Kakšen prenosnik kupiti leta 2023

Ob nasvetih, na kaj moramo biti pozorni pri nakupu namiznega računalnika, je seveda smiselno, da podamo podoben nasvet še za prenosni računalnik.

Sama osnova logika je zelo podobna kot pri namiznih računalnikih. Pravzaprav večino tistega, kar smo napisali pri namiznih računalnikih, velja tudi za prenosne. Imajo pa zadnji tudi svoje posebnosti, saj imajo v primerjavi z namiznimi vgrajene še monitorje, tipkovnice, sledilne ploščice in še kaj. Pri namiznih računalnikih je izbira ohišja za domače uporabnike skoraj nepomembna (če nimamo zelo specifičnih zahtev), pri prenosnikih pa je to ena izmed pomembnejših lastnosti, kar se tiče velikosti in teže ter tudi kakovosti.

Vstopni razred

Za vstopni razred štejemo prenosnike, katerih cene se vrtijo okoli 500 evrov. Cene se tu resda začenjajo že pri 250 evrih, a gre za modele, ki so odločno podhranjeni tudi za najosnovnejše zahteve. Če iščemo računalnik z nekih zelo ozkim ciljem (recimo, da bo le priključen na televizor za predvajanje filmov), bi tudi tak prenosnik deloval, sicer pa priporočamo vsaj dvig do cene okoli 350 evrov – pa še to z določenimi opozorili.

HPjeva serija cenejših prenosnikov 250 je sedaj že v osmi generaciji, ponuja pa odlično strojno zmogljivost v cenejših, plastičnih ohišjih.

V tem razredu imajo vsi prenosniki svoje slabosti – drugače pač ne gre. Naša izbira bo, katero od njih smo pripravljeni sprejeti. Po našem mnenju je dovolj sprejemljivo tudi ceneno plastično ohišje, sploh če se tega zavedamo in z računalnikom zato lepo ravnamo. Če v tem cenovnem razredu vidimo prenosnik z lahkim in s tankim ohišjem, to navadno pomeni, da je strojno zelo podhranjen – lahko, da ima počasen procesor, mogoče tudi starejšega letnika. V času pisanja smo v spletnih trgovinah našli celo prenosnike s procesorji Intelove šeste generacije Core – spomnimo, danes je aktualna že 12., prihaja celo 13.! Takim prenosnikom se izognimo!

V vstopnem razredu imajo vsi prenosniki svoje slabosti – drugače pač ne gre. Naša izbira bo, katero od njih smo pripravljeni sprejeti.

Vsekakor se velja izogniti tudi prenosnikom, ki uporabljajo procesorje serij Celeron ali Pentium (spletni trgovci pogosto navajajo le oznako, denimo »N4000«) ali AMD Athlon (recimo Athlon 3050U). Kot smo omenili, velja biti pozoren tudi pri letnici procesorja – najlažje je oznako poiskati v spletnem iskalniku in preveriti, kdaj je procesor prišel na trg. Vse, kar je starejše od štirih let, je bolje pustiti pri miru.

Tako priporočamo prenosnike z Intelovimi procesorji razreda Core-i3 ali i5 ali AMD Ryzen 3 ali Ryzen 5. Vsekakor naj ima prenosnik 8 GB pomnilnika. V tem razredu bomo težko našli kaj več, nedvomno pa je 4 GB, ki se še vedno pogosto pojavlja, odločno premalo. Pri pogonih se moramo že potruditi, da najdemo prenosnik z mehanskim pogonom HDD, čeprav se včasih tudi to da najti. Po našem mnenju bi moralo biti to bolj ali manj prepovedano. Pogon SSD je obvezen in vse bolj menimo, da je 240 GB najmanjša količina zanj, ki je danes še sprejemljiva.

Pri ohišju nimamo resnih napotkov – ohišja so plastična, kjer ni nekih pravil, kateri proizvajalec ali kateri model se bo bolje obnesel.

