Kakšen računalnik kupiti? - Namizni vladar
Četudi svoje namizne računalnike nazivamo z gajbami, s kištami in kavnimi mlinčki, so ravno ti še vedno najmogočnejši stroji, ki nam pomagajo tako pri delu kot zabavi. Čeprav jim je prihod pametnih telefonov odžrl velik kos pogače, so ti še vedno močno prisotni – tako v pisarnah kot doma.
Že res, da veliko ljudi za delo uporablja prenosnike in pametne naprave, vendar je dobri stari pece še vedno nepogrešljiv, ker ga vključimo tedaj, ko ga rabimo, in ker ga lahko kadarkoli nadgradimo. Ker je tako poceni ali drag, kot želimo. Ker je trpežna »žival«. Domači računalnik nikoli ni postal nišni sistem, kot je kazalo pred kakšnim desetletjem. Zaradi svoje robustnosti, fleksibilnosti in zmogljivosti je še vedno kralj.
Sodobna gejmerska »kišta« je usklajena simfonija optimalnih sestavnih delov.
Osebni računalnik ohranja svojo priljubljenost zaradi velike možnosti nadgrajevanja in prilagajanja. Vsakega od njih sestavljajo procesor, pomnilnik, neke sorte disk in matična plošča, igričarski pa zahteva še zmogljivo grafično kartico. Vsaka od teh komponent je na voljo v velikem cenovnem, kakovostnem in zmogljivostnem razponu, zato je namizni računalnik lahko prijazna škatlica, pravzaprav malo bolj napreden pisalni stroj, ki bo stal le 200 evrov ali celo manj. Lahko pa je pravi zmaj, ki ga bo poganjalo 16 procesorskih jeder na 5 giga hertzih, z vodnim ohlajanjem in grafično kartico, ki za nemoteno delo potrebuje malone lastno nuklearko. Takšnemu pa bo treba pri ceni gladko dodati še vsaj eno nulo.
Pošasti in kavni mlinčki
Odločitev za nakup računalnika je seveda pogojena z željami in s potrebami. Za resno delo so primerni vsevključujoči računalniki. To so delovne postaje, ki računalnik združujejo z zaslonom, včasih pa imajo še tipkovnico in miš. Zanimiv je, na primer, približno 800 evrov vreden Dell 7070 Ultra, ki računalnik skriva v držalu zaslona in ga je mogoče nastaviti v nič koliko konfiguracij glede na potrebe pisarne. Strojno ni nič posebnega, vendar pa ima kupec tudi tu na voljo več alternativ. Zahtevnejše uporabnike, denimo iz kreativnih industrij, pa bo zanimal Microsoft Surface Studio, ki velja za najboljšo delovno postajo zunaj Applovih. Poleg močnega procesorja, velikega monitorja in solidne grafične kartice vsebuje kar 2 TB velik disk SSD ter 32 gigabajtov rama. Vendar pa velja skoraj dva tisočaka in pol. V tem cenovnem razponu potemtakem velja razmisliti o doplačilu še enega »jurja« in nakupu ultimativnega jabolka. Apple iMac Pro je čeden, zanesljiv in napolnjen z najnaprednejšim čipovjem ta hip.
Uporabniki, ki računalnik potrebujejo predvsem za delo, lahko razmislijo o kakšni drugi predpripravljeni možnosti. Za enostavno pisarniško delo, na primer, bo verjetno zadostoval že Dell Optiplex 3020, ki ga Amazon ponuja za manj kot 150 dolarjev. Ta je zelo zanesljiv, sicer pa s procesorjem Intel Core I3 4160, z integrirano grafiko, s 4 GB rama in 500 MB velikim trdim diskom nič posebnega. Nudi pa solidno osnovo za nadaljnje nadgradnje ter zastonjske Windows 7 z možnostjo brezplačne nadgradnje na desetko.
