Kakšni so današnji mikroračunalniki?
Prvi splošnonamenski mikroračunalnik, ki mu je uspelo vzbuditi zanimanje svetovne javnosti, je bil Raspberry Pi, prvotno namenjen predvsem učenju programiranja. V začetku smo ga lahko kupili le brez ohišja. Zdaj je podobnih izdelkov že okoli 100. Zanimalo nas je, koliko so v resnici uporabni, še posebej v primerjavi z veliko zmogljivejšimi mini osebnimi računalniki.
Raspberry Pi, prvi splošnonamenski mikroračunalnik, ki je vzbudil zanimanje svetovne javnosti.
Mikroračunalniki, ki so nekajkrat manjši celo od mini PCjev, izkoriščajo podobne in enake tehnologije kot ročne mobilne naprave, predvsem mobilni telefoni GSM, namenska zabavna elektronika in osebni računalniki. Iz strogo namenskega računalnika v izdelkih, kot so predvajalnik filmov na DVD, enota CD v osebnem računalniku, televizor LCD ali miniaturni računalnik mobilnega telefona, se je mikroračunalnik z Raspberry Pi prelevil v samostojen, splošno uporaben izdelek.
Splošni in namenski
Med mikroračunalnike sodijo tudi mikrokrmilniki, ki jih uporablja predvsem industrija. Večinoma so to računalniki v enem čipu, kar strokovnjaki označujejo tudi s kratico SoC (system on chip, slov. sistem v čipu). Glavne ločnice med mikrokrmilniki in splošnonamenskimi mikroračunalniki predstavljajo: količina glavnega pomnilnika ter število in namembnost specializiranih funkcijskih.
Splošnonamenski mikroračunalniki posnemajo zgradbo osebnega računalnika, a so veliko manjši, ponujajo okrnjeno funkcionalnost, zato pa porabijo zelo malo energije. Kljub temu imajo vse osnovne funkcionalnosti. A le težko bi jih uporabljali namesto mikrokrmilnikov z vgrajeno specializirano strojno opremo, ki, denimo, z lahkoto ustvarijo signale za krmiljenje in nazor koračnih motorjev. Kakršenkoli osebni računalnik bi porabil zelo veliko procesorske moči, da bi s programsko opremo posnemal delovanje specializirane strojne opreme mikrokrmilnika. Kljub temu ne smemo misliti, da tudi splošnonamenski mikroračunalniki nimajo specializiranih funkcijskih enot, ki jih mikrokrmilniki nimajo. Vendar te opravljajo le tiste funkcije, ki jih pričakujemo od osebnega računalnika, kot so: predvajanje videa v visoki ločljivosti, podpora za strojno dekodiranje stisnjenega videa in zvoka, podpora za priklop zunanjih pomnilniških kartic z bliskovnim pomnilnikom, ethernetna omrežna povezava itn. A vsaj nekatere od naštetih funkcionalnosti terjajo uporabo posebnih mikrokrmilnikov, ali celo posebnih namenskih mikroračunalnikov v dodatnih čipih. Tako se spet vrnemo k Raspberry Pi, katerega mikrokrmilnik za ethernetno povezavo je v ločenem čipu … ali pa mikrokrmilnika in podpore za ethernetno povezavo sploh ni, če se odločimo za nakup cenejše različice, A. Med mikroračunalniki najdemo tudi »dvoživke«, denimo BeagleBone, ki temeljijo na mikrokrmilniških jedrih in imajo zato tudi funkcijske enote za analizo in generiranje signalov.
V zadnjem času je zato opaziti tudi težnje izdelovalcev mikrokrmilnikov po rasti v segment splošnonamenskih mikroračunalnikov. Mikrokrmilniki so sicer v osnovi namenjeni krmiljenju raznih namenskih naprav ter zajemu in analizi električnih signalov, a so njihove zmogljivosti z miniaturizacijo 32-bitnih procesorskih arhitektur postale povsem primerljive zmogljivostim splošnonamenskih mikroračunalnikov.
BeagleBone Black
Raspberry Pi v dizajnerskem ohišju, ki stane 22 evrov in več.
