrali okolje, v katerem naj bi te naprave živele, in se lotili dela. Drugi boste morda poklicali kakšno podjetje, ki se ukvarja s pametnimi hišami, kjer vam bodo pripravili predračun, na podlagi katerega se boste odločili zanje. Po opravljenih delih boste naredili primopredajo in vaša pametna hiša bo v polnem obratovanju.
Ne glede na to, kakšno pametno hišo boste imeli, pa vas na začetku najprej čaka nekaj odločitev, kot so:
• Koliko sem finančno pripravljen vložiti v pametno hišo?
• Koliko imam tehničnega znanja?
• Koliko se mi da ukvarjati s pametno hišo?
• Ali želim imeti pametno hišo popolnoma pod svojim nadzorom ali sem zadovoljen z rešitvami v oblaku?
• Katere stvari sploh želim upravljati s pametjo?
• Kako varna naj bo rešitev?
• Ali želim upravljati le nekaj ključnih elementov ali popolnoma vse?
• Kaj pa trajnost? Ali mi je vseeno, da bom vsake toliko časa menjal okolje, v katerem tečejo naprave, kar hkrati mnogokrat pomeni tudi menjavo naprav?
Kot že rečeno, strošek pametne hiše je lahko od nekaj deset evrov pa vse do nekaj deset tisoč evrov, zato je na začetku pametno vedeti, koliko smo pripravljeni investirati. Od tega so odvisne tako uporabljene komponente kot tudi sama izvedba in na koncu – uporabniška izkušnja. Če v takšni hiši ne bomo živeli sami, je dobro pomisliti tudi na preostale prebivalce: partnerje, otroke … Ali bodo oni imeli enako veselje do teh naprav, še posebej, ko kaj ne bo delovalo?
Tehnično znanje oziroma veselje do tehnologije bo pri izbiri rešitve za pametno hišo igralo veliko vlogo. Od tega bo namreč veliko odvisno: ali bomo izdelavo pameti v hiši zaupali komu drugemu ali pa se bomo morda tega projekta lotili sami. Pri naročilu projekta na ključ se je treba zavedati, da običajno nimamo veliko vpliva na delovanje, kar pomeni, da bomo ob morebitnih okvarah odvisni od tretjih oseb. Če se bomo pametne hiše lotili sami, pa bomo ob morebitnih okvarah odvisni le od sebe. Če to ni ravno naša primarna dejavnost, to lahko pomeni tudi nekaj neprespanih noči, ko bomo ugotavljali, zakaj nekaj ne deluje, kot bi moralo.
Najboljša pametna hiša je tista hiša, za katero se praktično ne zavedamo, da je pametna, ker vse deluje samodejno. V primeru okvare pa se presneto hitro zavemo, kaj vse upravljamo s pametjo. V primeru, da kakšno zunanje senčilo ostane zasenčeno, še ne bo tako hudo, če pa odpove gretje, zna biti kar zoprno, če je to ravno sredi najhujše zime. Ali pa, če odpove pamet v pametni ključavnici in nam onemogoči vstop v hišo oziroma, še huje, omogoči vstop nepovabljenim. Marsikaj od tega se nam utegne dejansko zgoditi, običajno po nekaj letih, ko smo že pozabili, kako napako odpraviti. Bi se takrat težave lotili sami ali bi raje poklicali kakšnega serviserja?
Kaj sploh je pametna hiša?
Pametne hiše se po eni od klasifikacij razvrščajo v dva tipa: lokalne pametne hiše in pametne hiše v oblaku. Lahko bi rekli tudi centralizirane in decentralizirane.
Kot že ime samo pove, se v lokalnih pametnih hišah vse skupaj odvija lokalno, znotraj domačega okolja, omrežja. Nad napravami imamo popoln nadzor in s spletom se povezujejo prek vmesnika. Morebitni zlikovci v takem primeru težko dostopajo do hiše in jo upravljajo.
Na drugi strani imamo pametne hiše v oblaku, kjer se naprave prek interneta povezujejo z oblakom. Običajno ima vsak proizvajalec svoj lastni oblak. Takšne pametne hiše je moč postaviti in nastaviti precej hitreje, vendar z njimi izgubimo avtonomnost in smo v popolnosti odvisni od razvijalcev oblaka, tako kar se tiče zmogljivosti kot tudi varnosti. Spomnimo, denimo, na spletne kamere, ki so v pametnih hišah s pridom uporabljane, v oblaku pa največkrat niso najbolj varne. Veliko jih je enostavno dosegljivih od zunaj in na voljo neznancem, ki kukajo v naše stanovanje. Hm, ne bi.
No, v resnici obstaja še tretji tip, nekakšen hibrid med lokalnim in oblačnim. Nekatere naprave so lokalne, druge pa v oblaku in se znajo sporazumevati prek programskih vmesnikov.
Izbira med lokalnim in oblačnim bo v veliki meri podrejena napravam, ki jih boste imeli v svoji pametni hiši.
Optimizira(j)mo!
Od izbire naprav, ki jih sploh želimo pametno upravljati, je odvisno veliko. Bi morda želeli upravljati le zunanja senčila ali pa morda tudi ogrevanje? Kaj pa luči? Vrata? Bomo senčenje prilagajali vremenu? Si želimo kakšne avtomatizirane postopke, kaj naj se zgodi, ko pridemo domov? Ali ko gremo spat? Kaj naj se dogaja, ko nas ni doma? Seveda, sveti gral pametnih hiš je usklajeno delovanje vseh pametnih naprav, ko se da vse naprave krmiliti v odvisnosti od ostalih pametnih naprav. Pa res potrebujemo povezljivost vsega z vsem?
Kadar gremo od doma, smo navajeni, da zaklenemo vsa vrata in zapremo vsa okna. Nihče si ne želi, da bi se kakšen tujec potikal po njegovem stanovanju. S pametnimi napravami pa lahko kar sami pustimo na stežaj odprta vrata tujcem. Marsikdo bo zamahnil z roko, češ, če se komu da, pa naj mu prižiga tisto pametno žarnico na daljavo. Toda problem je mnogo globlji, saj so v istem omrežju, kot so pametne naprave, navadno tudi računalniki. Z dostopom do omrežja vašega računalnika pa se lahko začne mnogo bolj nevarna in žalostna zgodba. Dostop do podatkov, vdor v spletno banko, šifriranje podatkov itd. Vse to samo zaradi pametne žarnice v omrežju Wi-Fi.
Vsak element v pametni hiši lahko stane kar precej. Tako ni nič nenavadnega, če je treba za stensko stikalo odšteti 200 evrov in več. Tudi vsak upravljalni zaslon lahko poskoči prek 400 evrov. Seštevek stroškov vseh elementov lahko na koncu sestavi izredno visoko vsoto in potem … se začne računanje. Ali zares potrebujem toliko stikal? Morda pa imam lahko tudi kakšno tipalo manj. Ali zares potrebujem na sistem priklopljeno tudi svetilko v toaletnih prostorih? Pa zalivanje vrta lahko verjetno tudi uredim kar prek stikalne ure, mar ne? Kaj zares potrebujem, kaj pa bi samo bilo dobro imeti? Ali bom veliko prikrajšan, če ne bo vse nadzorovano prek sistema? Samograditelji imajo pri tem nekoliko manj težav, saj so vsi elementi bistveno cenejši, vendar pa ti med stroške ne prištevajo svojega lastnega dela. Če bi ga, bi bil tudi strošek dodajanja nove naprave bistveno večji.
Verjetno si nihče ne želi, da bi moral menjati kopico naprav le za to, ker je kupil neko novo, ki deluje v nekem svojem okolju. Tu nam na pomoč priskočijo standardi. A tudi standardnih rešitev je mnogo in nekatere so bolj, spet druge manj trajnostne. Uporabniki se na koncu mnogokrat osredotočijo na povezljivost s tremi sistemi, ki so Google Home, Amazon Alexa in Apple HomeKit.