Razmerje med ceno in kakovostjo grafičnih kartic – koliko sličic na sekundo kupi vsak porabljeni dolar (vir: PC Gamer).
A poseben čar nakupa računalnika je možnost njegove izgradnje. Proces ni zapleten, saj z malo védenja še najbolj spominja na igro z lego kockami ali s pradavnim elektro pionirjem. S tem, da si posameznik sam sestavi računalnik, pa ne dobi le toplega občutka uspeha, ampak predvsem natančno takšno mašino, kot jo želi ali potrebuje. V svetu domačih računalnikov se ponavadi vse začne pri izbiri računalniškega srca – procesorja.
Srčki
Med procesorji, podobno kot med grafičnimi karticami, dominirata dva ponudnika – Intel in AMD. V zadnjem času je AMD večinoma boljša izbira. Čeprav je bil AMD pred borimi tremi leti na robu bankrota, je danes tehnološko zelo blizu Intela, po številu procesorskih jeder in navojev – torej threadov, virtualnih jeder – pa ga prekaša v vsakem cenovnem razredu. AMD poleg tega vsakemu procesorju pridoda ustrezen hladilnik, ki omogoča vsaj solidno navijanje procesorske moči (overclocking), poleg tega pa to početje programsko podpira. Intel ima na drugi strani večinoma res boljše procesorje, vendar brez hladilnikov, overclockanje pa je mogoče le z dražjimi matičnimi ploščami. Naviti procesorji tega proizvajalca so tudi nekoliko nezanesljivi, njihovi namenski ventilatorji pa običajno ne podpirajo dovolj dobro delovanja navitega procesorja.
Kljub temu je eden najboljših procesorjev ta hip Intel Core i7-9700K. Baha se z osmimi jedri in še osmimi navoji povrhu, ki tiktakajo pri 4,9 GHz, vendar pa brez nujno potrebnega hladilnika stane kakšnih 400 evrov. Tesno za podplati mu je prav tako vrhunski, a nekoliko cenejši Ryzen 9 3900X. Od cenejših procesorjev bi veljalo izpostaviti Ryzen 5 3600, ki za slabih 200 evrov dobro služi vsem računalniškim opravilom in lepo deluje z večino grafičnih pogonov srednje visokega razreda, kot je Radeon RX 5700. Za res poceni računalnike pa zanimivo možnost nudi AMD Ryzen 5 3400G, ki na račun nekaj procesorskih jeder s sabo prinese integrirano grafično kartico, ki zmore poganjati tudi igre pri ločljivosti 1.920 × 1.080 pik oziroma 1080p. Noben presežek, a za 150 evrov dobra in cenena opcija.
Samo ena je mama
Seveda je pomembno, da se izbrani procesor prilagodi primerni matični plošči. Pravzaprav lahko govorimo celo o dveh mogočih poteh izgradnje – Intelovi in AMD. Zadnji prednjači, saj ima v zadnjem času precej boljšo arhitekturo matičnih plošč, ki so hkrati združljive s starejšimi in prihajajočimi procesorji. Intel pa, na drugi strani, pogosto spreminja vtičnike za svoje procesorje, zaradi česar lahko matična plošča hitro zastara. Poleg tega navijanje njihovih čipov omogoča le serija Z, B in H pa ne. Nekoliko jih rešuje dejstvo, da na svojih matičnih ploščah ponujajo integrirane grafične kartice, kar jih naredi za zanimive v primeru pisarniških opravil. Kljub temu je vrhunski Intelov procesor na ustrezni plošči, ki podpira navijanje procesorja in z vsemi potrebščinami, denimo ventilatorjem in vrhunsko grafično kartico, čudovita reč. Ampak zasoljena.
