Kako Silicijeva dolina ruši demokracijo

Internet obožuje posrečene neologizme, sploh če ujamejo nameravani podton ali nazorno opisujejo nov trend. Leta 2013 je kolumnist Adrian Wooldridge skoval izraz, ki je zajel oboje. V članku za revijo Economist je opozoril na grozeči techlash, po slovensko mogoče tehnopunt, upor proti bogatim in vplivnim iz Silicijeve doline.

Bryan Gardiner, MIT Technology Review

Tehnopunt bi lahko vzplamtel zaradi vse izrazitejšega zavedanja javnosti, da ti suvereni kibernetičnega prostora niso dobronamerni znanilci svetle prihodnosti, za kakršne se razglašajo.

Wooldridge resda ni natančno napovedal, kdaj naj bi izbruhnil tehnopunt, vendar danes ni mogoče zanikati, da se je javno mnenje o velikih tehnoloških družbah in njihovih voditeljih res dramatično spremenilo – in se neizpodbitno še vedno spreminja. Ne glede na vaše mnenje o privržencih Elona Muska na platformi X panoga in njeni direktorji verjetno niso na vrhu seznama najbolj priljubljenih imen, če se v boju proti njim združita demokratski in republikanski senator, namreč Elizabeth Warren in Lindsey Graham.

»Ruši ali pa boš porušen, bodi hiter in delaj napake, raje prosi za odpuščanje kot dovoljenje.«

Seveda že od nekdaj obstajajo kritiki popolnoma otipljivih izpadov in zlorab, ki izvirajo iz Silicijeve doline, kljub temu pa so v zadnjih dveh desetletjih številne nezadovoljne glasove omalovaževali kot nerganje zakrknjenih starokopitnežev in sovražnikov napredka ali pa so jih udušili glasnejši in veliko številčnejši glasovi tehnooptimistov. Danes se ravno ti kritiki (skupaj s številnimi novimi) spet vmešavajo v prepir, oboroženi z možnostjo objavljanja na internetu, s pisanjem kolumn in vse pogosteje tudi z založniško pogodbo za knjigo.

Med zadnjimi novostmi cvetočega žanra tehnopunta sta dve deli – The Venture Alchemists: How Big Tech Turned Profits into Power (Tvegani alkimist: Kako so velike tehnološke družbe dobiček pretvorile v moč) avtorja Roba Lalka in The Tech Coup: How to Save Democracy from Silicon Valley (Tehnološki prevrat: Kako demokracijo rešiti pred Silicijevo dolino) avtorice Marietje Schaake – služita kot odličen opomnik, zakaj se je vse skupaj sploh začelo. Knjigi opisujeta vzpon panoge, ki svoje bogastvo in moč brez primere vse pogosteje izrablja za spodkopavanje demokracije. Povesta pa tudi, kaj lahko storimo, da bi si vnovič priborili nekaj te moči in vpliva.

Lalka je predavatelj poslovnih ved na univerzi Tulane in njegova knjiga The Venture Alchemist se osredotoča na to, kako je majhna skupina podjetnikov veliko tvegala s peščico novih zamisli in tako pridobila nepredstavljivo bogastvo ter velik vpliv. Imena teh polbogov disrupcije so verjetno znana vsem z internetno povezavo in vsaj bežnim zanimanjem za Silicijevo dolino, a Lalka svojo knjigo kljub temu začne s stranjo z njihovimi (večinoma) mladimi in (večinoma) smehljajočimi se obrazi.

Na uvodni strani so natisnjene fotografije slavnih ustanoviteljev Marka Zuckerberga, Larryja Paga in Sergeya Brina, tveganih kapitalistov Keitha Raboisa, Petra Thiela in Davida Sacksa, nekoliko bolj hecne trojke, v kateri so osramočeni nekdanji direktor Uberja Travis Kalanick, strasten evgenik in razvpiti oče Silicijeve doline Bill Shockley (treba je dodati, da je umrl leta 1989) in nekdanji vlagatelj ter bodoči podpredsednik Združenih držav Amerike J. D. Vance.

Lalka je s to mešanico tehnoloških velikanov, njihovih zgodb o vzponu in medsebojnih odnosov posrečeno pojasnil, kako je miselnost, značilna za Silicijevo dolina, postala nekaj vsakdanjega ne le v kalifornijskem okrožju Santa Clara, temveč tudi prevladujoče stališče do uspešnosti in inovacij po vsej Ameriki.

