Kako osvojiti svet
Ne, ni me naenkrat obsedla miselnost kakega superhudobca iz superherojskih filmov. Razmišljam o tem, kako se lahko osvojitve sveta danes lotimo s podjetjem iz tehnološke sfere. Načinov je veliko in vsi so drugačni, kot smo jih bili vajeni pred računalniško revolucijo.
Nekoč je bilo treba za vstop med največja podjetja na svetu načrpati/prodati milijarde litrov nafte, sestaviti milijone letalskih motorjev ali imeti vsaj milijardo bančnih komitentov, od katerih pobiraš naročnino in provizije, danes je lahko vse skupaj veliko bolj virtualno.
Lahko si obseden z natančnostjo in kakovostjo, vztrajaš, da morajo biti tvoji izdelki »insanely great«, in upaš, da bodo kupci teh izdelkov to opazili in znali ceniti. Seveda je koristno, če imaš v letih, ki vmes minevajo, zlato padalo v obliki prav nič več revolucionarnega računalnika Apple II, ki ti plačuje račune. Steve Jobs/Apple.
Lahko narediš nekaj, kar dejansko potrebuje ves svet, in to v obliki programskih licenc mastno zaračunaš. Ko začnejo nastajati kopije, pardon, konkurenca, poskušaš z izogibanjem standardom kupce dodatno privezati na svoje izdelke, na koncu pa uvedeš mesečno naročnino. Bill Gates/Microsoft.
Lahko narediš nekaj, kar potrebujejo vsi otroci, in to deliš kar zastonj. Tistih nekaj promilov uporabnikov, pardon, otrok, ki bodo plačali za napredne zmogljivosti, bo plačalo račune. Oglasi bodo plačali vse drugo. Ko obogatiš, vse skupaj prodaš Kitajcem. Outfit7/Talking Tom.
Lahko narediš storitev, ki jo potrebujejo vsi, in v neskončno delaš s finančno ničlo. Če zmanjka denarja, greš na borzo in od vlagateljev, ki upajo na bogatijo, dobiš dovolj milijard, da lahko nadaljuješ projekt. In mimogrede še obogatiš. Ko vlagatelji dovolj »zatežijo«, v storitev uvedeš še prodajo oglasov. In še bolj obogatiš. Mark Zuckerberg/Facebook. In Google, seveda.
Poskušaš enako kot Facebook, pa ti ne gre. Nikakor ne dosežeš milijard uporabnikov, ostajaš na »borih« 330 milijonih, pa še oglaševanje ti nikakor noče steči. Kljub milijardnim prihodkom je končni rezultat v rdečih številkah, a ni problem, saj si pomemben za politiko. Bo že nekako. Twitter.
V neskončno delaš z minusom in ignoriraš množico »pametnjakovičev«, ki pravijo, da boš propadel, saj vendar potrebuješ plus. Na koncu postaneš tako velik, da pokupiš vso konkurenco, ostaneš edini in – zmagaš. Jeff Bezos/Amazon.
Držiš se samo domačega trga, ki ga dobro razumeš in na katerem si dobro povezan s krajevnimi veljaki. Pomaga, če ima ta trg več kot milijardo uporabnikov. Kitajski Tencent/Wechat.
Ko ugotoviš, da je lokalni trg, čeprav milijardni, premajhno za dobiček, ki ga prinašajo vedno nižje cene izdelkov, ki jih prodajaš, preplaviš ves svet. Počasi prestopiš prag zgolj elektronskih izdelkov in se razširiš prek vseh meja. Pomaga, če ti poštnino časti država. Kitajski Xiaomi.
Ubereš drugo taktiko in »premajhen« milijardni krajevni trg prav tako zamenjaš za ves svet, a se ceniš in predstaviš kot enakovreden velikim. Začneš se obnašati kot svetovna blagovna znamka, za vrhunske telefone ne računaš več 200 evrov, temveč 800. Ko Apple predstavi telefon za 1200 evrov, si to zabeležiš in v naslednji iteraciji narediš isto. Kitajski Huawei.
•••
Mogoč pa je tudi alternativni pristop, ki ga lahko ubereš, če ti nekako uspe pridobiti mesijanski imidž. Po tem, ko ti dejansko uspe zaslužiti milijardo ali dve, lahko le te vložiš v različne projekte, ki vsi po vrsti izstopajo in sodijo med vizionarske. Pomaga, če imaš zelo stabilen ego, če si zelo dober retorik in če znaš kaj pametnega povedati o čemerkoli. Četudi povedano ni nujno pametno. Elon Musk/Paypal/SpaceX/Tesla.
V četrtletju, za katero so pri Tesli napovedali 1500 »trojk«, so jih naredili le 220. Za primerjavo – Volkswagen v tem času naredi 2,5 milijona avtomobilov.
Da, Musku je uspelo s Paypalom, kot kaže, tudi z raketnim SpaceX, Tesla pa … Tesla je zaenkrat na ravni mesijanske vizije. Uspelo jim je narediti vrhunski električni avtomobil (oz. dva), a tudi po vrhunski ceni. Najbolj prodajani električni avtomobili tako niso Tesla, temveč – Nissani. Napovedi, da bodo enako vrhunsko naredili tudi avtomobil za smrtnike, zaenkrat ne kaže najbolje. Njihov Model 3 še vedno sestavljajo na roke, pa še to le dražjo različico. V četrtletju, za katero so napovedali 1500 »trojk«, so jih naredili le 220. Za primerjavo – Volkswagen v tem času naredi 2,5 milijona avtomobilov (podatek iz leta 2016). Tesla je v resnici še vedno na ravni malo večjega garažnega podjetja. Ki si sicer upa svoje asistenčne sisteme, ki v ničemer ne izstopajo od konkurence, poimenovati Autopilot, pa vendar.
Kljub temu ljudje Tesli, še posebej pa Musku, zaupajo in ga poslušajo. Ljudje za nekaj let vnaprej vplačujejo rezervacije za avtomobile, ki so zgolj na papirju. Ljudje mu verjamejo, ko pravi, da bo zgradil transportni tunel med New Yorkom in Washingtonom. Hej, saj ima »ustno dovoljenje« za to! Ljudje mu verjamejo, ko pravi, da bo koloniziral Mars. Ljudje mu verjamejo, ko pravi, da bi lahko umetna inteligenca uničila človeštvo. Ljudje mu verjamejo … Zakaj, pravzaprav? Zakaj je nekdo kar naenkrat tak vizionar za bolj ali manj vse? Ali ljudje res vedno potrebuje(m)o nekoga, ki zna odgovoriti na prav vsako vprašanje? Res potrebujemo modernega Jezusa?