Kapljica na kapljico...

Nekoliko starejši med nami se še spominjamo, kako smo včasih z besedno zvezo "barvni tiskalnik" pomislili na matrični tiskalnik z več barvnimi trakovi. Kakovost takega tiska je bila seveda obupna, predvsem pa ni omogočala tiskanja bitnih slik, temveč bolj ali manj le besedilo. Pa vendar so svoj pohod takrat že začenjali brizgalni tiskalniki, le da se barvni modeli še niso najbolje prijeli. Danes je jasno - ob pojmu "barvni tiskalnik" najprej pomislimo na brizgalni tiskalnik. Resda so barvni tudi laserski tiskalniki, vendar so za domačo rabo še predragi, predvsem pa kakovost njihovega odtisa (vsaj fotografskega) brizgalnim ne seže do kolen.

Zlati monitor

Brizgalni tiskalniki so, še posebej od kar je med njimi vedno več večnamenskih, naprave, ki jih v različne namene uporabljajo različni uporabniki. Zato smo tudi mi 46 modelov razdelili v več kategorij.

Med 4-barvnimi brizgalnimi tiskalniki, ki so namenjeni povprečnim uporabnikom, ki se nimajo namena ozko usmeriti v le tiskanje fotografij, je najboljša izbira Canonov model Pixma iP3000. Za ugodno ceno ponuja zmogljivosti, ki jih donedavnega med brizgalniki sploh ni bilo zaslediti – naj omenimo samo dvostranski tisk, dva podajalnika za papir, tiskanje na CD/DVD in neposredno tiskanje s fotoaparatov. Premore ločene barvilne kartuše (in nizko ceno izpisa), je izredno hiter, izdelki pa so zelo kakovostni. Za tiste, ki za tiskalnik ne nameravajo dati 30.000 tolarjev, bo dovolj dobra izbira tudi Pixma iP2000. Še vedno premore dva podajalnika in omogoča tiskanje s fotoaparatov, ter seveda hiter in kakovosten tisk. Vendar nima ločenih barvilnih kartuš, nekoliko dražji pa je tudi odtis.

Med foto tiskalniki je najboljša izbira Canon Pixma iP8500, katerega izdelki skorajda nimajo več rastra (volumen kapljice le 1 pl). Tiska izredno hitro in tudi kakovostno, saj slike sestavlja s kar osmimi barvami. Kdor potrebuje tudi izredno pravilne barve, naj preizkusi tudi Epsonov Stylus Photo R800, ki je sicer kar nekaj počasnejši, vendar bo za grafične profesionalce primernejši.

Večnamenskih naprav je dandanes vedno več (preizkusili smo jih 26) in med takimi, ki ne premorejo faksa, je trenutno najboljši Canon Pixma MP 750. Najnovejši Canon vsebuje vse, kar smo že našteli pri modelu Pixma iP3000, le da premore dve črni kartuši (in s tem malenkost boljši tisk fotografij) in seveda optični bralnik z avtomatskim podajalnikom. Predvsem v barvah zna zelo dobro fotokopirati, pa tudi rezultati optičnega branja so zelo dobri, pri čemer pomaga dokaj zmogljiv uporabniški vmesnik. Omenimo še Epson Stylus CX6600, ki se odlikuje po zelo hitrem črno-belem tisku, dobrem in hitrem fotokopiranju in ugodni ceni.

Če potrebujemo tudi faks (čeravno je »količinsko« sprejemanje faksov na ta način kar drago) bo najbolje kupiti tovrstno različico zgoraj omenjenega Canona – Pixma MP 780. Po zmogljivostih je popolnoma enak kot MP 750, je pa zaradi vgrajenega faksa kar nekaj dražji.

Tehnologijo brizgalnega tiskanja sta leta 1979 neodvisno (vsaj tako trdita) razvili podjetji Canon in Hewlett-Packard. Prvi tiskalniki, ki so se na trgu pojavili precej kasneje (leta 1984 Hewlett-Packardov ThinkJet) so tiskali le s črno barvo, toda izdelovalca (ki so se jim sčasoma pridružili tudi drugi konkurenti) sta kmalu ugotovila, da je mogoče razmeroma enostavno tiskati tudi v barvah (že leta 1985 se je na trgu pojavil prvi barvni brizgalnik - HPjev Paintjet). Z mešanjem pik rumene, svetlo modre, vijolične in seveda črne barve je namreč moč ustvariti bolj ali manj poln barvni spekter. Prvi "nabrizgani" izdelki so bili za današnje razmere izredno slabe kakovosti (tudi zaradi rednega mašenja tiskalnih šob). Posamezne pike so bile zelo velike (180 pl, medtem ko najboljši danes tiskajo z le 1 pl!), med seboj so se zelo prelivale (znanost samih barvil in še posebej papirjev še ni bila razvita), obstojnost izdelkov je bila izredno slaba, potiskan papir je bil bolj ali manj premočen in, ne nazadnje, tiskanje je bilo zelo počasno (tiskalna glava prvega Thinkjeta je imela le 12 šob, medtem ko jih je danes lahko tudi nekaj tisoč).

Hewlett-Packard Thinkjet, prvi brizgalnik tiskalnik. Predstavljen leta 1984.

Izjemen napredek tehnike

Ideja brizgalnega tiskanja je še danes enaka kakor leta 1984. Osnova je tiskalna glava, ki ima množico miniaturnih šob, skozi katere nadzorovano in zelo hitro brizga barvilo (črno, svetlo modro, rumeno in vijolično, pri foto modelih tudi še zelo svetlo modro, svetlo vijolično in včasih celo rdeče in zeleno). Glava je nameščena na vodilu, po katerem ga levo in desno s pomočjo pogonskega traku premika servo motorček. Za premik po drugi osi skrbi drug motorček, ki skrbi za premikanje papirja. Tako je mogoče barvne kapljice brizgati v dveh dimenzijah, kar je pravzaprav definicija tiskanja - sestavljanje slike iz posameznih barvnih pik.

Današnji tiskalniki imajo tiskalne glave tudi z več kot 5000 šobami (Canon i9950 celo 8 × 768 oz. 6144 šob), iz katerih brizgajo kapljice, ki imajo volumen tudi samo 1 pl (Canon Pixma ip5000). Ker je tiskanje z majhnimi kapljicami počasno (za popolnitev neke površine potrebujemo veliko majhnih kapljic), lahko danes vsi brizgalniki tiskajo tudi z večjimi kapljicami. Po potrebi jih "vključi" gonilnik. Še več, brizgalniki lahko danes na isto mesto izstrelijo več kapljic različnih barv in tako ustvarjajo prave barvne odtenke (in ne samo rastrske približke). In, ne nazadnje, hitrost brizganja kapljic je izredna - vsaka šoba lahko izstreli več kot 20.000 kapljic na sekundo (prvi modeli le 1200).

Toplotna in piezo tehnologija

Izdelovalci za brizganje barvnih kapljic uporabljajo dve različni tehnologiji - toplotno in piezo. Prvo zagovarjajo podjetja Canon, HP in Lexmark (kmalu tudi Kodak), drugo pa Epson in Brother (slednji le v svojih večnamenskih napravah). Izdelovalcev tiskalnikov je dejansko nekaj več, vendar uporabljajo licencirano tehnologijo ali pa kar t. i. izdelke OEM (Dellove brizgalnike npr. izdeluje Lexmark).

Toplotne brizgalne glave delujejo po načelu grelnih elementov, ki v vsaki posamezni šobi (premera le 10 mikrometrov!) silno hitro segrejejo črnilo, da dobesedno eksplodira v smeri proti papirju. Kapljica poleti s hitrostjo 50 km/h! V naslednjem trenutku se grelni element že ohladi in v "predprostor" zaradi podpritiska povleče novo količino barvila. Kot rečeno, je postopek silno hiter in prav presenetljivo je, da so današnje toplotne glave zelo zanesljive in se zelo malo kvarijo. Je pa res, da jih pri Hewlett-Packardovih in Lexmarkovih modelih zamenjamo z vsako izrabljeno barvilno kartušo, pri cenejših Canonovih modelih pa je deklarirano, da naj bi glava zdržala do 10.000 natisnjenih strani. Pri zmogljivejših Canonovih modelih naj bi glava zdržala pet let, zelo trajne so tudi Hewlett-Packardove glave v zmogljivejših tiskalnikih (Business Inkjet), kjer večinoma menjamo samo posodice z barvilom. Sicer pa so cene novih tiskalnih glav (pri Epsonih in Canonih) take, da se ob okvari večinoma bolj splača kupiti kar nov tiskalnik.

Piezo brizgalne glave temeljijo na posebnih kristalnih elementih ("piezo"), ki imajo zanimivo lastnost, da ob dovajanju električnega toka spremenijo obliko. Sprememba oblike kristalov v šobah povzroči, da so barvilne kapljice zaradi nastalega tlaka iztisnjene proti papirju. Ko električnega toka ni več, se element piezo spet poravna in s podtlakom v predprostor šobe posesa novo zalogo barvila. Sliši se precej manj "nevarno" in bolj zanesljivo kot toplotni model in do neke mere tudi je. Epson zatrjuje, da njihove tiskalne glave zdržijo življenjsko dobo tiskalnika (v svetu računalništva je "življenjska doba" definirana kot pet let). Po drugi strani pa so piezo elementi precej večji od toplotnih in četudi je hitrost "izstreljevanja" približno enako visoka kot pri toplotnih konkurentih, je končni rezultat vendarle razmeroma počasno tiskanje. Večji elementi namreč pomenijo, da je razmik med šobami večji kot pri toplotnih modelih. Pri Epsonovih modelih je gostota 180 šob na palec, pri Lexmarku in Hewlett-Packardu 600 (pri novih modelih HP imajo glave po dve vzporedni vrstici šob, ki sta malenkost zamaknjeni in je izhodna ločljivost s tem 1200 pik na palec), pri novih Canonih pa 1200 šob na palec. Ker današnji tiskalniki vsi po vrsti tiskajo vsaj z ločljivostjo 1200 pik na palec, je očitno, da je pri manjši gostoti šob nujen večkratni prehod tiskalne glave. To pa avtomatsko pomeni - počasnost.

Piezo tiskalne šobe so nekajkrat večje od toplotnih.

Pa vendar naj poizkusimo odgovoriti na vprašanje, ki ga v laboratoriju kar pogosto slišimo od naših bralcev - je bolje kupiti tiskalnik s piezo tehnologijo ali tistega, ki tiska toplotno? Odgovor je "popolnoma vseeno" ali, še bolje, to enostavno ni podatek, na podlagi katerega bi se ob nakupu odločali. Pomembni podatki so cena, cena odtisa, morebitne težave pri delu s tiskalnikom, kakovost odtisa, dodatne možnosti, ki jih ponuja tiskalnik, pa tudi hitrost odtisa. Pri najcenejših modelih kar v tem vrstnem redu. Kakšno tehnologijo tiskalnik uporablja, pa sploh ni neposredno pomembno.

Ločene barvilne posodice, da ali ne?

Canon že kar nekaj let svoje tiskalnike srednjega razreda opremlja s tiskalnim sistemom, ki ima za vsako barvilo ločeno posodico (t. i. single ink sistem), v zadnjem času se je za tak sistem odločil tudi Epson. Po drugi strani Lexmark in Hewlett-Packard o takem sistemu ne razmišljata (vsaj ne v osebnih tiskalnikih - poslovni HP pa prav tako premorejo tak sistem). Seveda oba "tabora" trdita, da je njun sistem najboljši in za uporabnika cenovno ugodnejši. Kaj je torej resnica? Resnica je, kot vedno, nekje vmes - v določenih primerih je morda res cenovno ugodneje, če lahko zamenjamo vsako posamezno barvilo, večinoma pa je to bolj ali manj vseeno, ker v povprečju vendarle tiskamo z vsemi barvili in ne le z enim ali dvema. Posamezne kartuše bi bile cenovno res veliko ugodnejše, če bi na tiskalnik tiskali veliko enakih strani oz. kopij; npr. če bi tiskali poslovni dokument z nekim večjim barvnim logotipom. V tem primeru bi ene (ali več) barv gotovo prej zmanjkalo kot drugih in pri sistemu, kot ga imata HP in Lexmark, bi morali ob menjavi kartuše zavreči kar nekaj neuporabljenega barvila druge barve. Pa vendar tega doma večinoma ne počnemo, saj je to domena poslovnega tiskanja. Logika Hewlett-Packarda, ki ima ločene kartuše le pri poslovnih modelih, torej tu stoji.

4-, 6- in celo 8-barvni

Današnji brizgalni tiskalniki večinoma tiskajo s štirimi barvami, iz katerih sestavljajo bolj ali manj celotno barvno skalo. Za tiskanje poslovnih dokumentov sestavljanje iz štirih barv popolnoma zadostuje, v zadnjem času (z vedno manjšimi osnovnimi pikami) pa je kakovost štiribarvnih tiskalnikov dovolj dobra tudi za tiskanje zelo kakovostnih fotografij. Pa vendar za res zahtevne "foto" uporabnike priporočamo šestbarvne modele, ki imajo poleg omenjenih barv za "sestavljanje" fotografije na voljo še zelo svetlo modro in svetlo vijolično barvo. Razlike med "navadnimi" fotografijami in tistimi, ki jih natisnemo s šestbarvnimi modeli, so majhne in vidne le zelo natančnemu očesu, a vendarle opazne. Predvsem v mehkih barvnih prelivih, na primer na človeški koži (obrazu) ali modrem nebu. Šestbarvni odtis je na teh področjih veliko mehkejši, posamezne barvne pike pa so zelo lepo zabrisane.

Nekateri tiskalniki imajo možnost nadgradnje, s katerimi jih iz štiribarvnega modela spremenimo v šestbarvnega. Pri nekaterih Hewlett-Packardovih in Lexmarkovih modelih le namesto črne kartuše vtaknemo t. i. foto kartušo, ki vsebuje zelo svetlo modro, svetlo vijolično in črno barvo. Druga dva izdelovalca (Canon in Epson) nadgradnje ne omogočata, temveč se že ob nakupu odločamo, ali bomo tiskali štiri- ali šestbarvno. Pri Canonovem modelu i9950 (formata A3) oz. pri enakovrednem modelu A4 - Pixma i8500) celo osembarvno. Canon z dodatnim zelenim in rdečim barvilom poizkuša doseči še večji barvni razpon, ki ga lahko natisne tiskalnik. V praksi se izkaže, da gonilniki dodatne barve uporabijo nekoliko bolj, kot bi bilo priporočljivo - končni izdelki so namreč še nekoliko preveč živi in rožnati, kot so Canonovi izdelki sicer.

Najzmogljivejšim Hewlett-Packardovim modelom lahko hkrati vstavimo črno, barvno in foto kartušo. S tem so hkrati dobri poslovni in foto tiskalniki.

In spet nekateri (Canonovi) modeli premorejo nekakšno vmesno rešitev - poleg običajnih štirih barvil imajo še peto, foto črno. To barvilo ni suspenzijsko, kar pomeni, da se enako lepo vpije v papir kot barvila drugih barv. Gonilnik to barvilo uporabi pri tiskanju fotografije (na svetleči papir), izdelki pa so nekoliko bolj enakomerni, saj črna barva ne izstopa, kot je sicer običajno pri navadnih štiribarvnih modelih. Res pa je, da je razlika nevajenemu očesu komajda vidna.

Hewlett-Packardovi brizgalniki omogočajo drugačno zanimivost - izdelavo kakovostnih sivinskih slik. Namesto barvne kartuše lahko vanje vstavimo sivinsko, ki vsebuje foto črno barvilo in dva sivinska odtenka. Ob souporabi sosednjega suspenzijskega črnega barvila lahko natisnemo zelo verodostojno sivinsko, morda kar umetniško fotografijo. Trajnost takega odtisa naj bi bila ob uporabi pravega papirja (in hranjenja pod stekleno površino) zelo dobra - čez sto let, in to je tudi poglavitna prednost pred običajnim tiskanjem v sivinskih tonih, ki ga sicer zmore prav vsak tiskalnik. Upali pa bi si trditi, da bo uporabnikov, ki bi si za "pravo" sivinsko tiskanje dokupili posebno sivinsko kartušo, razmeroma malo.

Različne vrste barvila

V prejšnjem odstavku smo omenili t. i. suspenzijsko barvilo (v izvirniku pigment colour), kot njegovo nasprotje pa poznamo še "navadno" barvilo ali dye. Suspenzijsko barvilo je sestavljeno iz tekočine (večinoma vode) in majhnih barvilnih delcev, ki v topilu vendarle niso popolnoma raztopljeni, temveč z njim tvorijo suspenzijo. Prednost suspenzijskega barvila je v tem, da se v papir (še posebej v porozen, navaden papir) vpije le osnovna tekočina (ki potem hitro izhlapi), medtem ko barvilni delci obležijo na površini papirja. To pomeni, da se barve ne razlivajo in prelivajo, poleg tega pa so razmeroma veliki barvilni delci dobro odporni proti bledenju zaradi vpliva ultravijoličnih žarkov. Danes (oz. že dolga leta) vsi izdelovalci tiskalnikov uporabljajo suspenzijsko črno barvilo, zato lahko današnje brizgalnike zelo dobro uporabljamo tudi za tiskanje besedil in poslovnih izdelkov. Da so ti z navadnimi barvili bistveno slabši, skorajda neuporabni (barva ni črna, temveč siva), se lahko prepričamo, če se lotimo tiska besedila s katerim izmed foto tiskalnikov (ti imajo večinoma navadno črno barvilo, ki se bolje obnese pri tisku fotografij).

Po drugi strani ima večina brizgalnih tiskalnikov za barvno tiskanje navadna barvila in ne suspenzijskih. Razlog je v boljšem mešanju barv (ki ga želimo zaradi doseganja čim več barvnih odtenkov) in sploh zaradi večjega barvnega spektra, ki ga znajo prikazati navadna barvila. Edini izdelovalec, ki se vse bolj usmerja na suspenzijska barvila tudi za barvni tisk, je Epson. Njihova barvila Durabrite naj bi odpravljala to hibo klasičnih suspenzijskih barvil, hkrati pa naj bi bili izdelki, natisnjeni z njimi, trajnejši, kot če bi jih natisnili z navadnimi barvili. Izkaže se, da so Epsonovi izdelki (predvsem pri vrhunskem foto modelu R800) res izredno barvno pravilni, vendar niti približno ne tako svetli in žareči, kot smo jih vajeni s strani tiskalnikov, ki tiskajo z navadnimi barvili (med njimi so tudi starejši Epsoni). In to kljub temu da je v R800 vgrajena posebna kartuša s tekočino, ki naj bi izdelke naredila bolj svetleče (ker se suspenzijsko barvilo "usede" na svetlečo površino foto papirja, se svetleči videz, ki ga sicer ustvari papir, precej izgubi).

Različne vrste papirja

V časih matričnih tiskalnikov, pa tudi prvih laserskih modelov, je bilo popolnoma običajno, da smo za tiskanje uporabljali navaden 80-gramski pisarniški papir, ki je bil prej stoletja v rabi tudi za pisalne stroje. Izkazalo se je, da brizgalna tehnologija na takem papirju ne more izdelovati tako kakovostnih izdelkov, kot bi si želeli. Barvilo se med porami in vlakni papirja preveč razliva in med seboj preliva, zato so izdelki precej zapackani, papir pa je lahko tudi zelo razmočen in zaradi tega zguban.

Vsaj tako je bilo včasih, medtem ko danes večini brizgalnikov na navaden papir uspeva prav dober tisk. To še posebej velja za besedilo (zaradi suspenzijskih barvil), pri boljših brizgalnikih pa tudi za barvne izdelke. Barvila se zelo malo prelivajo in močijo papir, tako da so brizgalniki tudi za poslovne izdelke zelo primerni. Celo fotografije so kar dobre, čeprav seveda ne smemo pričakovati, da bodo izdelki na navadnem papirju videti kot "prave" fotografije. Navsezadnje tudi fotografi pri razvijanju že od nekdaj uporabljajo poseben, svetleč papir.

