Kako se ga lotiti?
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Naprave NAS (kratica pomeni Network Attached Storage) so pravzaprav računalniki oziroma kar strežniki. Njihova temeljna naloga je, da nam po omrežju strežejo prostor na vgrajenih diskih. Do tega prostora pa lahko pridemo iz vseh naprav, ki jih imamo priključene v omrežje – sem spadajo tako stacionarni računalniki kot tudi prenosniki, priključeni brezžično, vse bolj pa tudi druge pametne naprave. Seveda sodijo sem pametni telefoni in tablice, a tudi pametni televizorji (ali večpredstavni podaljški), pametni radii in spletne (oziroma varnostne) kamere. Verjamemo, da se bo v prihodnosti takih naprav nabralo še kaj.
Vmesnik podjetja Synology je sicer dosegljiv prek spletnega brskalnika, a še najbolj spominja na oddaljeno namizje.
Najosnovnejši taki strežniki imajo prostora za en disk, a jih načeloma ne priporočamo. Diski »crkujejo«, saj veste. Vedno. Najbolje je začeti pri modelih, v katere lahko vgradimo dva diska, da je varnost večja. Za zmogljivejše modele pa se seveda odločamo po potrebi.
Pri NASih z več diski se ti združijo v polje, osnovni namen tega je redundanca – pri dveh diskih (t. i. zrcaljenje ali »mirroring« oz. RAID 1) imamo vse podatke podvojene, tako jih ob odpovedi enega diska ne izgubimo, saj so še vedno zapisani na drugem. Pri tem imamo toliko prostora, kolikor je velik manjši disk (v praksi načeloma vgrajujemo enako velike diske). Lahko seveda nastavimo, da se izkoristi prostor na obeh diskih (RAID 0 ali JBOD), a izgubimo redundanco, se pravi varnost. Tega nikakor ne priporočamo.
Kot smo zapisali, imajo osnovne naprave prostora za dva diska. To pomeni, da lahko pri njih v praksi računamo na 2 ali 3 TB prostora, seveda odvisno od tega, za kakšne diske se odločamo. Ta trenutek veljajo notranji diski, veliki 2 TB, slabih sto evrov, 3 TB diski pa okoli 140 evrov. Za tiste, ki so (oziroma smo) nekoliko zahtevnejši, bo še boljša izbira NAS, ki ima prostora za štiri diske. Najzahtevnejši (predvsem profesionalni uporabniki) pa lahko posežejo tudi više, denimo po modelih s šestimi, osmimi ali celo več diski.
Poudariti velja, da čeprav nas NAS lahko obvaruje pred pokvarjenim diskom (enim, včasih celo dvema), to še zdaleč ni celovita varnostna rešitev. Odpoved diska je resda razmeroma pogost pojav, a hitro odpove tudi krmilnik, ki skrbi za polje RAID. V tem primeru lahko podatke morda rešimo z uporabo naprave istega izdelovalca, a ni nujno, da uspe. Če ostanemo pri fizičnih težavah, lahko omenimo vsaj še kak požar ali vlom – če imamo strežnik NAS na vidnem mestu, ga bo nepridiprav bržkone ukradel (seveda skupaj s računalnikom). Navsezadnje se lahko zgodi (res!), da hkrati odpove več diskov; potem bomo ostali brez podatkov, ki so bili zapisani na njih.
Grozi tudi nevarnost programske narave. Lahko se nam namreč zgodi, da se fotografije sicer pridno prenašajo na NAS, a pri tem ne opazimo, da je pri samih datotekah prišlo do napake. To se lahko zgodi pri slikah JPEG – čeprav je datoteka navzven videti povsem korektna, ima ob odprtju nenavadne črte (to se je pred kratkim dogodilo tudi nam). Ne nazadnje – če se nam kak zlonamerni program spravi brisat datoteke iz računalnika, se lahko zgodi tudi, da se loti še skupnih map, ki so sicer na NASu, a imamo do njih dostop tudi iz računalnika.
Na koncu pa je seveda tudi tu najšibkejši člen računalništva – človek. Sami lahko pomotoma kar hitro izbrišemo pomembne datoteke ali pa jih prepišemo v napačno smer – torej starejše prepišemo čez nove. Seveda ni nujno, da to naredimo sami, hitro lahko to naredi tudi kdo drug. Ali pa lahko kdo, recimo otrok, potegne napravo NAS na tla – diski niso ravno zadovoljni, če jih med vrtenjem doleti kaj takega.
