Kam so šli A+++ in koliko to stane?
Novi televizorji nimajo več energijskih oznak A+++, temveč F ali G. Evropska komisija je namreč ugotovila, da je bilo odličnjakov preveč, zato je zaostrila kriterij. Preverili smo, kaj to pomeni v praksi, koliko porabijo in koliko nas bo to stalo.
Nalepka o učinkovitosti, kot jo predpisuje Uredba za televizorje.
Še lani smo se pri izbiri televizorja o varčnosti odločali med različnimi A, in sicer od A+ do A+++, letos pa so čudežno vsi televizorji videti potratnejši. Večinoma so označeni z G, tu in tam najdemo kakšen F. Seveda niso nenadoma televizorji postali toliko požrešnejši. Od marca letos se uporablja nov sistem za označevanje energetske učinkovitosti, ki ne uporablja več znaka +, temveč črkovne oznake od A do G. Prvotni sistem je namreč postal pretesen.
Od francoske ideje do danske rešitve
Francija je že leta 1974 sprejela zakon, ki je vladi omogočal uvedbo obveznega označevanja energijske potratnosti vseh električnih naprav. Dve leti pozneje so dejansko uvedli obvezno označevanje za grelne enote, bojlerje, hladilnike, pralne stroje, televizorje, pečice in podobno. Zakon je zahteval, da proizvajalci oznako priložijo napravi, ni pa je bilo treba izpostaviti na embalaži ali v reklamah.
Nemčija je po dolgih debatah v 70. letih leta 1980 dobila neuraden neobvezujoč dogovor med proizvajalci hladilnikov, pomivalnih strojev in pečic, da bodo na v Nemčiji proizvedenih izdelkih označili porabo po enotnem standardu. Ker na uvoženih to ni bilo potrebno, novost ni imela pomembnega smisla.
Tudi na ravni Evropske skupnosti so od leta 1976 potekala dogovarjanja, da bi morali označevati energetsko učinkovitost naprav. Kljub načelnemu dogovoru in priporočilu, ki ga je izdal svet ministrov, je bila sprejeta le ena direktiva (79/530/EEC), ki se je nanašala na električne pečice. Ta je članicam dovoljevala sprejem tudi lastnih standardov, ki pa so morali biti v skladu z evropsko direktivo, saj bi v nasprotnem primeru ovirali enotni trg.
Povprečen televizor LCD, ki troši 50 W, bo ob štiriurnem gledanju vsak dan stal slabih 10 evrov na leto.
Dolgo se ni zgodilo nič, dokler ni leta 1990 Danska obvestila Evropske komisije, da želi uvesti lastno shemo, in zaprosila za mnenje o skladnosti. To je Bruselj prebudilo in Evropska komisija je tedaj od Danske zahtevala, da za leto dni odloži sprejem zakonodaje, v tem času pa je bila pripravljena nova evropska direktiva. Nova okvirna direktiva (92/75/EEC) je nadomestila staro in vzpostavila pravni okvir za sprejem direktiv, ki so vzpostavljale sheme za hladilnike (94/2/EC), pralne stroje (95/12/EC), sušilnike (95/13/EC), pralno-sušilne stroje (96/60/EC), pomivalne stroje (97/17/EC) in luči (98/11/EC).
Inflacija ocen
Prvotna lestvica je električne naprave glede na porabo energije razvrščala od A do G, toda od leta 1994 do danes je bil napredek silovit, zato so naprave postajale čedalje varčnejše. Oznake E, F in G so sčasoma ukinili, ker preprosto ni bilo več naprav, ki bi jih lahko uvrstili v te kategorije. Po drugi strani pa je čedalje več varčnejših naprav pomenilo, da je postajala oznaka A čedalje manj informativna. Da bi razlikovali še varčnejše naprave od varčnih, so uvedli nove razrede A+, A++ in A+++. In tako smo pristali pri današnji »stari« lestvici: A+++, A++, A+, A, B, C, D, E, F, G.