Prenosno tiskanje

Poleg običajnih brizgalnih tiskalnikov, ki so namenjeni tiskanju na delovni mizi, obstaja tudi nekaj modelov, ki so namenjeni za prenašanje oz. uporabi na poti. Predvsem tu prednjačita Canon in Hewlett-Packard z modeloma i80 (preizkušen v Monitorju 7/8 2004) in Deskjet 450. Tiskalnika načeloma zmoreta enako kakovost tiska kot smo je vajeni pri namiznih modelih, sta sicer nekoliko počasnejša (i80 niti ne tako zelo), vendar zaradi majhnih in dragih kartuš seveda tiskata dražje. Predvsem pa znata tiskati tudi na akumulator, kar pomeni, da ju morebitni poslovnež res lahko uporablja kjerkoli.

Omenjena tiskalnika sta kljub vsemu še vedno splošno namenska tiskalnika, omislimo pa si lahko tudi prenosni brizgalnik, ki je (še) bolj specializiran. Gre za majhno napravico, ki je posebej prilagojena in namenjena le tiskanju fotografij do velikosti 10×15 cm. Prvi, ki je predstavil tak model, je bil pred leti Hewlett-Packard, zaradi dobre prodaje (predvsem v ZDA) pa so sedaj na tržišču tudi že novi modeli z najnovejšimi HP brizgalnimi glavami (oktobra 2004 smo preizkusili Photosmart 325 in 375). Vsebujejo tudi bralnik za pomnilne kartice in barvni zaslon LCD, kar pomeni da lahko tiskajo tudi brez posredništva računalnika, vsi pa za tiskanje uporabljajo le eno, barvno tiskalno glavo oz. kartušo. To pomeni da je izdelek sestavljen le iz treh barv (črna se sestavi iz vseh treh) in ne morebiti šestih, kot smo pri foto tiskalnikih nekako navajeni. Izdelki so vseeno dokaj dobri (čeprav pozorno oko raster hitro opazi), vendar neprimerljivi s pravimi foto tiskalniki. Poleg tega je trajnost takih izdelkov precej manjša kot jo Hewlett-Packard navaja za tiskanje s šestimi barvami.

Epsonov PictureMate ne omogoča nastavljanja tipa papirja, kakovosti, itd. Prav zato je izredno enostaven za uporabo.

Naj omenimo še Epson, ki je pred kratkim predstavil podoben tiskalnik - Stylus Photo Picturemate. Tiskalnik deluje kot nekakšen prenosni kovček, k čemer najbolj pripomore vgrajen ročaj za prenašanje. Slednji vsaj v začetku kar precej moti pri tiskanju, saj enostavno ni jasno kam ga naj nagnemo, da bo najmanj motil. Vgrajen je bralnik za kartice in sivinski zaslon, ki pomaga pri neposrednem tiskanju z njih. Picturemate tiska šestbarvno, pri čemer je barvna kartuša samo ena in to zelo velika (ne pa tudi zelo polna) - po širini sega čez cel tiskalnik. Kakovost tiska je zelo dobra, čeprav zaostaja za najboljšimi "velikimi" Epsoni. Raster je še vedno kar dobro viden, čeprav so barve dokaj pravilne. Epson trdi, da bodo izdelki (pod stekleno površino) zdržali 100 let. Tiskanje je dokaj počasno, saj se fotografija (10×15 cm, do roba) natisne v dveh minutah in 20 sekundah. Kakovosti tiska ne moremo nastavljati, saj je vedno privzeto tiskanje v najboljši kakovosti in to na svetleč papir (50 listov slednjega dobimo v paketu s kartušo). Picturemate ne zna tiskati na akumulator, tako da v resnici ne gre za prenosni model. Zanimivo, da je priložen vmesnik bluetooth, ki omogoča brezžično tiskanje (tudi iz novih telefonov ali ročnih računalnikov).

Med novinci na področju "osebnih" tiskalnikov za fotografije 10×15 cm je tudi Lexmark, vendar njihovega P315 še nismo preizkusili.

Pa vendar je izraz "svetleč papir" preveč splošen, vsaj če nas nekoliko podrobneje zanima delovanje brizgalnega tiskanja. V osnovi sta namreč dve vrsti papirja (če se omejimo samo na vrsto papirne osnove) - navaden in t. i. nabrekljiv (swellable). Slednji ima na površini poseben polimer, ki barvilo (le-to mora biti posebej prirejeno za tako vrsto papirja) vpije vase, zaradi tega nabrekne in s tem barvilo za stalno ujame v svoji notranjosti. Prednost tiskanja s tako vrsto papirja (uporablja ga le Hewlett-Packard) je dobra obstojnost izdelka oz. skoraj nikakršno bledenje zaradi ultravijoličnih žarkov (sončne svetlobe), čeprav bledenja zaradi vpliva nečistoč v ozračju vseeno ne odpravi. Po drugi strani je taka vrsta papirja zelo "počasna", saj barvilo potrebuje nekaj časa, da se dokončno vpije, zato mora tiskalnik tiskati dovolj počasi, da se naslednji sloj barvila ne prelije s pravkar natisnjenim. Prav (ali pa tudi) to je razlog, da se Hewlett-Packardovi konkurenti nočejo lotiti nabrekljivega papirja. Canon pravi, da bi bil tak papir uničujoč za njihovo tehnologijo, s katero trenutno dosegajo najvišje hitrosti tiska na trgu. Raje uporabljajo navadno vrsto svetlečega papirja, ki se veliko hitreje suši, pa čeprav se zaradi tega ne morejo pohvaliti z niti približno tako dolgo trajnostjo izdelkov kakor Hewlett-Packard.

Prednosti in slabosti

Verjetno najpogostejše vprašanje, ki si ga ob ugotovljeni potrebi po tiskalniku zastavlja povprečen (računalniško neizobražen) uporabnik, je: Ali naj kupim laserski ali brizgalni tiskalnik? In odgovor je za domačo rabo vedno enoznačen - če bi radi tiskali v barvah, vsekakor brizgalnik, če vas barve ne zanimajo, pa vsekakor črno-beli laserski tiskalnik. No, v poslovnem svetu odločitev že ni več tako enostavna - za uporabnike, ki v barvah veliko tiskajo, je veliko boljša odločitev barvni laserski tiskalnik, z včasih ugodno izjemo - Hewlett-Packardovimi poslovnimi brizgalnimi tiskalniki.

Z našim preizkušanjem trajnosti kartuš porabimo kar nekaj papirja in samih kartuš.

Razlog: brizgalniki so zelo poceni, vendar je tiskanje z njimi drago, tiskanje z laserji pa je poceni, vendar so tiskalniki dražji (čeprav v nižjem razredu ne več prav veliko). Na področju brizgalnih tiskalnikov je Lexmark pred leti začel cenovno vojno, ki so ji bili hitro prisiljeni slediti tudi drugi izdelovalci in katere rezultat je, da lahko najcenejše modele danes (ob različnih prodajnih akcijah) kupimo tudi za 9000 tolarjev. Ker je v tiskalnik vendarle vgrajene nekaj elektronike in mehanike, predvsem pa tehnološko izredno zahtevne tiskalne glave (da ne omenjamo milijardnih dolarskih vložkov, ki so jih podjetja vložila v razvoj le-teh), je jasno, da je tako nizka cena zelo verjetno pod proizvodno ceno samega tiskalnika. In ker kapitalistična družbena ureditev ne temelji na dobrodelništvu, je jasno, da morajo izdelovalci denar zaslužiti na drug način - s prodajo barvilnih kartuš (Lexmarkov direktor je pred kratkim to definiral kot "uspešen poslovni model, ki temelji na prodaji potrošnega materiala"). Zato se neredko zgodi, da uporabnik po izpraznjeni kartuši ugotovi, da ga bo nakup nove stal skoraj toliko kot cel tiskalnik (ki sicer že vsebuje tako barvno kot črno kartušo). In/ali še huje, da se je kartuša izpraznila že po borih sto natisnjenih straneh besedila (ali celo manj!). Vsaj pri najcenejših modelih zato ni nenavadno, da uporabniki namesto nove kartuše kupijo kar nov tiskalnik. Še posebej, ker jih dandanes prodajajo kar v supermarketih... Del naših preizkusov brizgalnikov je zato tudi merjenje cene odtisa, s katerim uporabniku natanko povemo, kakšen strošek bo po nakupu določenega tiskalnika pomenil potrošni material v obliki barvilnih kartuš. Za preizkus uporabljamo polno stran besedila in stran, na kateri so trije pravokotniki v treh osnovnih barvah (svetlo modra, rumena in vijolična). Oba dokumenta v neskončnost tiskamo v privzeti kakovosti na navaden papir in sicer dokler se (nove) kartuše toliko ne izpraznijo, da postane kakovost tiska nesprejemljiva. Iz števila natisnjenih strani (ki jih je včasih tudi samo 70 črno belih in celo samo 40 barvnih!) in cene kartuš potem izračunamo ceno odtisa. Pri foto tiskalnikih računamo tudi ceno izpisa fotografije 10 × 15 cm. V ta namen z najboljšimi nastavitvami (ki vključujejo svetleči papir) tiskamo našo preizkusno fotografijo in tako izračunamo, koliko nas stane vsaka izmed njih (oz. koliko nas stane barvilo zanjo).

Nedvomno drži: z brizgalniki (v nasprotju z laserskimi tiskalniki) je mogoče tiskati res odlične fotografije. Z njimi si lahko danes prav vsakdo omisli digitalni studio in se (če ima tudi digitalni fotoaparat) odpove storitvam klasičnega razvijalnega foto studia. Seveda le, če mu denar ne pomeni prav veliko, oz. če si tiskanje privošči le vsake toliko, kot hobi. Kajti domače tiskanje fotografij je veliko dražje, kot so storitve studiev. Po naših meritvah različni tiskalnikih za eno fotografijo velikosti 10 × 15 cm porabijo med 80 in 180 tolarji za barvilo, medtem ko dodatnih 100-200 tolarjev stane še sam papir (en list, da ne bo pomote!). Razvijanje v foto studiu stane le 35 tolarjev na fotografijo... Poleg tega se je treba zavedati, da so fotografije, ki jih natisnemo doma, na splošno manj trajne od tistih, ki nam jih v foto studiu natisnejo s klasičnim, kemičnim postopkom. Na bledenje fotografij vplivata sončna svetloba (ultravijolična svetloba) in zrak, oz. nečistoče v njem. Izdelki tiskalnikov različnih izdelovalcev so za bledenje različno občutljivi (pa tudi različni modeli istega izdelovalca si tu niso enaki), načeloma pa velja, da so za svetlobo najmanj občutljivi izdelki Hewlett-Packardovih tiskalnikov (predvsem šestbarvni modeli), medtem ko glede na nečistoče v zraku ni hudih razlik. V praksi se lahko nadejamo, da bo fotografija, ki smo jo natisnili in pustili na zraku (je torej nismo shranili v album), skoraj do nerazpoznavnosti zbledela ali izgubila barvo v nekaj letih ali celo prej (odvisno od tiskalnika). Bledijo sicer tudi "prave" fotografije, a ne tako hitro.

Zavajanje

Letos smo objavili kar nekaj nadaljevanj rubrike, ki smo jo poimenovali Zavajanje, in kar nekaj teh nadaljevanj je zadevalo industrijo brizgalnih tiskalnikov. Predvsem je bilo govor o različnih tehnikah olepševanja določenih tehničnih podatkov oz. izbire takih testnih dokumentov, da slednji izpadejo veliko bolje, kot če se jih loti preizkusiti navaden uporabnik (ali računalniška revija).

Eden izmed tehničnih podatkov, ki ga izdelovalci kažejo in navajajo kot enega najpomembnejših pri izbiri tiskalnika, je ločljivost. Ta se meri v pikah na palec (oz. dpi - dots per inch) in vrednosti so se včasih gibale okrog 300 ali 600. Nato je (najprej Lexmark že leta 1997) prešel na 1200, potem je bilo vedno več modelov z ločljivostjo 2400 × 1200 dpi, nato 4800, Epson je preskočil na 5760 dpi, medtem ko Canon danes navaja celo 9600 × 2400 pik na palec! Neverjeten razvoj, torej. Res, pa vendar je treba razumeti, kaj tako navedena ločljivost sploh pomeni, predvsem pa, kaj pomeni za kakovost odtisa. Današnji brizgalniki imajo fizično ločljivost (razmik med posameznimi šobami na tiskalni glavi) še vedno največ 1200 pik na palec. Višjo ločljivost tako dosegata koračni motorček in gonilnik, ki šobe (oz. glavo) premikata z manjšimi koraki, in to tako, da se izbrizgane pike delno prekrivajo. Rezultat je res veliko večja ločljivost, a tudi veliko počasnejše tiskanje, predvsem pa kakovost tiska ni bistveno boljša od "prave" ločljivosti 1200 pik na palec. Nekateri izdelovalci (Hewlett-Packard) so celo toliko pošteni, da ob poizkusu tiskanja v tej ločljivosti v tej smeri uporabnika opozorijo. Skratka, ločljivost, ki jo navaja izdelovalec (v ceniku, prospektih, na sami škatli tiskalnika), ne pomeni prav veliko. Pravzaprav na podlagi le-te o kakovosti tiskalnika sploh ne moremo sklepati.

Razlika v kakovosti med ločljivostjo 4800 × 1200 pik in "le" 1200 × 1200 pik je minimalna, tiskanje pa traja veliko dlje. To priznavajo tudi sami izdelovalci. Na sliki opozorilo, ki ga izpiše Hewlett-Packardov tiskalnik.

Hitrost je drugi podatek, na katerega uporabniki veliko "dajo", in izdelovalci to seveda vedo. Hitrost tiskalnikov se je v časih matričnih tiskalnikov podajala kot "znaki na sekundo" (cps - characters per second), vendar je to z nastankom tiskalnikov, ki tiskajo rastrsko (kjer so lahko znaki zelo različno veliki), izginilo. Takrat se je nekako uveljavilo označevanje "strani na minuto", kar je zelo lepo in ima enoznačen pomen pri laserskih tiskalnikih, ki dejansko tiskajo po celo stran naenkrat (neodvisno od tega, ali je stran prazna ali popolnoma potiskana). Pri brizgalnih tiskalnikih pa pravzaprav samo po sebi ne pove veliko, saj so ti vrstične naprave. To pomeni, da so vrstice hitreje natisnjene, če so kratke (ali celo prazne!). Bistvena razlika je tudi, ali so vrstice črne ali barvne, saj ima večina tiskalnikov tiskalne glave, ki imajo veliko več šob za črno barvilo, hkrati pa so črne šobe tudi večje, zato površino hitreje prekrivajo. Poleg tega na hitrost tiskanja zelo vpliva tudi kakovost tiska, ki jo izberemo v gonilniku (za razliko od laserskih tiskalnikov, kjer je razlika bolj ali manj majhna).

Če to povzamemo, je jasno, kako je mogoče, da izdelovalci (bolj ali manj vidno, s predponami "do" ali brez njih) navajajo hitrosti, ki so tudi do štirikrat večje, kakor jih bo dosegal povprečen uporabnik. Samo primer - tiskalnik, ki se ponaša s hitrostjo 21 črno-belih strani na minuto, je v našem laboratoriju tiskal le s hitrostjo 4,5 strani na minuto. Na našem preizkusu tiskamo Wordov dokument z besedilom brez odstavkov, ki pokriva celotno stran, in sicer v privzeti kakovosti, merilci pri izdelovalcu pa so za preizkušanje uporabili kratko poslovno pismo (glava, podpis in dva odstavka), za povrh pa so za preizkus uporabili najslabši (in najhitrejši) možni način Draft. Hitrostne vrednosti, ki jih navajajo izdelovalci pri brizgalnikih, je zato najpametneje kar prezreti.

Nekateri izdelovalci namerijo veliko višje hitrostne rezultate kakor mi, ker za preizkus uporabljajo veliko bolj "prazne" dokumente in najnižjo kakovost tiska. Na sliki dokument enega izmed izdelovalcev za merjenje hitrosti barvnega tiska.

Združljivi papirji in kartuše

Izdelovalci tiskalnikov za različne vrste dokumentov uporabljajo in priporočajo različne vrste papirja in z večino izmed njih lahko najboljše rezultate dosegamo ravno s kombinacijo originalnih črnil in originalnih papirjev. Pa vendar lahko z nekaj poizkušanja in dobre volje tako najboljšo kombinacijo tudi pocenimo (tako kot kartuše so tudi originalni papirji že kar nesramno dragi), še posebej, če glede kakovosti odtisa nismo preveč zahtevni.

Na trgu je danes na voljo zelo veliko različnih papirjev, ki so prilagojeni tiskanju z brizgalniki in jih ne izdelujejo sami izdelovalci tiskalnikov (zato so seveda cenejši). Najdemo jih v papirnicah in nekateri se ponašajo samo s splošno oznako, da so prilagojeni brizgalnikom, pri drugih je zraven navedena še najvišja podprta ločljivost (načeloma višja ločljivost na papirju pomeni tudi višjo ceno, hkrati pa bodo fotografije na takem papirju načeloma boljše). Pri papirjih, ki niso svetleči (in so skorajda že iz mode, saj za običajne potrebe večinoma zadostuje že navaden papir), med izdelki ni večjih razlik, zato lahko računamo, da bomo nanje dobro tiskali iz brizgalnikov vseh izdelovalcev. Večje razlike so pri svetlečih papirjih, kjer je vendarle bolje izbrati papir, ki je prilagojen določenemu izdelovalcu, saj so med njimi vendarle razlike (Hewlett-Packardovi modeli "imajo raje" nabrekljive papirje, Epsonovi tiskalniki tiskajo s suspenzijskimi barvili, kar spet zahteva prilagoditve). Če ne gre drugače, bo treba poseči po preizkušanju in ugotavljanju, kateri svetleči papir bo našemu tiskalniku ustrezal. Nekatere kombinacije bodo odlične, nekatere slabše, nekatere pa lahko tudi grozne (samo kot primer - večina Epsonovih tiskalnikov črno barvo na papirju, ki je odličen za Canonove modele, natisne vijolično).

Še veliko večja je izbira združljivih kartuš in paketov za ročno polnjenje izpraznjenih kartuš. Nekaj takih ponudnikov (oz. množico njihovih kartuš) smo preizkusili v letošnji junijski številki, zato tu le na kratko ponovimo ključne ugotovitve. Če je cena vse, kar nas zanima, se lahko odločimo za katerega izmed paketov za polnjenje kartuš, ki jih prodajajo tudi že v supermarketih. V paketu je nekaj posodic z barvilom, majhen sveder, s katerim izpraznjeno kartušo preluknjamo, gumijasti zamaški za zapolnitev tako narejenih lukenj, in injekcija, s katero barvilo iz posodic vbrizgamo v kartušo. In seveda navodila za polnjenje, saj se kartuše različnih izdelovalcev kar precej razlikujejo in je včasih težko ugotoviti, kje je treba navrtati luknjo, da bomo prišli do dejanske posodice za barvilo. Predvsem pa je težko vedeti, kje je posodica za katero izmed barv (če je govor o barvnih kartušah, ki imajo v eni kartuši dejansko tri posodice za tri različna barvila). Če smo previdni in sledimo navodilom, polnjenje ni pretirano umazano, čeprav se z enostavno menjavo kupljene nove kartuše ne more primerjati. Po daljšem počitku (priporočen je čez noč) so kartuše pripravljene za delo, priporočljivo je le iz gonilnika izbrati večkratno čiščenje šob, da se le-te pripravijo za delo. Kakovost tiska je odvisna od barvila, paket, ki smo ga kupili mi (in uporabili na kartuši za tiskalnik Lexmark Z705), se je izkazal zelo slabo. Kakovost natisnjenega besedila je bila sicer povprečna, barvni izdelki na navadnem papirju pa so se zelo prelivali. Očitno zato, ker so se barve zelo počasi sušile, kar pomeni, da smo si lahko hitro tudi umazali prste. Vendar, kot rečeno, tiskanje z znova napolnjenimi kartušami je silno poceni. Omenjeni paket nam je povzročil le 6-10 % stroškov, ki bi jih sicer zahtevale originalne Lexmarkove kartuše.

