Kamera je orodje, vzemi ga v roke
Tudi kamero je mogoče uporabljati brez vsakega znanja, moč pa jo je tudi razumeti; v tem primeru je seveda uporabnik gospodar naprave, ne pa, da naprava gospoduje nad njim. Od tega je v večini primerov odvisen rezultat nekega snemanja, pa najsi gre za estetsko ali tehnično pravilnost videa, ne nazadnje pa s tem prispevamo tudi k zanimivosti končnega izdelka.
Osnove filma in videa so enake osnovam fotografije. Video kamera zajema svetlobo prek sistema zaporedno postavljenih leč, ki mu pravimo objektiv. Ko "zumiramo", spreminjamo goriščno razdaljo. Čim krajša je ta razdalja, tem večji kot zajemamo in več stvari ujamemo v objektiv, so pa te seveda manjše. Z večanjem goriščne razdalje stvari postajajo večje (povečane) in delujejo bližje. Goriščna razdalja ne pokaže vedno enakega kota, saj je ta odvisen od velikosti tipala, ki je vgrajen v kamero ali fotoaparat. Čim manjše je tipalo, tem krajša je lahko goriščna razdalja, da bi dosegli isto povečavo. Da pa bi kljub temu imeli boljšo predstavo o kotu, ki ga lahko zajame neki objektiv, se goriščna razdalja ponavadi prevede v format Leica, ki je najbolj standarden filmski format (znan tudi kot 35 mm film). Četudi ima kamera objektiv, ki ima goriščno razdaljo 4,5 mm pri najširšem kotu (torej najkrajšo razdaljo), je ta enaka 32,5 milimetra v formatu Leica. Faktor pretvorbe je torej kar 7,22! Zapleteno, se strinjamo, zato bomo zadeve poenostavili in odslej govorili le o ustreznih goriščnih razdaljah, izraženih v formatu Leica.
Oko kamere
Objektive načeloma delimo na tri vrste. Normalni objektiv je tisti, ki stvari ne poveča ali zmanjša, temveč gleda podobno kot človeško oko (zato tudi normalni). Tak objektiv ima goriščno razdaljo med 45 in 50 milimetri. Pod tem se začenjajo širokokotni objektivi, najbolj razširjen široki kot je, denimo, 35 milimetrov, neredko pa si ljudje želijo tudi še bolj širokih objektivov, denimo 28 ali celo manj. Širokokotniki so sicer podvrženi popačenju, predvsem na robovih. Zelo dragi širokokotni objektivi zato uporabljajo velikanske leče, da bi se izognili takemu zvijanju, ki se pojavlja na manjših premerih leč. Ekstremni širokokotniki najbolj zvijajo svet, zajamejo pa lahko zelo velik kot. Poznamo jih pod imenom ribje oko (fisheye), začnejo pa se pri 15 milimetrih in manj. Kompaktne video kamere sicer ne premorejo možnosti, da bi menjali objektive, je pa na boljše mogoče natakniti predleče, ki povečajo kot zajemanja. Med predlečami najdemo tako širokokotne konverterje kot tudi pretvornike za ribje oko. Najdemo jih pa tudi za drugo smer, to je smer večanja goriščne razdalje. Nad 50 milimetrov namreč stvari postanejo večje od naše vidne zaznave, zato tem objektivom pravimo tudi teleobjektivi. Pri 35-milimetrski fotografiji so ti sicer hitro postali velikanski (in dragi), pri digitalnih aparatih z manjšimi tipali pa so temu primerno manjši (in omogočajo velikanske povečave). Večina kompaktnih aparatov, denimo, ponuja povečave med 12- in 20-kratnikom širokega kota; to pomeni, da lahko govorimo tudi o objektivih z goriščno razdaljo več kot 600 milimetrov. Teleobjektivi ponavadi nimajo popačenja, le slabši včasih ukrivljajo sliko navznoter, a je to danes silno redko. Večina videoobjektivov ima sicer objektive s spremenljivo goriščno razdaljo, kar omogoča veliko ustvarjalnost, a jo moramo seveda znati izrabiti.
Objektivi različnih goriščnic so namenjeni zajemu širokega ali ozkega kota.