Sploh pa – varnostne kopije so točno to – kopije podatkov, shranjene ločeno od prvotnih. Dobra praksa je, recimo, raba NASa za hrambo vsega, od pomembnih dokumentov pa do nepomembnih glasbenih in video datotek, s tem da res ključne stvari redno prekopiramo še na kako drugo mesto. Torej še na kak zunanji disk (praktično vsi strežniki NAS imajo vmesnike USB 2.0, če ne kar 3.0 ali celo eSATA za priklop zunanjih naprav), lahko pa tudi kam v splet (storitve Dropbox, Skydrive, Gdrive). V idealnem svetu bi imeli seveda en NAS za osnovno hrambo, še kakega v drugem nadstropju za varnostno kopijo, vse skupaj pa bi se redno kopiralo še na kako tretjo lokacijo, po možnosti zunaj dosega naravnih katastrof (požarov, poplav in podobno). Toda tega se, vsaj doma, v resnici (še) ne gremo.
Pri cenejših modelih moramo za vgradnjo diskov odstraniti del ohišja, za to moramo napravo izključiti. Boljši modeli pa uporabljajo nosilce za diske, ki jih lahko zamenjamo ob delujoči napravi.
Varnost ni vse
Poleg prostora, ki nam ga ponudijo NASi, in nekoliko boljše stopnje varnosti (v primerjavi s posameznimi zunanjimi diski), se spoznajo še na marsikaj drugega. Tudi v osnovne modele so vgrajeni medijski strežniki za neposredno predvajanje večpredstavnih vsebin. To sta lahko iTunes strežnik, s katerim imamo na napravi vso svojo glasbo, ki jo lahko predvajamo iz katerihkoli drugih naprav v stanovanju (od iPhonov pa do računalnikov in celo nekaterih pametnih radijev). Podobno deluje tudi strežnik DLNA (Digital Living Network Alliance), le da je ta namenjen predvsem video datotekam, podpira pa ga večina novih televizorjev.
Zelo koristna zna biti tudi možnost prenosa datotek Torrent neposredno na NAS, ki nam omogoča, da imamo računalnik med »torrentanjem« ugasnjen. Koristno, saj NASi potrebujejo razmeroma malo energije (pri modelih z dvema diskoma se giblje poraba nekje med 10 in 20 W, odvisno od dejavnosti) in so dokaj tihi. Uporabna je tudi funkcija »Wake on LAN«, ki omogoča, da napravo programsko prebudimo, ko jo potrebujemo, lahko pa nastavimo tudi urnik delovanja. Vse več izdelovalcev ponuja tudi povezane oblačne storitve, s katerimi lahko prek spleta pridemo do podatkov, ki jih imamo na napravi. Podobno kot pri zmogljivejših usmerjevalnikih imajo tudi NASi vgrajene tiskalniške strežnike, s čimer lahko tiskalnike, ki imajo sicer le vmesnik USB, uporabljamo prek omrežja.
Vmesniki USB so kar standardni, boljše naprave imajo že vmesnike USB 3.0, velikokrat pa tudi kak vmesnik eSata.
Še več NASi ponujajo zahtevnim uporabnikom – od domačih zanesenjakov do velikih pisarn in podjetij. Prevzamejo lahko vlogo marsikaterega klasičnega strežnika v delovnem okolju, ne nazadnje jih skoraj vedno poganja prirejena različica Linuxa. Namestimo oziroma nastavimo lahko strežnike VPN in LDAP, strežnike za elektronsko pošto in spletne strani, vključimo DNS in DHCP za krajevno omrežje. Veliko naprav omogoča tudi šifriranje podatkov za dodatno stopnjo varnosti. Pri vseh lahko določimo več različnih uporabnikov in skupin, tem pa dodelimo različne pravice za posamezne mape in funkcije.
Polja RAID
Kratica RAID označuje redundančno polje posameznih diskov (Redundant Array of Independent Disks), kjer se več diskov programsko združi, ti pa se računalniku (oziroma drugim napravam) prikažejo kot en velik disk. Različne sheme oziroma arhitekture teh polj poimenujemo s številkami (RAID 1, RAID 5 itd.). Posebno mesto ima kratica JBOD (Just a Bunch Of Disks), ki ne ponuja redundance.