Zasloni so danes že vsi z ločljivostjo FullHD (1.920 × 1.080 pik) in velikostjo 15,6 palca, vse pogosteje so tudi v tem razredu v uporabi kakovostne matrike IPS. Sicer slabše, kot bi si pogosto želeli, a vseeno boljše kot matrike TN, ki so pred leti v teh okvirih dominirale.

Pri vmesnikih so odstopanja majhna, običajno so na voljo dve vtičnici USB-A, ena USB-C ter izhod HDMI. V tem razredu pogosto srečamo vmesnike s starejšimi standardi, kar pomeni, da bodo hitrosti USB včasih tudi bolj omejene.

Srednji razred

V srednjem razredu, ki seže do nekoliko čez 1.000 evrov, je na voljo zelo široka izbira raznovrstnih prenosnikov. Po eni strani lahko zaidemo med zelo tanke in lahke prenosnike, ki ponavadi ponudijo nekoliko manj strojne zmogljivosti, ali pa med zmogljivejše, ki pa niso več posebej tanki ali lahki. V okolici tisoč evrov najdemo tudi že igričarsko zadovoljive modele.

Asus je tudi pri prenosnikih v srednjem cenovnem razredu začel z vgrajevanjem zaslonov OLED.

Za domačega uporabnika, pri katerem bo prenosnik večinoma na pisalnih in drugih mizah, priporočamo model, ki morda ni najlažji, a je zato bolje opremljen s stališča strojne opreme in vmesnikov. Tu merimo na procesorje razreda Intel Core-i5 ali AMD Ryzen 5, lahko pa tudi že Core-i7 ali Ryzen 5. Podobno kot med cenejšimi modeli tudi tu velja preveriti generacijo oziroma letnik procesorja, čeprav se v tem cenovnem razredu le redko pojavljajo kakšni res starejši primerki.

Tistih 8 GB pomnilnika, ki je nekakšen minimum, naj tu zamenja 16 GB, saj bo ta količina ponudila občutno udobnejše delo, sploh ko imamo odprtih več programov in veliko zavihkov v brskalniku (ali brskalnikih). Podobno velja za pogon SSD – ker gre ponavadi za naš edini računalnik, se tu izplača poseči po modelu z vsaj 500 GB velikim pogonom. Za razširitev tega lahko služijo kakšni večji (in cenovno ugodni) zunanji pogoni, če ne kar omrežni pogoni (strežniki NAS) ali oblačne hrambe.

Pri zaslonih velja omeniti posebnost, ki se je začela pojavljati lani – matrike OLED.

Pri vmesnikih smo lahko že nekoliko zahtevnejši, minimum sta dva vmesnika oblike USB-A in vsaj dva USB-C. Danes je že veliko razširitvenih modulov (docking postaj) za USB-C, prek katerih dobimo dodatne vmesnike USB-A, omrežni priključek in kak grafični izhod (DisplayPort, HDMI), zato so vmesniki na samih prenosnikih manj pomembni, kot so bili nekoč. Dodatki, kot sta omrežni vmesnik in bralnik pomnilniških kartic, bodo koristni le za specifične uporabnike, tiste, ki vedo, čemu potrebujejo eno ali drugo.

Pri monitorjih smo tu lahko že pri višjih ločljivostih, s katerimi pridemo do boljše grafike, torej lepših črk, slik in drugih grafičnih elementov. Matrike IPS so že višje kakovosti kot pri cenejših prenosnikih, torej ponudijo boljše barve in kontraste, žal pa je to na podlagi pisnih specifikacij nemogoče oceniti – informacije o tem lahko poiščemo v podatkih o preizkusih ali pa v živo v fizičnih trgovinah. Pri tem velja poudariti, da imajo posamezni modeli tudi pri različnih sestavah pogosto enako zaslonsko matriko.

Pri zaslonih velja omeniti tudi posebnost, ki se je začela pojavljati lani. To so matrike OLED, ki so jih začeli vgrajevati pri Asusu, v seriji Vivobook. Drugi proizvajalci so, kar se tega tiče, počasnejši oziroma bomo zaslone OLED našli le v dražjih segmentih. Ti zasloni ponujajo res odlične barve, predvsem pa povsem črne črnine. Tako so odlična izbira za ogled filmov in tudi sicer gre za tehnologijo, ki v tem trenutku predstavlja tehnološki vrhunec. Velja pa omeniti, da veliko uporabnikov tega morda sploh ne bo opazilo ...