In da, vsak bi rad naprave upravljal tudi glasovno, vendar se to v praksi mnogokrat izkaže za ne ravno dobro in uporabno rešitev. Verjetno vsi poznamo tovrstne zabavne videe z interneta, mar ne?
Kaj bi upravljali?
Preden se lotimo pametne hiše, je treba sprejeti veliko odločitev, denimo, kaj bomo sploh upravljali. Seznam je neskončen, omejen z lastno domišljijo in, seveda, globino denarnice. Vsaka nadaljnja naprava pri pametnih hišah na ključ je velik strošek. Pri rešitvah DIY (do it yourself – naredi sam) je ta strošek bistveno manjši, a je treba vložiti ogromno časa in znanja.
Nabor naprav je zares pisan. Bolj ali manj vse, kar »ima elektriko«, je danes mogoče priklopiti na internet, pri čemer so nekatere naprave bolj uporabne (električna senčila), druge pa manj (pomivalni stroj). Tudi proizvajalci domačih naprav in bele tehnike danes kar tekmujejo, v kaj vse bodo vgradili modul Wi-Fi, čeprav mnogokrat brez domišljije o tem, zakaj bi to sploh potrebovali.
Pa začnimo pri hišnih napeljavah. Bi želeli upravljati luči? Vsako posebej? Kaj pa vtičnice? S tem bi lahko vklapljali in izklapljali vse priklopljene naprave. Zakaj bi želeli pametno upravljati luči? Morda zato, da ne bi več potrebovali ročnega prižiganja, ampak bi se luči samodejno prižigale in ugašale glede na to, v katerem prostoru bi bili. V vtičnice lahko priklopimo različne električne naprave, od računalnika, avdio-video naprav pa vse do raznih električnih grelnikov. Zakaj ne bi teh naprav prižigali prek telefona? Oziroma zakaj ne bi morda teh naprav ugasnili hkrati, ko gremo zvečer spat?
Če imamo električna senčila, je smiselno premisliti o tem, da bi jih priklopili na pametni sistem. Varčevanje z energijo ali pa preprečitev segrevanja prostorov zaradi sonca je nekaj, kar je mogoče popolnoma avtomatizirati. In zakaj bi ta senčila vsako jutro ročno dvigali, ko pa se vendar lahko samodejno dvignejo ob primerni uri? Ali pa morda takrat, ko se prebudimo. Seveda lahko tudi ob sončnem vzhodu.
Kaj storiti, če imate v domači dnevni sobi kamin, hkrati pa še centralno ogrevanje in termostat, ker je to pač prostor, v katerem se največ zadržujete? S pametnim upravljanjem peči in z nekaj tipali lahko poskrbite tudi za to težavo. Naj pametna hiša sama zazna, kdaj je prižgan kamin in kot referenčno sobo vzame neko drugo sobo v hiši. S tem samodejno poskrbite za to, da bodo tudi preostale sobe tople, četudi le v dnevni sobi gori kamin.
Ali pa poleti, ko vas ves dan ni doma in je hiša od sonca razgreta. Zakaj ne bi zunanja senčila preprečila zunanji toploti, da pride v hišo, in zakaj se ne bi klimatska naprava samodejno vključila ter shladila hiše, še preden pridete domov?
Ogromno različnih tipal lahko pomaga pri marsikateri težavi, denimo tipalo za vodo. V primeru, da pride do izliva vode, tipalo to zazna in javi elektromagnetnemu ventilu, ki se samodejno zapre in s tem prepreči nadaljnje iztekanje. Ali pa, recimo, tipalo za CO, ki zazna povečano koncentracijo strupenega monoksida, nas opozori s piskanjem in z alarmom na mobilni telefon ter hkrati še odpre okna za zračenje. In ko smo ravno pri tipalih in ventilih. Zakaj bi zalivali trato, če pa ravno dežuje? Tipala to z lahkoto zaznajo in preprečijo samodejno zalivanje. Ali pa morda ne želimo, da se trata zaliva takrat, ko se na vrtu ravno igrajo otroci. Druge vrste tipal lahko zaznajo, ali smo kje pustili odprto okno, morda vrata.
Naj omenimo tudi pametne zvonce, domofone, kamere, ključavnice itd. Kamera prepozna človeka in mu samodejno odklene vrata. Ali pa prepozna lastnika hiše in s tem sproži določeno proceduro: izklopi alarm, odklene vrata, prižge izbrane luči, predvaja njegovo najljubšo glasbo, prestavi temperaturo na klimi itd.
Če smo bili včasih močno omejeni s tehnologijo, smo danes pravzaprav le z domišljijo. Tudi naprave, ki niso neposredno povezljive z internetom, je mogoče do neke mere upravljati pametno, ob pomoči tretjih naprav, ki pa so pametne, denimo stikala Wi-Fi s fizičnim vzvodom, ki zna pritisniti na gumb nepametne naprave.
Šest pametnih hiš, šest različnih konfiguracij
Kot smo v današnjem modernem svetu že vajeni, imamo za vsako odločitev na voljo ogromno različnih izbir. Hkrati je na tržišču veliko različnih proizvajalcev pametnih naprav, zato bi bilo hvaljenje kateregakoli sistema lahko precej pristransko. Ogledali si bomo raje šest različnih pametnih hiš, šestih različnih lastnikov. Zaradi preprečevanja dostopa morebitnim nepovabljenim gostom bomo teh šest lastnikov omenili le z imenom. Nikakor si ne bi želeli, da bi kdorkoli od njih bil deležen »testa varnosti« njihovega sistema.
Pametna hiša Miha, Domžale
Pametna inštalacija Entia v Mihovi hiši. Pravzaprav edini zares viden element pametne hiše.
Miha se je ob gradnji nove hiše soočil tudi z odločitvijo o vgradnji novih tehnologij. Kot finančnik, ki mu tehnika sicer ne pomeni veliko, se je pri tem odločal izključno na podlagi svojih želja in potreb ter se pri odločitvi ni oziral na ceno. Dobro se je zavedal pasti, ki jih lahko prinese moderna elektronika, in ni navdušen nad najnovejšo in nepreizkušeno tehnologijo, saj ta premnogokrat odpove ob nepravem trenutku. Prav tako ni želel zagreniti življenja v hiši sebi niti preostalim članom družine, zato se je odločil za precej robustno rešitev ENTIA, ki za delovanje uporablja protokol KNX. Po hiši prav tako nima pametnih stikal, ampak kar navadna. Zelo pomembno je bilo zanj, da s temi stvarmi ne bo grenil življenja svojim majhnim otrokom. Vsekakor pa si je želel udobja, ki ga pametna hiša prinese s seboj.
Mihov življenjski slog je tak, da je veliko odsoten od doma, zato je zanj nadzor nad hišo, ko ga ni doma, zelo pomemben. Ob odhodu od doma sicer vse fizično pregleda, hkrati pa lahko na daljavo občasno tudi poskrbi za to, da ni ravno videti, da je odsoten. Veliko mu tudi pomeni, da lahko z domačega kavča prilagodi svetlobo v dnevni sobi ali pa poskrbi za drugačno zunanjo osvetlitev, glede na trenutno razpoloženje in potrebe. Tudi možnost upravljanja gretja/hlajenja je dobrodošla, da ga ob prihodu domov pričaka ravno pravšnja temperatura.
Vse skupaj lahko krmili prek namenske aplikacije proizvajalca na telefonu. Številnih različnih scen praktično ne uporablja, niti avtomatike, saj mu več pomeni fizično upravljanje. Kadar potrebuje posamezno luč ali luči, jih prižge. Ni pa mu všeč, da bi se samodejno dogajale stvari po hiši, na katere bi že davno pozabil. Posebnih avtomatik zato nima nastavljenih, čeprav bi jih lahko imel. Tudi zunanja senčila upravlja bodisi ročno, s telefonom ali časovno uro. Bazen je prav tako priklopljen na Entio, ampak ga najraje upravlja ročno.