Goriščna razdalja ne vpliva zgolj na povečavo, temveč tudi na nekatere druge lastnosti slike. Če imamo, denimo, dva objekta, ki stojita drug za drugim, se ob manjšanju goriščne razdalje navidezno oddaljujeta drug od drugega v globino, nasprotno pa se dogaja v smeri večanja slike, torej večje goriščne razdalje. Objekti, ki so lahko v bistvu zelo narazen, lahko delujejo, kot bi bili le nekaj centimetrov oddaljeni drug od drugega. Goriščna razdalja vpliva na še en pomemben vidik, ki določa videz slike - globinsko ostrino. Pojem ne pomeni nič drugega kot polje (torej od-do, gledano v globino), ki je sploh ostro. Širokokotniki so ostri od minimalne razdalje ostrenja objektiva pa do neskončnosti (torej sploh ni potrebe po dodatnem ostrenju), pri teleobjektivih pa se polje ostrine hitro manjša. V filmskem svetu in pri portretni fotografiji seveda prisegajo na manjšo globinsko ostrino, saj tako pridejo bolj do izraza značaj in čustva obraza, boljše pa je tudi dojemanje globine, saj tudi naše oko lahko ostri le na eno razdaljo (pravzaprav celo le na eno točko). Svet lahko torej na neki način razdelimo na več ravnin le s pomočjo ostrenja in spreminjanja tega polja ostrine, kar daje številne dodatne ustvarjalne možnosti (pomislimo, denimo, na preostritve z nekega objekta, ki je spredaj, na neki objekt, ki je daleč zadaj). Žal pa se pri manjših tipalih in manjših objektivih, kakršne uporabljamo v večini video kamer, globinska ostrina ne izrazi tako kot pri pravih 35-milimetrskih objektivih. Ti so kratko malo preostri, zato je težko doseči mehak umetniški videz. Tudi zato je v zadnjem času toliko zanimanja požel Canon EOS 5D Mark II, saj ima polno tipalo in ob snemanju videa daje zelo filmski videz, ki ga je tudi z veliko dražjimi modeli silno težko doseči.
Z manjšo globinsko ostrino bolje izrazimo značaj in čustva obraza.
Nadzor svetlobe
Ko svetloba pride preko objektiva, pade na neko tipalo, ki je občutljivo za svetlobo. No, pred tipalom pa je še ena ovira, ki določa, koliko svetlobe bo padalo nanj. Imenujemo jo zaslonka, s spreminjanjem njene vrednosti odpiramo in zapiramo krog med objektivom in tipalom. Deluje torej kot nekakšen ventil. Manjša zaslonka seveda pomeni manj svetlobe, večja pa več. Vrednost zaslonke predstavlja razmerje med goriščno razdaljo objektiva in velikostjo odprtine. Najbolj optimalna vrednost bi bila seveda ena (torej 1 : 1), ker bi v tem primeru preko objektiva spustili toliko svetlobe, kot jo sploh lahko. Seveda pa bi potrebovali večje leče in bi bila izdelava objektiva dražja. Vsak objektiv ima določen tudi podatek, koliko je lahko zaslonka največ odprta. Imenujemo ga svetlobna jakost objektiva in je ponavadi zapisan ob prednji leči objektiva v obliki 1:x, pri čemer je x največja vrednost zaslonke. Kompaktne video kamere imajo ponavadi pri širokem kotu neverjetno svetlobno jakost (tudi do 1,2), to pa je spet posledica majhnih mer zaradi manjših tipal. Pri objektivih s spremenljivo goriščno razdaljo se sicer ta vrednost spreminja, podatek o tem, na koliko se zmanjša največja velikost odprtine ob uporabi največjega telepoložaja objektiva, pa je ponavadi zapisan za pomišljajem ob že omenjenem podatku (torej nekaj takega kot 1:1,5-3,2). Zaslonka pa ni omejena zgolj navzgor, temveč tudi navzdol. No, pri tem se zasnove kamer precej razlikujejo, ene ponujajo najmanjšo zaslonko 11, druge znajo iti celo do 22 (torej je razmerje med velikostjo odprtine in goriščno razdaljo kar 1 : 22). Manjšanje zaslonke seveda pomeni manj svetlobe, vendar pa tudi zaslonka ne vpliva zgolj na svetlobo, temveč tudi na videz slike. Večja zaslonka pomeni manjšo globinsko ostrino, manjša zaslonka pa večjo globinsko ostrino. Kar pa zadeva pravilnost (svetlobe, barve, zajema podrobnosti), so najboljše vrednosti za zaslonko nekje med 4,2 in 5,6 - torej nekje v "zlati sredini". Uporaba podobnih vrednosti zaslonke je sicer pri projektih z več posnetki (kadri), ki bodo prikazani skupaj, saj velikost zaslonke v marsičem vpliva tudi na videz slike.