RISC in 32-bitne arhitekture so »zakon«
Razmeroma visoka zmogljivost sodobnih 32-bitnih mikroračunalnikov ni presenečenje, če poznamo zgodovino razvoja zmogljivih delovnih postaj v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja (bistveno zmogljivejših od takratnih osebnih računalnikov). V devetdesetih letih je CISC (complex instruction set computer, slov. računalnik s kompleksnim naborom strojnih ukazov) izpodrinil RISC (reduced instruction set computer, slov. računalnik z omejenim naborom strojnih ukazov). Prednost RISC je bila, da ni bil mikroprogramiran, to pomeni, da so se strojni ukazi izvajali neposredno v digitalni logiki, brez izvajanja mikroprogramov, kakršni še danes tečejo v sodobnih Intelovih in AMDjevih procesorjih CISC za osebne računalnike.
Lahko bi rekli, da spet vse »diši« po RISCih. Taki ali drugačni vgrajeni mikroračunalniki v mobilnih telefonih, televizorjih, predvajalnikih DVD, avtomobilih in letalih ne potrebujejo združljivosti za nazaj, ki je še vedno poglavitna zahteva pri osebnih računalnikih. Zato ne preseneča, da se je Intel na prelomu tisočletja z novo 64-bitno arhitekturo, IA64, ki je bila križanec med RISC in CISC, hudo »opekel« in je bil, tako kot AMD, primoran ohraniti arhitekturo CISC. Izdelovalcem namenske elektronike to ni bilo treba. Zato v sodobnih 32-bitnih mikroračunalnikih danes »veselo tiktakajo čistokrvni« RISCi.
V tem smislu lahko tudi trdimo, da je ARMu z novimi 32-bitnimi in 64-bitnimi arhitekturami RISC končno uspelo. A obdržale so se tudi nekatere najboljše arhitekture iz delovnih postaj, ki so v devetdesetih letih preteklega stoletja delovale pod raznimi operacijskimi sistemi vrste Unix. Microchip v sodobne 16-bitne in 32-bitne mikrokrmilnike, PIC24 in PIC32, vgrajuje MIPSove 16-bitne in 32-bitne arhitekture.
Megabajti namesto gigabajtov
Medtem ko se 64-bitni mini in »klasični« PCji že »kitijo« z gigabajti in terabajti, so mikroračunalniki, predvsem pa mikrokrmilniki, šele pred nekaj leti vstopili v svet 32-bitnosti. Kot da bi kolo zgodovine razvoja klasičnih osebnih računalnikov zavrteli za deset let nazaj, pri tem pa bi imeli pomoč vsevednega grškega oraklja, ki bi povedal, na primer, kateri komunikacijski vmesniki bodo prevladovali v prihodnosti.
Elektronski termostat morda res ne potrebuje nujno 32-bitne arhitekture, a je marsikateri sodoben mikrokrmilnik z 32-bitno arhitekturo cenejši od veliko starejšega 8-bitnega, ki ga izdelujejo predvsem še kot gradnik za rezervne dele. Prepad med zmogljivostmi mikrokrmilnikov ali računalnikov v enem čipu z 8-bitnimi, 16-bitnimi in 32-bitnimi centralnimi procesnimi enotami (CPE) je velikanski. Razlika v ceni pa je minimalna. A kdor misli, da je uporaba 32-bitnega mikrokrmilnika v enostavnih vezjih zapletena in se zato ne izplača, se moti. »Pamet« ni v velikem številu vhodno-izhodnih priključkov ali izvedbi ohišja, temveč v arhitekturi mikroračunalnika. Tako ARMovo 32-bitno arhitekturo Cortex-M0 najdemo celo v klasičnem 8-nožičnem čipu tipa DIP (angl. dual in-line package, dvovrstno »pakiranje«), ki ga izdeluje NXP.
Glede na velikost potrebnega pomnilnika in natančnost računanja bi bili za izdelovalce namenske strojne opreme nemalokrat zanimivi tudi mikrokrmilniki s 16-bitnimi CPE, a se mnogi raje odločijo za sodobnejše 32-bitne arhitekture, saj si tako zagotovijo združljivost za naprej oziroma, natančneje, delo z vedno večjimi pomnilniki.