V vsakem primeru velja o nakupu primerne matične plošče dobro razmisliti, kajti prav ta je sidrišče, temelj vsakega računalnika. Zanjo bi bilo torej modro porabiti kakšen kovanec več, saj je s tem moč zagotoviti nadaljnje nadgradnje. Za večino domačih, večnamenskih računalnikov, ki bodo poleg dela namenjeni tudi zabavi, pa je AMD skoraj vedno bolj zaželen. Vtičnik AM4 zagotavlja združljivost z vsemi njihovimi procesorji, kar omogoča precej lažje nadgrajevanje. AMD je tudi prešel na vtičnike PCI express 4.0, ki delujejo mnogo hitreje kot 3.0, pri katerih še vztraja Intel. Solidno večnamensko »kišto« za vsestransko uporabo je moč zgraditi že za približno 500 evrov. Verjetno najbolj optimalna je sicer mašina, ki lahko gladko poganja praktično vse trenutne igričarske naslove, je zmožna kateregakoli opravila v domači pisarni in pušča odprtih dovolj možnosti za nadgradnjo v bodoče. Takšna velja približno tisočak. Pogled se bo ustavil tudi na računalnikih, ob katerih se zanesenjakom cedijo sline, vendar pa je morda najbolje začeti pri komponenti, ki loči pisarniški kavni mlinček od igričarskega stroja pogube – grafični kartici.
Večni derbi
Celticsi proti Rangersom, Crvena zvezda proti Partizanu, Maribor proti Olimpiji ter Nvidia proti AMD. Rivalstvo med dominantnima proizvajalcema grafičnih kartic sega že več kot četrt stoletja v preteklost, njun boj za prevlado pa je s sabo prinesel tehnološko inovacijo, primerljivo s sorodno borbo med konzolami Xbox in Playstation. Podjetji sta se vedno kosali v moči grafičnih kartic, njihovi cenovni dostopnosti ter podpori različnim novim tehnologijam in vizualnim učinkom. Izdelki obeh so primerljivi tako cenovno kot po zmožnostih, vendar pa je že nekaj let nesporni zmagovalec tega dvoboja Nvidia. Čeprav radeoni še zdaleč niso od muh, v srednjem rangu Nvidijino ponudbo celo prekašajo, so geforcei večinoma boljši, saj podpirajo tehnologijo sledenja žarku (ray tracing), a so tudi dražji. To se sicer lahko spremeni že kasneje letos, ko bo AMD poslal na tržišče kartice z novim čipovjem Big Navi, ki se bo pomerilo z Nvidijinim Amperom. Oba igričarski zanesenjaki že težko pričakujejo, saj naj bi to čipovje kartice pahnilo v naslednjo generacijo.
Rivalstvo med zeleno Nvidio in rdečim AMD sega že v preteklo stoletje. Trenutno prednjači Nvidia, vendar se lahko to kaj kmalu spremeni.
Ta trenutek veljajo za najboljše kartice obeh predstavnikov modeli, stari že skoraj dve leti, vendar pa naj bi omenjena čipa to spremenila. AMD je svoj Big Navi, ki naj bi poganjal njihove najmočnejše kartice ter naslednjo generacijo igralnih konzol, neuradno poimenoval kar Nvidia killer. Poleg izboljšane zmogljivosti in arhitekture naj bi novo čipovje omogočalo sledenje žarku, česar kartice »rdečih« do zdaj niso zmogle, rešili pa naj bi tudi svoje skoraj pregovorne težave z energijsko zahtevnostjo. Delovanje naj bi se izboljšalo kar za 50 odstotkov na porabljeni vat – ni pa še podatkov, ali bodo nove kartice enako dobre ob manj energije, boljše ob enaki količini elektrike ali pa nekje vmes. Več bo jasno konec leta – predvidoma v oktobru –, ko naj bi nekaj modelov z novim čipovjem prispelo na trg. Tačas tudi Nvidia kuje svoje železo. Po novih razkritjih naj bi njihov Ampere nudil skoraj 50-odstotno izboljšanje kakovosti igre v primerjavi s prejšnjimi modeli. Nova srednjerazredna kartica GeForce 3060 naj bi bila tako primerljiva s trenutnim igričarskim kraljem 2080 Ti. V vsakem primeru zna biti letos sila napeto leto za oba velikana, »gejmerjem« pa se lahko po malem smeji. Takšen spopad bi namreč kaj zlahka pripeljal do cenovne vojne, kar pomeni boljše grafične kartice za manj denarcev.