Naslednji parameter je čas osvetljevanja - torej koliko časa se bo osvetljevala ena slika. Pri fotografiji se ta vrednost spreminja, pri videu (in filmu) pa praviloma uporabljamo le eno vrednost - to je čas, ki je odvisen od števila sličic ali polsličic na sekundo. Pri slikovnih standardih, ki uporabljajo 50 polslik na sekundo (ali nemara celo polnih slik), je ta čas 1/50 sekunde, pri progresivnih, kot je 25p, ki zajame 25 slik na sekundo, pa 1/25 sekunde. Pri klasičnem filmu se je ta čas sicer vedno razpolovil, ker je pol ciklusa namenjeno za previjanje filma, pri digitalnih kamerah pa je zaklep v bistvu elektronski. Zaslonka torej le omejuje velikost in ne zapira dotoka svetlobe, kot je to primer pri filmu ali klasični fotografiji. Resnejše kamere sicer omogočajo tudi ročno nastavljanje časa, a se ta uporablja le redko. Gibanje v vse smeri namreč (torej pri večanju ali manjšanju časa osvetlitve) postano nenaravno - enkrat postane zabrisano, drugič nekako asinhrono (saj ciklusi osvetlitve ne ustrezajo frekvenci prikazovanja slike).
Z zaslonko vplilvamo na globinsko ostrino in na prepustnost svetlobe skozi objektiv.
Ker časa ne moremo spreminjati in je lahko osvetlitev nekega prostora zelo različna (odprt prostor je lahko nekaj tisočkrat bolj osvetljen od notranjega), lahko zaslonki kaj hitro zmanjka manevrskega prostora. Tako, denimo, na odprtem ne moremo dovolj zmanjšati osvetlitve, pa čeprav smo zaslonko nastavili na najmanj odprto vrednost (torej največje število f). Za te namene uporabljamo tako imenovane nevtralne ali sivinske filtre, ki jih imajo boljše kamere kar vgrajene v ohišje. Ti ne vplivajo na barve, temveč le zmanjšajo količino svetlobe, ki pada na tipalo. Ponavadi imajo vsaj dve nastavitvi, najpogosteje sta to vrednosti 1/8 (filter, ki prepušča 1/8 svetlobe) in 1/64 (to v bistvu pomeni, da pred prvi 1/8 filter postavimo še en 1/8 filter, tako da prepuščamo le 1/64 svetlobe). Te vrednosti se sicer lahko od modela do modela tudi razlikujejo. Digitalne video kamere pa večinoma omogočajo tudi snemanje v slabši svetlobi. Za ta namen rabi funkcija za ojačanje ali t. i. gain. Pri polprofesionalnih in profesionalnih kamerah je stikalo za uporabo tega ponavadi na samem ohišju in ima večinoma tri položaje: "H", "M" in "L" (torej high, medium in low). Ojačitev signala deluje podobno kot pri zvočnem ojačevalcu. Signal s tipala se pač ojači, s tem pa se seveda ojači šum, zmanjša pa se tudi barvna pravilnost in ostrina. Zato je to stikalo večinoma nastavljeno na L oziroma na položaj (kar velja pred snemanjem vedno preveriti), ki predstavlja ojačanje 0 decibelov. Kot pri zvoku se namreč ojačanje meri v decibelih, funkcija pa je logaritemska. 6 decibelov tako predstavlja 100-odstotno ojačanje, 12 decibelov 400-odstotno in tako naprej. Stikala so ponavadi nastavljiva (torej jim lahko določimo ojačitev na menujih), največja ojačitev pa je večinoma do 24 decibelov (še uporabna pa kvečjemu do kakšnih 9 decibelov, pa še to je zelo odvisno od modela do modela).