RAID 0 je prva oblika, ki pa je za okvir tega članka neuporabna – gre namreč za vzporedno pisanje na dva diska (lahko tudi več), kar zveča hitrost pisanja in branja, obenem pa tudi podvoji (pri dveh diskih) možnost popolne izgube podatkov. Naslednji, RAID 1, je že primernejši, v tem primeru se vsi podatki hkrati, podvojeno, zapisujejo na dva diska.
Shema delovanja različnih tipov polj RAID.
Naslednji korak je RAID 5, ki ponuja zadovoljivo stopnjo zaščite ob razmeroma dobrem izkoristku diskovnega prostora. Zanj potrebujemo vsaj tri diske, v polju pa se za redundanco porabi en disk. Če imamo torej tri diske po 2 TB, bomo imeli prostora za 4 TB podatkov (torej dva diska), 2 TB (tretji disk) pa bosta namenjena zaščiti. Pri tem pa seveda lahko »odleti« katerikoli izmed treh diskov, a bo še vedno vse OK. Ta oblika je najprimernejša za polja s štirimi diski, kjer je prva potreba po prostorski izkoriščenosti, šele nato zaščita podatkov. Pri večjih diskih (od 1 TB in navzgor) se namreč izkaže, da je ob vnovični gradnji polja (ko en disk izpade in ga zamenjamo z novim) zaradi množičnega pisanja in branja po diskih zelo velika nevarnost, da med tem neha delovati še eden izmed preostalih diskov. Kar se konča tragično.
Varnejša oblika je RAID 6, ki je procesorsko sicer zahtevnejši od RAID 5, a ponuja dva diska redundance – tudi če odpovesta dva diska naenkrat, sistem še vedno deluje. Seveda imamo ob tem še za en disk manj prostora. To vrsto polja lahko uporabimo že s štirimi diski, so pa pripravna tudi za večje število (pet, šest) diskov.
Nekatera podjetja imajo lastne rešitve, denimo Synology, ki poleg znanih RAID ravni pozna še lastni SHR (Synology Hibrid Raid). Prednost slednjega je možnost uporabe različno velikih diskov – v praksi razdeli diske na manjše segmente in med njimi ustvari več navideznih polj. Podobne rešitve poznajo tudi drugi, denimo podjetje Netgear s svojo tehnologijo X-RAID, prvak na tem področju pa je bilo podjetje Drobo, a svojih izdelkov ne prodaja pri nas.
Kaj točno?
Največja omejitev NASov, vsaj v primeru domačih uporabnikov, je cena. Praviloma so naprodaj brez diskov (izjema so naprave Buffalo, ki so posledično tudi nekoliko dražje), cene pa se začnejo pri dobrih sto evrih. Če pri cenejši naprav vračunamo še ceno dveh diskov, smo takoj pri 300 in več evrih. Po našem mnenju to ni pretirano, a verjamemo, da veliko uporabnikov raje ostane pri enostavnem zunanjem disku (ki mu za varnost pomembnejših dokumentov dodajo še kak Dropbox).
Zmogljivejše naprave so seveda še bistveno dražje. Če želimo tako za štiri diske, bomo morali odšteti vsaj kakih štiristo evrov, spet brez diskov. Od tam cene rastejo z roko v roki z zmogljivostjo. Profesionalni modeli sežejo do približno sedemsto evrov (pri modelih s prostorom za štiri diske), nekoliko več veljajo enote, namenjene za vgradnjo v strežniške omare (1U), tam si lahko omislimo tudi redundančne napajalnike in podobno. Zmogljivost za nezahtevne uporabnike niti ni pomembna – hitrosti sicer niso pretirane, a bo tudi tistih 50 MB/s pri branju in 40 MB/s pri pisanju, kolikor približno zmorejo osnovnejše naprave, dovolj. Pri poslovnih modelih se te hitrosti gibljejo nekje čez 100 MB/s. Ob prvem prenosu večje količine podatkov bomo kar čakali, kasneje pa so tudi nižje hitrosti dovolj visoke, da lahko neposredno iz naprav predvajamo tudi film visoke ločljivosti.
