Kako ugasniti internet? Je to sploh mogoče?

Internet je v svojem tehnološkem bistvu otrok hladne vojne. Takrat so se Američani resno spraševali, kako bodo komunicirali v primeru uničenja telefonskega omrežja z jedrskim orožjem. Sistem komunikacije, ki poteka prek interneta, poenostavljeno temelji na podatkovnih protokolih, na internet priklopljenih računalnikih z edinstvenimi imeni/naslovi in s sistemom ponudnikov vsebin, do katerih ti računalniki dostopajo.

Tudi evropske države vedno bolj resno pogledujejo proti blokadam spleta.

Barbara Povše, vodja Registra domen, pojasnjuje: »Zavedati se je treba, da imajo ponudniki dostopa do interneta na voljo več različnih povezav, s katerimi zagotavljajo neprekinjeno delovanje v primeru izjemnih dogodkov (naravne katastrofe, nesreče zaradi človeškega dejavnika in drugo).« Dodaja, da je »skupnost, ki skrbi za delovanje interneta in svetovnega spleta, od začetka zgrajena na sodelovanju in povezovanju, kar se kaže tudi v primeru ruske invazije na Ukrajino. Češki nacionalni register CZ.NIC je ukrajinskemu registru pomagal z opremo in s povezljivostjo, določene servise in zaposlene pa so tudi fizično preselili v Prago, da so zagotovili varnost in nemoteno delovanje ukrajinske vrhnje domene, ki sta v kriznih trenutkih še kako pomembna.«

A čeprav je bil sistem spletne komunikacije zgrajen z mislijo na njegovo odpornost v času kriz, se po vsem svetu presenetljivo veliko držav in drugih akterjev odloča za ugašanje interneta iz različnih razlogov.

Internet in izpad elektrike

Tudi v primeru dolgotrajnih redukcij električne energije bo dostop do spleta omejen oziroma prekinjen. Slovenija ima v načrtu redukcij namreč predvideno tudi izklapljanje internetne infrastrukture zaradi zagotavljanja električne energije za kritično infrastrukturo, podrobnosti pa so državna tajnost.

KeepItOn (pustite vklopljeno) je globalna kampanja, s katero se mednarodna nevladna organizacija Access Now bori za delujoč internet in spremlja prekinitve dostopa do interneta po vsem svetu. Vodja kampanje, Felicia Anthonio, pojasnjuje, da so nekatere države po svetu nad konceptom izklapljanja interneta zelo navdušene. »Od začetka kampanje leta 2016 smo največ prekinitev dostopa do interneta zabeležili na ozemlju Indije, Irana, Sudana, Etiopije, Senegala, Sierre Leone, Zimbabveja, Gvineje in Malija,« našteva.

Indija že vrsto let predstavlja državo, kjer so izklopi interneta stvar digitalnega vsakdana. Razlogi za to so politični in tehnični, opozarja, saj »gre v primeru Indije za veliko državo, kar pomeni tehnološko in politično zelo pestro področje ter vodi v veliko število političnih institucij, ki lahko zahtevajo izklop interneta«. V Indiji so po sodbi vrhovnega sodišča vsi ukazi izklopa interneta javni, kar olajša beleženje izpadov. Iran po besedah Anthonijeve izklaplja predvsem dostop do družabnih omrežij v primeru protivladnih protestov, medtem ko v Etiopiji dostop izklapljajo v regijah, kjer potekajo vojni spopadi – najdaljši je v pokrajini Tigraj trajal dve leti.

V širšem smislu so razlogi za izklop dostopa do interneta politični. Države s tem ukrepom poskušajo zamejiti protivladne proteste, obveščanje volivcev pred volitvami in (presenetljivo) med maturitetnimi izpiti. Pravno podlago vlade oziroma predsedniki ponavadi iščejo v kriznih razmerah oziroma izklope dostopa povezujejo z državno varnostjo. Ena redkih držav, ki ima za izklop interneta neposredno pravno podlago, pa je Kazahstan. Vlada oziroma predsednik države ponavadi državnim telekomom z ukazom naroči izklop dostopa do interneta, ti pa se ponavadi ukazu uklonijo iz strahu pred izgubo državnega statusa in od oblasti ne zahtevajo sodne odločbe.

