Kam z dvema?
V teh dneh naj bi, po prvotnih napovedih, že lahko občudovali prve naprave s pompozno napovedanim, revolucionarnim operacijskim sistemom Chrome OS, a zadnje novice sporočajo drugače.
Datum prve dokončane različice sistema Chrome OS naj bi se pomaknil bolj proti koncu leta in vprašanje je, ali bomo letos sploh dočakali kakšno napravo z njim. Na drugi strani pa je zelo podoben podvig iz Googla, operacijski sistem Android, nezaustavljiv. Po velikem uspehu na trgu pametnih telefonov se nadvse uspešno seli tudi v osebne večpredstavne predvajalnike in predvsem na tablične računalnike, ki jih po uspehu iPada napoveduje vse več izdelovalcev. Še letos naj bi tako luč sveta ugledalo več kot 20 različnih modelov tablic s sistemom Android. Hkrati je Google napovedal, da bo Android še letos vstopil tudi v dnevno sobo, saj je temelj njihove nove pobude, Google TV. Bi bil lahko Chrome OS žrtev uspeha Androida?
Težko. Sistema sta si namreč veliko bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled. Oba temeljita na istem jedru, Linuxu. Oba imata zmogljiv spletni brskalnik in Androidov je nekakšen lahki Chrome, ki pa z vsako novo različico povzema ključne značilnosti zmogljivejšega brata. Tako je npr. Android 2.2 prinesel enak, visoko zmogljiv stroj za izvajanje skriptne kode V8, kot ga ima Chrome. Navsezadnje je sam Segey Brin napovedal, da v prihodnosti vidi zlitje obeh sistemov v enega. A po drugi strani je treba poudariti, da v Googlu nimajo posebnih težav s tem, da opustijo projekt, ki se ni razvil po njihovih željah; to so nedavno demonstrirali z opustitvijo nadaljnjega aktivnega razvoja komunikacijskega sistema Wave.
In vendar je Chrome OS v tem trenutku za Google še kako pomemben. Medtem ko je Android, kljub velikanskemu uspehu, predvsem Googlovo orožje za ohranitev vpliva (beri: prikazovanja oglasov) na nadvse pomembnem mobilnem trgu, je Chrome OS ključni člen velike Googlove vizije o računalništvu v oblaku. Mobilne naprave so uporabniški del selitve računalništva v oblak, vendar pametni telefon, kot ga poznamo danes, in tudi tablični računalniki, ki jih izdelujejo po vzoru iPada, niso pravo nadomestilo za večino nalog, ki jih s svojimi namiznimi sistemi danes opravimo v pisarni ali doma. Preprosto je za določene stvari potreben večji zaslon in boljša, fizična tipkovnica. Vloga Chrome OS je v tem, da se ugnezdi na spodnjem segmentu takega trga računalnikov, in sicer na napravah, ki jih danes poznamo pod imenom "netbook". Tako, kot so ti sistemi znatno poenostavljeni prenosni računalniki, saj svojo funkcionalnost bolj ali manj utemeljijo na spletni povezavi, je tudi Chrome OS znatno poenostavljen sistem, saj je njegova edina naloga, čim prej zagnati zmogljiv spletni brskalnik, ki bo edina podlaga za izvajanje programov in bo vključeval tudi vgrajeno podporo za aplikacije flash in prikaz dokumentov PDF. Takšna ozka usmerjenost Googlu omogoča, da s Chrome OS doseže nekaj zares revolucionarnih prebojev - silno hiter čas zagona, skoraj popolno varnost in dokončen javni preizkus, ali spletni programi lahko nadomestijo večino namenskih programov, ki jih na današnje naprave, tudi na tiste z Androidom, še vedno nameščamo, na njih poganjamo, ob tem tvegamo različne nevšečnosti, zahtevajo pa tudi kar precej nege z nadgrajevanji.
Poleg tega Chrome OS sploh ne potrebuje veliko, da omogoči tudi izvajanje aplikacij za Android - izvajalni sistem Dalvik je tako ali tako optimiziran za majhno porabo pomnilnika in ga je skupaj z vsemi potrebnimi knjižnicami mogoče dodati kot podsistem na Chrome OS, ki se bo gotovo izvajal na železnini, ki bo v primerjavi s tipično napravo za Android naravnost razkošna (npr. več GB pomnilnika RAM). Tudi razvoj sistemov z Androidom gre v prid takega zlitja. Razvijalci aplikacij so se že zaradi obstoječih naprav, še posebej pa zaradi prihajajočih tabličnih sistemov, morali navaditi na razvoj, ki omogoča adaptivne aplikacije, ki se znajdejo na najrazličnejših napravah in s sistemskimi klici poizvedo o zmogljivostih naprave in se ji ustrezno prilagodijo.
Seveda pa je prava dilema med obema sistemoma sama filozofija računalništva prihodnosti. Jasno je, da je omrežna povezljivost neločljiva funkcionalnost vseh naprav v prihodnosti, Vse bolj je jasno tudi to, da se bo temeljna obdelava podatkov vse bolj in bolj odvijala v oblaku. Kakšni naj bi torej bili naši osebni računalniki, naprave, ki nam bodo omogočale uporabo vsega tega razkošja spletnih storitev? In še pomembneje - kako bomo te storitve uporabljali: ali z namenskimi programi, ki jih nameščamo in vzdržujemo na vsakem sistemu posebej, ali s spletnimi aplikacijami, za katere potrebujemo le brskalnik in nič drugega. Če nas minula leta in nezaustavljiv preboj spleta lahko kaj naučita, bi se morali strinjati, da je samostojnim aplikacijam, razen ko gre za izjemno specializirane primere, počasi odzvonilo. Preprosto zahtevajo preveč nege. In če nam je za zaledne sisteme (spet) jasno, da sodijo na centralizirane lokacije, zakaj se še vedno oklepamo namenskih programov, ki jih moramo nameščati in vzdrževati na vsakem računalniku, ki ga uporabljamo? Morda tudi zato, ker do danes še ni bilo operacijskega sistema, ki bi si drznil toliko tvegati, da bi nas pravzaprav prisilil v uporabo zgolj spletnih programov. To je resnična vloga Chrome OS in zaradi tega ga Google preprosto mora predstaviti javnosti v dokončani obliki, in to skupaj s strojnimi partnerji, ki bodo izdelali tudi ustrezne naprave. In podobno, kot je bil za vzpon Androida ključen Googlov G1, ki ga je tajvanski HTC izdelal po naročilu iz Silicijeve doline in predvsem za razvijalce, ki so novo podlago zatem sprejeli z navdušenjem, se te dni nekje na Tajvanu gotovo preizkuša tudi netbook novega rodu, ki bo za osnovni sistem uporabljal izpopolnjen spletni brskalnik, kajti njegova naloga bo ena sama - uporabnika čim prej pripeljati v splet, od tod pa mu bodo odprta vrata skoraj kamorkoli.
Zakaj se še vedno oklepamo namenskih programov, ki jih moramo nameščati in vzdrževati na vsakem računalniku, ki ga uporabljamo?