Razporeditev elementov na Raspberry Pi
Arhitekture ARM
ARMova procesorska arhitektura je nadvse prodorna predvsem zato, ker je proti plačilu licence dostopna vsem izdelovalcem integriranih vezij. Obenem je tudi dovolj optimizirana in jo je mogoče prilagoditi za različne aplikacije. Ena izmed njih je arhitektura za poceni 32-bitne mikrokrmilnike, Cortex-M0. Temelji na ARMovi konceptualni arhitekturi 6, ki so ji dodane še nekatere tipične mikrokrmilniške funkcijske enote - te med drugim omogočajo preprostejše ustvarjanje in analizo različnih moduliranih signalov ter njihov zajem. Glede na zahtevnost aplikacije lahko izdelovalci računalnikov v enem čipu izbirajo med arhitekturami Cortex A in M, od 0 do 9. Skladno s tem se večata tudi zmogljivost in kompleksnost končnega izdelka. Mogoča je tudi vgradnja oziroma raba matematičnega soprocesorja ali grafičnega procesorja.
Slednje velja tudi za Broadcomov računalnik v enem čipu, BCM2835, ki predstavlja jedro Raspberry Pi. Vsebuje 32-bitni procesor, 700 MHz ARM1176JZF-S iz družine ARM11, z naborom strojnih ukazov ARMv6, s 512 MB RAM (random access memory, slov. pomnilnik z naključnim dostopom) in zmogljiv 250 MHz grafični procesor Broadcom VideoCore IV, ki zmore predvajati filme v ločljivosti od 640 x 350 do 1920 x 1200; podpira pa tudi različne standarde PAL in NTSC. V VideoCore IV je za tekoče predvajanje filmov vgrajena tudi strojna podpora standardu MPEG-2. Omogoča tudi neposredni priklop zaslona LCD prek priključka DSI (display serial interface, slov. zaslonski zaporedni vmesnik). Za licenčni ključ, s katerim bomo v VideoCore IV omogočili strojno dekodiranje MPEG-2, bomo morali v spletni trgovini Raspberry Pi Store odšteti okoli 3 €. Posebni licenčni ključ potrebujemo tudi za strojno dekodiranje videa v zapisu VC-1, le da je ta še enkrat cenejši in stane okoli evro in pol.
Drugi od velikih čipov na tiskanem vezju Raspberry Pi, tipa B, je 100-megabitni ethernetni krmilnik, ki omogoča 10- in 100-megabitne povezave. Raspberry Pi ima sicer tudi dva priključka USB 2.0, to pa je v glavnem tudi vse. Zelo pomemben je tudi priključek za kartice SD in SDHC. Slednje namreč nadomeščajo pogon SSD.
Doma izdelan termostat s temperaturnima tipaloma ADT7410, preklopnim relejem in 32-bitnim mikrokrmilnikom PIC32MX250F128B
BeagleBoard proti Raspberry Pi
Tudi Texas Instrumentov BeagleBoard je računalnik v enem čipu (SoC), na majhni kvadratni ploščici tiskanega vezja, veliki vsega 7,5 x 7,5 cm. V Texas Instruments so med razvojem tesno sodelovali z velikima severnoameriškima distributerjema elektronskih komponent: Digi-Key in Newark element14.
BeagleBoard je, podobno kot Raspberry Pi, zasnovan za poganjanje odprtokodne programske opreme. Mikroračunalniški čip z oznako OMAP3530 ima ARMovo osnovno arhitekturo, Cortex-A8, s taktom 720 MHz ali 1 GHz (odvisno od modela), ki lahko poganja številne različice operacijskega sistema Linux. Med njimi bo kmalu tudi Android, ki zaenkrat še ni podprt.
BeagleBoardi so sicer po zmogljivosti zelo podobni Raspberry Pijem, a mikroarhitektura Cortex-A8 vsebuje tudi funkcijske enote, značilne za mikrokrmilnike. Tako so strojno podprti tudi štirje časovniki, generator impulzno-širinske modulacije, analogno-digitalni pretvornik, vodilo I2C (inter intecrated circuit bus, slov. vodilo za povezavo med integriranimi vezji), štirje zaporedni komunikacijski vmesniki UART (universal asynchronous receiver/transmitter, slov. univerzalni asinhroni sprejemnik/oddajnik) – bolj znan kot RS-232 itn. Zadnja različica, BeagleBone Black, s 512 MB RAM in 1 GHz procesorjem in grafičnim procesorjem PowerVR SGX530, je po zmogljivosti dobro izenačena z Raspberry Pijem zadnje generacije, različice B. Dokupimo lahko tudi razne nadgradnje, ki popestrijo osnovno funkcionalnost. Zadnji model, ki je prišel na trg računalniške strojne opreme v začetku lanskega leta, BegleBone Black, ima že vgrajenega 2 GB bliskovnega pomnilnika, v katerega je prednaložen Linux kernel 3.8 (slov. Linuxovo jedro 3.8). Ima deklarirano tudi nekoliko nižjo porabo električne energije od Raspberry Pi (moč 2 W namesto 3,5 W). Je tudi veliko cenejši od svojih predhodnikov, saj je priporočena cena le 45 dolarjev.