Ročno ali samodejno
Tako kot fotoaparati tudi videokamere ponujajo različne programe za samodejno nastavljanje parametrov snemanja. Mednje sodijo avtomatska zaslonka, samodejno ostrenje, pa samodejni čas in samodejno določanje temperature bele barve (nekatere skušajo samodejno določiti celo ojačitev signala). Na prvi pogled je to sicer zelo prijazno do uporabnika in v svetu fotografije bržkone tudi zelo, zelo uporabno. Vendar ima video časovno komponentno, zato se resnejši uporabniki samodejnim nastavitvam praviloma izogibajo. Avtomatika namreč deluje ves čas, ne glede na to, da snemamo v istem prostoru in isti prizor. Zato ob uporabi avtomatike prihaja do pojava, ki mu po domače pravimo "pumpanje". Če, denimo, uporabljamo samodejno zaslonko, avtomatika meri povprečno osvetljenost vse slike. Če, denimo, snemamo proti nekemu belemu zidu in potem kamero premaknemo proti temnemu zidu, se zaslonka odpre. Če ves ta čas, denimo, snemamo človeka pred zidom, se osvetli tudi ta. Podobno se dogaja pri času, le da tu tudi gibanje lahko "zapleše" z zbrisanega na nenaravno in nasprotno. Tudi samodejno ostrenje povzroča podobne preglavice. Ponavadi namreč deluje sredinsko (torej ostri osrednji objekt). Ko je objekt snemanj kadriran zunaj tega, postane neoster, saj bo kamera začela ostriti ozadje, lahko pa se zgodi tudi, da nekdo gre preko kadra bolj spredaj in avtomatika preostri nanj in potem spet nazaj. Tako poplesavanje je moteče in na posnetkih deluje amatersko. Zato je treba avtomatiko uporabljati po pameti. Samodejno merjenje svetlobe in/ali ostrine je tako mogoče pri boljših kamerah vklopiti ali izklopiti kar na ohišju kamere. Tako lahko svetlomer uporabimo le za oceno pravilne osvetlitve, samodejno ostrenje pa za lažje ostrenje (to je pri visokih ločljivostih še kako koristno), potem pa jih izklopimo in tako parametre (zaslonko, fokus) zaklenemo. Polprofesionalni modeli imajo na ohišju poleg stikala celo tipko (ponavadi se imenuje push auto), ki omogoča začasen vklop samodejnega ostrenja (medtem ko tipko držimo). Tako lahko neki objekt natančno izostrimo, ne da bi vrteli obroč na objektivu in ne da bi umaknili pogled s kukala ali zaslona kamere.
Bela belina
O ravnovesju beline je bilo povedanega že veliko, a tudi na tem mestu se temu terminu ni mogoče izogniti. Svetloba, ki človeku deluje belo, namreč ne vsebuje nujno enako distribuiranih barv prek celotnega vidnega spektra. Kakšna je svetloba, izražamo s pojmom temperature svetlobe. Nevtralna svetloba (tista, ki bi imela približno vse frekvence zastopane v enaki meri) je nekje blizu 5000 Kelvinov, nad to vrednostjo je več valovanj s področja modre svetlobe (gre za hladno svetlobo), pod to vrednostjo je več rdečkaste barve (topla svetloba). Pojma toplo in hladno lahko na tem mestu sicer zmedeta, saj temperatura narašča proti "hladni" svetlobi. To je posledica tega, da imajo krajše valovne dolžine svetlobo z več energije.
temperatura
vir svetlobe
1000-2000 K
sveča
2500-3500 K
žarnica z folframovo žičko
3000-4000 K
sončnih vzhod ali zahod
4000-5000 K
neonska žarnica
5000-5500 K
fotografska bliskavica
5000-6500 K
sončen dan
6500-8000 K
oblačen dan
9000-10.000 K
senca ali zelo oblačen dan
Človeški vid zna ob pomoči možganov popravljati barve ob različnih temperaturah svetlobe, ki osvetljuje prostor, elektronika pa tega seveda ne zna. No, res imajo kamere in fotoaparati tudi samodejno nastavljanje temperature bele, a deluje uspešno le, če so na posnetku dejansko površine, ki jih znajo prepoznati algoritmi za določanje temperature bele (trava, nebo, bel zid ...). Kadar tega ni, pa zna avtomatika še kako usekati mimo. Npr. ob snegu, v gozdu, na morju in v podobnih razmerah, ko imamo neke površine, ki niso tako povsem vsakdanje. A tudi sicer se lahko ravnovesje beline spreminja s premikanjem kamere. To pri fotoaparatu niti ni moteče, pri videu pa je, saj se posledično spreminjajo vse barve. Resnejši uporabniki zato temperaturo bele nastavijo sami. Praktično vse kamere ponujajo vsaj dve prednastavitvi temperature bele - tako za snemanje v prostoru, ki ga osvetljuje volframova žarnica, in tako, ki je namenjena snemanju ob sončnem dnevu z modrim nebom. Prva nastavitev ustreza temperaturi 3200 Kelvinov, druga 5600 Kelvinov. To sta tudi najpogostejši obliki svetlobe, ki ju srečujemo pri snemanju. Ob sončnem dnevu ali v zaprtem prostoru, osvetljenem z navadnimi lučmi, je tako izbor prednastavitve vsekakor smiselna odločitev.