Takšen pristop do poslovanja, običajno ozaljšan s kopico nelagodje vzbujajočega novoreka – ruši ali pa boš porušen, bodi hiter in delaj napake, raje prosi za odpuščanje kot dovoljenje – je pogosto lahko zgolj krinka, pod katero se po mnenju Lalka skriva mračnejši, bolj avtoritaren etos.

Eden od devetih podjetnikov v knjigi, Peter Thiel, je zapisal, da ne verjame več, da sta svoboda in demokracija združljivi ter da je konkurenca (v poslu) za izgube. Mnogi od druge deveterice pa menijo, da je ves tehnološki napredek vrojeno dober in si je treba za vsako ceno prizadevati zanj, tudi če je sam sebi namen. Nekaj jih tudi verjame, da je zasebnost zastarel koncept ali celo iluzija in da bi njihova podjetja morala imeti proste roke pri kopičenju naših osebnih podatkov ter kovanju dobička z njimi. Predvsem pa so ti možje prepričani, da njihove nove moči in vpliva ne bi smeli zavirati niti vlada in zakonodajalci niti kdorkoli drug, ki bi jim rad postavil vsaj nekaj omejitev, je dodal Lalka.

Od kod pravzaprav izvirajo takšna prepričanja? Lalka izpostavlja ljudi, kot sta pokojna zagovornik svobodnega trga, ekonomist Milton Friedman, ki je, kot je dobro znano, trdil, da ima podjetje le eno družbeno odgovornost, in sicer povečevati dobiček, in Ayn Rand, avtorica, filozofinja in junakinja nerazumljenih najstnikov povsod po svetu, ki je sebičnost poskušala prevrednotiti v čednost.

To je rahlo reduktivna in ne povsem izvirna razlaga libertarnih nagnjenj Silicijeve doline. A v resnici je pod črto pomembno, koliko teh 'vrednot' se je uspešno prijelo v načinu poslovanja podjetij, ki so jih ti možje ustanovili in financirali – podjetij, ki danes vplivajo na to, kako se sporazumevamo, kako delimo in beremo novice in celo, kako si predstavljamo svoje mesto na svetu.

The Venture Alchemist najprepričljiveje opisuje zgodnje obdobje in sporne dogodke, ki so zaznamovali te mlade podjetnike, oziroma v številnih primerih preprosto ponazarja, kakšni so že od nekdaj. Lalka je temeljit in natančen raziskovalec, kar dokazuje tudi 135 strani opomb v knjigi. In čeprav so skoraj vse te zgodbe že objavili v drugih knjigah in člankih, mu jih je uspelo osvetliti z drugega zornega kota in odpreti drugačen vpogled ob pomoči virov, kot so študentski časopisi in dokumenti, ki so pricurljali v javnost.

Knjiga še posebej učinkovito spodkopava mit, da so vsi ti podjetniki bili nekakšni nadarjeni jasnovidci in so videli (ter vlagali v) prihodnost, ki je preostali preprosto nismo zmogli razumeti ali napovedati.

»Silicijeva dolina je v marsičem postala antiteza tega, kar so si zamislili njeni pionirji.«, Marietje Schaake

Seveda, Thiel je že na začetku vlagal v Facebook, kar se je izkazalo za izjemno pametno, vendar je naredil tudi nekaj dragih napak. Kot je izpostavil Laika, je Thielov sklad Founders Fund prodal več deset milijonov Facebookovih delnic, ko so začele kotirati na borzi, in Thiel osebno je svoj lastniški delež leta 2012 zmanjšal s poltretjega odstotka na manj kot 0,000004 odstotka slabo desetletje pozneje (približno v istem času, kot je Facebook dosegel bilijonsko tržno vrednost). Če dodate še njegove objektivno gledano porazne stave v letih 2008 in 2009 ter pozneje, ko je dejansko špekuliral proti enemu najdaljših obdobij bikovskega trenda v zgodovini, pa ugotovite, da ni prerok, temveč prej ideolog, ki se mu je veliko tveganje nekajkrat obrestovalo.

Skozi vso knjigo Lalka ponavlja, da so besede pomembne. Tudi sicer uporablja veliko izjav teh podjetnikov, da bi izpostavil njihovo dvoličnost, ustrahovanje, otročje nasprotovanje, mimogrede izrečene rasistične pripombe in tudi neprikrit pohlep in samozaverovanost. Milo rečeno, nam ne naslika ravno laskave podobe.