Novi izzivalci
Letos pa se kani spopad velikanov še razširiti, saj se v grafični ring prvič po letu 1998 vrača novi stari izzivalec Intel. Še več, tudi Huawei ima v ognju svoje železo. Ta naj bi že začel novačiti Nvidijin kader, njihov čip Ascend 910 AI pa naj bi bil dvakrat hitrejši od Nvidijinega Tesla V100. Vsaj tako trdijo. Kitajci imajo tudi dostop do tranzistorjev tehnologije 7nm, kar naj bi povečalo njihovo moč. Huawei se lahko nadeja tudi velike podpore vlade, saj jim do samozadostnosti na področju računalništva v resnici manjka le spodobna grafična kartica. Čeprav naj bi bile te kartice sprva namenjene prav računalnikom v državni lasti (beri, superračunalnikom), se bodo gotovo kmalu znašle tudi na prostem trgu.
Nvidia na novo generacijo silno zmogljivih Radeonov odgovarja s svojim čipom Ampere. Letos zna zato med obema ponudnikoma priti do cenovne vojne.
Na drugi strani pa Intel že zdaj velja za najbolj razširjenega proizvajalca grafičnih kartic, saj njihovo čipovje najdemo na skorajda vsaki matični plošči. Ob tem se sicer vsak igričar, ki da kaj nase, namrdne, saj Intelovi generiki v najboljšem primeru dosegajo kakšno tretjino zmožnosti cenenih kartic, kot je, na primer, Nvidia GT 1030. Vse to pa naj bi se spremenilo s prihodom kartice Intel Xe Graphics. Za njen razvoj so najeli nekatere bivše razvijalce AMD, optimistične napovedi iz računalniškega tiska pa ugibajo, da bi lahko njihova grafična kartica prekosila celo oba prvaka. Na drugi strani pa bi morali za kaj takšnega več kot početveriti zmogljivosti trenutne devete generacije svojega čipovja. Kakorkoli, prihod tretjega in nemara celo četrtega ponudnika na trg s spodobnimi grafičnimi karticami je za uporabnike lahko le dober, saj bo takšna konkurenčnost hkrati povečala zmogljivosti in znižala ceno te strojne opreme.
Visokooktanska ponudba
V letu dni, odkar je Monitor nazadnje ocenjeval ponudbo grafične kartice, se med njimi ni dosti spremenilo. Še vedno najbolj trgajo leto ali dve stari modeli, z nekoliko posodobljenim čipovjem in boljšimi gonilniki. Nvidijin RTX 2080 Super je, denimo, le za kakšno petino šibkejši od RTX 2080 Ti, cena te izjemne kartice pa je polovična. Med Nvidijino visokooktansko ponudbo velja omeniti GeForce RTX 2070 Super, ki je verjetno najboljša kartica za razumen denar ta hip. Pri skoraj 600 evrih še vedno ni poceni, vendar jo poganja enako srce kot mnogo dražje RTX 2080 in RTX 2080 Super, namreč Turing TU104.