Drugače pa je ob drugih okoliščinah. Že oblačno vreme pomeni višjo temperaturo oziroma bolj hladno svetlobo, medtem ko različne vrste osvetlitve, kot je, denimo, fluroscentna, niso primerne za snemanje s temi prednastavitvami, saj so barve napačne (prehladne ali pretople, odvisno od prednastavitve). V teh primerih kamere omogočajo nastavitev temperature bele tako, da kameri pokažemo neko belo (oziroma sivo) površino in ta potem ustrezno popravlja barve glede na osvetlitev.
Polprofesionalni modeli imajo vse potrebno za prilagajanje temperature bele barve že na samem ohišju naprave, to pa seveda omogoča precej hitrejše prilagajanje temperature bele. Ponavadi je ob strani postavljeno stikalo, ki ima tri položaje. Prvi (ki je ponavadi Pre) je namenjen izboru prednastavitve, druga dva (A in B) pa sta dve enakovredni pomnilniški mesti, prek katerih lahko shranimo dve nastavitvi za temperaturo bele. Kameri pokažemo bel list in ga držimo približno tam, kjer bo objekt, ki ga snemamo, list pa naj bo obrnjen tako, da nanj padajo vsi izvori svetlobe - torej ne navzdol oziroma tako, da je v senci. Potem pritisnemo tipko za nastavitev (ponavadi je označena z dvema puščicama, obrnjenima proti beli piki) in kamera shrani v program ustrezno nastavitev za kompenzacijo. To je uporabno, kadar snemamo v več prostorih, kjer imamo različno osvetlitev. Če že pred snemanjem nastavimo temperaturo bele, med snemanjem le preklopimo stikalo, ko se odpravimo v drug prostor (značilen zgled so sejmi ali razne prireditve, kot so poroke).
No, kljub temu so primeri, ko temperature bele pravzaprav ni mogoče povsem ustrezno nastaviti. Značilen zgled je mešana svetloba, ko neki prostor osvetljuje več virov svetlobe. Denimo okno in različne vrste žarnic, ki različno vplivajo na posamezne dele prostora. V teh primerih pravilne nastavitve, ki bi veljala za ves prostor, ni. Treba je najti najboljši kompromis, ki je še najbolj odvisen od tega, kje bomo snemali objekt. Če je to mogoče, je seveda tudi dobro opozoriti tistega, ki ga snemamo (če je to človek), da se nam ne premika zunaj tistega področja svetlobe, za katerega smo nastavili svetlobo. Zavese, dodatne luči in podobno pa lahko zadeve še poenostavijo, oziroma pomagajo pri odpravi teh težav. V svetu filma se sicer uporabljajo tudi dodatne filtrirne folije, ki pretvarjajo različne temperature svetlobe v drugo temperaturo, že v manj zahtevnih produkcijah (kaj šele v ljubiteljskem svetu), pa ponavadi za to ni niti denarja niti časa, tako da se je treba prilagoditi prostoru. Opozoriti velja, da včasih ni smiselno prilagoditi temperature bele, ker si želimo doseči poseben učinek. Sončni zahodi, denimo, izgubijo čar "topline", če ne uporabljamo prednastavitve za dnevno svetlobo (torej 5600 Kelvinov). Ker sončni zahod tudi mi doživljamo bolj oranžno, prilagajanje temperature nima smisla, oziroma ima nasproten učinek (slika je manj naravna).