Izklop interneta se torej dogaja na razdalji med politiko in tehnologijo, kjer oba pola igrata svojo vlogo. Tehnološki vidik izgradnje omrežja lahko namreč izklop komunikacijskega omrežja olajšuje. Poleg tega se po svetu pojavlja vedno več političnih voditeljev, ki s pravnimi podlagami normalizirajo izklop omrežja.

Tehnološki vidiki ugašanja interneta

Če se najprej sprehodimo po tehnoloških vidikih ugašanja interneta, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kako je na določenem geografskem območju rešeno vprašanje fizičnih povezav do interneta. »Razlika med 'našim' in severnokorejskim omrežjem je v prvi vrsti način gradnje, kjer smo pri nas (in v večini svetovnih držav) že pri gradnji pazili na zagotavljanje povezljivosti v primeru delnih izpadov. Tako se ob pomoči več DNS-strežnikov in fizičnih povezav v primeru napake na enem mestu spletni promet preusmeri po drugi žici oziroma prek drugih DNS strežnikov,« pojasnjuje Barbara Povše z Registra in dodaja, »če bi hoteli v Sloveniji vzpostaviti podobno stanje, kot obstaja v Severni Koreji, bi morali najprej celoten spletni promet vseh ponudnikov preusmeriti skozi eno točko, na kateri bi nato ob pomoči požarnega zidu ta promet blokirali«.

Splet je prepleten s kabli za dostop do interneta.

Prav tehnologija gradnje je prva od pomembnih razlik med 'evropskim' oziroma 'ameriškim' internetom in internetom v represivnih državah, kjer se dogaja večina 'zatemnitev' največjega telekomunikacijskega omrežja. Anthonio iz nevladne organizacije Access Now dodaja, da so »v ZDA in Evropski uniji prej omenjene prakse težje izvedljive, tako s tehničnega vidika kot tudi s pravnega, čeprav v javnosti politiki občasno razmišljajo prav o uvedbi enostavnejšega mehanizma za gašenje interneta«.

Ključen pri delovanju interneta je tudi že prej omenjeni sistem DNS (t. i. domain name system), ki omogoča delovanje spletnih mest in informacijskih sistemov, ki potrebujejo spletno domeno. Z vidika Registra so vse domene enake, si pa predstavljam, da bi v primeru nedelovanja domene sistema, ki ga uporabljajo v zdravstvu, transportu, bančnem sistemu ..., to privedlo do veliko hujših posledic, kot če bi prenehala delovati spletna domena nekega medija oziroma nevladne organizacije. Register.si zato nosilcem 'pomembnejših' domen nudi posebno zaščito, t. i. zaklep domene, s katerim se prepreči zlonamerne ali neželene spremembe v bazi (npr. spremembo DNS-strežnikov ali nosilca).

Rekordno blokiranje dostopa do spleta

Tragičen rekord trenutno ima pokrajina Tigraj v Etiopiji, kjer so oblasti leta 2020 ugasnile dostop do interneta kot ukrep v času vojne, šele v začetku leta 2023 pa je v tej pokrajini spet mogoče dostopati do spleta. Na drugem mestu so regije Mjanmara, kjer so brez dostopa do spleta že več kot leto dni.

Tehnološki način ugašanja interneta' je povezan tudi z dodeljevanjem IP-številk, s katerimi se na internet priklopljene naprave sporazumevajo med sabo. Na tem področju je glavna organizacija IANA (Internet Assigned Numbers Authority), ki bi v teoriji zaradi hudih kršitev človekovih pravic oziroma drugih razlogov lahko 'izklopila' nacionalno domeno posamezne države. To bi pomenilo, da vsa spletišča in storitve, ki uporabljajo spletišča pod domeno .si, prenehala delovati. Govorimo o izredno teoretičnem primeru, saj IANA do danes tega ekstremnega ukrepa do zdaj ni nikoli uporabila niti pri najhujših državah kršiteljicah človekovih pravic.

Prav tako bi lahko na ravni državnega registra spletnih domen v teoriji zgodilo, da bi iz interneta izključili posamezno domačo domeno. Karikirano, če odgovornim na Registru ne bi bili všeč članki revije, ki jo ravnokar prebirate, bi se lahko zgodilo, da bi revija ostala brez spletnega podaljška – prenehali bi delovati spletišče, elektronska pošta in drugi sistemi, ki uporabljajo domeno monitor.si

Indija je na vrhu seznama držav, ki redno blokirajo dostop do interneta.