Namesto da bi Lalka preprosto pustil, da te besede in dejanja govorijo sami zase, pogosto začuti potrebo, da se vmeša s svojimi lastnimi in bralce okara, naj ne kažejo s prstom in teh mož ne presojajo prestrogo, pa čeprav je opisal toliko njihovih prestopkov. Naj to počne v imenu objektivnosti ali preprosto zato, ker hoče bralce opomniti, da so ti podjetneži zapletene in kompleksne osebnosti, ki so sprejemale zahtevne odločitve, v vsakem primeru ne dosega želenega učinka.

Lalka ima namreč izdelano lastno mnenje o vedenju teh podjetnikov in tega niti ne poskuša skriti. V knjigi celo zapiše, da je Kalanickovo mačistično in dominantno vodenje Uberja za vsako ceno skoraj kot posilstvo, kar ni najbolj posrečena primerjava, če želiš biti nepristranski arbiter. In če bi bralce res rad prepričal, naj na te može pogledajo v drugačni luči, bi jim moral ponuditi tudi dovolj razlogov za to. Dopovedovanje, naj ne sodijo, temveč raje opazujejo, se zdi še slabše od izmikanja. Zdi se, kot da krivi žrtev – kot da smo bralci nekako enako krivi kot oni, ker uporabljamo njihove platforme in jim nasedamo, ko sami sebe razglašajo za legende.

Razočaranje je tudi plaz puhlic, s katerim se knjiga zaključi. »Tehnologije prihodnosti bo treba razvijati premišljeno, etično in previdno,« zapiše Lalka, potem ko je na 313 straneh bralcem ponazarjal, kako so ti podjetniki načrtno ignorirali vse tri prislove in raje zgradili mogočne stroje za ustvarjanje bogastva, ki delijo ljudi, motijo našo pozornost in vohunijo za nami. Morda samo jaz razmišljam tako, a takšno obnašanje se mi zdi zrelo ne le za obsojanje, temveč tudi za ukrepanje.

Kaj torej storiti s skupino mož, ki očitno niso zmožni resne samorefleksije, mož, ki neizpodbitno verjamejo v svojo lastno veličino in brez zadržkov odločajo v imenu milijonov ljudi, čeprav jih ti niso izvolili in ne spoštujejo nujno enakih vrednot?

Seveda bi jih morali omejiti s predpisi in z zakoni oziroma to storiti z njihovimi podjetji. V knjigi The Tech Coup avtorica Marietje Schaake bralcem predstavi smernice, kako oblikovati takšne predpise, in bilanco, koliko vpliva in moči smo v zadnjih dveh desetletjih že predali velikim tehnološkim družbam.

Skupina NSO Group, na primer, je svoje zmogljivo vohunsko programje Pegasus prodala avtokratom, ti pa so ga uporabili za zatiranje uporov in nadzorovanje kritikov. Milijarderji zdaj dejansko sprejemajo odločitve o nacionalni varnosti v imenu ZDA in svoja družbena omrežja izrabljajo za desničarsko propagando in teorije zarote, kot to počne Musk s svojimi sateliti Starlink in omrežjem X. Podjetja za skupne prevoze svoje aplikacije spreminjajo v propagandna orodja in pobude za preklic zakonov, ki jim ne dišijo, ter vanje vlagajo stotine milijonov dolarjev. Seznam takšnih primerov je dolg. Kot poudarja Schaakejeva, ta pretirana moč, ki večinoma ni povezana z odgovornostjo, vpliva na temeljna načela ameriške demokracije.

Skupina NSO Group je svoje zmogljivo vohunsko programje Pegasus prodala avtokratom, ti pa so ga uporabili za zatiranje uporov in nadzorovanje kritikov.

»Silicijeva dolina je v marsičem postala antiteza tega, kar so si zamislili njeni pionirji: namesto prvotnega odklanjanja vlade in države je začela prevzemati prav takšne funkcije, s poveličevanja svobode govora je prešla na cenzuriranje in reguliranje izražanja in zdaj ne graja več države zaradi njene prevelike vloge in zlorab, temveč to celo še poglablja z vohunskimi programi in nepreglednimi algoritmi,« je zapisala.

Schaakejeva je nekdanja evropska poslanka, zdaj pa direktorica mednarodne politike v središču za kibernetično politiko, ki deluje pri univerzi Stanford, in je v marsičem popolna kronistka o prilaščanju moči velikih tehnoloških družb. Poleg svoje strokovnosti na področju vodenja in tehnologije je Nizozemka, zato je imuna na izrazito ameriško bolezen očitnega enačenja skrajnega bogastva in vpliva, ki ga to prinaša, s krepostjo in z inteligentnostjo.