Najmočnejša grafična kartica v tem trenutku je Nvidia Titan RTX, resnično mastna reč s 24 GB grafičnega pomnilnika in tranzistorji 4608 CUDA, ki tiktakajo pri 1.770 megahertzih. Vendar pa največje ni vedno tudi najboljše. Titan namreč nudi le približno triodstotno izboljšavo nad RTX 2080 Ti za nezanemarljivih 2.500 dolarjev na Amazonu. Pri katerem od naših spletnih prodajalcev je namreč sploh ni na spregled. Zatorej je verjetno še vedno najboljša igričarska grafična kartica ravno prej omenjena, dve leti stara GeForce RTX 2080 Ti, ki mirno prežveči tudi najzahtevnejše sodobne video igre. Njena največja prednost je verjetno sposobnost globokega učenja, ki jo je prinesla sistemska nadgradnja DLSS 2.0. Zaradi nje lahko kartica igro poganja v nižje renderirani ločljivosti, ki pa se samodejno zviša na ločljivost zaslona, kar poveča hitrost izrisovanja skoraj brez izgube grafične kakovosti. Skratka, GeForce RTX 2080 Ti je pošast, ki ima v primerjavi s konkurenco le eno slabost – ceno. Velja približno 1.000 evrov, kar je cena dostojnega srednjebudžetnega računalnika. Mogoče bi zatorej bilo smiselno pred nakupom tako drage kartice počakati vsaj do jeseni, ko se bodo pojavile nove serije geforceov in radeonov.
Gola moč grafičnih kartic glede na povprečje enajstih iger (vir: PC Gamer).
Zlata sredina
Najbližji konkurent AMD je dobrih 400 evrov vreden Radeon RX 5700. Čeprav je nekoliko šibkejši od precej dražje inačice RX 5700 XT, je to v veliki meri zaradi trde omejitve, ki jo je AMD postavil na hitrost srčka. To so storili, da cenejša kartica ne bi slučajno prehitela dražje in vsaj na papirju zmogljivejše, vendar pa je to oviro mogoče odstraniti s programom MorePowerTool, ki naredi kartico za eno najboljših izbir pri igranju ob ločljivosti 1.440 pik. Njen najbližji konkurent je GeForce 2060 Super. Obe kartici veljata za verjetno najboljši ta hip, če primerjamo razmerje med ceno in kakovostjo. Obe v prej omenjeni ločljivosti zlahka poganjata najbolj priljubljene naslove, kot so Fortnite, PUBG, The Outer Worlds, Red Dead Redemption 2 ali Assassin's Creed Odyssey v 60 sličicah na sekundo tudi pri visokih nastavitvah. Igre v resoluciji 1.080p gladko pogoltneta tudi pri ultra visokih nastavitvah, s kakšnimi 30 sličicami v sekundi pa zmoreta celo način 4K, če niso grafične nastavitve previsoke.
Čeprav sta obe kartici vrhunski, se Radeon izkaže za kakšnih 10 odstotkov hitrejšega. Nakup je potemtakem odvisen predvsem od preferenc bodočega uporabnika. GeForce namreč podpira ray tracing, kar postaja odločilno pri čedalje več igrah. Podobno velja v malo nižjem cenovnem razredu, okrog približno 300 evrov, kjer najdemo Radeon 5600 XT in GeForce RTX 2060. Katerikoli od njiju je dobra izbira za zelo solidno igralno izkušnjo v 1.080p.
Tudi pri cenejših karticah, pri 250 evrih ali manj, kraljuje Nvidia. Geforce GTX 1660 Super z lahkoto prekosi ekvivalent AMD, Radeon RX 5500 XT. Razlog? Pomnilnik. Prejšnje inačice GTX 1660 so namreč uporabljale GDDR5, različica Super pa je nadgrajena z GDDR6, kar jo silno pohitri, zato ne prekaša le Radeona, ampak naredi za zastarelo celotno serijo GeForce 1660, vključno s sicer znatno dražjim in procesorsko močnejšim GTX 1660 Ti. Ta hip pa je glede na razmerje med ceno in kakovostjo verjetno najugodnejša grafična kartica GeForce GTX 1650 Super. Za približno 200 evrov omogoča kakovostno igranje tako pri 1.080 kot pri 1.440 pikslih, saj jo poganja enako čipovje Turing TU116, kot ga najdemo v dražjih geforceih. Tudi ta kartica uporablja zmogljivejši pomnilnik GDDR6.