Arduino Uno z Atmelovim mikrokrmilnikom ATMEGA328P
Mikroračunalniške osnove za prototipiranje
Med najbolj priljubljenimi sestavljenimi preprostimi 32-bitnimi mikroračunalniki za krmilja je tudi Arduino. Vendar ne gre za zapleteno napravo z operacijskim sistemom, kakršna sta Raspberry Pi in BeagleBoard. Sestavljen je iz mikrokrmilnika in nekaj diskretnih elektronskih elementov: uporov, kondenzatorjev, kristalnega oscilatorja in raznih priključkov, ki neposredno povezujejo nožice mikrokrmilniškega čipa z raznimi konektorji. Namenjen je predvsem tistim, ki si želijo hitro vstopiti v svet mikrokrmilnikov, ne da bi morali prej izdelati lastno ploščico tiskanega vezja, uporabiti prototipno ploščico (angl. protobard) ali opremiti in povezati prototipno ploščico tiskanega vezja. Cena sestavljenega mikroračunalnika Arduino Uno se giblje okoli 25 €. K temu moramo prišteti še ceno programatorja, ki pride prav, če moramo programsko opremo v mikrokrmilnik namestiti v celoti in ne prek programskega nalagalnika in povezave USB 2.0. Arduinove rešitve gradijo na 32-bitnih Atmelovih mikrokrmilnikih ATMEGA328P z AVRjevo CPE, 32 kB bliskovnega pomnilnika in tipičnimi mikrokrmilniškimi funkcijskimi enotami.
Zelo podobni so tudi Microchipovi 32-bitni mikrokrmilniki, le da temeljijo na MIPSovem procesorskem jedru, ki so mu dodane Microchipove funkcionalne enote. Družina PIC32, čeprav za kak evro višjo ceno, ponuja precej več. V spletu si lahko preberemo tudi ocene, da so Microchipovi mikrokrmilniki hitrejši od Atmelovih. Na Microchipovi spletni strani (www.microchip.com) so na voljo brezplačna programska orodja za razvoj lastne vgrajene programske opreme (angl. firmware). Veliko je tudi osnov za profesionalno prototipiranje na eni ploščici tiskanega vezja, podobnih Arduinovim. Morda je edina pomanjkljivost le to, da Microchip posveča premalo pozornosti ljubiteljskim razvijalcem programske opreme, ki pri prvih korakih potrebujejo veliko koristnih nasvetov in zgledov. Dolgo smo pogrešali tudi poceni in dovolj univerzalen programator. PICkit3, s katerim lahko programiramo skoraj vse Microchipove mikrokrmilnike, je šele v zadnjem času na voljo za okoli 40 €. Programator si lahko za nekaj evrov izdelamo tudi sami. Podrobna navodila najdemo na spletni strani: https://sites.google.com/site/pcusbprojects/home.
Programator za večino Microchipovih mikrokrmilnikov, PICkit 3
Zanimiva primerjava aplikacij na podlagi Microchipovih in Atmelovih mikrokrmilnikov je tudi na spletni strani: https://sites.google.com/site/pcusbprojects/9-ask-the-expert/z-how-does-pc-usb-projects-net-support-compare-to-arduino-projects
Kakorkoli, PIC32MX250F128B je odličen 32-bitni mikrokrmilnik v klasičnem 28-nožičnem ohišju, SDIP (small dual in-line package, slov. majhno dvovrstično pakiranje), ki ga z lahkoto tudi sami prispajkamo v lastno tiskano vezje. Z nekaj »žilice« za elektrotehniko si lahko tako mikroračunalnik na podlagi 32-bitnega mikrokrmilnika izdelamo tudi sami (https://sites.google.com/site/pcusbprojects/5-custom-projects/o-basic-circuit-for-pic32mx250f128b-to-work-over-usb). Za to bomo, skupaj s kablom USB 2.0, odšteli le okoli 10 €. PIC32MX250F128B ima dovolj nizko porabo, da se lahko napaja tudi prek vrat USB, zato dodatni napajalnik ni potreben. Je odličen za učenje osnov procesnega programiranja in spoznavanje arhitekture procesorjev RISC. Obenem omogoča veliko zabave pri interakciji z zunanjim svetom, denimo pri pisanju na zaslon LCD ali prižiganju svetlečih diod. Razvojno okolje za razvoj vgrajene programske opreme je zastonj. Programiramo lahko v zbirniku ali višjih programskih jezikih C in C++. Pri tem ne potrebujemo operacijskega sistema, je pa na voljo veliko zastonjskih programskih knjižnic, ki programiranje bistveno olajšajo.