Slišim sliko
Snemanje videa pa se ne konča samo pri sliki. Zelo pomemben, a pogosto zanemarjen vidik veščine je namreč zvok. Prav do tega pogosto nismo pozorni, tako da so izdelki velikokrat likovno in vsebinsko zelo lepi, zvok pa tak, da so stvari komajda razumljive, sliši se več prostora kot dialoga, na posnetkih je nepotreben šum ali pa zvoka na sliki sploh ni (to je hudo nenaravno, če na primer gledamo ulico, po kateri se vozijo avtomobili). Še huje je, če je zvok popačen, oziroma je že v domeni šuma. Kakorkoli, video kamere vsaj v dražjem amaterskem, v polprofesionalnem videu pa sploh, ponujajo dovolj možnosti, da je zvok posnet vsaj korektno. Res pa je za zares optimalne rezultate treba poseči tudi po kakšnih dodatnih rešitvah. Tu mislimo predvsem na mikrofone. V ohišje vgrajeni mikrofoni namreč ponavadi niso najbolj kakovostni. Večinoma gre za prostorske (stereo ali tudi večsmerne) mikrofone, ki zvok zajemajo v zelo širokem kotu. Poleg tega so razmeroma občutljivi, tako da zajamejo zvok tako od daleč kot tudi od blizu, pa naj bo glasen ali tišji. V praksi se izkaže, da so za snemanje ambientalnega zvoka sicer uporabni, nikakor pa niso primerni za snemanje nekoga, ki morda govori (ali več govorečih). V teh primerih je treba poseči po ustreznih dodatnih mikrofonih, ki kakovost zvoka dramatično izboljšajo.
V svetu novinarstva je pogosta uporaba dinamičnih mikrofonov, ki jih novinar drži pred sabo. Ker se mikrofon potem znajde v kadru, je to seveda rešitev, ki ima dokaj omejeno uporabno vrednost. Alternativna rešitev so t. i. kravatni mikrofoni ali "bubice", kot jih tudi radi imenujemo. Te so dosti manj opazne, na voljo pa so v ožičeni ali brezžični izvedbi. Žal sta obe rešitvi (druga še posebej) dokaj dragi, pa še število ljudi, ki jih lahko ozvočimo, je omejeno na dva. V boljših produkcijah se zato pogosto uporabljajo usmerjeni mikrofoni, za katere je značilno, da zvok lovijo v zelo ozkem kotu. Mikrofon mora biti sicer zelo točno usmerjen proti izvoru zvoka, drugače ga ne "vleče", lahko pa se uporablja na precejšnje razdalje (tudi nekaj metrov). Zelo dolgi usmerjeni mikrofoni (ki jih lahko uporabljamo na večje razdalje) so težavni za uporabo in ponavadi zahtevajo dodatnega operaterja, to pa pri cenejših produkcijah le redko pride v poštev (pa čeprav bi bilo včasih več vredno od prihranka nekaj evrov). Ker so usmerjeni mikrofoni občutljivi tudi na zvok, ki prihaja izza mikrofona (torej z zadnje strani) in ker se z njimi želimo kljub vsemu čim bolj približati izvoru zvoka, se pogosto uporabljajo na dolgi palici (t. i. "bum"). Upravljanje tega pa je seveda še toliko bolj zahtevno.
Kljub vsemu imajo usmerjeni mikrofoni krajših dolžin veliko prednost, kadar kdo snema kak izvor sam. Tudi usmerjeni mikrofon na kameri namreč precej izboljša kakovost govora v primerjavi z vgrajenimi prostorskimi mikrofoni. JVC in Sony večini svojih polfprofesionalnih modelov dodasta tudi krajši usmerjeni mikrofon, ki je veliko bolj uporaben za snemanje človeškega glasu, katerega izvor je postavljen pred kamero. Ker je kot zajemanja pri teh krajših usmerjenih modelih večji, zajema zvok nekako v osrednjem delu slike - torej tudi npr. dialog med dvema človekoma. Resda je več zvoka prostora kot pri zelo usmerjenih mikrofonih, a je kakovost vseeno veliko boljša kot pri prostorskih mikrofonih, mikrofon pa tudi ni v kadru (kot pri ročnih ali kravatnih mikrofonih). Domala vse polprofesionalne kamere imajo držalo za take mikrofone, soliden mikrofon pa je mogoče dobiti po dokaj ugodni ceni. Zelo priljubljen je, denimo, Rodeov Vdeomic, ki ima tudi nastavek za kamere brez držala (z nastavkom za podnožje za bliskavico), primeren je torej tudi za cenejše kamere, stane pa okoli 100 evrov.
