Kakovost slike je zelo pomembna
Potrošniki se včasih niti ne zavedamo, da pred računalniškimi zasloni preživimo silno veliko število ur. Gledanje v računalniško sliko, pa naj bo statična ali gibljiva, sčasoma utrudi oči. Prav zato je zelo pomembno, da imamo na drugi strani našega pogleda, če je le mogoče, kakovosten izdelek. Oči nam bodo vsekakor hvaležne.
Še preden se lotimo polnjenja možganskih celic z razlagami o najbolj iskanih tehnoloških lastnostih sodobnih računalniških monitorjev, si bomo ogledali tri osnovna pravila pri nakupu monitorja.
Prvo pravilo zveni nadvse preprosto. Izprašajmo se o svojih željah in potrebah. Za začetek bo dovolj že vprašanje, ki se glasi takole: »Za kaj vse bomo uporabljali monitor?«. Zatem pa naj sledi rafal vprašanj, kot so: »Kako velik naj bo moj monitor?«, »Koliko prostora na zaslonu sploh potrebujem?«, »Katere aplikacije bo prikazoval in kako?«, »Ali resnično večino časa le brskam po spletu in berem e-pošto?«, »Kako pomembna je zame ergonomija monitorja (možnosti nastavljanja)?«, »Sploh znam nastaviti monitor?« ter »Kakšne priključke naj ima moj monitor?«. Brez skrbi, odgovore na vsa našteta vprašanja bomo navedli skozi vsebino naslednjih strani.
Za lažjo predstavo o zahtevnosti uporabnikov in njihovih potreb bi namembnosti monitorjev lahko razdelili na pet grobih področij. Monitorji za splošno rabo imajo tako opravka predvsem s pisarniškimi programi in odjemalcem elektronske pošte, prikazom vsebin spletnih strani in, v najboljšem primeru, manj zahtevnimi igrami. Teh monitorjev nikakor ne smemo zamenjevati z monitorji, namenjenimi pravim igričarjem, ki radi igrajo hitre, akcije polne igre, po možnosti celo v tretji razsežnosti. Oboje pa najdemo predvsem v gospodinjstvih. V poslovnih okoljih namreč vodijo modeli monitorjev, namenjeni zahtevnejšemu pisarniškemu delu, kjer stopa v ospredje naprednejše delo z besedili, tabelami in drugimi pisarniškimi dokumenti. Skupni imenovalec te skupine monitorjev je navadno sočasno prikazovanje velikih količin podatkov in informacij na zaslonu ter večurno delo, zato so tudi prilagojeni tako uporabnikom kot poslovnim okoljem. Najzahtevnejše delo navadno čaka monitorje, ki službujejo pri grafičnih oblikovalcih in inženirjih. Ti od njih zahtevajo veliko barvno in tudi siceršnjo natančnost prikaza slike, saj naloge, kot so oblikovanje računalniške grafike, obdelava fotografij, računalniško podprto načrtovanje in modeliranje ne puščajo prav veliko prostora za napake. Svojevrsten izziv za izdelovalce monitorjev so tudi uporabniki, ki prisegajo na večpredstavne vsebine. Filmi s hitrimi prizori in 3D vsebinami so videti precej bolje na odzivnih monitorjih z napredno elektroniko, a ta kaj hitro poskrbi za visoko ceno izdelkov. Kot rečeno, vse je odvisno od potreb uporabnika. Ko se v neki vlogi prepoznamo, nam bo precej laže izbrati monitor, saj bomo vsaj v grobem vedeli, kakšen model iščemo.
Uporaba dveh ali več monitorjev danes ni nobena posebnost.