V Mihovi hiši je tako kar nekaj naprav, ki so ločene od pametne napeljave. Tako ima, recimo, za pokrov smetnjakov navadno stikalo za odpiranje in zapiranje. Tudi alarm je ločen od tega sistema, prav tako domofon in glasbeni sistem.
Nepoznavalec v Mihovi hiši, kljub moderni gradnji, ne bi zaznal, da je hiša pametna, kar je bil tudi njegov namen. Če bi ponovno gradil, pravi, da se verjetno za pametno hišo ne bi več odločil. V mislih ima predvsem slabo izkušnjo, ko je v enega izmed tipal prišla voda in so zunanje žaluzije sredi noči ubrale svoj ritem odpiranja/zapiranja. Starejši kot si, težje se navadiš na nove in zapletene stvari. In v Mihovem primeru je navadno stikalo na steni še vedno najzanesljivejše – za vse uporabnike.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Vedel sem, da obstaja tehnologija za pametne hiše, nisem pa ničesar podrobno poznal, zato sem prebral, kaj vse je mogoče, dobil nekaj ponudb in se hitro odločil. Mojstri so vse skupaj vgradili in poskrbeli, da deluje. Na telefonu pa imam nameščeno aplikacijo, s katero lahko vse upravljam.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
Nisem poznal vseh mogočih rešitev, zato sem se odločil na podlagi poslanih ponudb, želja in potreb.
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Nič. Če je kaj narobe, pokličem serviserje, kar pa se na srečo ne zgodi pogosto.
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Preostali prebivalci v hiši praktično ne zaznajo, da je hiša pametna. Vse luči in senčila se upravlja povsem običajno, prek navadnih stikal. Z ostalimi stvarmi, kot je gretje/hlajenje, pa se ukvarjam le sam, prek telefona.
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval?
Moje bivanje v pametni hiši se je pravzaprav začelo slabo. Zaradi napake izvajalcev odvodnjavanja je eno od tipal zalila voda, zato so se sredi noči začele zunanje žaluzije nenadzorovano odpirati in zapirati. To res ni bilo prijetno, od takrat naprej pa ni bilo nobene slabe izkušnje več.
Pametna hiša Simon, Vodice
Pametna inštalacija GIRA v Simonovi hiši
Simon ob gradnji hiše ni posebej razmišljal o pametni hiši, saj je to precej velik strošek ob že tako velikih stroških gradnje, zato se mu je to sprva zdel nepotreben luksuz. Ravno v času gradnje pa je njegov kolega razvijal alternativo pametne hiše (uporaba industrijskih relejev + klasična napeljava s stikali), ki jo je kot rešitev prodal lendavskemu podjetju, in potrebovali so svojo prvo stranko. Simon se je z njimi neobvezno dogovoril in načrtovanje pametne hiše se je začelo: kaj vse vključiti, kaj je na voljo pri konkurenci itd. Ker je Simon tehnično dobro podkovan, ga je načrtovanje tako zelo prevzelo, da se je začel ozirati še po drugih rešitvah. Začel se je spogledovati z rešitvami podjetja GIRA – enim vodilnih na tem področju, ki slovi tudi kot zelo zanesljivo. Dobro se spomni prvega sestanka, kjer je vse potekalo zelo profesionalno in popolnoma drugače kot pri podjetju, ki se je trudilo prodati svojo rešitev prvi stranki. V tej točki je o vsem skupaj vedel že čisto preveč, da bi stvari slepo prepustil nekemu podjetju. Na koncu je vedel, kaj želi, zato je bilo edino merilo še cena. Glede na to, da je bil za prvo podjetje pravzaprav preizkusni zajček, so mu ponudili tudi zelo ugodno ceno. Hkrati pa mu je tudi GIRA ponudila podobno ugodno ceno. Iti v projekt z nekom, ki je šele začel razvoj, ali z nekom, ki je na trgu že dlje časa in je že uveljavljen? Odločitev je bila na dlani. Vendarle ni nepomembno, kaj se bo z dragim sistemom zgodilo čez 5, 10 ali 15 let. Življenjska doba hiše je dolga, dobro bi bilo, da je taka tudi življenjska doba pametne hiše.
Dogovorili so se, da mu pametno hišo postavijo na ključ, torej vse naredijo oni, hkrati pa mu omogočijo vse dostope do programov in projekta, da bo lahko tudi sam skrbel za vzdrževanje in predvsem morebitne spremembe v delovanju skozi čas. To se mu je zdelo izredno pomembno, saj se nekatere potrebe pokažejo šele, ko zares zaživiš v hiši, in je kasnejše prilagajanje lahko precej pogosto, vsaj v prvih letih. Že pri običajni napeljavi v hiši je potrebnega precej razmisleka, kje se bo nahajalo kakšno stikalo, katere luči se bo prižigalo ter katerim lučem se bo dalo nastaviti svetlost. No, pri pametni hiši pa so kasneje mogoče mnoge kombinacije in logično je, da si bo lastnik zaželel marsikaterih sprememb, ko bo v hiši že nekaj časa živel. In če si pri klasični napeljavi omejen, ko je enkrat vse narejeno, se pri pametnih hišah zgodba ob montaži pravzaprav šele dobro začne.
Pametne tipke v Simonovi hiši. Vsako od njih se da sprogramirati.
Simon se je, kot že rečeno, odločil za proizvajalca GIRA. Celotne električne napeljave po hiši so seveda drugačne kot pri običajnih hišah. Pri tej rešitvi, ki jo ima Simon, je vsa pamet zbrana v električni omarici, kjer so krmilne enote. Lahko bi se reklo, da so to možgani pametne hiše. Tudi namenski strežnik Gira Home Server, ki združuje vse skupaj, se običajno nahaja nekje blizu.
Vse naprave, ki so povezane v omrežje, delujejo povsem lokalno. Tako ni bojazni, da bi zaradi slabe povezave s spletom hiša ostala neuporabna. Vseeno pa je dobrodošla neka zunanja povezljivost, recimo z Alexo, ki jo je bilo zelo enostavno povezati s celotnim sistemom. Ta funkcionalnost se Simonu sicer ni zdela uporabna, zato glasovnega upravljanja nima več. Sicer pa lahko prek GIRE upravlja vse luči v hiši, vtičnice, senčila, alarm, dvoriščna vrata ter zložljivo streho. Na voljo ima približno 70 različnih entitet, ki jih lahko uporabi za izdelavo različnih scen in avtomatik.
S trenutno rešitvijo je zadovoljen in se po desetih letih uporabe ne spogleduje s kakšno novo rešitvijo. Ker pa GIRA uporablja standard KNX, tudi dodajanje novih naprav ne predstavlja velikih težav.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Ob načrtovanju nove hiše pravzaprav nisem razmišljal o tem, da bi jo delal pametno. Na tehtnici so bili veliki stroški in tudi nepotreben luksuz. Kolega, ki je razvijal svojo rešitev za pametne hiše, je kriv, da sem sploh začel razmišljati o tem, čeprav sem se kasneje odločil za bolj preizkušeno rešitev na ključ.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
Odločil sem se na podlagi tehtnega razmisleka o tem, kaj pametna hiša prinese s seboj, predvsem v prihodnosti. Nikakor si ne bi želel, da bi bil celoten sistem neuporaben, če bi se s proizvajalcem karkoli zgodilo. No, tudi ugodna cena je vsekakor pripomogla k odločitvi in pa možnost, da jo v celoti upravljam sam.
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Prvo leto sem ga veliko, predvsem zaradi mojega lastnega zadovoljstva, odkrivanja novih stvari in igranja. Občasno so bili ostali družinski člani že kar malo jezni: »Kaj se zdaj dogaja?« »Zakaj je spet vse drugače?« Ko pa smo se uskladili in postavili vse na svoje optimalno mesto, pa je bilo vzdrževanja zelo malo. Praktično nič. No, po 10 letih uporabe je seveda sem pa tja kaka zadeva odpovedala, toda zelo malo. V resnici niti ena komponenta pametne hiše. Odpovedala sta bralnik prstnih odtisov na vratih in napajalnik za luči LED. Ostalo dela brez težav.