Boljša rešitev so vsekakor združljive kartuše, ki jih prodajajo tako v papirnicah kot tudi v supermarketih in, ne nazadnje, v kar nekaj slovenskih spletnih trgovinah. Slabost teh je, da večinoma niso na voljo za najnovejše tiskalnike (izdelovalci rabijo nekaj časa, da izdelajo "kopije"), predvsem pa bomo med njimi težko našli kartuše za Lexmarkove in Hewlett-Packardove tiskalnike, saj te vsebujejo tudi tiskalne glave, ki jih je pač nemogoče izdelati oz. ponarediti. Za omenjene tiskalnike nekateri prodajajo znova napolnjene stare kartuše, kar do neke mere sodi v zgornji sestavek o polnjenju (le da to namesto vas opravijo drugi). Med izdelovalci združljivih kartuš (in črnil zanje) so tako znana imena (Pelikan, do nedavna tudi BASF) in že večletni igralci (Jettec, KMP) kot tudi bolj ali manj brezimni modeli, ki jih podjetja prodajajo pod svojim imenom (med njimi velja omeniti blagovno znamko Uniprint, ki se ponaša celo s slovensko embalažo in navodili). Za vse velja, da so cenejši od izvirnikov (logično, zakaj bi jih ljudje sicer sploh kupovali), prihranek pa je od včasih le 20 % pa celo do 70 %. Za bolj ali manj vse (odvisno vendarle od modela in seveda tiskalnika) velja, da je kakovost izpisa z njimi vsaj nekoliko slabša od tiste z izvirnimi kartušami. Res pa je, da manj zahtevni uporabniki tega pri večini izdelkov ne bodo opazili ali pa se bodo na to požvižgali. Tudi na to, da bodo fotografije, natisnjene z združljivimi kartušami, veliko prej zbledele, se bo pač treba navaditi. Omenimo še "grožnjo", ki jo navajajo prodajalci tiskalnikov (in izvirnih kartuš zanje) - tiskalniki naj bi se z združljivimi kartušami prej kvarili kakor z izvirnimi. Po naših izkušnjah ni nobenega razloga, da bi bilo to res, res pa je, da smo morali ob vsaki menjavi kartuš velikokrat izbrati čiščenje šob in tiskalnik tako pripraviti na delo. S tem smo seveda zavrgli kar nekaj črnila, toda ker je to toliko cenejše od originala, si tega nismo prav gnali k srcu. Res pa je, da boste ob uporabi združljivih kartuš ali črnil ob garancijo, saj tako navajajo prav vsi izdelovalci oz. prodajalci.

Večnamenske naprave

Da je mogoče z brizgalno osnovo narediti dokaj dober barvni fotokopirni aparat, so izdelovalci ugotovili že pred leti. Takrat, ko smo o "pravih" barvnih laserskih fotokopirnih strojih lahko le sanjali. Takratni domači barvni fotokopirci so se danes prelevili v polnokrvne večnamenske naprave, ki so predvsem v domačem okolju (in v majhnih pisarnah) vedno bolj priljubljene. Z večnamensko napravo namreč dobimo brizgalni tiskalnik, optični bralnik, barvni fotokopirni stroj in včasih tudi faks. Včasih celo bralnik pomnilniških kartic. Vse to v eni sami napravi, ki na delovni mizi ne zaseda skoraj nič več prostora kot povprečen brizgalni tiskalnik in jo z računalnikom povežemo z enim samim kablom. Ni dvoma, da je prav majhnost in priročnost eden ključnih razlogov, zakaj se uporabniki odločajo za nakup take kombinirane naprave namesto dveh, treh ali celo štirih samostojnih.

Večnamenskim napravam je priložena množica najrazličnejših programov.

Tiskalniški del je ponavadi enak kakor v enem od brizgalnikov istega izdelovalca, le redkokdaj pa gre za najnovejše in vrhunske pogone. Vseeno so na voljo tako modeli tiskalnikov za najmanj zahtevne kot tudi modeli, ki so zelo dobri, hitri, kakovostni in tihi. Nekateri izdelovalci dopuščajo celo vgradnjo foto kartuš, s čemer postane naprava tudi zelo dober tiskalnik za fotografije, ali pa se že v osnovi odločimo za nakup šest-barvne foto večnamenske naprave. Nakup slednje je morda manj zanimiv za povprečnega poslovnega uporabnika, pa vendar.

Optični bralnik je pri večini modelov le povprečen, kar pomeni predvsem počasen, medtem ko njegova ločljivost (vsaj 600 × 1200 dpi) več kot zadošča. Za branje dokumentov tako ali tako zadošča že 300 dpi, pa tudi fotografije bomo le redkokdaj (morda le za kakšne podrobnosti) brali na kaj več kot 600 dpi. Kar nekaj modelom je priložena tudi programska oprema za branje OCR, s katero prebrane bitne slike besedil v besedilo tudi dejansko spremenimo. Pri najcenejših modelih programa OCR ponavadi ni, pri kar nekaj modelih pa je ta sicer priložen, vendar ne podpira najbolje (ali pa sploh ne) naših šumnikov. Slednje pravzaprav pomeni, da je neuporaben.

Bralniški moduli so lahko zelo preprosti ali pa skorajda profesionalni. Na sliki Canon MP780.

Fotokopiranje je zmogljivost, ki je nekako "sestavljena" iz zmogljivosti optičnega bralnika in tiskalnika, pa vendar se v praksi pokaže, da ni popolnoma tako. Precej je namreč odvisno tudi od nastavitev strojne programske opreme, ki "se odloči", koliko barve naj tiskalnik porabi za tiskanje prebranega dokumenta. Nekateri modeli tako tiskajo pretemno, drugi presvetlo, kar večina pa jih ima težave pri barvnem branju revialnih strani, ko tudi za ozadje sicer bele strani z besedilom natisnejo nekakšno rumeno ali vsaj sivo podlago. Prav vsi modeli omogočajo fotokopiranje neposredno s tipkami na napravi, velika večina pa omogoča tudi enako izbiranje števila kopij in morebitne povečave/pomanjšave. Le redkim modelom moramo za take posege priskočiti na pomoč s posegom v nadzorni program na računalniku. Slednje je seveda nerodno, saj naj bi bil fotokopirni stroj vendarle samostojna naprava.

Modeli, ki vsebujejo tudi faksirno napravo, so ponavadi nekoliko večji in bolj robustni, čeprav s tehničnega stališča za to ni razloga. Omogočajo klasične zmogljivosti, ki smo jih pri faksu navajeni - hitro klicanje, shranjevanje prejetih faksov v pomnilniku (če je papir v kaseti pošel), vnovično pošiljanje, če je številka zasedena, itn. Če ima naprava tudi podajalnik, lahko hkrati pošljemo tudi več strani dolg dokument, sicer se bo to opravilo (prek ploskega bralnika) težje. In, ne nazadnje, prav vse današnje faksirne večnamenske naprave omogočajo tudi barvno faksiranje, če naprava na drugi strani to omogoča. Žal je tako početje precej počasno, saj je hitrost povezave do 33.600 b/s, kot jo omogočajo analogni faksi, enostavno prenizka, za prenašanje velikanskih barvnih bitnih slik, ki pri tem nastanejo.

Kakovost fotokopiranja se lahko od modela do modela drastično razlikuje. Na sliki dve kopiji istega dokumenta.

Ker gre pri večnamenskih napravah vendarle za brizgalne tiskalnike, dodatno opozorilo o ceni odtisa morda ne bo odveč. Če smo pri tiskanju z brizgalniki že nekako vajeni, da je odtis razmeroma drag, se moramo zavedati, da je zato tudi fotokopiranje (še posebej barvno!) zelo drago. Vsaj če ga primerjamo s fotokopijami, ki nam jih naredijo v specializiranih fotokopirnicah. Enako velja tudi za sprejemanje faksov - če poslovanje našega podjetja (še vedno) temelji na faksih, si bo bolje omisliti model z laserskim pogonom. Sicer bomo črno kartušo (ali pa barvno, če se bomo šli barvno faksiranje) kar prepogosto menjavali.

Kam gre razvoj

Osnova razvoja pri tiskalnikih in tako tudi pri brizgalnih tiskalnikih je že nekaj let enaka - tiskalniki tiskajo vse bolje in vse hitreje. Dobro tiskanje na navaden papir so že vsi bolj ali manj osvojili (vsaj v toliko, da je povprečen uporabnik z izdelkom zadovoljen), zato pa se bije hud boj na t. i. foto področju oz. na področju tiskanja fotografij. In to tako med domačimi uporabniki kot med polprofesionalci. Navsezadnje se tudi najcenejši modeli bohotijo z napisi "foto" in "excelent foto quality". Kakovost tiskanja je mogoče izboljšati na dva načina oz. s kombinacijo obeh - z vlaganjem v kemijo črnil in komplementarnih posebnih svetlečih papirjev (tu vodi Hewlett-Packard, pa tudi Epson) in z vse manjšimi kapljicami, ki jih tiskalniki zmorejo brizgati (tu vodi Canon). Kapljice volumna 1 pl, kolikor zmore danes v tej smeri najzmogljivejši brizgalnik, so že tako majhne, da njihovega odtisa s prostim očesom ne vidimo več (s povečevalnim steklom pa brez težav). Z njimi je zato mogoče izdelovati mehke in zvezne prelive, kar se pri tiskanju fotografij še prav posebej pozna. Še zlasti, če je tiskalnik šestbarvni, kar mu omogoča tudi mehko izdelavo svetlo modrih in rožnatih prelivov. Prav vsi današnji tiskalniki so dovolj dobri, da je vsaka fotografija z razdalje pol metra videti odlična. Za nekatere izmed njih lahko to rečemo tudi, ko si izdelek ogledamo od blizu, z nekaj centimetrov oddaljenosti.

Pričakovati je, da se bodo izdelovalci zaradi tega bolj posvetili tiskanju bolj pravilnih barv oz. tiskanju izdelkov, ki bodo kar najbolje prikazovali fotografijo, kot je bila (z digitalnim fotoaparatom) zajeta. Podpora gonilnikov in raznih grafičnih programov fotografskim podatkom EXIF (te v datoteke JPG vpisujejo vsi današnji digitalni fotoaparati) precej pomaga, saj lahko le-ti "vidijo" v podatke, kot so osvetlitev, zaslonka, čas, bliskavica, in iz njih razberejo, kako je bila fotografija posneta, oz. kakšno fotografijo je uporabnik v resnici želel narediti in tako tudi natisniti.

Če gonilnik in grafični program "razumeta" standard EXIF, so lahko natisnjene fotografije še boljše kot sicer.

Še več lahko pričakujemo od uporabe barvnih profilov, ki jih že nekaj let podpirajo tako Okna (še dlje seveda tudi Macintoshi) kot specializirani programi (Photoshop). Z izbiro pravega profila (za pravi tiskalnik in pravi papir) bi morali biti izdelki bolj pravilni, kot so zdaj. Danes so fotografije, ki jih natisnejo Canonovi, Hewlett-Packardovi, Lexmarkovi in Epsonovi tiskalniki, med seboj tako različne, da je včasih kar težko verjeti, da so nastale iz enake predloge. Canonove so zelo žive in včasih kar rožnate (menda so ljudem take bolj všeč, trdijo v Canonu), Lexmarkove večinoma tudi, Epsonove so (vsaj pri zadnjih modelih s črnili Durabrite) precej bolj medle in premalo svetleče, vendar kljub temu barvno zelo pravilne, medtem ko so Hewlett-Packardovi foto izdelki nekje vmes - barvno dokaj pravilni, le včasih so odtenki na obrazu preveč rožnati.

Boljše tiskanje z manjšimi kapljicami avtomatsko pomeni nižjo hitrost tiskanja, saj je za isto površino potrebnih več kapljic (in več časa za njihovo brizganje), kot če bi uporabili večje kapljice. Izdelovalci se proti temu borijo na različne načine. Prvi in osnovni je hitrejše brizganje kapljic oz. zviševanje frekvence, kot se temu strokovno reče. Nadalje je možno hitrost povečati z večjimi tiskalnimi glavami oz. z daljšimi (navpičnimi) vrsticami šob, ki v enem prehodu glave natisnejo višjo vrstico izdelka. Oziroma z glavami, ki imajo več vzporednih, malce zamaknjenih vrstic brizgalnih šob, kot temu strežejo nove Hewlett-Packardove glave. In, ne nazadnje, višjo hitrost je mogoče doseči z brizgalnimi šobami, ki lahko tiskajo tako majhne kot tudi precej večje kapljice. Gonilnik nato na podlagi prejetih podatkov (slike) ugotovi, kje so večja enobarvna področja, ki jih je mogoče hitreje pokriti z večjimi kapljicami, kje pa majhne podrobnosti, za katere uporabi majhne kapljice. Današnji najhitrejši tiskalniki zmorejo vrhunsko fotografijo natisniti v manj kot pol minute, za pet polnih strani besedila pa potrebujejo manj kot minuto. Res zelo hitro, če rezultate primerjamo s tem, kar so brizgalniki zmogli še pred nekaj leti.

Novejši brizgalniki v "resnih programih" omogočajo izbiro barvnih profilov.

Vedno več lahko pričakujemo na področju trajnosti odtisa, še posebej odtisa fotografije. Fotografije, ki jih natisnejo današnji brizgalniki, so sicer res videti odlične, vendar na zraku večinoma kar hitro zbledijo oz. izgubijo barvo. Ko se odločamo za tiskanje domačih fotografij, se tega enostavno moramo zavedati. Različna podjetja se v tej smeri bolj ali manj trudijo ali pa sploh ne. Lexmark meri na najmanj zahtevne uporabnike in zaenkrat o trajnosti izdelkov, ki jih natisnejo njegovi tiskalniki, sploh ne razmišlja (vsaj tako so nam zatrdili). Canon je nekako zadovoljen z oznako, da njihove fotografije ne zbledijo 25 let, če jih le hranimo pod stekleno ploščo in jih tako zavarujemo pred zrakom. Pred letom in pol so sicer "nadgradili" njihov foto papir (Photo Paper Pro) in za to vrednostjo trdneje stojijo, vendar naše izkušnje kažejo, da izdelki brez steklene zaščite (pripeti na steni) skoraj do neuporabnosti zbledijo v približno letu dni. Hewlett-Packard se je že s svojimi starimi foto kartušami (oz. črnilom v njih) pohvalil, da fotografije, natisnjene na njihovem nabrekljivem papirju Premium Plus (vendar spet pod steklom), zdržijo 73 let, z novimi pa naj bi se čas podaljšal do sto let. Potrdimo lahko, da je tudi trajnost na zraku veliko boljša kot pri Canonovih izdelkih, saj je nekaj fotografij, ki smo jih natisnili pred letom dni (na papir Premium Plus), danes še vedno enako živobarvnih kot ob "rojstvu". Tudi Epson za trajnost svojih fotografij navaja zelo dolge čase (pri nekaterih modelih tudi več kot 100 let, seveda tudi pod steklom). Ta vrednost naj bi držala predvsem za modele, ki uporabljajo suspenzijske barve, ki so veliko manj občutljive za bledenje kot navadne. Seveda je to odvisno tudi od vrste papirja, vendar lahko potrdimo, da imamo v laboratoriju (na posebnem Epsonovem mat papirju) že dve leti obešeno fotografijo (velikosti A3), natisnjeno z vrhunskim modelom Epson Stylus Photo 2100, ki ji ni videti, da bi v vsem tem času izgubila katerega od svojih odtenkov. Je pa res, da že v osnovi ni bila natisnjena ravno živobarvno; kar je slabost suspenzijskih barv. Mimogrede, nekateri neodvisni izdelovalci/prodajalci ponujajo pršila, s katerimi naj bi fotografije, natisnjene s katerimkoli tiskalnikom, zaščitili pred bledenjem. Pred letom dni smo tako zaščitili nekaj s Canonovim tiskalnikom natisnjenih fotografij (uporabili smo pršilo podjetja KMP) in izkazalo se je, da ne deluje. Fotografija že postaja rožnata, predvsem pa lisasta in samo vprašanje časa je, kdaj bo postala tako slaba, da jo bomo zavrgli.

Dodatki na samem tiskalniku

Poleg napredka na sami tiskalni osnovi tiskalnikov smo redno deležni tudi sprememb, novosti in koristnih dodatkov na samih tiskalnikih. Včasih tudi manj koristnih - večina današnjih tiskalnikov (vendar kljub vsemu ne vsi!) premore samo vmesnik USB, klasičnega vzporednega (t. i. "tiskalniškega") pa ne. Za lastnike računalnikov, ki so dovolj novi in premorejo vmesnik USB, to ni težava, če pa bi radi z novim tiskalnikom opremili star računalnik, ste v zelo resnih težavah (oz. boste morali dokupiti razširitveno kartico USB). Mimogrede, večina današnjih brizgalnikov ima vmesnik združljiv z USB 2.0 (se pravi, da je njihov vmesnik izredno, 40x hitrejši od starega USB 1.1). Kljub temu ne pričakujte, da bo tiskanje zaradi tega kakorkoli hitrejše. Hitrostno ozko grlo je vendarle sam tiskalnik proces (premikanje glave, brizganje barvila) in ne prenos podatkov od računalnika do tiskalnika.

Nekateri dražji modeli danes premorejo tudi omrežni vmesnik in so s tem namenjeni poslovni rabi, vsaj po navedbah izdelovalcev. Z njim jih lahko priklopimo neposredno v omrežje, kar pomeni, da tiskalnik ni več nujno nameščen v bližini katerega izmed računalnikov. Predvsem v te Hewlett-Packardove modele je vgrajen še spletni strežnik, prek katerega si lahko ogledamo trenutno stanje tiskalnika, predvsem pa njegovega potrošnega materiala. Priljubljenost brezžičnih omrežij je botrovala tudi nekaterim (redkim) brizgalnikom, v katere je vgrajena tudi ta vrsta omrežja, ali pa vsaj podpirajo omrežne vmesnike USB, ki jih lahko dokupimo in namestimo naknadno. Če naše podjetje (ali pa dom) nima ožičenega omrežja, je to vsekakor pripraven način povezovanja, sicer pa menimo, da je s tiskalnikom nesmiselno "komplicirati" z brezžično postavitvijo. Ne nazadnje je priljubljenost telefonov s fotoaparati botrovala nekaterim (spet redkim) brizgalnikom, v katere je vgrajen bluetooth, oz. omogočajo nadgradnjo nanj. Nanje lahko z novimi telefoni (in ročnimi računalniki) tiskamo neposredno, seveda pa lahko isto počnemo tudi iz prenosnih računalnikov z vgrajenim modrozobim vmesnikom.

Vmesnik USB 2.0, ki smo ga omenili zgoraj, koristi pri tiskalnikih, ki imajo vgrajene bralnike za pomnilniške kartice. Branje fotografij prek takega vmesnika je res lahko nekajkrat hitrejše kot prek običajnega. Sicer pa so bralniki kartic eden od dodatkov, ki postaja pri t. i. "foto" modelih vedno bolj pogost. Če imate digitalni fotoaparat, je to lahko zelo praktično (fotoaparata ne bo treba več neposredno priklapljati na računalnik).

Do neke mere je lahko praktična tudi možnost neposrednega tiskanja iz fotoaparata, ki jo podpira vedno več tiskalnikov (in fotoaparatov). Že dalj časa so Canonovi fotoaparati znali tiskati na Canonove tiskalnike, Epsonovi na Epsonove itd., v zadnjem času pa so bolj ali manj vsi fotoaparati in vsi tovrstni brizgalniki združljivi s standardom Pictbridge, ki omogoča združljivost med vsemi izdelovalci. Tiskanje iz fotoaparata je praktično za uporabnike, ki se računalnika "bojijo" oz. ga ne obvladajo, sicer pa je gotovo bolj enostavno fotografije pretočiti v računalnik, jih tam morebiti obdelati in nato natisniti.