Drugo pravilo pri nakupu monitorja ima opraviti z garancijskim jamstvom in podporo. Živimo pač v času, ko izdelovalci predvsem pri cenejših modelih skrbno načrtujejo življenjsko dobo izdelka. To utegne uporabnika, ki je vajen, da monitorji brez težav delujejo na desettisoče ur, neprijetno presenetiti. Zato se velja že pred nakupom prepričati, da bomo ob morebitnem nezadovoljstvu lahko izdelek brez težav vrnili. Večina monitorjev morebitne hibe ali okvare pokaže že takoj po priklopu v električno vtičnico in stiku s signalom ali pa v prvih nekaj dneh. Priznamo, nam so načeloma bolj všeč modeli, ki imajo daljše garancijsko jamstvo – bodisi izdelovalca ali celo trgovca. Dve leti garancije sta nekakšen standard pri teh izdelkih, vsako dodatno leto pa je dobrodošlo in govori v prid kakovosti izdelave monitorja. Pri branju garancijskih pogojev se velja daleč najbolj posvetiti vračilni politiki izdelovalca v primeru odkritja mrtvih točk na zaslonu – večina namreč izdelka ne bo sprejela nazaj, če ima le okvarjeno točko ali dve, večje število nedelujočih pik na zaslonu pri tržno uveljavljenih imenih pa je zadosten razlog za vračilo in/ali zamenjavo monitorja. Prav zato velja vsaj prvih nekaj tednov obdržati tudi embalažo monitorja, saj si ne želimo improvizirati z zaščito in pakiranjem, če bi morali okvarjen ali pomanjkljivo delujoč izdelek vrniti trgovcu.
Tretje pravilo bi zlahka postavili tudi na prvo ali drugo mesto. Uporabnikom namreč toplo priporočamo nakup dobrega monitorja, čeprav bo zaradi tega nekoliko dražji. Kot povedano, monitorja ne menjamo prav pogosto, obenem pa spet ne predstavlja velikanske naložbe, vsaj v primerjavi s komponentami, ki se vgrajujejo v igričarske računalnike. Daleč najpomembnejši del monitorja je tako zaslon, saj nas zanima predvsem, kakšno sliko je sposoben prikazovati. Preprosto povedano, prikazane podobe na zaslonu nam morajo biti všeč, o tem se velja prepričati še pred nakupom. Najboljši razsodnik so zato kar naše oči.
Velikost je pomembna, ločljivost prav tako
Računalniški monitorji se v grobem delijo na razrede po velikosti diagonale zaslona. Večja diagonala poskrbi za večjo površino zaslona (1 palec je 2,54 cm) in s tem večje udobje. Danes najdemo na trgu predvsem monitorje z diagonalami med 19 in 30 palci, izbire je navadno več kot v izobilju.
V vstopnem razredu se diagonale zaslonov gibljejo med 17 in 20 palci (43 in 51 cm), čeprav bomo v trgovinah že težko dobili manj kot 19-palčne monitorje. 17-palčniki so tako poslavljajoči se izdelki, ki pa so imeli za manj zahtevne uporabnike pomembno prednost – pri njih je bilo razmerje stranic 4 : 3 (primerljivo s klasičnimi televizorji), to pa je v praksi pomenilo, da so imeli višino slike na ravni danes precej večjih monitorjev in je bilo, denimo, tako precej laže spremljati spletne strani. Sodobni 19-palčni modeli monitorjev namreč že spreminjajo razmerje stranic v bolj kinotečni 16 : 10, žal pa je njihova ločljivost zvečine omejena na 1366 × 768 pik. To v praksi pomeni razmeroma majhno delovno površino. S tega vidika so znatno boljši 20-palčniki, ki sliko prikazujejo v ločljivosti 1600 × 900 pik (16 : 9), saj se na njih filmi visoke ločljivosti predvajajo v naravnem razmerju. 19- in 20-palčniki so namenjeni manj zahtevnim uporabnikom in splošni rabi, nekaterim med njimi uspe prikazati tudi solidno sliko. Dobra plat teh zaslonov je vsekakor cena, saj jih v spletnih trgovinah najdemo že za manj kot 90 evrov, nizka cena pa gre pogosto tudi na rovaš opremljenosti, saj na njih najdemo le osnovne priključke.
Stopničko više najdemo razred 21,5-, 22- in 23-palčnih monitorjev (diagonale zaslonov merijo od 54,5 do 58 cm). Ta je danes tudi najbolj razširjen med uporabniki, saj se večina ponaša s sprejemljivimi cenami (začno se že malce nad sto evri), pestra izbira modelov pa poskrbi za to, da bomo resnično lahko našli pravi monitor za svoje potrebe. Ta razred monitorjev že ponuja polno visoko ločljivost 1920 × 1080 slikovnih pik, kar poskrbi za večjo delovno površino in prikaz več podrobnosti ob ogledu video vsebin visoke ločljivosti. V tem segmentu že najdemo monitorje z večjim številom priključkov (HDMI, celo DisplayPort) in funkcionalnostmi (zasuk, izdaten nagib, nastavitve višine). Ceno izdelka sicer določa uporabljena matrika za prikaz slike, zato je cenovni razpon precej visok (od 100 pa vse do 500 evrov).