Synology DS-212j
Pri zadnjem preizkusu pred slabim letom dni smo opazili kar nekaj razlik med posameznimi modeli, seveda pa je veliko pogojeno tudi s ceno naprave. Pri vstopnih modelih, namenjenih domačim uporabnikom, moramo za vgradnjo ali zamenjavo diskov razstaviti ohišje (to je razmeroma enostavno, večinoma gre le za par vijakov) – tega pri vklopljeni napravi ne smemo početi. Boljše naprave pa imajo sistem nosilcev, kar olajša menjavo diskov, to lahko praviloma opravimo tudi pri vklopljeni napravi. Nekaj razlik je seveda tudi pri hitrostih, čeprav so te pomembne predvsem pri večjemu številu uporabnikov in pri bolj množičnem prenosu datotek.
Kar velike razlike pa so pri nadzornih programskih vmesnikih različnih znamk. Te lahko v grobem razdelimo v dve skupini: vmesnik podjetja Synology na eni ter vse druge na drugi strani. Z izjemo Synologyja je povsod v rabi spletni vmesnik (velikokrat je na voljo tudi dostop prek SSH), ki spominja na vmesnike usmerjevalnikov in podobnih omrežnih naprav. Med posameznimi segmenti se torej pomikamo znotraj menuja oziroma zavihkov.
Synology DS-413
Glede na to, da bomo največ časa v teh vmesnikih preživeli pri prvotni namestitvi, so dovolj prijazni, a se nam je kljub vsemu najbolj prikupila prej omenjena rešitev Synologyja. Gre za t. i. DSM (DiskStationManager), ki je prirejena različica Linuxa. Do vmesnika sicer pridemo s spletnim brskalnikom, a deluje kot oddaljeno namizje. Še najbolj nas je spominjal na kako različico Linuxa, denimo kak starejši Ubuntu. Na namizje si lahko po želji dodajamo bližnjice do programov in menujev, v zgornjem desnem vogalu počivajo ikone stanja. Največja prednost je v tem, da imamo vse menuje in programe v svojih oknih, s katerimi lahko delamo hkrati. Vgrajeno je središče za nameščanje novih programov, ki jih dobimo prek spleta – teh je presenetljivo veliko, zaradi dejavne skupnosti pa si jih lahko obetamo še več.
Domačim, manj zahtevnim uporabnikom smo tako lani priporočili Synologyjevo napravo DS-212j, ki je še naprodaj, v tem času pa se je tudi nekoliko pocenila (s takratnih 190 evrov na 160 evrov). Še vedno gre za odlično napravo, a se poslavlja, slabost zna biti to, da ne podpira diskov, večjih od 3 TB (čeprav so diski 4 TB trenutno še pregrešno dragi). Dobra izbira so tudi naprave podjetja Buffalo (denimo Cloudstation Duo), te imajo najprijaznejše aplikacije za mobilne naprave iPhone in Android.
Zahtevnejši uporabniki, ki potrebujejo več prostora, bodo sicer sami najlaže izbrali napravo po svojih potrebah – tudi na zadnjem testu nismo podelili zlatega Monitorja. Domačim uporabnikom bi morda priporočili Synologyjev novi DS-413, ki ponuja za ceno 400 evrov kar veliko. Še nekoliko cenejši je Qnapov TS-412, ki ga dobimo že za dobrih 350 evrov. Te naprave so zelo dobra izbira za tistega, ki potrebuje predvsem prostor. Višje po cenovni in zmogljivostni lestvici bodo posegli uporabniki z bolj specifičnimi željami, predvsem potrebami po višjih hitrostih in več poslovnih funkcijah.
Qnap TS-412
Največji zanesenjaki pa si seveda lahko podobno napravo naredijo tudi sami – tudi o tem smo že pisali. Lahko uporabimo navaden računalnik (po možnosti kak starejši, ki se nam kje valja), možnost pa je tudi sestava namenskega z varčnejšo strojno opremo. Tu veliko uporabljajo Intelove procesorje Atom (te uporabljajo tudi zmogljivejši NASi), za operacijski sistem pa najlaže kar Linux (v tem prostoru je sicer na voljo tudi Microsoftov Windows Home Server, a se poslavlja). Menimo, da je namenska naprava NAS kljub vsemu odlična izbira, saj ponuja dobro razmerje med ceno, dostopnostjo, varnostjo in enostavnostjo rabe. Če ne drugega, imamo v našem podjetju ta hip kar štiri take naprave, pa tudi pri naših piscih se jih najde nekaj.