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Tukaj pa zna biti kar nekaj dilem. Jaz sem seveda dokaj tehničen tip, žena pa bi tehnike čim manj. Vse spremembe, ki so se odvijale, so bile kar problematične. »Zakaj ta gumb ne dela več tako kot je?« Uporaba aplikacije in raznih scen je za večino netehničnega osebja popolnoma odveč. Oni potrebujejo gumb, na katerega pritisnejo, da se, denimo, luč ugasne. Šele po nekaj letih mi je ženo uspelo prepričati, da uporablja razne »scene«, kot je »odjava«, ko gre zadnja spat oziroma ko zapušča dom. Razne dodatne scene (IFTTT), da se, ko prihajaš domov, samodejno odprejo garažna vrata, niso nikoli delovale dovolj zanesljivo, da bi jih uporabljal. Denimo, da imaš nastavljeno, ko prideš v bližino doma, se samodejno odprejo garažna vrata. Kaj pa v primeru, ko grem še po otroka in je vrtec le 100 metrov oddaljen od hiše? Ali pa, ko grem samo na sprehod po vasi. Enostavno se je izkazalo kot neuporabno.
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval?
Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je to, da zmanjka elektrike že takoj zjutraj. Recimo žaluzije ali pa, še huje, rolete imaš ves dan spuščene. No, sicer pa je v teh časih praktično vse na elektriko, tako da je to še najmanjša skrb. Enkrat se je zgodilo, da je po dolgem sušnem obdobju nehala delovati vremenska postaja, nato pa je deževalo in zdaj kar čudežno vse spet deluje. To je vse, kar je bilo narobe v 10 letih.
Pametna hiša Sebastjan, Ljubljana
Količina kablov pred vgradnjo elektro omarice in pametne inštalacije GIRA
Sebastjanova v celoti prenovljena hiša pravzaprav od zunaj na hitro ne izdaja, da v sebi skriva toliko pameti. Tudi naključni obiskovalec morda na to ne bi pomislil. Stikala na stenah so malce drugačna, vendar so povsem intuitivna. Morda bi še največ o pameti v hiši povedal zaslonček na steni dnevne sobe. Šele ko Sebastjan kakšno luč prižge/prilagodi kar na telefonu, zaslutiš, da se mora v teh stenah skrivati nekaj več. Nas malce zebe? Ni problema, s telefonom, ki je ravno v roki, Sebastjan mimogrede prižge še kamin. »Ampak to so malenkosti,« reče. Prava vrednost take hiše se skriva v neverjetni prilagodljivosti in avtomatizaciji, da vse skupaj deluje kot harmonična enota.
Najprej me odpelje do samih možganov pametne hiše – v klet, kjer so zbrane vse inštalacije ter kontrolni elementi pametne hiše, vključno s strežnikom, ki poskrbi za usklajeno delovanje. Sebastjan se je odločil za proizvajalca GIRA. V veliki meri zaradi uveljavljenosti in preizkušenosti te tehnologije, hkrati pa tudi zaradi standarda KNX, ki ga GIRA uporablja, kar mu zagotavlja nadaljnjo podporo pri delovanju tudi v primeru, da GIRA zapre svoja vrata. Stroški, ki so povezani z vgradnjo pametne hiše, tudi niso zanemarljivi, še posebno, ko začneš gledati vsak element posebej – takrat dobro premisliš, ali nekaj res potrebuješ ali morebiti pač ne.
Na dotik občutljiv zaslon za upravljanje pametne hiše GIRA. Prikaz in delovanje je mogoče sprogramirati po svoje.
Sebastjan je eden izmed uporabnikov, ki svojo pametno hišo pozna zares v podrobnosti. Seveda, področje tehnologije ga izredno zanima, hkrati pa ga tudi izredno dobro razume. Ne preseneča torej dejstvo, da se je nekaterih del v zvezi z gradnjo pametne hiše lotil sam. S tem je seveda lahko prihranil veliko denarja, ki ga je lahko spet vložil v dodatne elemente, ki si jih morda drugače ne bi privoščil. Če se pri nakupu avtomobila odločamo med nekaj različnimi paketi opreme, je pri pametni hiši pravzaprav možnosti neomejeno. In vsaka dodatna funkcionalnost prinese stroške, ki se na prvi pogled zdijo enormni.
Hišne napeljave se je Sebastjan lotil v lastni režiji. Pri tem gre sicer na prvi pogled za običajno električno napeljavo, a vendar z mnogo večjim številom žic. Vsak element, ki bo krmiljen prek GIRE, mora biti ožičen do skupne omarice. To pa nanese ne samo veliko število električnih kanalov, ampak predvsem veliko kilometrov žice. Na koncu, ko je bila vsa inštalacija pripravljena, je zunanje podjetje montiralo GIRA elemente v omarico, namestili so GIRA strežnik in naredili osnovno konfiguracijo naprav. Vso ostalo konfiguracijo in predvsem izdelavo sheme pa je Sebastjan opravil sam, s čimer je veliko prihranil, hkrati pa tudi poskrbel, da svoj sistem v domači hiši dobro pozna. Tako nobena nadaljnja nastavitev ali nadgradnja ni več težava. Ker se je obnove lotil postopoma, je okolica hiše prišla na vrsto štiri leta kasneje in tudi takrat je dodal še nekaj pametnih naprav v sistem, kar je večinoma naredil sam.
Zunanja vremenska postaja GIRA
V Sebastjanovi konfiguraciji se tako trenutno nahaja 16 krmilnikov (aktuatorjev), ki delujejo po protokolu KNX in krmilijo stikala, luči, senčila, talno gretje, vrata itd., po hiši in zunaj nje. V podporo vsem tem napravam je na strehi tudi vremenska postaja, tako da ima hiša ob vsakem trenutku podatke o vremenskem stanju na vseh štirih zunanjih straneh.
GIRA je bila nekaj časa povezana tudi s pametno pomočnico Alexo, ki pa se v praksi ni izkazala kot uporabna. V prihodnosti sta v načrtu povezava z Apple HomeKitom in glasovno upravljanje nekaterih stvari, denimo, ko v kuhinji kuhaš, imaš mokre roke ter želiš prižgati luč nad štedilnikom.
Kontrolni zaslon na telefonu
Sebastjanu se vidi, da je zadovoljen s svojo pametno hišo in pravi, da bi se danes odločil enako. Razumljivo, svojo pametno hišo dobro obvlada, le-ta izredno dobro deluje in tudi preostali obiskovalci so zadovoljni z uporabo. Razen morda, kadar Sebastjan snuje nove scenarije, ampak tega je bilo največ na začetku, kasneje pa stvari enostavno dodelaš in sprememb ni več veliko.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Odločitev je bila vezana na celostno prenovo hiše oziroma trenutek »zdaj ali nikoli«. Odločitev za izbiro sistema ni bila enostavna, saj smo se odločali med več ponudniki. Nekako smo iskali ravnotežje med referencami in ceno.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
Na koncu je pretehtal izbor sistema, ki ni pogojen z rešitvijo v oblaku. Nisem proti oblačnim storitvami, ampak vseeno menim, da mora pri stvari, kot je instalacija v hiši, obstajati možnost popolnega nadzora nad vsemi komponentami brez odvisnosti od on-line storitev. Drugi močan plus za to odločitev je bila združljivost s standardom KNX.
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Izredno malo ali skoraj nič. Ko smo sistem postavili, je začetno navdušenje nad različnimi prilagoditvami usahnilo. Občasno, ko se pojavi potreba oziroma ideja po avtomatiki kakšne stvari oziroma glede na vzorec uporabe hiše, se usedem in prilagodim potrebno. Še največ dela je bilo potrebnega zaradi prenove hiše v več fazah, tako da je, denimo, okolica prišla na vrsto šele po štirih letih. Takrat je bilo treba priklopiti, sprogramirati ter prilagoditi uporabniški vmesnik za upravljanje novih elementov.