V zadnjem letu se po prodaji vedno bolj uveljavlja tudi razred 23,6- in 24-palčnih monitorjev (z diagonalama 60 oziroma 61 cm), saj se vztrajno cenijo, za razmeroma majhno doplačilo pa tako dobimo še za odtenek večji zaslon. Žal njihova ločljivost ostaja 1920 × 1080 pik (le redki se pohvalijo z ločljivostjo 1920 × 1200 pik), zato ne ponujajo dodatne delovne površine. Bogato izbiro pa, denimo, dopolnjujejo modeli z vgrajenimi sprejemniki tv signala, zato se lahko ti monitorji obnašajo tudi kot televizorji in to bo marsikaterega uporabnika prepričalo v nakup takega izdelka.
Monitorje, namenjene najzahtevnejšim uporabnikom, navadno najdemo v razredu 27- in 30-palčnih modelov (69 in 76 cm diagonali zaslona). Pri tem seveda že hitro ugotovimo, kam kdo sodi. 27-palčniki z ločljivostjo 1920 × 1080 so le »nategnjeni« 24-palčniki, bolj profesionalni primerki pa ob isti diagonali ponujajo ločljivost 2560 × 1440 pik (četverna visoka ločljivost ali WQHD). 30-palčni modeli po zaslugi svoje velikosti višino slike dvignejo na 1600 pik (ločljivost prikaza je 2560 × 1600 pik). Da po kakovosti prikazane slike sodijo v povsem drug kakovostni razred, ti monitorji dokazujejo tudi s ceno, saj zmogljivi 27-palčniki stanejo okoli 550 evrov in več, 30-palčniki pa se v povprečju že spogledujejo s ceno, zapisano s štirimestno številko.
Če nam je pomembna predvsem ergonomija, si omislimo prilagodljivo in po višini nastavljivo stojalo.
Odločilna komponenta je matrika zaslona
Računalniški monitorji so v bistvu razmeroma preproste naprave. Poenostavljeno povedano, sestavljeni so iz matrike s tekočimi kristali, osvetlitve in krmilne elektronike. Nekateri modeli imajo v ohišje sicer vgrajen tudi napajalni sklop. Daleč največji vpliv na prikaz same slike ima seveda matrika zaslona. Poznamo več vrst matrik.
Za monitorje z matrikami TN (angl. twisted nematic) bi lahko hudomušno zapisali kar »to ni to«. Gre za najstarejšo vrsto matrike, katere izvor sodi še v čas pasivnih matrik. Danes je tehnologija TN zelo poceni, o tem pričajo tudi zelo nizke cene teh monitorjev. Temu primerna je žal tudi kakovost slike. Monitorji z matrikami TN imajo celo vrsto pomanjkljivosti, a tista, ki utegne najbolj zmotiti uporabnike, je, denimo, slab vidni kot. To je še posebej opazno pri večjih zaslonih, kjer je ta podatek še toliko pomembnejši. Pri večini monitorjev z matriko TN opazimo očitne razlike med posameznimi deli monitorja že ob gledanju naravnost, kaj šele pod kotom. Barve in kontrast ob robovih so vidno drugačni kakor na sredini slike, pri gledanju pod kotom pa se vse našteto še stopnjuje. Precejšnji težavi zaslonov TN sta tudi zelo slaba reprodukcija barv in nizko kontrastno razmerje. Slednje je, denimo, posledica tega, da so tekoči kristali pri tehnologiji TN razporejeni spiralno in jih je precej težko nadzirati. Matrike TN trpijo predvsem pri prikazu črne barve, saj navadno spravijo iz sebe le zelo temno sivo barvo, črno črne pač ne. Izdelovalci monitorjev z matrikami TN se zavedajo pomanjkljivosti na področju kontrasta, a jih znajo pogosto zamaskirati – tako v dokumentaciji kot v marketinških gradivih. Zato vedno poiščimo podatek o statičnem kontrastu, saj sicer dinamični kontrasti letijo v nebo. Se pa zato monitorji z matrikami TN v povprečju dobro obnesejo pri podatku o odzivnem času, saj hitro menjajo barve. Zato so lahko primerni za nezahtevne igričarje in uporabnike s plitvejšimi denarnicami. Predvsem je pomembno, da uporabniki takšnih monitorjev ne gojijo prevelikih pričakovanj glede kakovosti prikazane slike.