Grafična ali procesor?
Izboljšavi igričarske mašine bo zagotovo najbolj koristila zmogljivejša grafična kartica, vendar pa ob tem ne gre zanemariti ostalih komponent, ki bodo vplivale na gladko igranje. Dobro delujoč igričarski računalnik mora biti kolikor toliko uravnotežena reč, saj lahko vsaka šibka komponenta predstavlja ozko grlo. Če je, denimo, procesor resnično zastarel, ga bo zmogljiva sodobna grafična kartica kvečjemu še dodatno obremenila, zaradi česar bodo igre delovale počasneje. Po drugi strani pa bo prehod s Core i7-4770K na Core i7-9700K pri igranju ob višji ločljivosti, denimo 1.080p ultra, izboljšal delovanje igre le za kakšnih 20 odstotkov. Če ima računalnik na voljo procesor, ki je vsaj v rangu že rahlo zastarelega Core i7-4770K, in če ima na voljo vsaj 8 GB sistemskega pomnilnika, bo nova kartica dosti zalegla. Že takšen – dokaj skromen – sistem bi moral podpreti katerokoli kartico AMD ali Nvidia do približno ranga GeForce RTX 2070 Super oziroma Radeon RX 5700I.
AMD je vse bliže Intelovim procesorjem. Čeravno še vedno rahlo zaostajajo za njimi, so uporabniku in nadgradnjam mnogo bolj prijazni, nova serija pa utegne stare rivale končno povsem zasenčiti.
Na drugi strani je za delovni stroj, namenjen grafičnemu oblikovanju, modeliranju 3D, delu s fotografijami in podobnemu, procesor verjetno pomembnejši. No, procesor in toliko pomnilnika, kot ga je sploh mogoče zbasati v računalnik. Tudi na tem področju AMD s svojimi threadripperji izpodriva zastareli Intel. Čeprav nikakor niso poceni, se je približno 3.500 evrov vredni 64-jedrni Threadripper 3990X na preizkusih praktično izenačil z dosežki šestkrat dražjega Intelovega procesorja. Med ponudbo AMD za takšne delovne postaje je sicer verjetno najugodnejši Threadripper 3970X, ampak ti procesorji so namenjeni delovišču, ne vsakodnevni domači uporabi.
Učinkovite gajbice
Ker je strojno najzahtevnejši del domačega računalništva poganjanje videoiger, bodo predstavljeni predlogi v različnih cenovnih razredih to upoštevali. Če denar resnično ni ovira, se da sestaviti strašno igričarsko računalo, ki bo lepo držalo svojih 60 sličic na sekundo tudi pri ločljivosti 4K z ultra nastavitvami v katerikoli sodobni igri. Vendar je s skorajda neopaznim upadom kakovosti mogoče zgraditi precej bolj optimiziran računalnik. Podobno velja tudi na čisto spodnjem delu zmogljivostne lestvice. Računalniki spodnjega razreda naj bi veljali okoli 500 evrov. Zlata sredina nudi največ možnosti za nadgradnjo ter zadostno kakovost za gladko igranje v načinu 1.080p ali solidno izkušnjo pri 1.440p. Takšni strojčki stanejo približno jurja. Za hude pošasti, namenjeni ultrakakovostni igri v načinu 4K, je omejitev nebo. Vendar pa vzemimo 2.000 evrov, ki bi morali izdelati res hud stroj. Pomniti velja, da so cene pobrane iz Amazonove prodajalne in da lahko pri domačih ponudnikih precej variirajo. Poleg tega je privzeto, da so na vseh gamerskih računalnikih nameščena Okna, verjetno 8 ali 10, ki podpirajo 64-bitno programje.