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Pametno instalacijo uporabljajo tri generacije v hiši in prav nihče ni imel težav z prilagajanjem. Sam sem sicer zagovornik uporabe pameti, vendar le do neke zdrave mere. Če moraš nekoga učiti oziroma mu preveč razlagati, kako si si nekaj zamislil, si že pretiraval. Včasih si ljudje pod pojmom pametna hiša predstavljajo govornega asistenta, s katerim se kregaš, da prižgeš luč v kopalnici in odkleneš vrata. Jaz si pod pojmom pametna hiša predstavljam subtilno avtomatiko, ki olajša vsakodnevna opravila, kot sta samodejno prižiganje luči, če obstaja potreba po tem, upravljanje žaluzij zjutraj in zvečer ter čez dan, saj se na ta način lahko prihrani relativno veliko energije (poleti za hlajenje z ustreznim senčenjem, pozimi z ustreznim odstiranjem). Obstaja tudi varnostni vidik: Ali sem zaprl zložljivo streho, rolo, ko sem šel od doma? V tem primeru ti ni treba skrbeti, saj hiša poskrbi, da bo rolo v primeru dežja zaprt ter zložljiva streha v primeru vetra »pospravljena«.
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval?
Ne. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi katera od komponent zatajila. Sam sistem je zastavljen precej robustno.
Pametna hiša Nejc, Horjul
Na dotik občutljiv zaslon za upravljanje, konfiguriran v Home Assistantu.
Nejc se je lotil vgradnje pametnih naprav v obstoječo hišo. Priti v njegov dom je balzam za vse tehnične navdušence. V resnici je ni stvari, ki deluje na elektriko, da ne bi bila nekako povezana z ostalimi napravami. V bistvu sva kar nekaj časa iskala napravo, ki je ne more krmiliti oziroma nadzirati v Home Assistantu. In sva jo naposled le našla – kuhinjska napa.
Ob vstopu v stanovanje s prstom odklene vrata in za odklepanje poskrbi naprava, ki jo je naredil sam – načrtoval ohišje, ga natisnil s 3D -tiskalnikom, dodal ESP-krmilnik ter servomotor in vse skupaj spojil na ključavnico z notranje strani. Deluje izredno dobro, saj je mogoče vrata zakleniti/odkleniti tudi brez uporabe te naprave – torej klasično, s ključem. Samoumevno je, da lahko vrata od koderkoli na daljavo zaklepa/odklepa, jih tudi odpira ter seveda vedno preveri, ali so res zaprta. Odpade torej strah, ko smo od doma in se ne spomnimo, ali smo vrata zaprli in jih zaklenili.
Vse luči v stanovanju so tako ali drugače povezane v omrežje ter jih je mogoče uporabljati tudi povsem klasično – s stikali. Sicer pa ima Nejc za delovanje luči narejene tudi samodejne scenarije, tako da je osvetlitev ponoči, če je treba na stranišče, povsem medla – primerna za nočni režim. Če pa bi želel uporabnik vklopiti polno osvetlitev, je to tudi hitro mogoče.
Doma narejena pametna ključavnica. Ohišje je 3D-natisnjeno, vgrajena sta ESP-krmilnik in servomotor. Ključavnico je mogoče odkleniti tudi ročno.
Na zelo zanimiv način se je po inženirsko lotil tudi problema jutranjega bujenja. Kot pravi tehnološki navdušenec ima ponoči trdno in mirno spanje, zato je vstajanje ob budilki pogosto neuspešno. Pod posteljo je zato vgradil tehtnico, ki zazna njegovo prisotnost. Home Assistant je povezan s telefonom, od koder dobi informacijo o prihodnjem alarmu. Če tehtnica zazna prisotnost človeka na postelji in bi se moral sprožiti alarm, se najprej prižge medla svetloba, malo kasneje pa še glasba. Da ju lahko izključi, mora Nejc enostavno vstati iz postelje. Če tega ne stori, se čez nekaj časa prižge velika luč, ki ga zagotovo zbudi. Hkrati je to isto tipalo za težo uporabno tudi v druge namene, kot je ta, da zapozna njegovo prisotnost v postelji ter zaklene telefon v pokončnem položaju – v postelji je to zelo uporabno.
Nejčeva spalnica je sicer polna sodobne elektronike. Glede na to, da ima za televizor ob sebi daljinski upravljalnik, ga je uporabil tudi za prižiganje in ugašanje luči. Seveda pa se lahko zgodi, da je upravljalnik morda predaleč stran, zato ima ob postelji na lesenem delu vgrajena tudi tipala dotika in lahko že z rahlim dotikom prižge ali ugasne vsako luč posebej. Ob tem prizna, da je tudi maček njegove boljše polovice ugotovil, kam je treba nasloniti gobček, da se bo v spalnici prižgala največja luč, ter to tudi večkrat uporabi – sredi noči, ko je lačen.
Glede na to, da lahko Nejc praktično vse krmili ali spremlja, je zelo enostavno zvečer ugasniti prav vse luči in naprave ter zakleniti vrata – z enim pritiskom gumba na telefonu. V hiši so nameščeni tudi štirje mali zasloni, ki niso bistveno večji od običajnega hišnega stikala. Dva imata vgrajeni tudi fizični tipki, ob pomoči katerih se luči prižiga in ugaša na enak način kot običajno. Tudi zaradi teh zaslonov Nejc na vsakem koraku vidi nekatere podatke, recimo o temperaturi v prostoru ali zunaj, stanju napolnjenosti električnega avta itd.
Veliko elementov še čaka Nejca, da jih uporabi, in tudi veliko idej, da jih spravi v življenje.
V Nejčevem omrežju je prek 150 naprav (ESP, Zigbee itd.), ki so vse povezane s strežnikom Home Assistant, da jih lahko upravlja ali pa samo spremlja njihovo stanje. Za to mu je na voljo več kot 2.000 različnih »entitet« in uporabi jih lahko za vse mogoče samodejne scenarije, ki mu pridejo na misel. Številne entitete so pravzaprav namenjene le nadzoru. Tako, recimo, v primeru, da je v tiskalniku 3D prišlo do napake, sistem opozori na to. Prav tako opozori, če se je kakšna baterija v napravah izpraznila pod določen odstotek energije. Baterijsko napajanih naprav ima približno 20 odstotkov.
Večina samodejnih scenarijev je konfigurirana v Node-RED dodatku za Home Assistant, ki je enostaven in pregleden – za programiranje. Za pregled nad vsem sva imela z Nejcem kar malo težav – predvsem, da sva identificirala vse mogoče samodejne scenarije, ki jih kar ni in ni zmanjkalo. Naj jih naštejem le nekaj: tehtanje plinske jeklenke za opozarjanje ob prazni jeklenki; prek VoIP telefona se sproži popis števca natisnjenih strani najetega tiskalnika in se število pošlje na e-naslov; računalniki v delavnici se samo na delovne dneve samodejno prižgejo (Wake on LAN); kompresor deluje samo ob delovnih dneh; tipalo na vratih zazna, da so predolgo odprta, in ugasne klimatsko napravo; ko v delavnici vključi alarm (in odide iz nje), se ugasnejo vse luči in izklopi avtomat za kavo; če je luč v kopalnici prižgana, ob 6.50 dvakrat utripne, da Nejc na zamudi v službo itd. Samodejni scenarij pa je narejen tudi za delovanje samega sistema, recimo zunanja integracija s servisom Blitzortung, ki zazna nevihte v bližini hiše, ter naredi varnostno kopijo vseh podatkov v oblak. Glede na količino naprav in narejenih scenarijev bi bilo sila neugodno, če bi moral vse skupaj ponovno konfigurirati.