Leta 2006 sta bili dve tretjini prodanih hladilnikov in pralnih strojev v kategoriji A, leta 2017 pa že več kot 90 odstotkov v A+, A++ ali A+++. To je klicalo po uvedbi nove lestvice. Evropska komisija je zato leta 2017 sprejela novo okvirno uredbo (2017/1369/EU), ki predstavlja podlago za prenovitev lestvice. Marca 2019 je Komisija sporočila, da se bodo leta 2021 začele uporabljati nove oznake za hladilnike (2019/2016/EU), pomivalne stroje (2019/2017/EU), pralne stroje (2019/2014/EU), televizijske sprejemnike in monitorje (2019/2013/EU) ter svetilna telesa, torej žarnice in sijalke (2019/2015/EU). Uredba 2021/340/EU vse te še dopolnjuje. Za prve štiri kategorije se nove oznake uporabljajo od 1. marca, za svetila pa od 1. septembra letos.
Uredba zahteva tudi, da proizvajalec, uvoznik ali pooblaščeni zastopnik v evropski podatkovni zbirki za označevanje energijske učinkovitosti (EPREL) registrira izdelek pred začetkom prodaje v EU ter zagotovi označenost naprav z energijsko nalepko.
Nove oznake
Komisija govori o prevrednotenju (rescaling) lestvice. Pri tem so to pot mislili vnaprej in razred A namenoma zastavili tako visoko, da ga noben od trenutnih izdelkov ne dosega. Na ta način so pustili prostor za prihodnje izboljšave, s čimer se bomo morda izognili plusom v prihodnosti.
Na novih nalepkah so še koda QR, ki vodi do strani z več informacijami o izdelku, izračunana poraba energije v enem letu pri normalnem načinu obratovanja, podatek o hrupu, pri hladilnikih in zamrzovalnikih še prostornina v litrih, pri televizorjih še podatek o porabi v načinu HD itd.
Pod črto velja približek, da vsak W energije, ki ga trošimo 24 ur dnevno, na letni ravni stane en evro.
Za televizorje na primer velja, da se razred energije učinkovitosti oceni glede na indeks energijske učinkovitosti (EEI). Ta se izračuna po zapleteni formuli in je odvisna od gledalne površine (v kvadratnih decimetrih), izmerjene moči pri delovanju v običajni konfiguraciji (v vatih) in korekcijskega faktorja svetilnosti (ta znaša za televizorje in monitorje 0, pomemben pa je za digitalne informacijske prikazovalnike). To pomeni – kar je tudi logično –, da ni enostavne preslikave iz porabe električne energije v razred, saj je razumljivo, da bodo večji televizorji porabili več energije od manjših, četudi so enako ali celo bolj učinkoviti. Ključen je EEI.
EEI nad 0,90 ustreza razredu G, pod 0,30 pa razredu A, z vmesnimi koraki po 0,10 ali 0,15.
Enačba za izračun indeksa energijske učinkovitosti (EEI) za televizorje in monitorje, kjer je P izmerjena moč (v vatih), A gledalna površina (v kvadratnih decimetrih) in corr korekcijski faktor (za televizorje in monitorje enak 0).
Razredi energijske učinkovitosti televizorjev
Vzemimo na primer televizor s 65-palčno diagonalo, kar znaša 164 centimetrov. Če je v razmerju 16 : 9, potem stranici merita 14,3 in 8,04 decimetra. Gledalna površina torej znaša 115 kvadratnih decimetrov. Če tak televizor porabi 138 W električne energije, je vrednost EEI 1,22 in televizor se uvrsti v razred G. Meje med višjimi razredi so zanj: 103 W (za F), 85 W (za E), 70 W (za D), 57 W (za C), 45 W (za B) in 33 W (za A). Vidimo, da je do tja še zelo dolga pot. Če pa vzamemo manjši televizor, recimo 42,5-palčnega (108 cm), bodo te meje seveda nižje.
Po enačbi iz Uredbe se za vsako velikost monitorja ali televizorja in porabo električne energije izračuna EEI, ki je podlaga za uvrstitev energijski razred.
Za druge naprave so izračuni EEI in razvrstitev v razrede seveda predpisani drugače, odvisno pač od namembnosti in karakteristik naprave.
Strošek v praksi
Končnega uporabnika seveda zanima, koliko ga bo na koncu uporaba posameznega aparata stala. Točne številke so odvisne od vzorca uporabe in elektrodistributerja, a vsaj približno lahko stroške vseeno ocenimo. Sonyjev 65-palčni OLED-televizor Bravia XR A90J ima oznako 138 kWh/1000 h. To pomeni, da bi v tisoč urah porabil 138 kWh energije, iz česar vidimo, da je proizvajalec povprečno porabo ocenil na 138 W. S tem je celo nekoliko pretiraval, saj je povprečna poraba 96 W, konična pa 176 W. Za 65-palčni televizor LCD istega proizvajalca (Sony Bravia XR X90J), ki ima deklariranih 133 kWh/1000 h, pa je povprečje le 49 W, največ pa 148 W.