Pri gradnji računalnika za petstotak je treba biti pozoren na usklajenost komponent ter na možnosti nadgradnje, zato je skoraj vedno boljša izbira matična plošča, ki podpira procesorje AMD – kot rečeno, so ti običajno cenovno učinkovitejši in lažje nadgradljivi. Računalnik naj premore tudi skoraj nujnih 8 GB pomnilnika, saj je 4 GB večinoma premalo, 16 GB pa je na tej ravni pretiravanje. Kljub možnosti nakupa procesorjev ali matičnih plošč z integrirano grafiko je za igričarja ločena kartica pravzaprav nujnost. Med cenejšimi je na voljo kar nekaj presenetljivo dobrih modelov, kot so Radeona RX 570 in RX 580 ter GeForce GTX 1650. Napajalnik naj ima vsaj 500 W moči, disk pa naj bo čim bolj zanesljiv polterabajtni SSD.
Primerjava procesorske moči glede na trenutno najboljšo grafično kartico, GeForce 2080 Ti (vir: PC Gamer).
Podobna pravila veljajo tudi za naslednji korak, torej računalnik srednjega razreda. »Jurja« evrov nam dopušča kar nekaj izboljšav in mašino, na kateri bi morala vsaka igra v načinu 1.080p zlahka presegati 60 sličic na sekundo tudi pri najvišjih nastavitvah. Zaradi optimizacije sistema je AMD še vedno boljša izbira, sprega Ryzena 5 3600 in GeForcea 2060 Super ali Radeona RX 5700 pa deluje izvrstno. Disk in RAM bi bilo smotrno podvojiti na 1 TB za prvega ter na 16 GB za zadnjega, kar bi moralo zadoščati za gladko nalaganje in hitro igro. Za dodatno hrambo podatkov velja razmisliti o še enem disku, denimo 2 TB velikem Seagate BarraCuda.
King Kong proti Godzili
Pri dveh tisočakih lahko igričarji začnejo uresničevati svoje mokre sanje. Pri tolikšnem denarju Intel končno preseže AMD, čeprav le za malenkost. Intel Core i7-9700K in, bog ne daj, Core i7-9900K sta ob ustrezni podpori matične plošče, pomnilnika in grafične kartice trenutno gotovo najboljša igričarska procesorja. V njuni družbi svojo polno moč razvije celo mogočni RTX 2080 Ti. Skratka, pri računalniku tega razreda mora biti uporabnik pazljiv le toliko, da res ne meče denarja stran, denimo s kartico Titan RTX, sicer pa je vanj mogoče vgraditi karkoli. Vse te mišice omogočajo gladko igro pri ultra visokih nastavitvah v najvišji ločljivosti.
Edina težava z nakupom takšnega računalnika je, da bo verjetno že letos nekoliko zastarel. Seveda bo še vedno zverinsko močan, vendar so na vidiku novi geforcei in radeoni, v trgovine pa prihaja tudi najnovejši Intelov procesor Comet Lake Core i9-10900K. Mnogi igričarski guruji sicer opozarjajo, da je Intelova arhitektura zastarela in nazadnjaška, zaradi česar naj ne bi bil njihov najnovejši procesor z desetimi jedri, pospešenimi na 5,3 GHz, nič posebnega. Iskreno, če bi bila cenovna uravnilovka postavljena še više, bi bil računalnik verjetno zgrajen okoli novega AMD Ryzen 9 3950X s 16 jedri in z 32 navoji, ki pa ta trenutek sam po sebi velja čez 700 evrov.
Glavno merilo za gejmerje je število sličic na sekundo oziroma fps. Takole je videti Fortnite, še vedno najbolj igrani naslov na svetu, na spodobnem poceni računalniku.
Nižjerazredni igričarski računalnik (500 evrov)
Procesor: AMD Ryzen 5 2600 je zelo dober za svojo ceno. Ponaša se s šestimi jedri na frekvenci 3,9 GHz in solidnim vgrajenim hladilnikom Wraith Stealth.
Matična plošča: B450M PRO-VDH MAX je izvrstna izbira za ta cenovni razred, saj podpira procesorje AMD tretje generacije in DDR4 RAM.