Naslednja "igračka", ki jo premore vse več foto tiskalnikov višjega cenovnega razreda, je tiskanje fotografij neposredno z vstavljene pomnilniške kartice. Nekateri (cenejši) modeli omogočajo izbiranje fotografij, ki jih želimo natisniti (in nekaterih osnovnih parametrov - velikost papirja, kakovost...), s sivinskega zaslončka na tiskalniku, medtem ko dražji premorejo barvni zaslon. Na njem lahko pred tiskom fotografijo tudi vidimo, jo morda nekoliko popravimo (zavrtimo, obrežemo) ali čeznjo celo spustimo kak filter ali ji določimo poseben grafični okvir. Nekateri večnamenski modeli gredo še dlje - vgrajeni optični bralnik uporabljajo za branje posebnih obrazcev, ki jih tiskalnik natisne, uporabnik pa s svinčnikom izpolni (ob natisnjenih slikicah označimo, katere želimo imeti natisnjene na veliko, katere v formatu 10 × 15, v kakšni kakovosti itd.); tako lahko tiskamo fotografije brez uporabe računalnika in tudi brez uporabe morebiti vgrajenega zaslona LCD.

Vedno več novosti, posebnosti in dodatkov pa najdemo tudi na tiskalnikih, ki niso neposredno namenjeni tiskanju fotografij. Nekateri Hewlett-Packardovi tiskalniki že leta podpirajo prepoznavanje vrste vstavljenega papirja, kar predvsem neveščim uporabnikom močno olajša tiskanje na posebne papirje. Znajti se med množico različnih vrst papirjev, ki jih navaja gonilnik, še posebej, če uporabljamo neoriginalne papirje, nikakor ni lahko. Nekoliko kasneje je prepoznavanje v nekaterih modelih uvedel tudi Lexmark, medtem ko to s strani Canona in Epsona še čakamo. Prvi koraki so vendarle že narejeni, kajti novi Canoni že premorejo vgrajen bralnik, ki omogoča vsaj avtomatsko kalibracijo tiskalnih glav, ki jo je bilo treba doslej opraviti ročno (tiskalnik je natisnil množico raznih vzorcev, uporabnik pa se je moral odločiti, kateri vzorec je najboljši, in njegovo številko vpisati v obrazec na zaslonu).

Že kar dolgo so na voljo tudi brizgalni tiskalniki, ki znajo tiskati na plošče CD oz. DVD. Ideja je seveda izdelava domačih plošč, ki tudi "navzven" dobro izgledajo, in to brez tiskanja na posebne nalepke in uporabe teh nalepk. Prvi tak tiskalnik je bil leta 2002 Epson Stylus Photo 950, danes pa tiskanje na CD podpira kar nekaj Epsonov in večina novih Canonov. Ponavadi je v ta namen priložen poseben podajalnik, ki ga vstavimo na sprednji strani, in dodaten program, ki je posebej prilagojen za tiskanje na take okrogle površine. Seveda se lahko tiskanja lotimo tudi v kakem Corel Drawu, vendar to že zahteva kar nekaj izkušenj. Tiskanja na CD se vseeno ne moremo lotiti kar tako, saj potrebujemo posebne plošče, ki nimajo gladke zgornje površine. Barvne kapljice se namreč na taki površini zlepa ne posušijo, temveč ostanejo "tekoče" tudi po nekaj dni. K sreči danes posebni CDji (in DVDji), ki imajo zgornjo površino mat in bele barve, niso nič kaj dosti dražji od navadnih.

Zanimiv dodatek, ki ga premore vedno več brizgalnikov, je tudi posebna kaseta za papir velikosti 10 × 15 cm, ki olajša tiskanje fotografij tistim, ki to velikokrat in redno počnejo. Prvi taki tiskalniki so bili Hewlett-Packardovi Photosmarti, kjer med kaseto za navaden (A4) in 10 × 15 papir preklapljamo z mehansko ročico, kar nekaj časa pa podobno zmorejo tudi Canonovi modeli. Novi Canoni so to opustili, vendar le zato, ker imajo vgrajeno hkrati kaseto za papir in klasični podajalnik. To pomeni, da lahko v eno izmed njih brez težav zložimo tudi foto papir velikosti 10 × 15 cm.

Tiskanje daljših napisov je že od leta 2002 bolj ali manj domena le nekaterih Epsonovih foto tiskalnikov (Stylus Photo 950 in podobni). Ti imajo vgrajen navijalnik za neskončni papir, na katerega lahko tiskamo res dolge napise. Zanimivo, da se tega ni lotil noben drug izdelovalec (morda tudi zato, ker uporaba takega nastavka za začetnika ni prav nič preprosta). Se pa v zadnjem času pojavlja vedno več modelov (npr. novi Hewlett-Packardi), ki znajo tiskati na vrsto papirja "panorama", ki omogoča tiskanje panoramskih fotografij - njegove mere so 10 × 30 cm, se pravi kot dve sestavljeni fotografiji. Seveda papir, kot vsaka novost, ni ravno poceni.

Dodatek za tiskanje na obe strani papirja so že v davnih časih "izumili" na laserskih tiskalnikih, predvsem zaradi varčevanja pri potiskanem papirju. Na brizgalnih tiskalnikih se do pred kratkim ni ravno dobro prijel, čeprav je bil že leta 2002 priložen Hewlett-Packardovemu brizgalniku Deskjet 990. Razlog je v tem, da brizgani izdelki potrebujejo kar nekaj časa, da se toliko posušijo, da je nanje moč tiskati tudi na drugi strani papirja. Poleg tega tiskalnik papirja ne sme preveč razmočiti, sicer še tako močno sušenje ne bo pomagalo (med drugim se bo v tem primeru papir nagubal). Danes Hewlett-Packard tiskanje na obe strani večinoma ponuja kot dodatek, medtem ko je skoraj vsem novim Canonom priložen. Pri slednjih se poleg počasnosti (tiskanje na obe strani je kar trikrat počasnejše, kot če isti dokument tiskamo le na eno stran) pokaže še ena slabost brizgalnega dvostranskega tiska - slaba kakovost. Nove Canonove Pixme namreč ob vklopu tiska na obe strani avtomatsko znižajo kakovost tiska, najverjetneje zato, da nabrizgajo manj črnila, kar prepreči razmočenost. Težava je v tem, da so tako natisnjeni dokumenti bistveno slabši, kot če jih natisnemo na eno stran. Skratka, tiskanje na obe strani pri brizgalnikih sicer postaja vedno bolj običajno, a zato prav nič bolj uporabno.

Vedno več tiskalnikov zna tiskati tudi neposredno na CD oz. DVD. Potrebujemo seveda ploščo, ki ima tiskanju namenjeno podlago.

No, ob vsej hvali dodatkov, ki jih premorejo nekateri novi modeli, je treba žal ugotoviti, da izdelovalci pri najcenejših modelih vedno bolj in skorajda preveč varčujejo. Najcenejši Canonovi modeli že nekaj časa ne premorejo niti odlagalnega pladnja za potiskane liste (tiskalnik je v resnici videti tako, kot bi mu nekaj manjkalo), predvsem pa so vsi najcenejši modeli zelo "plastični" in med delom tako glasni, da so že kar moteči. No, nizka cena pač terja svoj davek...

Omenimo še "padalce" oz. tiskalnike, ki se občasno znajdejo na trgu in poskušajo najti novo tržno nišo. Tak je Lexmarkov tiskalnik i3, ki smo ga preizkusili leta 1999 in je bil mišljen tudi kot nekakšen podstavek za monitor. Ali, bolje, kot tiskalnik, ki bi na mizi zasedel kar najmanj prostora - pod monitorjem. Zanimiva ideja, ki pa se ni prijela. Predvsem zaradi zelo visoke cene tiskalnika in hkrati njegovih zelo slabih zmogljivosti, saj je Lexmark vanj vgradil tehnologijo svojih najcenejših modelov.

Lexmarkov tiskalnik i3, ki je bil mišljen tudi kot podstavek za monitor, se ni nikoli prijel.

Stanje na trgu

Brother

Japonski Brother premore lastno tehnologijo brizgalnih glav (temeljijo na piezo tehnologiji, tako kot Epsonove), vendar jo, presenetljivo, uporablja le v večnamenskih napravah, medtem ko samostojnih brizgalnikov v svojem programu nima. Po drugi strani so na ta trg vstopili med prvimi, predvsem z nekakšno nadgradnjo svojih faksirnih naprav. Njihove večnamenske naprave tudi danes vse po vrsti vsebujejo faks, predvsem v Evropi pa so zelo priljubljene.

Večletne izkušnje so botrovale tudi nekaterim inovativnim rešitvam, ki jih ta izdelovalec ponuja v svojih modelih, in to predvsem pri faksiranju. Njihov model MFC-4820 ima tako celo elektronski odzivnik (tajnico) in vgrajena zvočnik in mikrofon, kar odpravi potrebo po slušalki, ki jo sicer imajo nekateri faksi (oz. jo nanjo priklopimo kot telefonski dodatek).

Nenavaden je tudi tiskalni del, ki ima ločeno tiskalno glavo in samo kartušo, povezava pa je urejena prek daljše cevke. Tako, kot imajo to urejeno nekateri dražji poslovni modeli brizgalnikov pri konkurenci.

Po drugi strani Brotherji ne zmorejo ravno odličnega odtisa (predvsem ne navadnem papirju, kar je pri večnamenskih napravah sicer najpomembneje), priložena programska oprema OCR pa ne podpira šumnikov. So pa večinoma ugodno poceni in imajo (sicer odvisno od modela) ugodno cena odtisa, kar je pri brizgalnikih (in še posebej pri brizgalnih faksih!) zelo pomembno.

Brother premore lastno brizgalno tehnologijo (včasih z nenavadnimi kartušami), ki pa jo uporablja le v večnamenskih napravah.

Canon

Canonovi brizgalniki so bili pred leti znani po svoji počasnosti, nezanesljivosti in slabi kakovosti odtisa. Predstavniki Canona zdaj pravijo, da je bilo to takrat, ko še niso bili čisto prepričani, ali bi radi ostali na trgu brizgalnikov ali ne. Danes so o tem prepričani - radi bi ostali in predvsem na področju foto tiskalnikov v nekaj letih prevzeli primat. Njihovi brizgalniki so že nekaj let najhitrejši na trgu, v zadnjem času pa z najmanjšo izbrizgano kapljico pri tiskanju fotografij res prevzemajo primat (čeprav še daleč ne tudi prodajnega). Njihova ponudba (ki v celoti nosi ime Pixma) se začne z najosnovnejšimi brizgalniki, ki še uporabljajo tehnologijo skupne barvilne kartuše, vendar imajo kljub temu tiskalne glave, ki zmorejo brizgati le 2 pl kapljice. Ti tiskalniki so poceni, tiskajo kakovostno in hitro, vendar so silno plastični in glasni. Stopnjo više so dražji modeli, ki imajo ločene barvilne posodice, so še hitrejši, predvsem pa tišji. Poleg tega večinoma premorejo obračalnik (omenili smo že, da le delno uporaben), zmorejo tiskati na CD-ROMe (mimogrede, če se boste tega lotili s katerim izmed "necanonovih" programov, boste imeli velike težave) in imajo vgrajeno tako kaseto kot klasični podajalnik za papir. Žal še vedno ne premorejo prepoznavanja vrste papirja.

Foto modeli prav tako temeljijo na ločenih kartušah, najzmogljivejši pa tiska celo z osmimi barvami, predvsem pa izredno hitro (le pol minute za fotografijo 10 × 15 cm). Žal Canon gonilnike svojih tiskalnikov "frizira" v smeri preveč živih rožnatih tonov, s čimer poudarja fotografije ljudi oz. obrazov. Fotografije so zato videti zelo lepe in privlačne (kar je veliki večini ljudi všeč), vendar barvno nikakor niso pravilne. To pomeni, da profesionalci z njimi ne bodo zadovoljni. Težava s Canonovimi modeli je tudi trajnost fotografije, ki je dobra le, če so izdelki shranjeni pod steklom. Sicer po naših izkušnjah zbledijo po približno enem letu.

Canon v Sloveniji je "zrasel" s faksi in fotokopirnimi stroji, zato v tej smeri resno stoji tudi zdaj. Njihove večnamenske naprave imajo (kot edine na trgu) slovenske nastavitvene menuje, njihov tiskalni del pa temelji tako na osnovnih kot na dražjih tiskalnih modelih. Od slednjih so podedovani tudi obračalniki za tiskanje na obe strani (in ročno kopiranje) in dve možni poti za vleko papirja (kaseta in podajalnik), pa tudi možnost tiskanja na CD-ROMe.

Epson

Epson se je že pred časom pretežno usmeril na foto tiskalnike, kjer je (predvsem z večjimi modeli in risalniki) zelo uspešen. Vendarle ima v programu tudi še nekaj štiribarvnih modelov, ki pa so bolj ali manj le malo spremenjeni nasledniki že starih modelov. Še najbolj to velja za model C46, ki neposredno izhaja (z enakimi glavami in kartušami) iz tri leta starega (in že takrat počasnega) modela C40 oz. C20 (ki je bil le nekoliko počasnejša različica C40). Enako novi C86 izhaja iz starega modela C80, ki je bil prvi štiribarvni Epsonov model z ločenimi barvnimi kartušami. C86 danes pri tisku besedila velja za enega najhitrejših brizgalnikov. Zanimivo, da C66 vendarle ne izhaja iz modela C60, kot bi morda pričakovali, saj so mu pri oznaki C64 skupne kartuše zamenjali za ločene, poleg tega je pridobil suspenzijska barvila (Epson jim pravi Durabrite). Slednje so pri Epsonu sploh vse bolj zvezda stalnica in, kot kaže, so z njimi zelo uspešni (čeprav vsi konkurenti trdijo, da jih zaradi njihovih slabosti ne bodo uporabljali). Predvsem so zaradi njih Epsonovi odtisi precej trajni tudi na zraku, vendar jim hkrati manjka živih barv in svetlečega videza.

Epsonova linija foto tiskalnikov je bila v zadnjem letu popolnoma prenovljena, tako da so to danes vsi modeli z ločenimi kartušami, pri močnejših modelih celo z dvema odtenkoma črnega barvila. Kakovost tiska, ki jo ponudijo, je zelo dobra, modeli s črnili Durabrite pa so tudi barvno dokaj pravilni in ne pretiravajo s poudarjanjem obraznih tonov, kot počnejo pri konkurenci. Žal so vsi po vrsti dokaj počasni, kar je bržkone posledica tehnologije piezo, ki počasi začenja kazati znake (hitrostnega) zaostajanja za toplotno konkurenco. Najmočnejši foto brizgalnik R800 je razred zase in poleg običajnih šestih barv premore še dodatno kartušo s tekočino, ki nekoliko omili mat učinek suspenzijskih barvil. Njegovi odtisi so silno pravilni, za domačega uporabnika morda kar preveč - povprečen uporabnik na pravilnost pač ne da veliko, a mu je bistvena "lepota" fotografije.

Med večnamenskimi napravami ima Epson za vsakega uporabnika nekaj. V zadnjem času so bili predstavljeni novi modeli za najmanj zahtevne, ki se ponašajo z ugodno ceno in privlačnim videzom, že od prej so na voljo nekoliko zahtevnejši modeli (vsi temeljijo na tehnologiji ločenih kartuš), v oči pa padejo t. i. foto modeli, ki očitno niso namenjeni rabi v pisarni. So pa odlični foto tiskalniki, z odličnim optičnim bralnikom, ki lahko ponudijo tudi zelo dobro fotokopiranje fotografij na svetleč papir.

Epsonovi tiskalniki žal še vedno ne premorejo prepoznavanja vrste papirja, kar bi olajšalo delo bolj laičnim uporabnikom.

Epson je edini, ki uporablja suspenzijska barvila tudi za barvno tiskanje. Črnila Durabrite so na zraku precej trajna, vendar so fotografije nekoliko neizrazite.

Hewlett-Packard

Hewlett-Packard kot največji svetovni izdelovalec brizgalnih tiskalnikov svoje nove modele praviloma (vendar ne samo) predstavlja jeseni. Letošnjo jesen so (za razliko od lanske) svoje tiskalnike popolnoma prenovili, oz. jih zgradili okrog novih tiskalnih glav (podrobno smo jih predstavili septembra 2004). Osnovna značilnost novih modelov je bistveno višja hitrost tiskanja, kot so jo Deskjeti zmogli doslej, s čimer je HP odgovoril na Canonove najhitrejše modele. Kakovost tiska je ostala enaka, se pravi dobra, medtem ko so s spremembo kemične sestave barvil še dodatno podaljšali trajnost fotografij.

HPjevi modeli "že od nekdaj" podpirajo prepoznavanje papirja (in so s tem primerni tudi za manj izkušene uporabnike), imajo vodoravno kaseto za papir, nekateri modeli pa vgrajen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani. Izkušnje kažejo, da so Deskjeti za uporabnika "neproblematični" tudi zato, ker se kartuše skorajda nikoli ne zasušijo, tiskalnik pa pred začetkom tiskanja ne izvaja daljšega čiščenja, kot smo ga vajeni pri nekaterih konkurentih. Po drugi strani so najcenejši modeli (s polpraznimi kartušami) zelo dragi za uporabo (visoka cena odtisa), višjo ceno odtisa kot starejši modeli pa imajo tudi dražji modeli. In, ne nazadnje, šestbarvno tiskanje fotografij (v vsak HPjev model lahko vstavimo tudi foto kartušo) ostaja drago, saj tiskalniki hkrati uporabljajo tako barvno kot foto kartušo.

Med večnamenskimi napravami je Hewlett-Packard zelo močan, predvsem pri najcenejših modelih (čeprav je v ponudbi celotna paleta). Omogočajo dobro kakovost odtisa in hitro kopiranje, le pri optičnem branju najmanjši modeli niso najmočnejši. Res pa je, da je govor še o starih modelih, medtem ko nam slovenski Hewlett-Packard novih modelov ni želel posredovati v preizkus.

Lexmark

Lexmarkova paleta brizgalnikov se je v zadnjih letih močno spremenila, usmerila proti manj zahtevnim uporabnikom, predvsem pa proti večnamenskim napravam, ki se silno dobro prodajajo (predvsem v Evropi). Tako brizgalniki kot večnamenske naprave ne posegajo in tudi nočejo posegati na področje zmogljivejših modelov, kjer se redno pojavljajo modeli z manjšo izbrizgano kapljico, vedno večbarvni tisk, borba za čim boljšo trajnost odtisa in opremljanje tiskalnikov z raznimi dodatki. So pa Lexmarki vsi bolj ali manj poceni in dosegljivi vsakemu žepu. Cena odtisa sicer ni ravno najnižja, vendar tudi v nasprotno smer prav nič ne odstopa.

Med samostojnimi brizgalnimi tiskalniki sta tako naprodaj le dva modela, od katerih se eden zares odlikuje po zelo hitrem črno-belem tisku in premore tudi prepoznavanje papirja (vendar ima manjše težave s foto-kartušo). Izbira večnamenskih naprav je večja in med njimi najdemo tako najosnovnejše (ki jim celo števila fotokopij ne moremo neposredno nastavljati (to lahko storimo prek računalnika) kot tudi foto (šestbarvne) in najzmogljivejše modele s faksom. Zanimivo, da med njimi najdemo tudi modele, ki premorejo dodatke, kot je bralnik za pomnilne kartice, vendar jih večinoma nimajo vključene v tiskalniško celoto, temveč delujejo neodvisno - z njih ne moremo neposredno tiskati (koliko ljudi to tudi zares počne, je sicer vprašanje). No, najnovejši Lexmarkovi modeli to že zmorejo.

Kakovost odtisa je dovolj dobra za povprečnega uporabnika, čeprav se predvsem kakovost rastra ne more meriti z večino konkurence. Vendar je to opazno le pri tiskanju fotografij (pri čemer so Lexmarkovi izdelki opazno slabši od konkurenčnih), pri poslovnih izdelkih pa ne. To, kar smo omenili pri Hewlett-Packardovih modelih, velja tudi za Lexmarke - ker s kartušo vedno zamenjamo tudi tiskalno glavo, je možnost morebitnega mašenja tiskalnih šob manjša kot pri konkurenci. Tudi čiščenja teh šob pred začetkom dela ne boste opazili.

Drugi

Poleg "velikih štirih" in Brotherja, ki je velik le med večnamenskimi napravami, se na slovenskem trgu pojavijo tudi občasni "padalci" oz. izdelki izdelovalcev, ki predvsem večnamenske naprave bolj ali manj le prodajajo pod svojim imenom, oz. uporabljajo izdelke OEM enega izmed prej omenjenih petih izdelovalcev.