Res pa je, da Register.si vselej poudarja, da vsebine na spletni strani ne gre enačiti z domeno, ki je zgolj eden od naslovov, kjer se vsebina lahko objavi. Izbris domene je zaradi vsebine mogoč zgolj na podlagi odredbe sodišča, Register pa vselej poudarja, da je to skrajno nesorazmeren in neučinkovit ukrep.

S tehnološkega vidika je zanimivo tudi ugašanje interneta ob pomoči t. i. ozkih grl povezav – telekomunikacijskih kablov, ki pod vodo in zemljo povezujejo različna vozlišča po svetu. Kabel AAE-1 je dolg 25 tisoč kilometrov, povezuje pa Francijo, Italijo, Grčijo, Egipt, Savdsko Arabijo, Djibuti, Jemen, Oman, Združene Arabske Emirate, Katar, Pakistan, Indijo, Mjanmar, Malezijo, Tajsko, Hongkong, Vietnam in Kitajsko, pri čemer pa sploh ni najdaljši. Z rekordno dolžino več kot 45 tisoč kilometrov prvo mesto pripada kablu 2Africa, ki so ga začeli graditi leta 2020 in s katerim partnerji mrežijo države v Afriki ter Evropi.

Vseh globalnih internetnih podvodnih kablov je zaradi varnosti in redundance več kot 500. Zaradi prej omenjenih ozkih grl obstajajo posebno ranljive točke, katerih izpadi ogrožajo več deset svetovnih držav. Do takega izpada je lani prišlo v Egiptu na kablu AAE-1, zaradi izpada pa je škodo utrpelo več milijonov uporabnikov na Srednjem Vzhodu, v Afriki in Aziji. Izpad je trajal nekaj ur, v tem času so spletni promet odgovorni preusmerili po alternativnih povezavah. Egipt je ena od redkih izredno ranljivih točk globalnega internetnega sistema, saj se v tej državi križa več deset globalnih povezav, ki prenašajo več kot 15 odstotkov celotnega globalnega spletnega prometa.

Politični vidik ugašanja interneta

In če sta delovanje interneta in zagotavljanje (ali omejevanje) povezljivosti s tehničnega vidika relativno jasna in razumljiva, se na političnem področju zadeve vedno bolj zapletajo.

Felicia Anthonio iz nevladne organizacija Access Now izpostavlja primer francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je letos poleti kot odziv na proteste v Francij omenjal potrebo bo omejevanju dostopa do družabnih omrežij. Ko so ga nevladne organizacije in aktivisti pozvali k premisleku, je izjavil, da je to vsekakor razprava, ki jo bo treba opraviti. Podobno je izjavil evropski komisar za notranje trge, Thierry Breton, ki je pojasnil, da je arbitrarno blokiranje dostopa do interneta v najnovejšem svežnju zakonov DSA in DMA sicer prepovedano, da pa se ga EU članice lahko poslužijo v »ekstremnih« razmerah. Evropska komisija nam je pojasnila, da si Evropska unija sicer prizadeva za odprt dostop do spleta, ki skozi več zakonov uporabnicam in uporabnikom zagotavlja pravico dostopa do spleta in uporabe spletnih storitev.

Blokada v okviru EU

Nova evropska zakonodaja na tem področju državam članicam podeljuje moč zahtevka za sodno odločbo, s katero lahko članice posamezne zelo velike platforme oziroma spletne iskalnike začasno blokirajo, če ocenijo, da je ogrožena varnost državljank in državljanov oziroma če so ogrožena človeška življenja.

Podobno je v Sloveniji. Barbara Povše z Registra pojasnjuje, da se »blokade posameznih domen večinoma izvajajo s sodno odločbo. V Sloveniji se to dogaja na področju tujih iger na srečo in spletišč s ponaredki. Zahtevek za blokado ponavadi dobi pet največjih ponudnikov dostopa do spleta, kar pomeni, da spletišče ni blokirano za vse uporabnike v celoti, prav tako je tudi na blokiranih omrežjih tako blokado relativno enostavno zaobiti, saj je vsebina še vedno dostopna na spletu.« Ob tem še opozarja, da »vsebine na spletni strani ne gre enačiti z domeno, ki je zgolj eden od naslovov, kjer se vsebina lahko objavi. Izbris domene zaradi vsebine je zato mogoč zgolj na podlagi odredbe sodišča, Register pa vselej poudarja, da je to skrajno nesorazmeren in neučinkovit ukrep.« Register.si ob pomoči številnih tehničnih in organizacijskih ukrepov že 30 let zagotavlja varno, stabilno in neprekinjeno delovanje nacionalne vrhnje domene. Doslej uspešno, saj v vsem tem času niso zabeležili omembe vrednega incidenta.