Bogato funkcionalnost PIC32 lahko preizkusimo tudi neposredno iz višjega programskega jezika, kot je Microsoftov Visual Basic.NET. Programerski priročnik in vso potrebno programsko opremo najdemo na spletni strani https://sites.google.com/site/pcusbprojects/5-custom-projects/programming-guide-pic32mx2x0fxxxb-microcontroller-programing-in-vb-net. Tudi praktičnih zgledov rabe, kot so: termostat s 16-bitnimi digitalnimi temperaturnimi tipali, preprost domači osciloskop, ura realnega časa ali pa kar avtomatizacija doma, ne manjka …
Intel vrača »udarec«
Na letošnjem sejmu potrošne elektronike, CES 2014, ki je potekal med 7. in 10. januarjem v Las Vegasu, je Intel predstavil miniaturni PC s tehnologijo Edison. Osebni računalnik s procesorjem Quark, velik kot kartica SD, je združljiv z 32-bitnimi Pentiumi. Procesor Intel Quark ima dve procesorski jedri, 16 kB predpomnilnika in deluje pri 400 MHz. Računalnik podpira tudi tehnologije: USB 2.0, ACPI 3.0, PCI Express, tehnologije za varčevanje z energijo in še vrsto drugih, ki jih poznamo iz sveta PCjev. Podprte so tudi tehnologije iz sveta mikrokrmilnikov, kot so: vodilo I2C (inter integrated circuit bus, slov. vodilo med integriranimi vezji) in SPI (serial preripheral interface, slov. zaporedni vmesnik za zunanje naprave) in ura realnega časa, ki deluje ob pomoči posebnega 32 kHz kristalnega oscilatorja, ki zagotavlja podobno natančnost kot pri klasičnih elektronskih urah.
Intel Edison, odprtokodni mikroračunalnik velikosti kartice SD
Mobilni telefon s tehnologijo Intel Edison
Kupiti mikro ali mini?
Marsikdo misli, da si bo z mikroračunalnikom zares zagotovil poceni napravo za učenje programiranja. A Raspberry Pi glede na svoje zmogljivosti sploh ni tako poceni. Za novejšo izvedbo, B, z 32-bitnim procesorjem, z mikroarhitekturo ARMv6, 512 MB RAM in 100-megabitnim ethernetnim priključkom, bomo odšteti nekaj manj kot 60 €. Kupiti bomo morali še napajalnik USB in morda še kak kabel za povezavo z namiznim računalnikom. To bo našo denarnico olajšalo še za okoli 20 €. A dobili bomo računalnik, ki je po možnostih za učenje konceptov programiranja primerljiv s klasičnim PC. Kljub temu omogoča bistveno manj tistim, ki potrebujejo »nadaljevalni tečaj« programiranja spletnih aplikacij. Verjetno si bomo želeli, da bi računalnik dobil tudi ohišje, ki nas bo olajšalo še za 20 € do 60 €, odvisno od tega, ali bomo izbrali povsem običajno ali dizajnersko ohišje. Cena s tem zraste krepko prek 100 €. Če nam ni škoda električne energije, bi bilo ceneje, da bi na domačem podstrešju ali na računalniškem odpadu poiskali star, za sodobno programsko opremo neuporaben PC in nanj namestili Linux. To je zastonj!