Doslej smo preizkusili dva taka modela, in sicer Olivettijev Job-Jet M400, ki skorajda v celoti temelji na Hewlett-Packardovem modelu OfficeJet 6610, in Philipsov MF-JET 505, ki je dejansko Lexmarkov izdelek OEM (oz. so to vsaj tiskalne glave).

Četudi so ti izdelki zelo podobni in včasih popolnoma enaki "originalom", se je ob njihovem nakupu treba zavedati, da včasih vanje ni mogoče vstaviti drugih kartuš kot le posebej zanje narejenih (vgrajena elektronika zavrača druge, sicer enake in morda cenejše kartuše), predvsem pa da seveda ne morete računati na verjetno boljšo servisno in podporno omrežje, ki ga premorejo večji in bolj renomirani igralci na trgu.

Za konec omenimo še Dell, enega največjih svetovnih računalniških podjetij, ki se tudi s tiskalniki ukvarja že kar nekaj časa. Le v Slovenijo so prišli ravnokar. Njihovi tiskalniki so pravzaprav izdelani (in razviti) v Lexmarku.

Kako smo preizkušali

Tokratni veliki preizkus brizgalnikov je nadgradnja našega rednega preizkušanja brizgalnikov, ki ga vodimo že nekaj let. To pomeni, da smo metodologijo le malenkost nadgradili in prilagodili (v oceno opremljenosti smo vključili tudi enostavnost dela s tiskalnikom), predvsem pa smo se še posebej potrudili najti bolj ali manj vse brizgalnike in večnamenske naprave na našem tržišču.

Z vsako napravo smo natisnili vse naše standardne vzorce, ki vključujejo 5 strani besedila (v privzeti in najslabši kakovosti), 9 strani poslovnega poročila z nekaj črno-belimi in barvnimi grafikoni (v privzeti kakovosti), našo vektorsko sliko (narejeno v CorelDRAWju, natisnjeno na navaden, poseben in svetleč papir), bitno sliko A4 (na posebnem in svetlečem papirju), fotografijo velikosti 10×15 cm (na navadnem in svetlečem papirju) ter naslovnico Monitorja v formatu PDF (na svetlečem papirju). Poseben in svetleč papir je bil tisti, ki so ga dostavili prodajalci tiskalnikov, se pravi originalni. Z vsemi temi odtisi smo ocenili hitrost in kakovost tiskalnika. Kakovost tiskanja poslovnih izdelkov na navaden papir, kakovost tiskanja fotografij in nenazadnje barvno pravilnost pri tiskanju.

Tako pa izgleda samo testiranje ...

Vsak tiskalnik smo ocenili tudi po dodatnih zmogljivostih, ki jih morda ima - zna tiskati na CD/DVD, zna tiskati brezrobo, ima morda bralnik za pomnilniške kartice in/ali zaslonček LCD, ima posebno kaseto za foto papir, itd. Upoštevali smo enostavnost dela s tiskalnikom, morebitne zaplete (programske ali morda s papirjem) in preprostost in hkrati zmogljivost gonilnikov.

Nenazadnje nosita pomembno mesto pri oceni tiskalnika cena in cena odtisa. To smo izmerili tako, da smo z novimi kartušami v neskončnost tiskali polno stran besedila in stran na kateri so bili trije pravokotniki v treh osnovnih barvah. Pri foto tiskalnikih smo v neskončnost tiskali tudi fotografijo. Na podlagi teh odtisov smo izračunali, koliko nas stane ena stran besedila, ena barvna stran in ena fotografija (seveda vse brez papirja).

Pri večnamenskih napravah smo poleg tiskalnega dela ocenjevali tudi kakovost optičnega bralnika (hitrost in barvno globino, ki se opazi pri branju fotografij z veliko enakimi odtenki, ter kakovost programa OCR, če ga je naprava premogla) in kakovost kombinacije obojega - fotokopiranja. Kopirali smo revijalno stran v črno-beli in barvni tehniki in ocenjevali koliko je bil končni izdelek podoben originalu. Seveda smo zapisali tudi koliko časa je kopiranje trajalo (čas velja za pet kopij). Pri napravah z vgrajenim faksom smo v oceno vključili tudi zmogljivosti na tem področju (hitrost, velikost pomnilnika, vgrajen podajalnik, možnost faksiranja z računalnika, itd.).

Iz vsega zapisanega smo pri brizgalnikih izračunali delne ocene (od 1-10) za hitrost, kakovost izpisa, opremljenost in enostavnost dela ter ceno izpisa. Pri večnamenskih napravah smo zapisali ocene za tiskanje, fotokopiranje, optično branje in ceno izpisa.

Tabela vseh brizgalnikov

Novosti

Epson Stylus C46

Najmanjši in najcenejši Epsonov brizgalnik ima že kar dolgo zgodovino, saj se je v prvi inkarnaciji pojavil že v začetku leta 2002 - kot Stylus C20 oz. C40. Od takrat so številke sicer napredovale, hitrost pa le malo, predvsem pri barvnem tisku. V zadnji različici je nekoliko drugačna tudi zunanjost. Gre pa še vedno za najpočasnejši tiskalnik na tržišču, ki za pet strani besedila potrebuje tri minute in pol, za devet stransko poslovno poročilo pa celih devet minut (konkurenca to zmore tudi v samo dveh minutah). Še počasnejši je pri tiskanju bitnih slik in fotografij, saj za bitno sliko formata A4 potrebuje celih 19 minut (najboljša konkurenca tudi samo 3). Med tiskanjem je dokaj glasen (po daljšem počitku se tudi približno minuto glasno čisti), moti pa tudi, da je to eden redkih tiskalnikov, ki še ne premore tipke za prekinitev tiskanja. To pomeni, da moramo tiskanje prekiniti programsko, to pa deluje z zamikom, saj tiskalnik natisne še vse, kar ima v pomnilniku (to lahko pomeni tudi še dve polni strani).

Kakovost tiska je zadovoljiva, vendar nič več kot to. Besedilo je nekoliko premalo črno in nekoliko nazobčano, enako velja za poslovne izdelke (grafikoni...). Fotografije so presenetljivo dobre (navsezadnje si tiskalnik zanje vzame čas), čeprav je raster vendarle dobro viden. Izdelki vlečejo nekoliko na rdečo stran, kot da bi pri Epsonu želeli poudariti natisnjene obrazne odtenke. Težave se pojavijo na spodnjem robu papirja, kjer se tiskanje neenakomerno zaključi. Kot da bi imel pogonski mehanizem tam težave z enakomernim prijemom papirja. Mimogrede - to je danes eden redkih tiskalnikov, ki niti v formatu 10×15 cm ne zna tiskati brez roba.

Cena črno-belega odtisa je zelo ugodna (le 20 tolarjev za polno stran besedila), medtem ko barvna sodi med višje (94 tolarjev). K dobremu občutku ob nakupu pripomore tudi dejstvo, da je v ceno nakupa vključen tudi paket dodatnih kartuš, vendar je tiskalnik zato dražji, kot bi glede na zmogljivosti lahko bil, oz. kot se ceni konkurenca.

Epson Stylus C46

Kategorija: 4-barvni tiskalniki.

Objavljeno v: februar 2005.

Hitrost: 2

Kakovost izpisa: 5

Opremljenost in enostavnost dela: 3

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 20 SIT.

Cena barvne strani: 94 SIT.

Cena: 20.088 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Dober odtis fotografij in drugih barvnih izdelkov na posebnem papirju.

Proti: Počasnost, nekoliko rožnate barve. Nima tipke za prekinitev tiskanja.

Epson Stylus C66

Model C66 je naslednik modela C64, ta pa modela C62 in še prej C60, pri čemer je šele model C64 uvedel ločene kartuše s suspenzijskimi barvili. Pred tem so imeli tiskalniki C6x skupno barvno kartušo.

Med preizkusom nismo mogli ugotoviti ali je med C66 in starim C64 sploh kakšna razlika, saj sta bila enako hitra, izdelki pa enako kakovostni. Tiskalnik temelji na ločenih kartušah, ki imajo suspenzijsko barvilo (Epson ga imenuje Durabrite), ki je odporno na bledenje, s posebnim Epsonovim mat papirjem menda celo 80 let, če izdelek hranimo pod stekleno površino (česar pa seveda ponavadi ne počnemo). Med delom je dokaj tih (še posebej v primerjavi s cenejšim modelom C46). Žal si po daljšem počitku (npr. čez noč) vzame dobro minuto za čiščenje in pripravo na delo, kar je lahko moteče.

Zapišemo lahko, da gre za tiskalnik, ki nikakor ne sodi med hitrejše (dve minuti in 20 sekund za 5 strani besedila, pet minut in pol za 9 strani poslovnega poročila, tri minute in pol za fotografijo), kakovost tiska pa je povprečna. Še najmanj smo bili navdušeni nad kakovostjo natisnjenega besedila, ki je nekoliko nazobčano, čeprav lepo črno (in ne sivo). Tiskanje poslovnih poročil in grafikonov je dobro, na sploh lahko rečemo da je tiskanje barvnih izdelkov na navaden papir zelo kakovostno. Zaradi suspenzijskih barvil papir ni nič razmočen in ga lahko uporabimo tudi za dvostransko tiskanje (ročno, seveda, saj tiskalnik nima obračalnika). Enako velja tudi za fotografije na svetlečem papirju. Slednje imajo podrobnemu očesu še vedno viden raster, barve pa so dokaj pravilne. Morda le premalo žive in vpadljive, kar je verjetno posledica suspenzijskih barvil. Fotografije (in tudi bitne slike formata A4) lahko tiskamo do roba, kar pa je danes običajno pri veliki večini tiskalnikov.

Cena odtisa je relativno visoka, čeprav moramo opozoriti, da to velja za priložene kartuše, ki imajo zmanjšano zmogljivost. Če želimo, lahko po izpraznitvi kupimo tudi bolj polne kartuše, ki so sicer dražje, vendar ne toliko kolikor naj bi se z njimi dalo več natisniti. Cena odtisa bo torej ugodnejša.

Epson Stylus C66

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: februar 2005

Hitrost: 6

Kakovost izpisa: 7

Opremljenost in enostavnost dela: 5

Cena izpisa: 7

Vmesniki: vzporedni, USB.

Cena besedilne strani: 37 SIT.

Cena barvne strani: 97 SIT.

Cena: 21.036 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Dokaj dobro tiskanje na navaden papir, predvsem barvno. Ločene barvne kartuše.

Proti: Počasnost. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa.

Lexmark P915

Foto različica modela Lexmarkovega modela Z815 ima oznako P915. Ima drugačno zunanjost, medtem ko je tiskalni mehanizem bolj ali manj enak.

Tako koz Z815 temelji na tiskalnih glavah št. 31, 32 in 33 (foto, črna, barvna), le da ima ob nakupu priloženi le foto in barvno. S tem je že v osnovi šest-barvni foto tiskalnik, medtem ko lahko Z815 to postane šele ob dodatnem nakupu foto kartuše. Kakovost šest-barvnega tiska je povprečna, saj so natisnjene fotografije nekoliko preveč zelenkaste, pa tudi raster je bolje viden kot pri konkurenci. Rdeča barva je nekoliko pretemna, medtem ko sta rumena in modra presvetli (nepravilne barve so sicer običajne pri skoraj vseh brizgalnikih). Hitrost foto tiska ni med boljšimi, saj za fotografijo 10×15 cm potrebuje nekaj več kot dve minuti, za stran A4 pa med 5 in 6 minutami. Prednost pred večino šest-barvnimi modeli (razen HP) je v dejstvu, da lahko tiskalnik nakupom črne kartuše spremenimo v štiribarvni model. Brez te sicer za tisk poslovnih izdelkov (tako kot vsi šest-barvni modeli) ni primeren, saj so izdelki na navadnem papirju preveč sivi (namesto črni) in nekoliko razliti.

Vgrajen bralnik za pomnilniške kartice zna brati vse priljubljene formate, za razliko od starejših Lexmarkovih modelov pa zna fotografije tudi neposredno natisniti (brez računalnika). Pri tem si pomagamo z dobrim barvnim zaslonom LCD, ki pa mu žal ne moremo spreminjati naklona. Fotografije lahko tudi obrnemo ali obrežemo, za dodatno obdelavo pa bo potreben računalnik (ki je za taka opravila tudi sicer precej bolj primeren). Na P910 lahko priklopimo tudi katerikoli fotoaparat, združljiv s Pictbridge.

Cena odtisa je izredno visoka. Med preizkusom smo ugotovili, da tiskalnik med tiskanjem naše preizkusne fotografije na vsako foto kartušo porabi tudi približno 80% barvne (podobno kot tiskalniki HP), zaradi česar je cena porabljenega barvila za eno samo fotografijo 10×15 cm celih 165 tolarjev (konkurenca med 74 in 148 tolarji). Samo za orientacijo - foto kartušo smo izpraznili (barvne je še nekaj ostalo) po 63 natisnjenih fotografijah (na svetleč papir, v najboljši kakovosti).

Lexmark P915

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: februar 2005.

Hitrost: 5

Kakovost izpisa: 5

Opremljenost in enostavnost dela: 7

Cena izpisa: 2

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 45 SIT.

Cena fotografije: 155 SIT.

Cena: 48.900 SIT.

Prodaja: Alterna.

Za: Zelo dober zaslonček LCD in bralniki kartic za samostojno delo. Prepoznavanje vrste papirja. Z dodatno črno kartušo postane zelo hiter poslovni tiskalnik.

Proti: fotografije so nekoliko zelenkaste. Počasnost. Zelo visoka cena izpisa.

Canon Pixma MP110 in Pixma MP130

Canonova večnamenska modela MP110 in MP130 sta naslednika modelov Smartbase MP360 in 370 in bosta na prodaj v aprilu. Razlika med modeloma je le v tem, da ima MP130 tudi bralnik za pomnilniške kartice, iz katerih zna tudi neposredno tiskati. Ne premore pa barvnega zaslona, ki bi pri tem opravilu izdatno pomagal.

Mala MPja temeljita na tiskalnem mehanizmu cenejših Canonovih brizgalnikov, kar pomeni da imata črno in skupno barvno kartušo in ne ločenih kot zmogljivejši modeli. Enako kot cenejši Canonovi tiskalniki se pred začetkom tiska po daljšem počitku kako minuto čistita. Tiskanje je hitro, celo zelo hitro za ta cenovni razred. 5 strani besedila natisneta v minuti, za 9 strani besedila pa potrebujeta dve minuti in pol. Čeravno ne gre za eksplicitno foto tiskalnika (tiskata s štirimi in ne šestimi barvami) sta dobra tudi tu - za fotografijo 10×15 cm potrebujeta dve minuti, izdelek pa je skorajda vrhunski. Rastra ni videti, vendar je fotografija nekoliko preveč živobarvna (po Canonovih besedah je to nalašč, zato da je izdelek bolj všečen). Kakovost natisnjenega besedila je zelo dobra, vendar ne popolnoma vrhunska.

Barvno kopiranje je zelo slabo (presenetljivo, saj sta bila predhodnika tu kar dobra), saj optični bralnik in gonilnik za revijalno stran določita že kar temno oker barvo, čeprav je resnično odstopanje revije od prave bele barve zelo majhno. Končni izdelek je tako zelo daleč od originala. Barvno fotokopiranje je tudi zelo počasno (za pet kopij preko osem minut), medtem ko je črno-belo zelo hitro. Slednji izdelek je tudi kakovostno zelo dober. Prav zanimivo.

Optični bralnik je tipa CIS (teoretično je to slabše kot CCD, ki sta ga premogla predhodnika), kakovost branja pa je povprečna. Morda mu lahko očitamo nekoliko neizrazit končen izdelek. Priložen je modul OCR, ki dobro podpira šumnike. Mimogrede - tudi uporabniški vmesnik na ukazni plošči je na voljo tudi v slovenščini, s čemer Canonovi izdelki odstopajo od konkurence.

Cena odtisa je povprečna, kot to velja za vse Canonove tiskalnike s skupno barvno kartušo.

Canon Pixma MP110

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 7

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 4

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 39 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: še ni znana.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Zelo dobra kakovost tiska. Hitro tiskanje besedila, hitro črno-belo kopiranje. Slovenski meniji. Ugodna cena.

Proti: Slabo kopiranje, barvno tudi zelo počasno. Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav.

Canon Pixma MP130

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 7

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 4

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 39 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: še ni znana.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Zelo dobra kakovost tiska. Hitro tiskanje besedila, hitro črno-belo kopiranje. Slovenski meniji. Ugodna cena.

Proti: Slabo kopiranje, barvno tudi zelo počasno. Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav.

Canon Pixma MP750 in MP780

Najmočnejši Canonovi večnamenski napravi sta MP750 in 780. Razlika med njima je le v tem, da ima model MP780 vgrajen tudi faks. Sta naslednika modela MP730 Photo.

MP750 temelji na "nadgrajenem" Canonovem štiribarvnem mehanizmu, ki ga trenutno uporabljajo tudi najzmogljivejši samostojni tiskalniki. To pomeni, da premoreta kar pet ločenih kartuš, saj sta vgrajeni dve črni barvili; eno (suspenzijsko) gonilnik uporabi za tiskanje besedila, drugo pa za dodatek k fotografijam. Tudi sicer mehanizem temelji na novih Pixmah, kar pomeni, da je vgrajena tako kaseta za papir, kot tudi podajalnik zanj (uporabno, če večkrat tiskamo na različne tipe papirja), da je mogoče tiskanje na ustrezne plošče CD-ROM/DVD in da je vgrajen modul za dvostransko tiskanje (ki pa zelo upočasni tiskanje, na navadnem papirju pa tudi zmanjša kakovost tiska). Sicer pa je tiskanje izredno hitro (manj kot minuto za pet strani besedila, le minuto za fotografijo na svetleč papir) tiho in kakovostno. Slednje velja tako za poslovne izdelke kot tudi za fotografije (ki pa so nekoliko preveč živobarvne, kar je značilno za vse Canone).

Barvno fotokopiranje (mimogrede - vgrajen je tudi bralni podajalnik za delo z več dokumenti naenkrat) je zelo dobro. Za razliko od cenejših Canonovih modelov je revijalna stran prebrana in natisnjena tako kot je treba - brez oker podlage. Žal pa pri črno-belem kopiranju natisne nekaj sivinske podlage, ki je v originalu ni. Predvsem barvno kopiranje je zelo hitro - le tri minute in 20 sekund za pet kopij.

Optični bralnik je zelo dober in hiter. Med drugim lahko izberemo tudi hkratno branje več fotografij, pa tudi sicer je programski modul močan in prevzet iz Canonovih samostojnih optičnih bralnikov. Priložen je modul za branje OCR, ki podpira šumnike. Šumniki so podprti tudi na nadzorni plošči same naprave.

Cena odtisa je zelo ugodna, kar velja za vse Canonove tiskalnike višjega cenovnega razreda.

Canon Pixma MP750

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 9

Fotokopiranje: 9

Optično branje: 9

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 90.000 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dobro tiskanje in kopiranje. Dober optični bralnik. Dvostranski tisk, dve poti za papir. Tiskanje na CD. Nizka cena odtisa. Slovenski meniji in ukazna plošča.

Proti: Nekoliko počasno črno-belo kopiranje.

Canon Pixma MP780

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 9

Fotokopiranje: 8

Optično branje: 9

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 118.800 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dobro tiskanje in kopiranje. Dober optični bralnik. Dvostranski tisk, dve poti za papir. Tiskanje na CD. Nizka cena odtisa. Slovenski meniji in ukazna plošča.

Proti: Nekoliko počasno črno-belo kopiranje.