Drug pomemben dejavnik pri zajemanju zvoka pa je nadzor nad ravnijo vhodnega signala. Manj vešči uporabniki pogosto uporabljajo kar samodejno določanje te ravni. Kot pri vseh avtomatikah pa je tudi pri zvoku tako "poenostavljanje" dela povezano z veliko negativnimi stranskimi učinki, ki so nemara še bolj opazni kot nekatere slikovne težave, saj smo za napake v zvoku precej občutljivi. Govorimo seveda o t. i. "pumpanju" zvoka, ki je posledica tega, da elektronika dvigne vhodni nivo (ojačitev), ko govorec na primer utihne. Zaslišimo zvok prostora ("zrak"), potem pa govorec spet začne govoriti. Zvok najprej prebije največjo vrednost (je distorziran), v nekaj milisekundah elektronika spusti nivo in nivo postane normalen (prostor pa tišji). Tak zvok je vse prej kot prijeten, zato je ročno nastavljanje nivojev veščina, ki jo velja obvladati.
Amaterski modeli imajo ročno nastavljanje vhodnih nivojev ponavadi skrito na menujih, "resni" modeli pa imajo kontrole na samem ohišju. Ponavadi tam najdemo preklop med avtomatiko in ročno regulacijo in dva potenciometra, s katerima nastavljamo nivo vhodnega signala. Vhodni signal sicer kontroliramo prek kazalnika na zaslonu. Ta je ponavadi različno obarvan - rdeči del pa je večinoma rezerviran za nivoje zvoka, ki gredo proti najmočnejšemu možnemu vhodnemu signalu, ki ga lahko naprava še zapiše brez popačenja. Pri digitalnem zapisu je preseganje tega nivoja namreč kritično. Analogni snemalniki zvoka so namreč "prevroč" zvok stiskali že zaradi same zasnove, digitalni snemalniki pa tak zvok zapišejo kot rezek digitalni šum (clipping), ki je zelo neprijeten. Zato vhode digitalnih snemalnikov nastavljamo temu ustrezno nižje, da pustimo dovolj prostora za različne nivoje zvoka.
To, da je zvočni del kamere pri resnejšem delu zelo pomemben, pove že podatek, da so kamere, ki imajo, denimo, profesionalne priključke XLR precej dražje od tistih, ki teh priključkov nimajo. Sonyjeva serija FX, denimo, nima teh priključkov in je veliko cenejša od serije V, ki jih ima (resda ima tudi nekaj dodatnih funkcij, a je zasnova sicer na moč podobna). Priključki XLR so standardni priključki v svetu resnega zvoka, saj so balansirani, zvok pa teče le po notranjem delu kabla, ki ima zaščitni ovoj, tako da so ti kabli dokaj neobčutljivi za elektromagnetne motnje iz okolice. Polprofesionalni modeli imajo večinoma dva priključka XLR, ki lahko delujeta kot linijski ali mikrofonski vhod, za kar imajo ponavadi preklopno stikalo. Nadzor nad zvočnimi vhodi in njihovim delovanjem se sicer razlikuje od kamere do kamere, tako da se je treba z njim seznaniti, sicer se hitro zgodi, da posnetek ostane nem. Pred tem pa se lahko snemalec vedno precej enostavno zaščiti - že najslabše slušalke so boljše od najboljšega poznavanja kamere.
Standardna kakovost zvoka v svetu videa je sicer ponavadi 48-kiloherčno vzorčenje, zvok pa je zapisan s 16-bitnimi števili. V zadnjem času se sicer pojavljajo tudi bolj kakovostne izvedbe - denimo 20-bitni zapis LPCM pri Sonyjevih modelih NXCAM. Zapis zvoka je največkrat kar v obliki nestisnjenega zvoka PCM, drug najbolj razširjen format pa je Dolby Digital AC3. HDV je izjema in zvok zapisuje kot Mpeg-1 Audio Layer II s 384 kilobiti na sekundo. Format DV sicer ponuja tudi štirikanalno snemanje zvoka z 12 biti in 32-kiloherčnim vzorčenjem, a je kakovost precej slabotna, da bi bila v zadovoljstvo kritičnemu ušesu.