Predstavniki urada vlade za informacijsko varnost in ministrstva za digitalizacijo so nam pojasnili, da pravna podlaga za ugašanje interneta v Sloveniji vsekakor obstaja, vendar morajo za to vladati krizne razmere (naravne nesreče, vojna). Takrat lahko vlada s sklepom določi ukrepe in omejitve ali prekinitve delovanja, povezane z zagotavljanjem javnih komunikacijskih omrežij ali storitev, ob naravnih in drugih nesrečah, razglašeni epidemiji v skladu s predpisi, ki urejajo javno zdravje, ali ob katastrofalnem izpadu omrežja, če je to potrebno zaradi odprave nastalih razmer. Do zdaj takega primera pri nas še nismo imeli.

Felicia Anthonio še opozarja, da ugašanje interneta ponavadi ne upraviči razloga za to ravnanje – države z ukinitvijo dostopa do interneta ne povečajo državne varnosti, ne zamejijo širjenja novic oziroma ljudem ne preprečijo, da bi se organizirali pred volitvami. Ravno nasprotno, z gašenjem dostopa vlada ponavadi naredi več škode kot koristi, ne samo v poslovnem smislu, temveč tudi zato, ker se ljudje znajdejo v komunikacijski temi in ne dobivajo svežih informacij.

Normalizacija nenormalnega

Lahko bi rekli, da se na področju ugašanja dostopa do interneta normalizira nenormalno stanje. Felicia Anthonio na tem področju vidi napredek od leta 2016, ko so pri Access Now prvič začeli sistematično spremljati to področje. »Vlade po vsem svetu so veliko bolj transparentne na področju svojih načrtov ugašanja dostopa do interneta, nekatere so se med našo kampanjo celo zavezale, da tega ne bodo več počele,« pojasnjuje in dodaja, da »je transparentnost delovanja vlad na tem področju prvi korak v pravo smer«.

Seveda to ne pomeni, da se škodljive prakse ne nadaljujejo, a po mnenju Felicie Anthonio se prakse ugašanja dostopa do interneta vedno bolj selijo v mlade države, ki še iščejo prave načine za razreševanje političnih kriz. Veliko vlogo igrajo tudi civilna družba in aktivisti, ki javno opozarjajo na te težave. Prav tako se je v zadnjih letih izboljšala tehnologija zaznavanja izklopov dostopa do interneta, kar olajšuje zaznavanje izpadov in merjenje njihove dolžine.

S spreminjajočo se naravo in z uporabo interneta se spreminjajo tudi prakse ugašanja oziroma omejevanja dostopa. Internet oziroma svetovni splet že dolgo časa ni več neomejen prostor, temveč postaja vedno bolj zaprt znotraj 'obzidanih vrtov' spletnih platform, ki se trenutno nahajajo v politični nemilosti.

Tudi Evropska komisija si z novimi regulatornimi okviri določa pristojnosti na področju pravic do izklopa dostopa do posameznih t. i. zelo velikih platform (VLOP – very large online platforms) v specifičnih situacijah. Sicer so ta nova pooblastila še vedno daleč od samovoljnega ugašanja dostopa do spleta, kot ga poznajo v Indiji in drugih problematičnih državah, a smo vseeno lahko do novih zakonodajnih predlogov že danes skeptični.

Tako je v praksi vedno manj razlik med dejanskim ugašanjem interneta in omejevanjem spletnih platform ter storitev, ki postajajo vedno bolj 'obvezne' in brez katerih si informacijske družbe ne znamo več predstavljati. Sicer je res, da ima ugašanje interneta veliko hujše in predvsem širše posledice kot omejevanje dostopa do določene platforme, a če uporabnik večino svojega časa preživi na platformi, razlik zanj skorajda ni.

Katere so zelo velike platforme (VLOP)?

Alibaba Aliexpress

Amazon Store

Apple AppStore

Bing

Booking.com

Facebook

Google Maps

Google Play

Google Search

Google Shopping

Instagram

LinkedIn

Pinterest

Snapchat

Tiktok

Twitter

Wikipedia

Youtube

Zalando