Na dotik občutljivi tipala, vgrajeni v les ob postelji, za upravljanje luči
In kako so vse naprave povezane in uigrane, da lahko primerno funkcionirajo? Za to poskrbi mali računalnik Intel NUC, na katerem teče HAOS, torej Home Assistant. Prav vse naprave delujejo v lokalnem okolju, tako da jih ne prizadene niti izpad interneta. Osnovne naprave, ki so pomembnejše, lahko delujejo tudi povsem neodvisno od trenutne povezanosti – tako lahko luči še vedno prižiga prek stikal na steni.
Krmilniki ESP, integrirani v Home Assistant, prek ESPHome dodatka
Ob zares veličastni konfiguraciji in dobrem delovanju vsega skupaj sem Nejca povprašal po naslednjih idejah. Izkazalo se je, da jih ima še ogromno, četudi mu do zdaj ni uspelo narediti čisto vsega, kar si je zadal. Veliko možnosti mu namreč ponujajo še elektrarna na strehi, električni avto, ogrevanje itd. Nejčeva delavnica je polna različne elektronike in tipal, ki še čakajo, da jih spravi v življenje. Ob čakajočem 3D-tiskalniku pa je naslednji delček pametne hiše zagotovo že v nastanku.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Odločitev za pametno hišo ni kar »padla«. Že od nekdaj sem občudoval ljudi, ki so avtomatizirali karkoli doma. Kot elektroniku mi je kristalno jasno, kaj to vse potegne za seboj.
Dandanes je stvar precej drugačna in enostavnejša. Pri meni se je vse skupaj začelo, ko sem izvedel za module s čipi ESP8266. Izdelal sem nekaj enostavnih vezij, jih sprogramiral v Arduino okolju, ampak nekako nikoli ni kaj posebej zaživelo, saj nisem imel dovolj znanja. Malce kasneje sem našel kitajsko podjetje Itead. Njihovi izdelki družine Sonoff (z ESP8266) so bili zame povod za avtomatiziranje stanovanja. Kaj kmalu sem sicer ugotovil, da njihov »ekosistem« ni najbolj prijazen do ostalih naprav, zato sem se odločil za sistema Home Assistant ter Tasmota.
Malo kasneje sem našel še podjetje Allterco iz Bolgarije in družino izdelkov Shelly. Bistvena prednost pred Sonoff moduli je bila pri Shellyju ta, da so že z originalno programsko opremo znali delovati samo lokalno – brez povezovanja z oblakom.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
Ni bilo trenutne odločitve, sistem sem počasi popravljal in ga sproti nadgrajeval.
Ena največjih želja je bila, da imam vse naprave na voljo tudi, če nimam dostopa do interneta. Trenutni ponudnik interneta ima namreč občasne težave in to ne sme biti razlog, da, denimo, ne morem prižgati luči v spalnici. Lokalno je bolj zanesljivo, predvsem pa bistveno hitrejše (manj zamika med »prožilcem« in »akcijo«).
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Odvisno od števila »prelomnih sprememb« v novih različicah. Home Assistant mi je všeč ravno zato, ker redno dodajajo nove zmogljivosti. To seveda pomeni, da včasih kakšno stvar tudi »podrejo«, ampak to vedno napišejo na svoj blog. Načelno vedno počakam na kakšno podrazličico, šele potem posodobim na novo različico.
Na mesečni ravni mi lahko le sprotno vzdrževanje vzame od 10 minut do nekaj ur.
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Moram reči, da imam zelo potrpežljivo partnerico in da so ji moje ideje všeč. V slengu bi se reklo, da je v mojem primeru WAF visok (Wife Approval Factor).
Nekaj modulov imam vgrajenih tudi v službi in so sodelavcem načelno zelo všeč (odpiranje skladiščnih vrat prek VoIP telefona, LCD-zaslon na steni s prikazom več kamer ipd.).
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval? Kolikokrat se to zgodi?
Še najbolj moteče je, ko zataji budilka, a se zgodi.
Pomembno je, da je strežnik, ki gosti Home Assistant, na brezprekinitvenem napajanju, prav tako tudi vsaj Wi-Fi dostopne točke. Sestavil sem UPS, ki te naprave lahko drži pri življenju cca 6 ur, v tem času pa tudi že ročno (za zdaj) zaženem agregat.
Pametna hiša Valentin, Mengeš
Valentinove integracije za pametno upravljanje hiše
Valentin je pametne naprave začel vgrajevati v že obstoječo hišo. Kot tehnično izredno podkovan uporabnik je izbral rešitev, pri kateri ima v celoti nadzor nad vsemi napravami.
Tako kot večina samograditeljev pametnih hiš je začel najprej z rešitvijo za en problem – s konvektorskimi termostati. Izbral je Home Assistant, kupil Zigbee USB-Gateway in vse skupaj spravil v Docker na svojem domačem strežniku. Ta je ločen od zunanjega sveta in z njim se povezujejo naprave, ki so znotraj tega omrežja. Kasneje je začel dodajati še druge naprave, kot so žarnice in vtičnice.
Odločil se je za standard Zigbee, ki je standard za brezžično tehnologijo in je nizkocenovna ter nizkoenergijska rešitev za povezljivost naprav. Zelo lepa lastnost tega standarda je, da omogoča t. i. mesh networking oziroma »mrežasto mreženje«. Poenostavljeno povedano, vsaka naprava v tej mreži podaljšuje doseg celotnega omrežja teh naprav. Za to povsem zadostuje ena sama USB-napravica (dongle gateway), priklopljena na računalnik, in s katero se povezujejo naprave, ki so v dosegu. Preostale naprave se povezujejo med seboj s tistimi, ki so v dosegu te USB-napravice. In tako to omrežje raste samo od sebe in ni več težav s tem, da bi morali z Wi-Fijem pokriti vse prostore. Če je, denimo, žarnica v zgornjem nadstropju preveč oddaljena od USB-prehoda, je rešitev v tem, da nekje vmes namestite eno napravo, ki bo v dosegu in bo ta poskrbela, da bo tudi zgornja žarnica v dosegu USB-prehoda. Seveda če bo žarnica v dosegu te vmesne napravice. Pri tem je v bistvu nepomembno, katero Zigbee napravico namestite kot vmesni člen. Lahko je to vtičnica ali pa kakšno tipalo. Pravilo je le, da tipala, ki delujejo na baterije, ne morejo biti vmesni členi. Seveda, z baterijami je treba varčevati. Ob dejstvu, da imamo te napravice po vsem stanovanju, pa običajno ni težav, da bi bile katere od njih nepovezane.
Za Valentina je kasneje vsaka naprava, ki se zna povezovati, postala potencialna razširitev sistema. Tako je dodal pametno tehtnico Xiaomi (Mi Smart Scale 2). Ta se je znala povezovati prek bluetooth protokola s telefonom. Ob pomoči mikrokontrolerja ESP z vgrajeno bluetooth povezljivostjo je tehtnico povezal tudi s Home Assistantom. Za vsakega člana družine je določil rang teže, to vnesel v konfiguracijo in tehtnica zazna vsakega člana družine glede na to. Dovolj je torej, da nekdo stopi na tehtnico in ta ga zazna ter zapiše meritev. Če se uporabniki tehtajo dovolj pogosto, lahko vidimo celoletni graf gibanja teže. Valentin ob tem priznava, da je bila tovrstna prepoznava mogoča, ko so imeli otroci še zelo različne teže, zdaj ko so večji, pa imajo nekateri težo v istem rangu in je takšna samodejna prepoznava na tak način nemogoča.
Na podoben način je dodal tudi temperaturno tipalo za kuho. Prek mikrokontrolerja ESP se beleži temperatura ob kuhanju ali pečenju. Zakaj bi bilo to uporabno? Ker lahko tudi na daljavo vidite, ali je v peči še primerna temperatura ali ne, oziroma lahko analizirate celoten potek kuhanja/pečenja.