Dell A940 Color Jetprinter

Dell je s poslom tiskalnikom začel že pred leti in to zelo uspešno. Naslonil se je na Lexmark, tako da so njegovi izdelki bolj ali manj "kopije" Lexmarkovih modelov, ki pa se prodajajo drugih prodajnih kanalih in seveda drugačnih cenah. Pričakovali bi, da po nižjih, glede na to, da je Dell znan po svojih ugodnih cenah. Vendar model A940, ki smo ga preizkusili ni nič cenejši od sicer enakega Lexmarka X5150 (dokler je ta še biol v prodaji), kartuše zanj pa so celo veliko dražje. To pomeni, da je tiskanje s tem Dellom izredno drago, saj smo namerili, da stane polna stran besedila 54 tolarjev, naša preizkusna barvna stran pa celih 124 tolarjev (konkurenca "stane" med 60 in 90 tolarjev)!

Predvsem besedilo in poslovne izdelke na navaden papir tiska zelo hitro, najhitreje v konkurenci. No, v najboljšem načinu (in na svetleč papir) je tiskanje vendarle zelo počasno. Pri slednjem moti tudi to, da pogonski mehanizem na natisnjeni fotografij pušča sled. Kakovost natisnjenih poslovnih dokumentov je povprečna, čeprav lahko natančno oko zasledi tudi nekaj prelivanja barvila. Fotografije so dokaj slabe, saj je raster kar dobro viden.

Kopiranje je v črno-belem načinu dokaj dobro, čeravno bi bilo lahko besedilo bolj črno (in ne sivo), medtem ko so barvne kopije zelo slabe. Revijalna stran namreč izpade pretirano oker barve, predvsem pa se na njej vidijo tudi podrobnosti z zadnje strani predloge.

Optični bralnik se za branje fotografij ne izkaže najbolje. Množico odtenkov na naši preizkusni fotografiji sicer prepozna, vendar v nekoliko preveč zelenkastem tonu. Priložena programska oprema za branje OCR žal ne podpira šumnikov. Programski modul za "navadno" optično branje je precej neroden, saj nas po vsaki prebrani predlogi "vrže ven", kar pomeni tudi ponovno izdelavo predpregleda.

A940 sicer nima vgrajenega faksa, vendar na njem vseeno najdemo tipko faks. Ta omogoča "faksiranje" prek računalnika, če ima ta vgrajen modem. V ta namen se na računalniku tudi namesti ustrezna programska oprema.

Dell A940 Color Jetprinter

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 4

Optično branje: 6

Cena izpisa: 2

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 54 SIT.

Cena barvne strani: 124 SIT.

Cena: 39.672 SIT.

Prodaja: FMC

Za: Hitro tiskanje besedila. Dobro črno-belo kopiranje.

Proti: Zelo visoka cena odtisa. Počasen tisk v najboljši kakovosti. Pogonski mehanizem pušča sledi na fotografijah. Slabo barvno kopiranje. OCR ne prepoznava šumnikov.

Lexmark P6250

Lexmark se je, prav tako kot Epson odločil, da obstaja tudi tržišče za večnamenske naprave, ki tiskajo šest-barvno. Njihov model P6250 je skorajda enak kot foto tiskalnik P910, le da ima vgrajen tudi tanek optični brizgalnik tipa CIS. To pomeni, da ima v osnovi vgrajeni barvno in foto kartušo (št. 33 in 31).

Enako kot za Epsonove RX500 in RX600 velja tudi zanj - v taki konfiguraciji naprava ni primerna za poslovno tiskanje. Resda je besedilo tudi s foto črno "še kar" temno, vendar je tiskanje izredno počasno - za 5 strani besedila namesto 50 sekund potrebuje skoraj 5 minut! K sreči lahko foto kartušo zamenjamo s črno in to "popravimo". V taki, štiribarvni konfiguraciji je P6250 tiskalniško ekvivalenten tiskalniku Z815. To pomeni, da izredno hitro tiska besedila, pa tudi poslovna poročila. Kakovost takega tiska je dokaj dobra, čeravno ne vrhunska. V šest-barvni konfiguraciji postane ne najboljši foto tiskalnik, saj so natisnjene fotografije nekoliko zelenkaste, raster pa je nekoliko bolj viden kot pri konkurenci. Barve tudi niso pravilne, kar pa je običajno skoraj pri vseh tiskalnikih.

Optični bralnik je dokaj dober, saj so barve lepo razbrane, res pa je da branje ni ravno najhitrejše. Tudi uporabniški vmesnik je prirejen le za začetnike. Priložena je programska oprema OCR, ki pa ne podpira šumnikov, tako da je pri nas le pogojno uporabna.

Pri črno-belem kopiranju črnine izpadejo kot sivine, barvna kopija pa je bistveno "premočna", saj se je revijalna stran odtisnila z močno oker ozadjem. Odlično kopiranje fotografij si lahko privoščimo s foto kartušami. Tudi enostavno, saj naprava sama prepozna tip papirja in temu prilagodi kakovost kopije.

Vgrajen je bralnik za pomnilniške kartice in barvni zaslon LCD, ki omogoča tudi neposredno tiskanje. Tiskamo lahko tudi s fotoaparatov (Pictbridge).

Cena črno-belega odtisa v štiri-barvni konfiguraciji je dokaj draga, barvnega pa celo zelo (126 tolarjev na stran). Tudi šest-barvna konfiguracija je draga, saj nas bo fotografija 10×15 cm stala (črnilo zanjo) celih 165 tolarjev.

Lexmark P6250

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 7

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 4

Cena izpisa: 3

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 48 SIT.

Cena barvne strani: 126 SIT.

Cena: 54.164 SIT.

Prodaja: Alterna.

Za: Zelo dober zaslonček LCD in bralniki kartic za samostojno delo. Prepoznavanje vrste papirja. Z dodatno črno kartušo postane zelo hiter poslovni tiskalnik. Hitro fotokopiranje. Dobro kopiranje fotografij.

Proti: Za poslovno uporabo nujen nakup črne kartuše. Fotografije so nekoliko zelenkaste. Počasnost. Zelo visoka cena izpisa.

Lexmark X7170

Najnovejša in trenutno najzmogljivejša Lexmarkova večnamenska naprava s faksom je v primerjavi z X6170 kar precej napredovala. Uporablja nove Lexmarkove kartuše in sicer so ob nakupu priložene "polne" št. 34 in 35 (po želji lahko uporabimo tudi polprazne 32 in 33, vendar bo strošek izpisa višji).

Kartuše so enake kot v tiskalniku Z815, vendar je X7170 kljub temu (še) precej hitrejši. Le 44 sekund potrebuje za 5 strani besedila, kar je trenutno najhitreje od vseh brizgalnikov na tržišču! Enako superioren je X7170 pri tiskanju poslovnih izdelkov (poročila, grafikoni), kjer za 9 strani našega testnega poročila potrebuje le minuto in 50 sekund, najhitrejši pa je sploh pri vsakem tisku na navaden papir. Takoj, ko izberemo najboljšo kakovost in tisk na svetlečem papirju hitrost (relativno) kar precej pade, toda še vedno tiskalnik ostane povprečno hiter. Škoda, da je tiskalnik (morda ravno zaradi hitrosti) tudi precej glasen.

Kakovost tiska vendarle ni najboljša - besedilo se nekoliko preliva (kot da bi tiskalnik preveč hitel), fotografije pa so nekoliko preveč žive, pri čemer je raster opazen.

Kot fotokopirni stroj se najmočnejši Lexmark odreže mešano. Po eni strani so črno-bele kopije odlične, lepo črne in prav nič presvetljene, medtem ko so barvne kopije revijalne strani premalo črne (besedilo), barvni raster pa je nekoliko pregrob. Vsaj v privzeti kakovosti. Hitrost kopiranja je visoka, še posebej barvni izdelki so odpravljeni zelo hitro.

Pri kopiranju lahko pomaga podajalnik za papir, ki bi koristil tudi pri branju OCR, vendar tudi ta Lexmark premore tovrstno programsko opremo, ki ne "razume" šumnikov. Koristi pa pri faksiranju, kjer se X7170 dobro odreže. Žal med programsko opremo ni gonilnika, ki bi omogočal tudi neposredno faksiranje iz računalnika ("tiskanje" na faks).

Omenimo še priključek Pictbridge, ki omogoča neposredno tiskanje iz združljivih fotoaparatov.

Zaradi uporabe polnih kartuš je cena odtisa z X7170 zelo ugodna.

Lexmark X7170

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: februar 2005.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 8

Optično branje: 6

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB, omrežni

Cena besedilne strani: 25 SIT.

Cena barvne strani: 65 SIT.

Cena: 79.758 SIT.

Prodaja: Alterna.

Za: Ugodna cena odtisa. Izredno hitro poslovno tiskanje, zelo dobro in hitro črno-belo kopiranje.

Proti: Nekoliko glasno tiskanje, nekoliko presvetle barvne kopije. OCR ne podpira šumnikov. Ne omogoča "tiskanja" na faks.

4-barvni

Canon Pixma iP1000

Najmanjši Canonov brizgalnik deluje precej "plastično", je glasen in celo nima odlagalnika za papir (odlaga ga kar na mizo). Barvilne kartuše niso ločene, ampak sta vgrajeni črna in skupna barvna glava.

Tiskalnik se po daljšem počitku (nočnem) precej glasno celo minuto čisti in pripravlja na delo, vendar nato tiska hitro in relativno kakovostno. Za pet strani besedila potrebuje manj kot minuto, za brezrobo fotografijo (10×15 cm) na svetleč papir pa le minuto in 20 sekund. Besedilo je dobro, le malo nazobčano, enako velja tudi za poslovne izdelke (z barvnimi grafikoni). Tudi fotografija je dobra, čeravno je raster dobro viden (to je edini Canon, ki brizga "velike" kapljice volumna 5 pl).

Cena odtisa je povprečna, kot velja za vse Canone s skupnimi kartušami.

Canon Pixma iP1000

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: december 2004

Hitrost: 8

Kakovost izpisa: 7

Opremljenost in enostavnost dela: 3

Cena izpisa: 7

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 37 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 14.490 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Dobra kakovost tiska, tudi na navadnem papirju. Hitrost tiska. Ugodna cena tiska. Ugodna cena.

Proti: Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav. Glasnost. Nima odlagalnika za papir. "Plastična" zunanjost. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa.

Canon Pixma iP1500

iP1500 je nekoliko dražji od iP1000 vendar ponuja nekaj priboljškov, ki jih manjši model nima. Predvsem je vgrajena boljša tiskalna glava, ki brizga manjše barvne kapljice (2 pl), zaradi česar zmore kar nekaj boljše fotografije, medtem ko kakovost tiska besedila ostaja enaka. Po drugi strani je tiskanje fotografij (ne pa tudi poslovnih izdelkov) zato nekoliko počasnejše (minuto in 50 sekund).

Tiskalnik še vedno sodi med glasne (čeravno ne toliko kot iP1000), zamerimo mu tudi dolgotrajno čiščenje pred začetkom dela. Omenimo še da zna brezrobo tiskati tudi v formatu A4, s čemer se razlike z iP1000 pravzaprav končajo. Tudi iP1500 ne premore odlagalnika za papir in je na videz (in otip) enako plastičen. Vendar pa je za svojo ceno vseeno ena od najboljših izbir za uporabnike, ki ne tiskajo veliko, vendar si vseeno želijo kakovostnih izdelkov.

Canon Pixma iP1500

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: december 2004

Hitrost: 8

Kakovost izpisa: 7

Opremljenost in enostavnost dela: 5

Cena izpisa: 7

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 37 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 16.980 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Dobra kakovost tiska, tudi na navadnem papirju. Hitrost tiska. Ugodna cena tiska. Ugodna cena.

Proti: Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa. Nima odlagalnika za papir.

Canon Pixma iP2000

Gre za model, ki je stopnjo više, vendar z enakimi glavami kot model iP1500. Tiskalnik je bolj robusten in premore tudi nekakšen približek kasete za papir, kar je pohvalno. Enako tudi to, da je z njim mogoče tiskati neposredno na zapisljive plošče CD/DVD, če želimo pa lahko nanj tiskamo tudi neposredno s fotoaparata (Pictbridge).

Tiskalnik je hitrejši od iP1500 in iP1000, kar pomeni da je za ta cenovni razred kar nesramno hiter (le 50 sekund za pet strani besedila, dve minuti in pol za 9 strani poslovnega poročila, manj kot dve minuti za fotografijo). Kakovost ostaja enaka, se pravi dovolj dobra na navadnem papirju in zelo dobra na svetlečem (fotografije). Slednje zna tiskati (tudi v formatu A4) brezrobo.

Canon Pixma iP2000

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: november 2004

Hitrost: 9

Kakovost izpisa: 7

Opremljenost in enostavnost dela: 7

Cena izpisa: 7

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 37 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 19.980 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Dobra kakovost tiska, tudi na navadnem papirju. Hitrost tiska. Ugodna cena tiska. Kaseta za papir in podajalnik.

Proti: Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa.

Canon Pixma iP3000

Model iP3000 je eden najbolje opremljenih brizgalnikov na tržišču in nosi sprejemljivo ceno. Gre za model z ločenimi barvilnimi kartušami (štirimi) in tiskalno glavo, ki brizga 2 pl kapljice. Premore tako kaseto za vodoravno vstavljen papir kot običajen podajalnik, kar je praktično. Zna tiskati na plošče CD/DVD in zmore dvostranski tisk. Slednji je sicer zelo počasen in poslabša kakovost tiska. Tiska lahko tudi neposredno s fotoaparata. Pogrešamo prepoznavo papirja, kot jo zmore konkurenca.

Tiskalnik se izkaže kot izredno hiter (fotografija v minuti!). Kakovost besedila bi lahko bilo tudi boljše, medtem ko s stališča rastra nimamo pripomb na fotografije (tudi brezrobe). So pa nekoliko preveč žive, kar velja za bolj ali manj vse Canone.

Cena odtisa je najnižja med vsemi preizkušenimi modeli, kar velja za vse Canone z ločenimi barvilnimi kartušami.

Canon Pixma iP3000

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: december 2004

Hitrost: 10

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 32.880 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene barvne kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dober črno-bel in barvni odtis. Najcenejši odtis. Možnost tiskanja do roba. Možnost tiskanja na CD-ROMe. Kaseta za papir in podajalnik. Vgrajen obračalnik.

Proti: Nima prepoznavanja papirja. Nekoliko rožnate barve. Počasno in slabo dvostransko tiskanje.

Canon Pixma iP4000

Drugačne barve, sicer pa skorajda enako kot model iP3000 je iP4000. Pravzaprav je razlika le v tem, da ima tiskalno glavo s peto kartušo, ki ima posebno foto črno barvilo. To gonilnik uporabi pri tiskanju fotografij na poseben papir, izurjeno oko pa bo razliko opazilo pri črnih podrobnostih na fotografijah, ki so sedaj res črne in ne izstopajo kot pri štiri barvnih modelih brez foto črnega barvila. Kakovost tiska besedila in poslovnih izdelkov ostaja enaka - zelo dobra.

Sicer pa tiskalnik premore obračalnik (počasen, hkrati pa poslabša kakovost tiska), dve možnosti za vlaganje papirja (kaseta in podajalnik), tiskanje na CD/DVD in neposredno tiskanje s fotoaparatov (Pictbridge). Pogrešamo prepoznavo papirja.

Cena odtisa je najnižja med vsemi preizkušenimi brizgalniki.

Canon Pixma iP4000

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: november 2004

Hitrost: 10

Kakovost izpisa: 9

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 10

Vmesniki: vzporedni, USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 39.990 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene barvne kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dober črno-bel in barvni odtis. Najcenejši odtis. Možnost tiskanja do roba. Možnost tiskanja na CD-ROMe. Kaseta za papir in podajalnik. Vgrajen obračalnik.

Proti: Nima prepoznavanja papirja. Nekoliko rožnate barve. Počasno in slabo dvostransko tiskanje.

Canon Pixma iP5000

Podobno kot smo zapisali pri modelu iP4000 lahko zapišemo tudi pri iP5000 - gre za model, ki je skorajda enak kot prej opisani model iP4000. Razlikuje se pravzaprav le v tem, da ima vgrajeno najnovejšo tiskalno glavo, ki kot prva na svetu zmore brizgati tudi kapljice volumna le 1 pl (bolj ali manj vsi brizgalniki zmorejo brizgati kapljice različnih volumnov). V praksi se to pokaže na fotografijah na svetlečem papirju, kjer je raster s prostim očesom bolj ali manj nemogoče videti, čeprav so mehki prelivi (nebo, obrazni odtenki) še vedno nekoliko slabši kot jih zmorejo šest- ali več-barvni modeli. Manjša pika se pokaže tudi kot "zavora", saj je iP5000 pri tiskanju fotografij precej počasnejši od iP4000 (minuto in pol namesto minute za format 10×15 cm).

V vsem ostalem je tiskalnik enakovreden iP4000.

Canon Pixma iP5000

canon-pixma-ip5000.jpg

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: november 2004

Hitrost: 9

Kakovost izpisa: 9

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 59.980 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene barvne kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dober črno-bel in barvni odtis. Najcenejši odtis. Možnost tiskanja do roba. Možnost tiskanja na CD-ROMe. Kaseta za papir in podajalnik. Vgrajen obračalnik. Zaradi majhne pike skorajda neviden raster.

Proti: Nima prepoznavanja papirja. Zaradi zelo majhne pike nekoliko počasnejše tiskanje v najboljši kakovosti. Počasno in slabo dvostransko tiskanje.

Epson Stylus C86

Najmočnejši Epsonov 4-barvni brizgalnik je bil še nedavno kar pošteno drag. Z različico C86 se mu je cena prepolovila, kar je vsekakor pohvalno. Tiskalnik ima vgrajene ločene barvilne kartuše, ki so dokaj velike in zmogljive, čeprav je priložena polprazna črna. S "polno", ki jo dokupimo kasneje, smo natisnili kar 354 polnih besedilnih strani (cena odtisa je tudi zato ugodna). Barvila so suspenzijska, kar pomeni, da se predvsem v barvnem tisku zelo dobro "znajdejo" na navadnem papirju (prelivanja in razmočenega papirja skorajda ni opaziti). Besedilo bi lahko bilo tudi bolje odtisnjeno. Kakovost na svetlečem papirju je dobra, vendar je raster bolj viden kot pri konkurenci.

Predvsem besedilo je natisnjeno zelo hitro (minuta za pet strani), poleg poslovnih izdelkov pa je relativno hitro tudi tiskanje na svetleč papir.

Epson Stylus C86

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: december 2004

Hitrost: 8

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 6

Cena izpisa: 9

Vmesniki: vzporedni, USB.

Cena besedilne strani: 25 SIT.

Cena barvne strani: 79 SIT.

Cena: 26.460 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Zelo hitro tiskanje besedila, ločene barvne kartuše.

Proti: Kakovost tiska na navaden papir bi lahko bila boljša, nekoliko premalo žive barve na fotografijah (predvsem rdeča).

Hewlett-Packard Deskjet 3745

Modelu 3745 se vidi, da gre za najcenejši Hewlett-Packardov model. Deluje precej plastično, vendar kljub temu vsebuje nekakšen približek kasete za papir, kar je pohvalno. Manj je pohvalno, da tiska le s kartušami številka 27 in 28, ki jih lahko označimo kot "polprazne" (ali pa polpolne) s katerimi je tiskanje zelo drago (s črno lahko natisnemo le 94 polnih besedilnih strani).

Sicer je tiskalnik kar hiter (nekaj več kot minuto za 5 strani, nekaj manj kot pet minut za 9 strani poslovnega poročila). Precej počasnejši je pri tiskanju na svetleč papir - za fotografijo potrebuje skoraj tri minute. Fotografijo zna natisniti do roba, vendar le na treh straneh, kar pomeni da potrebujemo poseben papir, ki se na četrti strani odlomi. Kakovost na navadnem papirju je dobra, kot tiskalnik za fotografije pa ni najboljši.

Hewlett-Packard Deskjet 3745

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: september 2004

Hitrost: 7

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 3

Cena izpisa: 2

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 60 SIT.

Cena barvne strani: 157 SIT.

Cena: 14.976 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Dobro tiskanje tako na navaden kot poseben papir. Kaseta za papir. Hitrost tiska besedila.

Proti: Precej "plastična" izvedba, zelo visoka cena odtisa. Zunanji napajalnik.