Pri dražjih modelih monitorjev bomo uzrli matriki MVA (Multi-Domain Vertical Alignment) in PVA (Patterned Vertical Alignment). Njihova posebnost je ta, da so tekoči kristali v breznapetostnem stanju razporejeni pravokotno glede na polarizacijski filter. Ko so pod polno napetostjo, pa se postavijo pod kotom 45° glede na polarizator in na zaslonu se prikaže bela pika. Takšno delo s kristali ima seveda svoje prednosti, odlika teh monitorjev je, denimo, odlična kotna vidljivost, saj najboljši primerki dejansko zmorejo prikazati lepo sliko iz tudi najostrejših kotov gledanja. Prikaz barv je znatno natančnejši in lepši kot pri matrikah TN, tudi na področju kontrasta cenejše primerke monitorjev dokaj prekašajo, kar je jasno vidno v vseh primerih prikaza slike (tudi pri vsakdanji rabi). Samsung je matrike PLA še nekoliko nadgradil, predvsem na področju natančnosti barvne reprodukcije (širjenje barvnega spektra), in jih poimenoval s kratico PLS. V preteklosti je matrike PVA (MVA) tepel predvsem slabši odzivni čas oziroma neenakomernost tega časa (nekateri prehodi barv zahtevajo več časa), zato ti monitorji ne bodo idealna izbira za zahtevne igričarje, vsem drugim pa bodo odlično rabili.
Matrika IPS
Matrika MVA
Matrika PLS
Matrika TN
Najdražje in najboljše matrike zaslonov se kitijo s kratico IPS (In-plane Switching) oziroma S-IPS in jih je obenem tudi najdražje izdelovati. Pri matrikah S-IPS so tekoči kristali vedno poravnani vzporedno s površino zaslona. Ko pika ni pod električno napetostjo, je črne barve. Prižge se z zasukom kristalov za 90° okrog osi, ki je pravokotna na površino zaslona, pri skrajnem zasuku pa postreže s povsem belo sliko. Drugi odtenki so med obema skrajnima položajema. Največja prednost monitorjev z matrikami IPS oziroma S-IPS je odlična reprodukcija barv. Priporočamo jih vsem uporabnikom, ki se ukvarjajo z grafičnim oblikovanjem ali fotografijo. Ti monitorji postrežejo tudi z zelo dobrimi vidnimi koti, kjer tudi pri skrajnih legah kontrast nikoli ne zdrkne pod desetino vrednosti. Odzivnost monitorjev IPS je med boljšimi, zato bodo nad njimi navdušeni tudi igričarji. Na področju kontrastnega razmerja in barvne globine morajo monitorji S-IPS kljub temu priznati moč matrikam PLS. To je tudi posledica njihove močnejše osvetlitve. Vsekakor pa z nakupom monitorja z matriko IPS, še posebej pa primerkov S-IPS, najvišjih ločljivosti nikakor ne moremo zgrešiti.
Osnovni pojmi
■ Kontrast. Ena pomembnejših lastnosti sodobnega monitorja je največji kontrast slike. Gre za razmerje svetlosti med najtemnejšo (neosvetljeno, črno) piko in piko bele barve, ki je popolnoma osvetljena. Težave monitorjem povzroča predvsem prikaz črne, in ne bele pike. Ker gre za razmerje in ne absolutno mero, izdelovalci uporabljajo marsikatero zvijačo, denimo ojačitve bele barve (črna pri tem še vedno ostane presvetla). Če je kontrastno razmerje nizko, črna barva na zaslonu ni povsem črna, temveč temno siva, pri določeni vrsti matrike zaslona celo nekoliko vijolična. Na podatek o kontrastu morajo biti pozorni predvsem igričarji in vsi, ki bi z monitorji gledali veliko filmov (s temnimi in nekontrastnimi prizori). Kot zapisano, na podatke o dinamičnem kontrastu se ne gre zanašati, pomembnejši je statični kontrast. Ta naj po možnosti dosega vsaj razmerje 1000 : 1.