Grafična kartica: Radeon RX 570 s 4 GB GDDR5 je solidna izbira za igro pri 1.080p.
RAM: HyperX Fury 8 GB DDR4. Vsak igričarski računalnik bi moral meriti na 8 GB pomnilnika.
Disk: ADATA SU635 ima kapaciteto 480 GB in je 2,5-colski notranji SATA SSD, ki omogoča hitro delovanje sistema.
Napajalnik: Thermaltake Toughpower GX1 s 500W nudi dovolj moči za poganjanje cenejših mašin.
Ohišje: Thermaltake Versa H24 USB 3 Tower Case je solidno gejmersko ohišje.
Nadgradnje: Za relativno nizko ceno je mogoče grafično kartico RX 570 zamenjati s kakšno močnejšo, denimo Radeon RX 580 ali GeForce GTX 1660. Kadarkoli je tudi mogoče dodati RAM in kupiti večji disk.
Računalnik za povprečnega igričarja (1.000 evrov)
Procesor: AMD Ryzen 5 3600X nudi visoko kakovost igranja ter omogoča tudi nadaljnje izboljšave. Vključuje tudi soliden hladilnik Wraith Spire.
Matična plošča: MSI B450M-A PRO MAX je izjemno kakovostno matična plošča, ki omogoča gladko delovanje igričarskih komponent in veliko možnosti nadgrajevanja z dodatki.
Grafična kartica: GeForce RTX 2060 Super je ena najboljših srednjerazrednih grafikulj naokoli.
RAM: Crucial Ballistix 16GB DDR4 na 3.600 MHz je zanesljiv in preizkušen pomnilnikski čip.
Disk: Samsung SSD 860 QVO z zmogljivostjo 1 TB slovi po zanesljivosti.
Napajalnik: Corsair CV 550 je močen, črn in tih, povrhu pa energetsko precej varčen in učinkovit. In zelo zanesljiv. Še kaj?
Ohišje: Phanteks P400S nudi dovolj prostora za umestitev potrebnih komponent in njihovo morebitno nadgradnjo.
Nadgradnje: Računalnik je mogoče še izboljšati z nakupom GeFrce RTX 2070 Super, ki je ta trenutek ena najzmogljivejših grafičnih kartic in bo s tem sistemom omogočila igranje v načinu 4K. V tem primeru bi bilo dobro nadgraditi tudi napajalnik z, recimo, 650W močnim Seasonic FOCUS Plus.
Visokokakovostni računalnik (2.000 evrov)
Procesor: Intel Core i7-9700K je trenutno eden najboljših igričarskih procesorjev, ki dobro teče z najmočnejšimi grafičnimi karticami.
Hladilnik: Corsair H100i z dvema pahljačama nadvse učinkovito hladi procesor.
Matična plošča: MSI Z390 nudi potrebno infrastrukturo za Intelov procesor, ima lastno hlajenje in sprejema tudi dve grafični kartici.
Grafična kartica: GeForce RTX 2080 Ti. Najboljša ta hip.
RAM: Patriot Viper 16GB je zanesljiv in hiter.
Disk: Samsung 860 EVO 1 TB je velik, hiter in zanesljiv.
Napajalnik: SilverStone 700 W je trenutno eden najzmogljivejših napajalnikov na svetu. Tih, ohranja konstantno temperaturo 40° Celzija in je dovolj kompakten za vgradnjo.
Ohišje: Fractal Design Define S2 je zgrajen za tiho delovanje, z močnim integralnim hlajenjem in stekleno stranico. Pripravljen je za vodno hlajenje.
Nadgradnja: Za dodatnega tisočaka in pol je mogoče še za kakšnih pet odstotkov izboljšati dosežke te mašine z nakupom procesorja Intel Core i7-9900K, ki je za igranje pravzaprav skoraj premočan, ter grafične kartice Titan RTX. Za hec.