Hewlett-Packard Deskjet 5740

Srednji razred HP pokriva z modelom 5740. Je bolj robusten od modela 3745 in ima tudi nekoliko bolj zanesljivo kaseto za papir, vgrajene pa ima nove (letošnje) tiskalne glave in prepoznavanje tipa papirja. Žal je ob nakupu priložena polprazna barvna kartuša (in polna črna), vendar lahko kasneje kupimo tudi polno, s katero je tiskanje ugodnejše.

Tiskalnik je v črno-beli tehniki zelo hiter, barvno pa nekoliko počasnejši, čeprav za ta cenovni razred še vedno dovolj hiter (9 strani poslovnega poročila v treh minutah). Tiskanje fotografij je počasno. Kakovost tiska na navaden papir je zelo dobra, pri fotografijah na svetlečem papirju bi si vseeno želeli nekoliko manjši raster.

Tiskalniku lahko vgradimo tudi foto kartušo, s katero zmore zelo dobre šest-barvne fotografije, vendar je tako tiskanje zelo drago ali pa sivinsko kartušo.

Hewlett-Packard Deskjet 5740

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: december 2004

Hitrost: 8

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 6

Cena izpisa: 8

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 33 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 24.786 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Zelo dobra kakovost tiska, na vseh tipih papirja. Hitrost. Ugodna cena tiska. Ima kaseto za papir, prepoznavanje papirja. Možnost vgradnje foto kartuše.

Proti: Počasno tiskanje v najboljši kakovosti. Nekoliko "plastična" izvedba, zunanji napajalnik.

Hewlett-Packard Deskjet 6540

Najmočnejši HPjev brizgalnik tiska z enakimi kartušami/glavami kot prej opisani 5740, s to razliko, da ima že ob nakupu vgrajeno "polne" kartuše. Enako prepoznava tip papirja. Kljub temu je še hitrejši in je zelo blizu najhitrejšim tiskalnikom na tržišču. 5 strani besedila natisne v manj kot minuti, 9 strani poslovnega poročila pa v le nekaj več kot dveh minutah. Tudi kakovost takega odtisa na navadnem papirju je zelo dobra, pravzaprav najboljša med konkurenti.

Tiskanje v najboljšem načinu na svetleč papir je vendarle počasnejše in v primerjavi s konkurenco manj kakovostno. Za fotografijo 10×15 potrebuje nekaj manj kot tri minute, pri čemer je na izdelku še viden raster. Res pa je, da je fotografija barvno zelo pravilna.

Cena odtisa je povprečna, predvsem pri barvnem tisku pa bi lahko bila bolj ugodna.

Obstaja tudi različica tiskalnika z vgrajenim obračalnikom za dvostranski tisk.

Hewlett-Packard Deskjet 6540

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: september 2004

Hitrost: 9

Kakovost izpisa: 9

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 8

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 33 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 37.440 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Zelo hitro črno-belo tiskanje. Odlično tiskanje na navaden in zelo dobro na poseben papir. Prepoznavanje vrste papirja, kaseta za papir. Možnost dokupa foto glave. Možnost tiskanja do roba.

Proti: Počasno tiskanje v najboljši kakovosti. Zunanji napajalnik.

Lexmark Z815

Z815 je eden izmed dveh samostojnih ("ne-večnamenskih") brizgalnih tiskalnikov, ki jih Lexmark še ima v svojem prodajnem programu (drugega, model Z615, nam zastopnik ni hotel dostaviti).

Blesti v hitrosti tiskanja na navaden papir, saj za pet strani besedila potrebuje le 50 sekund, za devet strani poslovnega poročila pa dve minuti in pol. Vendar pa hitrost splahni, ko uporabimo svetleč papir in visoko kakovost odtisa, čeprav je nekaj manj kot dve minuti za fotografijo (brezrobo) zelo dober rezultat.

Kakovost tiska ni najboljša - besedilo se nekoliko preliva, fotografije pa so nekoliko preveč žive, pri čemer je raster opazen. Tiskalniku je priložena tudi foto kartuša, s katero lahko natisnemo dokaj dobre fotografije, ki pa nekoliko "vlečejo" na zeleno in imajo raster, ki je nekoliko bolj viden kot pri konkurenci.

Cena odtisa, ki jo dosega Z815, je kar precej visoka.

Lexmark Z815

Kategorija: 4-barvni tiskalniki

Objavljeno v: oktober 2004

Hitrost: 9

Kakovost izpisa: 6

Opremljenost in enostavnost dela: 7

Cena izpisa: 5

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 45 SIT.

Cena barvne strani: 119 SIT.

Cena: 20.990 SIT.

Prodaja: Alterna

Za: Najhitrejši tiskalnik v svojem cenovnem razredu. Prepoznavanje papirja.

Proti: Fotografije nekoliko preveč vlečejo na oranžno, vidna sled pogonskega koleščka. Visoka cena odtisa. S foto kartušo so fotografije nekoliko zelenkaste.

Foto

Canon Pixma iP6000D

iP6000D je šest-barvni model z bralnikom pomnilniških kartic in zaslonom LCD, ki omogoča osnovno urejanje in tiskanje fotografij. Zaslon je precej slab, saj je njegovo vsebino pod kotom komajda videti. Tiskamo lahko tudi neposredno s fotoaparata (Pictbridge) in celo z naprav z infrardečo povezavo.

Ostala "infrastruktura" je enaka kot pri drugih modelih Pixma, kar pomeni da lahko tiskamo dvostransko (tudi fotografije), do roba tudi v formatu A4, iz podajalnika za papir ali kasete, odločimo se lahko tudi za tiskanje na CD oz. DVD. Tiskalnik se po daljšem počitku kar nekaj časa čisti.

iP6000 ni pretirano hiter. Za fotografijo velikosti 10×15 cm potrebuje minuto in 45 sekund, za celo stran A4 pa nekaj manj kot 4 minute. Zaradi nesuspenzijskega črnega barvila ni primeren za tisk poslovnih izdelkov. Je pa kakovost na svetlečem papirju odlična - rastra ni videti, barve pa so lepo žive in kontrastne, čeprav hkrati tudi nekoliko napačne.

Cena odtisa fotografije je ugodna, vendar ne najnižja v tej kategoriji tiskalnikov - 84 tolarjev.

Canon Pixma iP6000D

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: januar 2005.

Hitrost: 6

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 9

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 32 SIT.

Cena fotografije: 84 SIT.

Cena: 59.988 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene barvne kartuše, tiho in hitro delovanje. Odlične fotografije. Najcenejši odtis. Možnost tiskanja do roba. Možnost tiskanja na CD-ROMe. Kaseta za papir in podajalnik. Vgrajen obračalnik. Vgrajen barvni LCD in bralnik kartic.

Proti: Nima prepoznavanja papirja. fotografije so barvno nepravilne. Počasno dvostransko tiskanje.

Canon Pixma iP8500

Canonov najmočnejši foto brizgalnik ima tiskalno glavo s kar osmimi kartušami (tudi rdeča in zelena) in 8×768 šobami. Slednje je očitno treba kar pogosto čistiti. Po daljšem počitku (nočnem) to traja kakšno minuto, pa tudi med delom se tiskalnik kar pogosto čisti po deset sekund. Precej moteče.

Kakovost tiska je odlična, še nekoliko boljša kot pri modelu iP6000D. Le barve so še vedno nekoliko pretirane, kar bo amaterjem všeč, profesionalce pa bo motilo. Slednji se bodo lahko poigrali s priloženimi barvnimi profili, ki pa jih mi nismo mogli "razbrati".

iP8500 je že kar neverjetno hiter, saj lahko z njim fotografijo v najboljši kakovosti odtisnemo v le 42 sekundah. Sam tiskalnik sicer temelji na isti osnovi kot iP4000/5000. To pomeni, da premore dvostranski tisk, kaseto in podajalnik za papir, možnost tiska na CD/DVD in možnost tiska s fotoaparatov (Pictbridge).

Cena odtisa fotografije je z iP8500 zelo ugodna.

Canon Pixma iP8500

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: januar 2005.

Hitrost: 10

Kakovost izpisa: 8

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 32 SIT.

Cena fotografije: 74 SIT.

Cena: 119.880 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene barvne kartuše, 8 barv, tiho in hitro delovanje. Odlične fotografije. Najcenejši odtis. Možnost tiskanja do roba. Možnost tiskanja na CD-ROMe. Kaseta za papir in podajalnik. Vgrajen obračalnik.

Proti: Nima prepoznavanja papirja. fotografije so barvno nepravilne. Počasno dvostransko tiskanje. Cena.

Epson Stylus Photo R200 in R300

Najcenejša foto Epsona sta v tokratni generaciji modela Stylus Photo R200 in R300. Razlika med njima je le v tem, da ima slednji bralnik za kartice, sivinski zaslon LCD, ki pomaga pri neposrednem tiskanju z njih in možnost tiskanja s fotoaparata (Pictbridge). In v ceni, seveda.

Imata ločene barvilne kartuše, ki so napolnjene z navadnim barvilom in ne suspenzijskim, ki ga Epson počasi uvaja v vse svoje tiskalnike. Tudi zato so fotografije videti zelo lepe in žive, hkrati pa barvno še kar pravilne. Posameznih pik skorajda ni videti, prelivi so mehki. Tiskanje besedila tiskalnikoma seveda ne gre (prelivanje), toda temu ni namenjen. Hitrostno sta povprečna, za to ceno bi lahko rekli kar ugodna.

Žal je cena odtisa fotografije zelo visoka, kar 111 tolarjev.

Epson Stylus Photo R200

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: julij-avgust 2004.

Hitrost: 6

Kakovost izpisa: 6

Opremljenost in enostavnost dela: 6

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 22 SIT.

Cena fotografije: 111 SIT.

Cena: 34.428 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Možnost tiskanja na CD-ROM-e.

Proti: fotografije "vlečejo" na zeleno. Pri vrhunskem tiskanju je relativno počasen. Za tiskanje na CD-ROM-e potrebujemo posebne plošče CDR. Temeljito čiščenje glav po daljšem "počitku".

Epson Stylus Photo R300

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: marec 2004.

Hitrost: 6

Kakovost izpisa: 6

Opremljenost in enostavnost dela: 7

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 22 SIT.

Cena fotografije: 111 SIT.

Cena: 53.900 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Tiskanje s pomnilniških kartic. Možnost tiskanja na CD-ROM-e.

Proti: fotografije "vlečejo" na zeleno. Pri vrhunskem tiskanju je relativno počasen. Za tiskanje na CD-ROM-e potrebujemo posebne plošče CDR. Temeljito čiščenje glav po daljšem "počitku".

Epson Stylus Photo R800

Epsonov vrhunski foto model tiska z nenavadno izbiro osmih barv - običajnimi štirimi, še eno črno (ki je posebej prirejena za tiskanje na svetleč papir), rdečo, modro in z osmo "barvo", ki poskrbi, da se fotografija na koncu vsaj nekoliko sveti. Slednja je potrebna zaradi suspenzijskih barvil, ki izdelku dajejo mat videz in se v praksi izkaže kot napol uspešna - fotografije še vedno niso tako svetleče kot pri konkurenci.

So pa zato barvno izredno pravilne, kar bodo znali ceniti (DTP) profesionalci. Zanje je ta tiskalnik gotovo odlična izbira, četudi z njim izdelane fotografije niso tako "lepe" in vpadljive kot nekatere konkurenčne. Z R800 lahko tiskamo tudi na CD/DVD.

Tiskalnik je dovolj hiter (čeravno precej počasnejši od nekatere konkurence), vendar tiska precej drago - barvilo za eno fotografijo 10×15 cm nas bo stalo 116 tolarjev.

Epson Stylus Photo R800

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: julij-avgust 2004.

Hitrost: 8

Kakovost izpisa: 9

Opremljenost in enostavnost dela: 8

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB, firewire

Cena besedilne strani: 25 SIT.

Cena fotografije: 116 SIT.

Cena: 106.140 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Zelo natančno in hitro tiskanje do roba, pravilne barve. Možnost tiskanja na neskončni papir, možnost tiskanja na CD-ROM-e.

Proti: Pastelni in bolj ali manj nesvetleči izdelki. Za tiskanje na CD-ROM-e potrebujemo posebne plošče CDR.

HP Photosmart 8450

Najmočnejši HPjev foto model ima bolj ali manj vse, kar se v tak tiskalnik da "stisniti". Tri tiskalne glave (uporaben tudi za poslovne izdelke), bralnik za kartice in barvni zaslon LCD (neposredno tiskanje), možnost tiskanja s fotoaparatov, omrežni priključek (poleg USB), možnost bluetooth, ločena kaseto za papir 10×15 cm in seveda prepoznavanje papirja.

Tiskanje poslovnih izdelkov je zelo hitro, kakovostnih fotografij pa niti ne; za fotografijo velikosti A4 potrebuje več kot deset minut (konkurenca manj kot dve minuti).

Kakovost tiska je odlična, tako besedila kot fotografij. Fotografije so za povprečnega uporabnika morda malo pretemne, vendar zato barvno bolj pravilne.

Žal je tiskanje fotografij (z vsemi šest-barvnimi HP tiskalniki) zelo drago - kar 148 tolarjev nas bo stalo barvilo za fotografijo.

HP Photosmart 8450

Kategorija: foto tiskalniki.

Objavljeno v: december 2004.

Hitrost: 3

Kakovost izpisa: 9

Opremljenost in enostavnost dela: 10

Cena izpisa: 3

Vmesniki: USB, vzporedni, omrežni

Cena besedilne strani: 33 SIT.

Cena fotografije: 148 SIT.

Cena: 83.520 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Zelo dobro foto tiskanje in navadno tiskanje (tri glave), možnost dodatne sivinske glave. Zaslonček LCD in bralniki kartic za samostojno delo. Prepoznavanje vrste papirja.

Proti: Počasno tiskanje v najboljši kakovosti. Visoka cena odtisa fotografije. Zunanji napajalnik.

Večnamenske naprave brez faksa

Epson Stylus CX3650

CX3650 temelji na tiskalniškem mehanizmu tiskalnika C66, kar pomeni, da premore ločene barvilne kartuše, barvilo pa je suspenzijsko (Durabrite). Trajnost fotografij bo zaradi tega relativno dolga, ravno tako pa je dobra kakovost barvnih izdelkov na navadnem papirju. Tiskanje je zelo tiho, vendar tudi dokaj počasno. Kakovost fotografij je nekoliko slabša od konkurence, saj je raster dobro viden, vendar pa so barve dokaj pravilne. Moti, da tiskalnik po daljšem počitku potrebuje približno minuto za pripravo na delo.

Črno-bela fotokopija revijalne strani je preveč siva, medtem ko barvno kopiranje ozadje revije prepozna v oker barvi in jo tako tudi natisne. Hitrost kopiranja je dobra - za 5 črno-belih strani potrebuje nekaj manj kot tri minute, za 5 barvnih strani pa nekaj več kot pet minut.

Optični bralnik ni najboljši, saj barvne izdelke izdeluje barvno precej nenatančno. Modul za OCR ni priložen.

Predvsem cena črno-belega odtisa je zelo visoka, čeprav tudi barvna ni ravno nizka.

Epson Stylus CX3650

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik.

Objavljeno v: januar 2005.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 5

Cena izpisa: 3

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 53 SIT.

Cena barvne strani: 97 SIT.

Cena: 34.428 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Dokaj dobro tiskanje na navaden papir, predvsem barvno. Ločene barvne kartuše. Ugodna cena.

Proti: Počasnost. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa. Slabo barvno kopiranje, počasen optični bralnik. Nima OCR.

Epson Stylus CX6600

Najmočnejši večnamenski Epson, CX6600, temelji na štiri-barvnem modelu C86. To pomeni, da ima ločene barvilne kartuše s suspenzijskim barvilom, ki so relativno velike in zmogljive, čeprav je ob nakupu priložena "polprazna" črna kartuša.

Blesti pri hitrosti črno-belega tiska, pa tudi poslovni tisk je med najhitrejšimi. No, tiskanje fotografij je vendarle počasno. Kakovost tiska je dobra, predvsem na navadnem papirju (zaradi suspenzijskih barvil), medtem ko na svetlečem papirju ne izstopa. Moti, da tiskalnik po daljšem počitku potrebuje več kot minuto, da se očisti in pripravi za delo.

Tudi fotokopiranje je zelo hitro, predvsem črno belo. Barvna kopija revije je v ozadju nekoliko rumenkasta, na črno-beli pa se vidi vsebina zadnje strani lista, kot da bi ga bralnik nekoliko preveč presvetlil.

Naprava premore bralnik pomnilniških kartic, iz katerih zna tudi neposredno tiskati.

Optični bralnik je povprečno hiter, vendar kakovosten. Pogrešamo programsko opremo za branje OCR.

Cena črno-belega odtisa je ugodna, barvnega pa nekoliko manj.

Epson Stylus CX6600

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: januar 2005.

Tiskanje: 8

Fotokopiranje: 8

Optično branje: 4

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 25 SIT.

Cena barvne strani: 79 SIT.

Cena: 66.300 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Zelo hitro tiskanje besedila, ločene barvne kartuše. Dokaj dobro in zelo hitro kopiranje.

Proti: Kakovost tiska na navaden papir bi lahko bila boljša, nekoliko premalo žive barve na fotografijah (predvsem rdeča). Nima OCR.

Epson Stylus RX425

Epson stavi tudi na večnamenske naprave, ki niso namenjene pisarnam, ampak merijo na resne fotografske navdušence in tiskajo šest-barvno. Model RX425 med njih sodi le na pol. Ima navadna barvila (in ne suspenzijska), bralnik za pomnilniške kartice (omogoča tiskanje z njih), vendar gre za štiri-barvni model.

Tiskalnik se po daljšem počitku (čez noč) skoraj minuto čisti, pri tiskanju besedila pa je zelo počasen (za 5 strani besedila rabi kar tri minute). Tudi tiskanje fotografij oz. sploh izdelkov na svetleč papir je zelo počasno. Kakovost tiska na navaden papir je dokaj slaba, saj je besedilo nekoliko razlito (zaradi navadnih barvil), medtem ko so izdelki na svetlečem papirju zelo dobri, skorajda odlični.

Črno-bele kopije so nekoliko preveč sive, sicer pa zelo dobre, pri barvnem fotokopiranju pa naprava nekoliko rjavkasto stran revije natisne kot zelo izrazito oker barvo (in zaradi navadnih barvil papir nekoliko razmoči). Optični bralnik je dokaj dober, pomaga tudi dokaj dober programski modul. Še vedno pa ni priložen modul za OCR.

Cena črno-belega odtisa je zelo ugodna, barvna pa povprečna.

Epson Stylus RX425

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: januar 2005.

Tiskanje: 5

Fotokopiranje: 5

Optično branje: 5

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 39.840 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Dokaj dobro tiskanje na navaden papir, predvsem barvno. Ločene barvne kartuše. Ugodna cena.

Proti: Počasnost. Nekoliko visoka cena barvnega odtisa. Slabo barvno kopiranje, počasen optični bralnik. Nima OCR.

Epson Stylus Photo RX500 in RX600

Močnejši foto večnamenski napravi sta modela Photo RX500 in RX600. Gre za napravi, ki vsebujeta pravi šest-barvni tiskalni pogon in sta torej "zaresna" foto tiskalnika. Razlika med njima je le v tem, da ima RX600 nekaj bonbončkov, kot so bralnik kartic, barvni LCD zaslon za neposreden tisk, PictBridge in možnost bluetooth.

Tiskalnika se izkažeta kot vrhunska za tiskanje na svetleč papir, enako odlične so tudi fotokopije fotografij. Tiskanje in fotokopiranje na navaden papir je veliko slabše (nazobčane črke, sivina namesto črne), kar je za foto tiskalnike sicer običajno.

Vgrajen je vrhunski optični bralnik (ločljivosti 2400 × 4800 dpi), ki odlično razbira tudi fotografije z veliko podobnimi odtenki. Kar dobro mu gre tudi z diapozitivi. Programska oprema OCR ima težave z razbiranjem nekaterih šumnikov (Č).

Cena odtisa je ugodna.

Epson Stylus Photo RX500

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 5

Fotokopiranje: 5

Optično branje: 9

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 22 SIT.

Cena barvne strani: 65 SIT.