■ Svetilnost. Sodobni monitorji za osvetljevanje matrike skoraj brez izjeme uporabljajo osvetlitev z diodami LED. Svetilnost je navedena kot svetlobna moč, navadno v svečah na kvadratni meter (cd/m2). Višja svetilnost je dobrodošla, kadar se monitor uporablja v svetlejših prostorih, pa tudi pri igrah in filmih. Za pisarniško delo oziroma večino primerov klasične uporabe monitorjev je največja svetilnost celo premočna in zato obremenjuje uporabnikove oči. Vsem uporabnikom monitorjev zato priporočamo, da jo znižajo na 50–60 odstotkov maksimalne vrednosti, v temnejših prostorih pa še niže.
■ Vidni kot. Vidni kot je podatek o kotu, pri katerem je slika na zaslonu še vidna. Podatek o vidnem kotu naj bi izražal kot, pri katerem se kontrast slike zmanjša na 1/10 kontrasta, ki velja pri vidnem kotu 0° (se pravi, ko na zaslon gledamo popolnoma pravokotno). V tehničnih podatkih je naveden za vodoravno in navpično gledanje. Tudi tu smo uporabniki pogosto priča zavajanju s strani izdelovalcev, saj slika postane neuporabna že pri manjših vidnih kotih, kot so navedeni v specifikacijah. V praksi je vidni kot še najbolj odvisen od vrste uporabljene matrike zaslona.
■ Odzivni čas. Za igričarje in ljubitelje filmov utegne biti ključen prav podatek o odzivnem času. Gre za najmanjši čas, ki je potreben za to, da slikovna pika spremeni stanje. Tudi tu izdelovalci monitorjev uporabljajo številne zvijače, da bi dosegli kar najmanj milisekund (npr. izmerijo le najhitrejši prehod (iz črne v belo ali pa iz sive v sivo). Tudi na tem področju je odzivni čas še najbolj odvisen od vrste matrike, čeprav tudi elektronika zaslona odigra svojo vlogo (krmiljenje vmesnikov).
■ Priključki. Glede različnih vmesnikov, ki jih premore monitor, ne bomo filozofirali. Preverimo jih, da se bo monitor razumel z grafično kartico v računalniku. Je pa večja založenost s priključki dober obet za morebitne prihodnje nadgradnje.
Majhne zvijače pri preizkušanju monitorjev
Delovanje monitorja lahko preizkusimo v bolje založenih trgovinah. Trgovca pač poprosimo, naj nam pusti nekaj minut delati z njim. Tako lahko najprej preverimo vidni kot, in sicer si monitor ogledamo pod različnimi koti in opazujemo spreminjanje barv in berljivost vsebine. Matrike TN nas bodo v tem primeru daleč najhitreje razočarale.
Če nam je pomembno delo z besedilom, se odpravimo na spletno stran in v spletnem brskalniku spreminjamo velikost pisave. Kadar opazimo težave monitorja pri prikazu črnega (ali barvnega) besedila na beli podlagi, ga preskočimo. Če sodimo med navdušence za večpredstavnost, si predvajamo video posnetek s temnejšimi ali zelo kontrastnimi prizori in opazujmo prikaz barv. Natančnost barvne reprodukcije bomo sicer najlaže preverili z digitalno fotografijo, ki nam je blizu. Tako hitro ugotovimo, kako pristne so prikazane barve (bodimo pozorni tudi na različne nastavitve na menuju).
Velik vpliv na odločitev za nakup ima lahko tudi vrsta zaslona, saj odsevni (angl. glossy) zasloni marsikaterega uporabnika motijo, čeprav se navadno odkupijo z boljšim kontrastom (predvsem v filmih in igrah).
Povzetek
Pri računalniških monitorjih kaj hitro obvelja rek »kolikor denarja, toliko muzike«. K sreči so danes dobri monitorji precej dostopni, zato vsem, ki kaj dajo na dobro sliko, svetujemo nakup nekoliko dražjih modelov z zmogljivejšimi matrikami (PVA, IPS, S-IPS ali PLS). Oči vam bodo hvaležne, varčevati pa se, po našem skromnem mnenju, pri računalniškem monitorju resnično ne izplača.