Če razmišljamo o prenosniku za igranje iger, bomo segli v zgornjo polovico tega razreda, nekje med 1.000 in 1.200 evri. Pri tem je osnova prenosnik z grafično kartico Geforce RTX 3050 ali RTX 3050Ti, še raje z RTX 3060, čeprav bodo zadnji še kakšnih sto evrov dražji. Glede na cene bi se ob taki namembnosti sicer raje odločili za (sestavljeni) namizni računalnik, saj bomo tam dobili več igričarske zmogljivosti za primerljiv denar.

Višji razred

V višjem razredu imamo ponovno nekaj ločenih mogočih vej razvoja. Najočitnejši sta smer ultralahkih in ultratankih prenosnikov ali pa smer izredno zmogljivih delovnih postaj, kamor lahko uvrstimo tudi igričarske prenosnike.

Serija poslovnih računalnikov Lenovo Thinkpad je dober primer vzdržljivih, strojno zmogljivih prenosnikov z naprednimi poslovnimi dodatki.

Pri tankih (recimo kar poslovnih) prenosnikih sicer opažamo, da so zadnja leta proizvajalci nekoliko umirili trend izredno tankih modelov z manjšimi diagonalami zaslonov. Razlog je v tem, da so že klasični prenosniki višjega razreda zapakirani v dovolj tanka in lahka ohišja, da ne predstavljajo več ovire pri prenašanju in delu na terenu (v lokalih, na sestankih, letališčih, v hotelih).

V tem razredu je tudi veliko zaslonov, občutljivih na dotik, visoke ločljivost pa so bolj pravilo kot izjema. Tudi tu je tehnologija OLED šele v povojih, spet ima v prodajnem programu največ takih prenosnikov Asus, ostali (HP, Dell, Lenovo) pa le po nekaj modelov.

Tu dobimo prenosnike s procesorji višjega razreda, torej Core-i7 ali Ryzen 7, odvisno od naših zahtev in narave dela pa bi lahko shajali tudi s procesorjem družine Core-i5 ali Ryzen 5. 16 GB pomnilnika je praktično samoumevno, za zahtevnejše (sploh za nekoga, ki poganja virtualne sisteme, kontejnerje ali kaj podobnega) pa bo 32 GB primernejša količina. Podobno je pri pogonih – poslovna raba je vse bolj povezana z uporabo oblaka, tam ni resnih zahtev po lokalnem prostoru.

Najdejo pa se tudi uporabniki, ki potrebujejo več prostora. Prenosniki v razredu čez tisoč evrov večinoma s SSD začnejo pri vsaj 500 GB, hitro pridemo tudi do 1 TB, večji pogoni pa za zdaj ostajajo še bolj redko zastopani. Pri grafičnih karticah bomo pri klasičnih prenosnikih večinoma pri grafičnem jedru, ki je del samega procesorja, igričarski modeli pa seveda poudarjajo diskretno grafično kartico, nekako od Nvidijine RTX 3060 navzgor, po zmogljivostnem in cenovnem razredu.

Kakovosti ohišij so tu občutno višje kot pri vstopnih razredih, velja pa poudariti, da to še ne pomeni, da bo tak prenosnik imel tudi daljšo življenjsko dobo. Načelno ti modeli res prenesejo več grobega ravnanja, a smo tudi sami že večkrat srečali uporabnike, ki so sposobni uničiti še tako trpežno napravo. Razmerje med zmogljivostjo, kompaktnostjo ohišja (torej tanek rob okoli zaslona, tanko ohišje) in majhno težo pa je vsekakor občutno boljše kot pri cenejših prenosnikih. V tem razredu so navadno dodane tudi različne poslovne funkcionalnosti, denimo bralniki prstnih odtisov ali bralnik pametnih kartic, kar je koristno pri uporabi certifikatov.