Glede na prek 2.000 mogočih integracij v Home Assistant je tudi Valentin dodal nekaj zunanjih integracij, katerih podatke lahko prikazuje na računalniku/telefonu. Tako je dodal integracijo »sonce«, ki prikazuje podatke o soncu, in pa integracijo SpeedTest, ki meri hitrost internetne povezave. Omenimo še integracijo Coronavirus Slovenia, ki mu je v kritičnih časih prikazovala sveže podatke. Ker nima zunanje naprave za spremljanje vremena, se je priklopil na eno od naprav uporabnikov v bližini in od tam zajema vremenske podatke v živo ter jih prikazuje v svojem sistemu.
Pametna hiša samograditeljev ni nikoli dokončana. Eden od razlogov je tudi neizmerno široko polje uporabe, ki se ti odpre, ko namestiš prvih nekaj naprav. Tudi pri Valentinu ni nič drugače in idej o naslednjih korakih je še precej. Eden izmed naslednjih bo oživitev pokvarjenega radia Philips AJ 3980, ki mu je odpovedal CD-predvajalnik. Še vedno pa delujejo radijski sprejemnik, ura, zaslon. Za to je potrebnega že malo več znanja in Valentinov načrt je zamenjati enoto za predvajanje cedejev z mikrokontrolerjem ESP ter celotno napravo spremeniti v internetni radio oziroma brezžični zvočnik. Zakaj ne bi hišni zvonec kar prek te naprave predvajal zvoka?
V načrtu je tudi priklop tipala IKEA VINDRIKTNING. Seveda spet ob pomoči mikrokontrolerja ESP. Pravzaprav nobena elektronska naprava ni več »varna« pred priklopom na Home Assistant. Ideje o naslednjih korakih se rojevajo praktično iz potrebe. Tako se hitro najde rešitev za kakšno nerodno vgrajeno stikalo za luči v hiši, ki se ne nahaja na uporabnem mestu. In sistem kar raste in raste. Hkrati pa zna Home Assistant izvabiti mnogo podatkov iz različnih naprav in kar naenkrat imamo pred seboj podatke mnogih entitet, za katere velikokrat sploh nismo vedeli, da obstajajo. Možnosti za graditev uporabne pametne hiše so neskončne. Še posebej, če imaš toliko znanja kot Valentin.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Računalniki so me že od nekdaj radi »ubogali«, zato sem si naravno želel nekaj tega vtkati tudi v svoje bivalno okolje. Po drugi strani pa sem kar dolgo čakal konkretni motiv, da naredim prvi korak. Ta se je pojavil v trenutku, ko sem ugotovil, da bi pet »neumnih« konvektorskih termostatov, ki jih v moderni hiši skoraj ni bilo kam obesiti, zamenjal z nekaj »pameti«.
Sočasno pa sem svoj 10 let stari NAS zamenjal z zmogljivejšim računalnikom, ki je omogočil tudi sočasno vzpostavitev centralnega nadzornega modula za pametno hišo. Izbral sem Home Assistant in povezovanje naprav prek namenskega mesh omrežja Zigbee.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
V osnovi sem si želel vzpostaviti sistem, ki bo prilagodljiv in v celoti lastniški, torej da nobena od komponent ne bo potrebovala niti posebne aplikacije niti storitve nekje v oblaku.
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Čas, ki je potreben za nujno vzdrževanje, je minimalen. Po drugi strani pa svoj sistem z majhnimi koraki postopno še vedno dograjujem. Kot primer lahko navedem dodajanje »pametnih« žarnic na mestih, kjer se pokaže potreba, ali pa vključitev dodatnih tipal (npr. prebiranje temperature iz vremenske postaje v sosednjem kraju).
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Kadar je poseg dobro premišljen in pravilno izveden, uporabniki tega najbrž sploh ne opazijo. Obratno pa vsaka še tako majhna sprememba povzroči veliko slabe volje. Konkreten primer: večina pametnih stikal uvede nekaj milisekund zamika pri prižigu luči. Čeprav je zamik minimalen, je lahko za nekoga zelo moteč.
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval?
Ne, to se mi še ni zgodilo. Resnici na ljubo pa prav kritičnih avtomatizacij sploh (še) nimam. Po drugi strani pa bi moralo načrtovanje vsakršne pametne rešitve temeljiti na tem, da je uporaba naravna in da so ključne komponente zasnovane tako, da omogočajo ročno upravljanje. Dovolj zoprno je že to, da v začetni fazi Zigbee mesh zaradi majhnega števila naprav kdaj pa kdaj izgubi kakšno napravo (npr. brezžično stikalo).
Pametna hiša Matjaž, Domžale
Brezžični termostat NETATMO za upravljanje gretja v hiši
Matjaž je pametne naprave vgrajeval tako v prenovljeni del hiše kot tudi v obstoječega. Kot tehnično podkovan uporabnik, ki rad raziskuje, kasneje pa želi, da stvari delajo, se je odločil za bolj hibridno rešitev, v katero je lahko vključil že obstoječe pametne naprave , da bo v prihodnosti lahko dodajal še nove naprave.
Dlje časa je že uporabljal pametni termostat Netatmo, s katerim je krmilil plinsko peč, ter pametno vremensko napravo istega proizvajalca. Kasneje je dodal še nekaj Ikea pametnih žarnic. Ob prenovi nadstropja v hiši je pri menjavi oken dodal tudi električne zunanje žaluzije, ki jih krmili z Wi-Fi stikali Sonoff DUALR2 prek aplikacije eWeLink. Na zunanjo stran hiše je dodal še tipalo Sonoff TH16, ki poskrbi, da poleti žaluzije zastrejo sončno svetlobo, ki z južne strani segreva prostore. Po hiši je namestil tudi nekaj Wi-Fi vtičnic SmartPlug, ki jih nadzira prek istoimenske aplikacije.
Upravljanje zunanjih senčil na telefonu v namenski aplikaciji eWeLink
Vse zgoraj naštete naprave samostojno dobro delujejo in se jih da lepo upravljati z namenskimi aplikacijami. Problem je v nepovezljivosti vseh naprav med seboj. Tudi iskanje prave aplikacije, ko želiš eno od teh naprav upravljati, ni prav priročno. Pojavil se je še en problem: veliko število naprav, ki se povezujejo z istim omrežjem Wi-Fi. Poiskati je bilo treba sistem, s katerim bi morda kar vse te obstoječe naprave združil, tako da bi jih lahko upravljal prek ene aplikacije. Rešitev se je ponujala kar sama: Home Assistant in Zigbee.
V omari je poiskal svoj stari računalnik, nanj namestil Debian Linux, Docker in Home Assistant. Naročil je še ConBee II USB-gateway in prvi korak je bil s tem narejen – selitev stare pametne rešitve v novo se je začela. Netatmo deluje kot zunanja integracija s Home Assistantom.
Naslednji korak je bil priklop tipal za temperaturo in vlago. Preizkusil je nekaj različnih tipal in kot zadovoljiva so se izkazala tipala kitajskega proizvajalca AQARA. Majhna tipala na baterije delujejo na standardu Zigbee in jih lahko postavimo praktično kamorkoli. Takoj so bila vidna v Home Assistantu in že se je dalo narediti osnovne avtomatizacije. Matjažev glavni problem pri krmiljenju plinske peči je bil termostat, ki se je nahajal v dnevni sobi, kjer je tudi krušna peč. Kadarkoli je v njej gorelo, je bil termostat brez pomena, saj peč hitro dvigne temperaturo v sobi. In tako se je hitro zgodilo, da je bilo celotno stanovanje mrzlo, dnevna soba pa topla. Z avtomatizacijo je Matjaž poskrbel, da temperaturno tipalo v dnevni sobi zazna prižgano krušno peč in za referenčno sobo vzame neko drugo sobo, kjer krušna peč nima vpliva. Tako preostale sobe niso več hladne, v dnevni sobi pa termostatski ventili na radiatorjih poskrbijo, da ti ostanejo hladni, saj prostor greje krušna peč.