Konična moč naprav je pomembna za dizajn napeljav, požarno varnost, za izbiro sistema neprekinjenega napajanja (UPS) itd. Gospodinjstva pa plačujejo povprečno realno porabo (delovno moč), medtem ko je pri industrijskih porabnikih lahko nekoliko drugače, saj jim elektrodistributer zaračuna tudi jalovo moč.
V vatih merimo moč, ki jo troši naprava (energija na enoto časa). Vat je definiran kot džul (enota energije) na sekundo (W = J/s). Če moč pomnožimo s časom, dobimo porabljeno energijo. Ker se električna energije obračunava v kilovatnih urah (kWh), je prikladno tudi čas vzeti v urah pa dobimo vatne ure (Wh), ki so tisočkrat manjša enota.
Skratka, televizor s povprečno porabo 138 W bo v 24 urah porabil 3,3 kWh energije (138 * 24/1.000), v enem letu pa 1.208 kWh. Cena električne energije je okrog 0,045 EUR/kWh za čas nižje tarife in 0,08 EUR/kWh ob višji tarifi. Če bi tak televizor deloval eno leto 24 ur dnevno, bi porabil 1.208 kWh električne energije, kar bi stalo 70 evrov na leto (z vključenim DDV).
To pa ni edini strošek, ki ga imamo na položnici za električno energijo. Od porabljene energije se obračunajo še omrežnina (0,0455 EUR/kWh oziroma 0,0350 EUR/kWh v višji in nižji tarifi), prispevek za energetsko učinkovitost (zanemarljivo), prispevek za delovanje operaterja trga (zanemarljivo) in trošarina (0,0037 EUR/kWh). Vsem vrednostim smo že prišteli DDV, ki se plačuje na vse sestavine računa. To končni strošek dvigne na okrog 120 evrov na leto.
K temu je treba prišteti še fiksna stroška za obračunsko moč in prispevek za SPTE (soproizvodnja toplote in elektrike) ter OVE (obnovljivi viri elektrike), ki sta odvisna od priključne moči in znašata okrog 18 evrov na mesec, če imamo 10-kilovatni priklop. V konkretnem primeru bi dejansko porabljena energija predstavljala le 20 odstotkov stroškov na položnici. V realnosti porabimo več energije, zato je vpliv obračunske moči in prispevkov za SPTE in OVE manjši, a tudi sicer je delež energije v končnem strošku večinoma manjši od polovice.
Pod črto je zato še vedno veljaven približek, da vsak W energije, ki ga trošimo 24 ur dnevno, na letni ravni stane en evro. Nekoliko to vrednost spremenijo različni paketi, ki jih ponujajo operaterji, ter uporaba eno- ali dvotarifnega režima merjenja, a velikostni razred drži. 100-vatna žarnica, ki gori noč in dan, bo letno vaš proračun obremenila za 100 evrov. Povprečen televizor LCD, ki troši 50 W, pa bo ob štiriurnem gledanju vsak dan stal slabih 10 evrov na leto, saj ga večinoma gledamo v času višje tarife.
Izmerite sami
Oznake proizvajalcev so sorazmerno realne, a najbolje je vseeno izmeriti porabo pri lastnem vzorcu porabe. Nekateri dobavitelji električne energije omogočajo brezplačen najem merilnikov porabe za svoje stranke (denimo ECE), drugi ob simboličnem plačilu. Kdor ga potrebuje večkrat, ga lahko tudi kupi za 20 evrov, kar se zlahka izkaže kot ena boljših investicij. Merilniki namreč omogočajo meritve v daljšem časovnem okviru, s čimer polovimo konice in bolje izpovprečimo rezultat. Tako lahko ugotovimo tudi, koliko električne naprave porabijo v stanju pripravljenosti in ali imamo kakšnega skritega požeruha. Če pa nas zanima le trenutna poraba, lahko še vedno gledamo, kako hitro se vrti analogni števec električne energije v elektroomarici – dokler nam ga ne zamenjajo.