Še več! Novi Zotacov mini PC s 64-bitnim dvojedrnim procesorjem Intel Celeron 1007U, s 500 GB diskom (SATA ali SATA II), 2 GB RAM DDR3, v ličnem ohišju z okrasno modro svetilko LED in ustreznim napajalnikom pri nas dobimo že za okoli 200 €. Raspberry Pi je sicer nekajkrat manjši (okoli 9 x 6 cm namesto 18 x 18 cm). Toda ali je velikost res tako pomembna, če že za dva Raspberry Pija dobimo »čistokrvni« PC, katerega »srce« tiktaka pri 1,5 GHz in ga lahko kadarkoli uporabimo tudi kot namizni računalnik z Windows 7 ali 8; delujeta pa tudi Windows Server 2008 R2 in Windows Server 2012? Za kakih 20 € več si lahko omislimo tudi 4 GB RAMa DDR3. Pomnilnik je sicer mogoče razširiti vse do 16 GB, to je 32-krat več, kot ga ima Raspberry Pi v najboljšem primeru …
Ročna ura z mikroračunalnikom s tehnologijo Intel Edison
Se obeta »namizna«, »mini«ali »mikro« prihodnost?
Lahko trdimo, da imajo današnji mikroračunalniki skoraj vse, kar imajo mini PCji, razen 64-bitnosti, le da je vsakega precej manj. Manj je MHz, manj je RAMa, manj je prostora za trajno hrambo podatkov. Zato je tudi končni izdelek lahko nekajkrat cenejši in tudi nekajkrat manjši.
Intelov preskok k tehnologijam za gradnjo mobilnih telefonov, pametnih ur, slušnih aparatov, miniaturnih tablic … in še bi lahko naštevali, kljub temu ni presenetljiv, če vemo, da se segment teh računalnikov neprestano veča. V prihodnjih letih se verjetno tudi na tem področju obeta boj operacijskih sistemov. Pomembna bo predvsem funkcionalnost, ki jo bo lahko posamezna naprava ponudila. K sreči za številne izdelovalce mikrokrmilnikov so Intelovi izdelki zaenkrat bolj usmerjeni v nosljive naprave in mobilne telefone kot pa v splošnonamenske mikroračunalnike.
Svojo poslovno strategijo prodaje operacijskih sistemov Windows bo verjetno moral pretehtati tudi Microsoft. Upoštevati bo moral to, da številni uporabniki ne bodo hoteli za mobilni telefon s »čistokrvnim« Windows 8 in Intelovim procesorjem odšteti niti približno toliko kot za notes ali namizni računalnik. Odprtokodni in brezplačni operacijski sistemi, kot so Android in druge različice Linuxa, so za izdelovalce mobilnih telefonov in pametnih tablic zanimivi tudi zato, ker cena operacijskega sistema ne predstavlja dodatnega stroška, ki zvišuje prodajno ceno končnega izdelka.
Obenem so zastonj tudi vsa razvojna orodja in s tem dostopna najširšemu krogu razvijalcev, tudi tistim, ki si nakupa lastniške razvojne programske opreme za aplikacije v Windows ali Mac OS X ne morejo privoščiti. Prek raznih spletnih trgovin, kot je Google Play, je mogoče tudi brez stroškov tržiti tako programsko opremo ali jo ponuditi zastonj in zaslužiti s predvajanjem oglasov … Zato niti ne preseneča, da Windows kljub PCjevski arhitekturi na Intelovem miniaturnem osebnem računalniku s tehnologijo Edison ni podprt. Kljub temu ni izključeno, da bo ob začetku proste prodaje izdelka na voljo tudi ta operacijski sistem.
Če se bo zadnji Intelov »veliki met« posrečil, verjetno lahko pričakujemo tudi mikrokrmilnike z arhitekturo PC, ki bodo imeli veliko pomnilnika in tak ali drugačen operacijski sistem Windows. Prav nič nenavadnega ne bo, če bomo imeli v prihodnosti Windows tudi v krmilni enoti paličnega mešalnika ali pralnega stroja. Povsem drugo vprašanje pa je, če Intelovih mikroračunalnikov ne bomo že v nekaj letih imeli tudi na pisalnih mizah. Imajo vse, kar imajo veliki, le zmogljivosti so bolj omejene. Ali za pisarniško delo in gledanje filmov res potrebujemo grafični pospeševalnik 3D, nekaj 10 GB RAM in disk z nekaj GB? Če delamo vse v računalniškem oblaku, verjetno ne. Odgovor je zato podoben vremenski napovedi za daljše časovno obdobje: če bo vreme oblačno, bodo mikro PCji povsem dovolj, če pa bo namesto oblakov posijalo sonce neomejenih zmogljivosti (pri uporabniku), bodo namizni in »podmizni« PCji še dolgo »vladali« svetu …