Podatki iz vremenske postaje NETATMO, ki se uporabijo za nadzor ogrevanja.
Matjaževa pametna hiša je vedno razvijajoč sistem, zato ima še veliko idej, kako vse skupaj nadgraditi. Naslednji del te konfiguracije bo prenos krmiljenja zunanjih žaluzij in luči na Home Assistant. Kar je dobro pri tem, je to, da sistem Home Assistant omogoča zares široko paleto različnih integracij in je tako rekoč mogoče priključiti ter krmiliti skorajda vsako pametno napravo. Tudi investicija je izredno majhna in ni treba vsega kupiti naenkrat. Glede na to, da gre pri tem v bistvu za hobi, tudi Matjaž snuje naslednje korake takrat, ko ima čas in sistem gradi počasi. Ravno zaradi tega je njegova pametna hiša še vedno hibridna, saj nekatere stvari še vedno krmili prek oblaka proizvajalca, druge pa so že povsem v domačem omrežju.
Res pa je, da je samega upravljanja v bistvu zelo malo, saj narejene avtomatike poskrbijo, da se stvari odvijajo samodejno. No, še največkrat zjutraj v spalnici otroci pokličejo: »Hey Siri, bedroom light!« S tem se zunanja žaluzije odpre in v prostor spusti dnevno svetlobo.
Od kod odločitev za pametno hišo in kako je potekala njena gradnja do današnje točke?
Pametna hiša je pri meni začela nastajati postopoma in spontano. Vse se je začelo ob prenovi stanovanja, ko sem moral prestaviti plinsko peč za ogrevanje in je bil obstoječi termostat predaleč od peči. Na spletu sem zato iskal mogoče rešitve in našel pametni termostat Netatmo. Hkrati sem dokupil tudi vremensko postajo istega proizvajalca. Kasneje so se temu pridružile tudi žarnice in pa Sonoff stikala za krmiljenje zunanjih žaluzij. Vse skupaj sem povezal s HomeKitom, tako da lahko vse upravljam tudi glasovno.
Seveda pa to ni dokončna rešitev, saj že delam na tem, da združim vse skupaj na Home Assistantu. Testno stvari že delujejo, za dokončno menjavo tehnologije v produkciji pa bo potrebnega še nekaj testiranja in nakupovanja posameznih naprav.
Na podlagi česa si se odločil za obstoječo rešitev?
Pretežno je bilo to podrejeno rešitvi posameznega problema. Najprej termostat, kjer sem poiskal primeren izdelek. Potem so v stanovanje postopoma prišle žarnice, po obisku Ikee. Na koncu pa sem se za Sonoff stikala odločil zaradi njihove razširjenosti in velike skupine uporabnikov, kar je zelo dobrodošlo, ko se srečaš s težavami. O Home Assistantu pa je bilo že napisanih toliko pohval, da skorajda ni bilo dileme o izbiri.
Koliko svojega časa v povprečju nameniš vzdrževanju in delovanju?
Zdaj ko vse skupaj deluje, se s tem praktično ne ukvarjam nič več. Ogrevanje deluje samodejno in poskrbi, da nam je vedno ravno prav toplo. Zunanje žaluzije se prilagajajo sončnemu vzhodu in zahodu ter poletnemu soncu, kar pa je vmesnega upravljanja, ga lahko opravimo prek vgrajenih tipk na steni.
Kako se s pametno hišo soočajo preostali prebivalci v hiši?
Zavedal sem se, da v hiši niso vsi tako navdušeni nad tehnologijami, kot sem sam, zato sem imel vseskozi v mislih tudi to. Vse, kar se da v hiši upravljati prek telefona, je moč upravljati tudi na klasičen način. Sicer pa se ve, kdo je odgovoren za vse skupaj, kadar kaj ne dela ravno po pričakovanjih.
Ali se ti je že zgodilo, da je kakšna ključna komponenta zatajila takrat, ko si jo najbolj potreboval?
Zelo redko se zgodi kaj takšnega, pa še to je večinoma posledica nedosegljivosti signala Wi-Fi. Termostat sicer lahko deluje tudi brez internetne povezave, saj ima samostojno oddajno enoto (tipalo), ki ga v bistvu upravlja. Električnim žaluzijam pa se zgodi, da se zjutraj pozabijo pospraviti ob sončnem vzhodu, če ravno v tistem času povezava ni delovala, vendar se to ne zgodi pogosto. Ampak to je že druga zgodba, zgodba domačega dežurnega omrežnega administratorja. Tudi Siri občasno zataji, saj jutranji globoki glas le stežka prepozna.
Smo vas prepričali?
Kdorkoli danes gradi novo hišo ali pa jo morda prenavlja, se srečuje z idejo o pametni hiši. Marsikdo takoj obupa nad idejo, ko vidi evrske številke. Gradnja in prenova hiše sta že tako in tako jama brez dna in dodaten velikanski strošek je za marsikoga nesprejemljiv, še posebno, ker gre v resnici za luksuz. Pa gre res le za to? Ali pa gre morda na dolgi rok tudi za prihranke energije in denarja?
Hiša, ki se zna zasenčiti ob močnem soncu poleti, bo zagotovo prihranila nekaj energije, ki je sicer potrebna za ohlajevanje. Prav tako pozimi s pametnim reguliranjem ogrevanja v kombinaciji z zunanjimi senčili prihranimo energijo za ogrevanje. Vse to je še posebej dobrodošlo pri nizkoenergijskih hišah.
Pri kom bo morda odtehtala že ideja o tem, da lahko vedno preveri stanje v hiši tudi, ko ga ni doma. So vse luči ugasnjene, je štedilnik izključen itd.? Ali pa morda luči, ki jih je mogoče nastaviti točno tako, kot si v dani situaciji zaželiš: samo nekatere prižgane z določeno močjo, ponoči minimalna osvetlitev hodnika ali pa samodejno prižiganje.
Nekdo drug, kot, recimo, Nejc, bo vesel vseh možnosti avtomatizacije, ki jih nudi pametna hiša in bo vse, kar se zdi koristno, tudi avtomatiziral. Zakaj bi torej vsak dan delal eno in isto, če pa lahko to naredi elektronika sama od sebe?
Prav vsi lastniki, ki smo jih povprašali o njihovih pametnih hišah, so z njimi izredno zadovoljni, tudi Miha – kljub slabi začetni izkušnji. In kar je morda še najpomembnejše, tudi njihove partnerice niso imele večjih pripomb na samo delovanje, kar pomeni, da so pametne hiše narejene dovolj dobro, da tudi netehnični uporabniki nimajo dodatnega dela.
Malo se je vsem lastnikom zataknilo le pri popisu vseh avtomatizacij, ki jih njihova pametna hiša premore. Toliko stvari je namreč avtomatiziranih, da se velikokrat sploh ne zavedajo, kaj vse poteka samodejno.
Ne glede na to, ali se je lastnik lotil pametne hiše sam ali pa mu jo je izdelalo zunanje podjetje, pa je vsem skupno to, da želijo vso prilagodljivost tudi v prihodnosti. Ljudje se spreminjamo, naše navade se spreminjajo, zakaj bi bili torej v domači hiši tako zelo omejeni pri uporabi? Smo prestavili stol za branje v dnevni sobi in nimamo stikala za prižig luči v bližini? Ni problema, ob pomoči pametne hiše to lahko rešimo precej hitro.
Na trgu je veliko različnih rešitev. Nekatere se osredotočajo na centralizirano upravljanje, druge na decentralizirano. Nekatere so namenjene novogradnjam, mnoge pa vgradnjam v obstoječo električno napeljavo.
Od vas je odvisno, za kaj se boste odločili. Eno pa je zagotovo: vgradnja pametne hiše je odločitev na dolgi rok. Ne popuščajte hipnim rešitvam, ki vam bodo v prihodnosti morda povzročile veliko težav.