Odpornost na različne silnice Silicijeve doline, ki izkrivljajo resničnost, ključno vpliva na zmožnost avtorice, da razkrinka številne neumestne utemeljitve in sebične rešitve, ki jih predlagajo sami direktorji tehnoloških družb. Schaakejeva razume, ko nekdo, kot je Sam Altman, vodja OpenAI, pride pred kongres in prosi za zakonodajo o umetni inteligenci, v resnici prosi, naj ustvari zakonodajni varnostni jarek med njegovo družbo in zagonskimi podjetji, ki bi jo lahko ogrozili, in da se za to ni odločil iz srčne želje po prevzemanju odgovornosti ali državnih varovalkah.

Tako kot Shoshana Zuboff, avtorica knjige The Age of Surveillance Capitalism (Doba nadzornega kapitalizma), je tudi Schaakejeva prepričana, da bi digitalno moralo živeti znotraj demokracije – to pomeni, da bi tehnologije morali razvijati v demokratičnih okvirih, ne obratno. Za to prilagoditev ponuja vrsto rešitev, od prepovedi nesporno protidemokratičnih tehnologij (kot so programska oprema za prepoznavo obraza in druga vohunska orodja) do sestavljanja neodvisnih ekip strokovnih svetovalcev kongresnikom (ki pogosto omagajo, ko poskušajo razumeti tehnologijo in poslovne modele).

Kot je mogoče predvideti, je sveže zanimanje za zakonodajo v zadnjih letih prav tako podžgalo upor, nekakšen tehnološki revanšizem, če si izposodimo izraz novinarja Jamesa Hennessyja. Poleg že znanih napadov, kakor je predstavljanje podpornikov tehnopunta kot nasprotnikov tehnologije (čeprav to niso), podjetja veliko denarja namenjajo lobiranju.

Nekateri tvegani kapitalisti, na primer soustanovitelj Linkedina Reid Hoffman, ki so veliko prispevali za predsedniško kampanjo Kamale Harris, so hoteli odstaviti predsednico zvezne komisije za trgovino Lano Khan, ker naj bi predpisi dušili inovacije (to ne drži) in namere po ustanovitvi podjetja (prav tako ne drži). In potem je tu seveda tudi Musk, ki je razred zase, ko gre za vpliv na Donalda Trumpa in vlado, s katero imajo njegova podjetja koristne naveze.

A vse te trditve o žrtvah in prizadevanjih, da bi se izognili uradnemu nadzoru, ne upoštevajo, da obstaja tudi ogromno in primerno vmesno območje med preprostim tehnološkim optimizmom in skepticizmom. Kot so izpostavili zunanji sodelavec New Yorkerja Cal Newport in drugi, je povsem mogoče podpirati inovacije, ki lahko pomembno izboljšajo naše življenje, ne da bi hkrati slepo verjeli, da je vsaka priljubljena novost dobra oziroma neizogibna.

Milijarderji zdaj dejansko sprejemajo odločitve o nacionalni varnosti v imenu ZDA.

Zakonska ureditev velikih tehnoloških družb bo imela ključno vlogo pri zagotavljanju pravičnejših razmer in osnovnih dolžnosti demokracije. A tako Lalka kot Schaakejeva nakazujeta, da bo še zahtevnejša in burnejša neka druga bitka; to je tista, v kateri bi odpravili zgrešeno logiko in cinično, sebično filozofijo, zaradi katere smo prišli do te točke, na kateri smo zdaj.

Kaj, če bi priznali, da nenehne disrupcije dejansko niso tako zelo ugodne ne za naš planet in ne za naše možgane? Kaj, če bi namesto 'ustvarjalne disrupcije' raje začeli poveličevati stabilnost in svoja prizadevanja raje preusmerili v popravljanje tega, kar je že pokvarjeno, da ne bi vesolju zadali še več udrtin? In kaj, če bi – dobro me poslušajte – priznali, da tehnologija mogoče le ni rešitev za vsako težavo, s katero se soočamo kot družba, in da inovacije ter tehnološke spremembe ne bi smele biti edino merilo ekonomske uspešnosti in kakovosti življenja, čeprav nedvomno prinašajo družbene ugodnosti?

Ko takšne zamisli ne bodo več zvenele kot radikalna stališča, temveč kot zdrava pamet, bomo vedeli, da je tehnopunt končno prinesel nekaj resnično revolucionarnega.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.