Cena: 99.480 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Odlična kakovost tiska in fotokopiranja na svetleč papir. Odličen optični bralnik (tudi za diapozitive). Ločene kartuše.

Proti: Težave s šumniki pri branju OCR. Slaba kakovost in počasnost tiska na navaden papir.

Epson Stylus Photo RX600

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: oktober 2004.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 5

Optično branje: 8

Cena izpisa: 10

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 22 SIT.

Cena barvne strani: 65 SIT.

Cena: 116.400 SIT.

Prodaja: Avtera.

Za: Odlična kakovost tiska in fotokopiranja na svetleč papir. Odličen optični bralnik (tudi za diapozitive). Dober zaslon LCD. Ločene kartuše.

Proti: OCR ne prepoznava šumnikov. Slaba kakovost in počasnost tiska na navaden papir.

Canon SmartBase MP360

Smartbase MP360 pravzaprav sodi "v isti koš" kot tudi MP370 in MP390. Slednja imata vgrajen tudi faks, model 390 pa poleg tega še bralnik za pomnilniške kartice in možnost direktnega tiska iz fotoaparatov (Pictbridge). Vgrajeni so slovenski meniji.

Tiskalni del temelji na pogonu s skupnimi kartušami, ki je vgrajen v osnovnih Canonovih modelih in se odlikuje tako po precejšnji hitrosti kot kakovost tiska. Nad fotokopiranjem smo bili manj navdušeni, vsaj z prednastavljenimi vrednostmi. Črno-bele kopije so bile namreč zelo pretemne, barvni okvirji pa so izpadli popolnoma črni. Ko smo prek menija izbrali manjšo intenziteto kopiranja je bil črno-beli izdelek, nasprotno, zgleden. Podoben postopek je bil nujen pri barvnem fotokopiranju, sicer je sicer belo ozadje izpadlo modro pikasto.

Optično branje za zahtevne ne bo dovolj dobro, priložen program za OCR pa je odličen.

Izmerjeno ceno odtisa lahko ocenimo za relativno ugodno, vendar ne tudi najugodnejšo.

Canon SmartBase MP360

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 7

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 6

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 39 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 44.400 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Zelo dobra kakovost tiska. Slovenski meniji. Ugodna cena.

Proti: Pretemne črno-bele kopije, optični bralnik slabo razbira temnejše odtenke. Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav.

Večnamenske naprave s faksom

Brother MFC-3220C

Najcenejši Brotherjev model je hkrati tudi najcenejša večnamenska naprava, ki vsebuje tudi faks. Slednjemu je tudi sicer najbolj podoben, saj ima vgrajen vlečni optični bralnik in ne ploskega, kot smo morda bolj navajeni. To pomeni, da se bo treba kakovostnemu optičnemu branju odpovedati (vlečni bralniki zaradi vedno ne dovolj natančnega mehanizma tukaj ne blestijo), vendar imamo hkrati na voljo podajalnik, ki pride velikokrat prav. Prav bi prišel tudi pri branju OCR, vendar priložena programska oprema ne prepoznava šumnikov.

Barvne kartuše so ločene, tiskanje pa precej glasno in povprečno hitro. Vsaj pri tiskanju poslovnih izdelkov, medtem ko je pri tiskanju na svetleč papir izredno počasen. Fotografije so vseeno zelo dobre, kar pa bi težko rekli za besedilo, ki je sivo (in ne črno) in nazobčano. Posledično tudi črno-bele fotokopije niso najboljše, bledi pa so tudi barvni izdelki na navadnem papirju.

Cena izpisa je v črno-belem načinu zelo ugodna, v barvnem pa povprečna.

Brother MFC-3220C

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 3

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 5

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 23 SIT.

Cena barvne strani: 87 SIT.

Cena: 50.400 SIT.

Prodaja: Trion.

Za: Ugodna cena, nizka cena črno-belega odtisa. Ločene kartuše.

Proti: Slaba kakovost besedila na navadnem papirju (tudi fotokopije). Glasnost. Le vlečni optični bralnik. OCR ne podpira šumnikov.

Brother MFC-3420C in MFC-3820CN

Modela 3420C in 3820CN sta stopničko nad osnovnim Brotherjevim modelom 3220C, pri čemer je osnovna razlika v tem, da je vgrajen ploski optični bralnik in ne vlečni. Vgrajen je tudi dodaten podajalnik, kar pri večini konkurentov ni pravilo. Prav bo prišel predvsem pri pošiljanju večstranskih faksov, pri branju OCR pa ne, saj programska oprema ne podpira šumnikov.

Tiskalni del je namreč popolnoma enak kot pri modelu 3220C, kar pomeni, da je tisk na navaden papir precej slab, na svetleč papir pa zelo dober, vendar počasen. Oboje velja tudi za delo s svetlečim papirjem.

Optično branje je kar hitro, pa tudi kakovost razbiranja podobnih tonov je dobra. Le ostrina prebrane fotografije bi bila lahko boljša.

Model 3820CN se od 3420C razlikuje po vgrajenem omrežnem vmesniku in bralniku za pomnilniške kartice. Prek omrežja deluje tudi optično branje, kar je možnost, ki je v svetu večnamenskih naprav zelo redka.

Brother MFC-3420C

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 3

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 5

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 23 SIT.

Cena barvne strani: 87 SIT.

Cena: 66.000 SIT.

Prodaja: Trion.

Za: Ugodna cena, nizka cena črno-belega odtisa. Ločene kartuše.

Proti: Slaba kakovost besedila na navadnem papirju (tudi fotokopije). OCR ne podpira šumnikov.

Brother MFC-3820CN

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic, omrežno povezljiv.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 5

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 5

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB, omrežni

Cena besedilne strani: 23 SIT.

Cena barvne strani: 87 SIT.

Cena: 94.800 SIT.

Prodaja: Trion.

Za: Ugodna cena, nizka cena črno-belega odtisa. Omrežni vmesnik. Ločene kartuše.

Proti: Slaba kakovost besedila na navadnem papirju (tudi fotokopije). OCR ne podpira šumnikov.

Brother MFC-4820C

Brotherjev model 4820C je posebnež svoje vrste. Je zelo nizek (vgrajen je ploski bralnik tipa CIS in ne CCD), (ločene) tiskalne kartuše vstavljamo na sprednji strani, še najbolj zanimiv pa je faksirni del. Vgrajena sta namreč zvočnik in mikrofon, tako da nanj ne bo treba priklapljati dodatnega telefona (oz. telefonske slušalke). Še več, vgrajena je celo elektronska tajnica.

Tiskalni del je drugačen od tistega pri modelih 3420 in 3820, saj je predvsem pri tiskanju besedila precej počasnejši, po drugi strani pa pri tiskanju bitnih slik na svetleč papir kar nekaj hitrejši. Kakovost ostaja enaka - besedilo je preveč sivo in kar nekaj nazobčano, enako velja tudi za črno-bele kopije (tudi barvne so nekoliko neizrazite). Tisk na svetleč papir je zelo dober, vendar počasen.

Optični bralnik je zelo počasen, njegova barvna ločljivost pa slaba (temni odtenki se zlijejo v črno). Programska oprema OCR ne podpira šumnikov.

Cena odtisa je zelo ugodna, tako v barvnem kot črno-belem načinu.

Brother MFC-4820C

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, piezo brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic, elektronska tajnica.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 4

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 4

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 26 SIT.

Cena barvne strani: 54 SIT.

Cena: 105.600 SIT.

Prodaja: Trion.

Za: Nizka cena odtisa, majhne dimenzije. Ločene kartuše.

Proti: Slaba kakovost besedila na navadnem papirju (tudi fotokopije). OCR ne podpira šumnikov.

Canon SmartBase MP370 in MP390

Canona MP370 in MP390 sta enaka kot model MP360, le da slednji nima faksa. Model 390 je najbolje opremljen in ima tudi še bralnik za pomnilniške kartice in možnost direktnega tiska iz fotoaparatov (Pictbridge). Vsi imajo vgrajene slovenske menije.

Tiskalnik ima pogon s skupnimi kartušami, tak kot je vgrajen v vseh osnovnih Canonovih modelih. Odlikuje se po precejšnji hitrosti kot tudi kakovost tiska. Fotokopiranje z temi napravami ni najboljše, vsaj ne z prednastavljenimi vrednostmi. Črno-bele kopije so namreč pretemne, barvni okvirji pa izpadejo popolnoma črni. Pomaga, če prek menija izberemo manjšo intenziteto kopiranja; potem je črno-beli izdelek, nasprotno, zgleden. Podobno je nujno tudi pri barvnem fotokopiranju, sicer belo ozadje izpade modro pikasto.

Optično branje ni najboljše, priložen program OCR pa je odličen.

Izmerjena ceno odtisa črnih Canonov je relativno ugodna, vendar ne tudi najugodnejšo.

Canon SmartBase MP370

Kaj: Kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 8

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 6

Cena izpisa: 6

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 39 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 66.000 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Zelo dobra kakovost tiska. Slovenski meniji.

Proti: Pretemne črno-bele kopije, optični bralnik slabo razbira temnejše odtenke, pisanje na pomnilniške kartice ni mogoče. Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav.

Canon SmartBase MP390

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 7

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 7

Cena izpisa: 8

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 39 SIT.

Cena barvne strani: 86 SIT.

Cena: 64.800 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Zelo dobra kakovost tiska. Slovenski meniji.

Proti: Pretemne črno-bele kopije, optični bralnik slabo razbira temnejše odtenke, pisanje na pomnilniške kartice ni mogoče. Občasno ustavljanje zaradi čiščenja glav.

Canon SmartBase MP730 Photo

Canonov faks za zahtevnejše temelji na tiskalnem mehanizmu sedaj že nekoliko starega tiskalnika i850, kar pomeni, da premore štiri ločene barvilne kartuše. Hitrost tiska je izredna, saj je hitrejši od večine konkurentov. Besedilo na navadnem papirju je ostro, enako tudi poslovna poročila z grafikoni. Tiskalnik še posebej blesti pri tisku na svetleč papir.

Črno-bele fotokopije so pretemne (kar se da nastaviti), barvne pa nadpovprečno dobre. Črno-belo kopiranje je zelo hitro, barvno pa ne - eno kopiranje traja skoraj šest minut!

Optični bralnik je ploski, z dodatnim podajalnikom. Slednji bo prišel prav pri faksiranju pa tudi pri branju OCR, kjer bo prišla prav tudi bralnikova hitrost (le črno-belo branje, barvno je počasno).

MP730 Photo premore bralnik kartic iz katerih lahko tudi tiskamo.

Vgrajeni so slovenski meniji, poslovenjena pa je tudi ukazna plošča. Cena odtisa z MP730 Photo je med najnižjimi med vsemi preizkušenimi modeli

Canon SmartBase MP730 Photo

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 9

Fotokopiranje: 9

Optično branje: 7

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 21 SIT.

Cena barvne strani: 62 SIT.

Cena: 129.360 SIT.

Prodaja: partnerji Canon.

Za: Ločene kartuše, tiho in hitro delovanje. Zelo dobro tiskanje in kopiranje. Nizka cena odtisa. Slovenski meniji in ukazna plošča.

Proti: Nekoliko pretemne črno-bele kopije, optični bralnik nekoliko počasen, pisanje na pomnilniške kartice ni mogoče.

Hewlett-Packard Officejet 4255

Najmanjša Hewlett-Packardova večnamenska naprava že po zunanjosti kaže, da vsebuje faks; zaradi slušalke, namreč. Poleg tega nima ploskega bralnika, ampak vlečnega, kar pride pri faksiranju še kako prav, koristi pa tudi pri branju OCR. Po drugi strani pa zaradi tega ne moremo računati na vrhunske izdelke optičnega bralnika. Pri branju pričakovanih vodoravnih prog sicer nismo zaznali, prebrane fotografije pa so bile nekoliko preveč rožnate.

Tiskalni del temelji na (sedaj že) starejših kartušah številka 56, 57 in 58 (s to postane šest-barvni foto tiskalnik), čeprav lahko vstavimo tudi polprazne 27 in 28. Prepoznave papirja nima (za razliko od močnejših modelov HP), do roba pa lahko tiska le do formata 10×15 cm. Kakovost tiska je dobra, čeravno nekoliko slabša kot pri tiskalnikih z enakimi kartušami.

Fotokopiranje je počasno, vendar kakovostno. Le osvetlitvena luč je, kot kaže, premočna, saj je pri kopijah revijalnih strani občasno videti tudi vsebino zadnje strani.

Hewlett-Packard Officejet 4255

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: julij-avgust 2004.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 5

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 35 SIT.

Cena barvne strani: 58 SIT.

Cena: 41.184 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Ugodna cena odtisa. Dobra kakovost odtisa in solidne fotokopije. Dober OCR. Vgrajena slušalka.

Proti: Nima naprednih zmogljivosti drugih tiskalnikov HP.

Hewlett-Packard Officejet 5510

Močnejši Officejet je namenjen zahtevnejšim poslovnim uporabnikom s potrebo po faksu. Naprava je robustna in nima vgrajenih nekaterih priboljškov, ki sodijo k domačim uporabnikom (možnost vgradnje foto kartuše, tiskanje do roba, prepoznavanje papirja). Tiskalni mehanizem uporablja tiskalne glave št. 56 in 57, kar pomeni, da je kakovost tiska dobra, na navaden papir celo odlična. Tudi tisk na svetleč papir je zelo dober, vendar tiskalnik temu ni namenjen. Vendar je tiskanje le povprečno hitro.

Optični bralnik je ploski, vendar premore tudi podajalnik, s katerim lažje faksiramo večstranske dokumente (in beremo z OCR). Kakovost barvnega branja ni najboljša.

Fotokopiranje je odlično, saj je kakovost črno-belih primerljiva običajnim laserskim kopijam, pa tudi barvne so nadpovprečne. Oteženo je fotokopiranje debelih dokumentov (knjig). Kopiranje večstranskih dokumentov je počasno, saj za tri črno-bele strani potrebuje kar dve minuti.

Cena odtisa je zelo ugodna, pravzaprav kar nizka.

Hewlett-Packard Officejet 5510

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 7

Optično branje: 7

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 35 SIT.

Cena barvne strani: 58 SIT.

Cena: 50.400 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Ugodna cena odtisa. Dobra kakovost odtisa in odlične fotokopije. Dober OCR.

Proti: Nima naprednih zmogljivosti drugih tiskalnikov HP.

Hewlett-Packard PSC 2510

Popolno nasprotje nekoliko špartanskemu Officejetu 5510 je PSC 2510. Namenjen tako domačim kot poslovnim (vsebuje faks) uporabnikom je precej bolj "našminkan" in vsebuje nekaj sladkorčkov.

Prvi med njimi je vsekakor barvni zaslon LCD, ki v povezavi z bralnikom kartic omogoča neposredno tiskanje fotografij ali celo njihovo osnovno urejanje. Optični bralnik je zelo dober tudi za barvno branje, priložen program pa dobro bere OCR.

Črnobelo fotokopiranje je zelo dobro, medtem ko bi bile barvne lahko nekoliko bolj izrazite.

Posebnost sta omrežna vmesnika, ki omogočata da napravo omrežimo tako žično, kot brezžično. Nenavadno je (in morda bo komu tudi moteče), da lahko hkrati deluje le eden od teh dveh vmesnikov. Nenavadno je tudi, da je omrežno optično branje zelo počasno (predpregled 27 sekund namesto 11, če je priklopljen prek USB), čeprav za to ne vidimo kakšnega tehtnega tehničnega vzroka.

Cena odtisa PSC 2510 je enaka kot pri ostalih Hewlett-Packardih - ugodna.

Hewlett-Packard PSC 2510

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik, bralnik pomnilniških kartic, omrežno povezljiv.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 9

Fotokopiranje: 8

Optično branje: 8

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB, omrežni

Cena besedilne strani: 35 SIT.

Cena barvne strani: 58 SIT.

Cena: 99.360 SIT.

Prodaja: partnerji HP.

Za: Ugodna cena odtisa. Dobra kakovost odtisa in odlične fotokopije. Dober OCR. Omrežna, tudi brezžična povezljivost.

Proti: Visoka cena, hkrati lahko deluje le en tip omrežja.

Olivetti Job-Jet M400

Olivetti je včasih premogel lastno tehnologijo brizganja, vendar se danes raje naslanja na močnejše partnerje. Večnamenski faks Job-Jet M400 je tako čistokrvni Hewlett-Packard, bolj ali manj enak modelu PSC-6110.

Tiskalni del temelji na glavah št. 56, 57 in 58 (s slednjo postane kar dober šest-barvni foto tiskalnik), kar pomeni, da na navaden papir tiska zelo dobro, na svetlečega pa nekako povprečno. Enako velja za hitrost tiska, ki ni ravno vrhunska, vendar zadošča.

Vgrajen optični bralnik je pri predpregledu nekoliko počasen, vendar mehke odtenke na fotografijah dobro razbira. Škoda, da Olivetti ne prilaga programske opreme za branje OCR, s čemer napravi ena od možnih funkcionalnosti gotovo manjka.

Fotokopiranje je povprečno, saj bralnik, kot kaže, presvetli tanke revijalne strani, tako da kopija vsebuje tudi nekaj vsebine z zadnje strani. Tudi hitrost kopiranja ni med najboljšimi.

Ker uporablja Hewlett-Packardove kartuše je cena odtisa enaka Hewlett-Packardovim modelom - ugodna.

Olivetti Job-Jet M400

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: september 2004.

Tiskanje: 6

Fotokopiranje: 8

Optično branje: 6

Cena izpisa: 9

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 35 SIT.

Cena barvne strani: 58 SIT.

Cena: 69.900 SIT.

Prodaja: Acord-92.

Za: Ugodna cena naprave in cena odtisa. Dobra kakovost odtisa in dobre fotokopije.

Proti: Nima OCR, počasen predpregled pri optičnem branju.

Philips MF-JET 505

Gotovo eno slabših večnamenskih naprav izdeluje Philips, oz. francoski Sagem, kateremu je Philips prodal svojo proizvodnjo faksov. Njena posebnost je vgrajena znakovna tipkovnica, ki omogoča neposredno tipkanje faks sporočila. Morda uporabno če v bližini ravno ni računalnika.

Sicer pa tiskalni mehanizem temelji na Lexmarkovi tehnologiji iz že davno pozabljenih tiskalnikov Z35. Kakovost tiska je zato zelo slaba, tudi navadno besedilo je namreč natisnjeno zelo neenakomerno in nazobčano. Moti, da moramo obvezno uporabljati originalne Philipsove kartuše, saj sistem ob menjavi zahteva kartušam priloženo pametno kartico. Težave je v tem, da so kartuše izredno drage - s priloženimi lahko natisnemo le 67 polnih črno-belih strani, z novimi pa 101 stran. Cena odtisa je zato celih 119 tolarjev (povprečje konkurence je okoli 30 SIT).

Črno-belo fotokopiranje je povprečno, barvno pa zelo slabo (lisasto). Optični bralnik (le 600×600 dpi) je zelo počasen (vedno se ogreva skoraj pol minute) in slab (prebrana fotografija je bila vijoličasta), programska oprema OCR pa ne prepoznava šumnikov.

Philips MF-JET 505

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik

Objavljeno v: junij 2004.

Tiskanje: 3

Fotokopiranje: 5

Optično branje: 2

Cena izpisa: 2

Vmesniki: USB.

Cena besedilne strani: 119 SIT.

Cena barvne strani: 202 SIT.

Cena: 59.990 SIT.

Prodaja: RAM2.

Za: Možnost pošiljanja besedila kot faks.

Proti: Izredno drag izpis, počasno in nekakovostno optično branje in barvno kopiranje ter počasno tiskanje. Slaba kakovost tiska. Programka oprema za OCR ne pozna šumnikov.

Lexmark X6170

X6170 je bil še do nedavna najzmogljivejša Lexmarkova večnamenska naprava z vgrajenim faksom (sedaj je to X7170). Je velik in robusten, poleg ploskega bralnika pa ima tudi podajalnik za večstransko faksiranje in branje OCR. Slednje (priložena programska oprema) žal ne podpira šumnikov.

Tiskalni mehanizem temelji na tiskalnih glavah upokojenih tiskalnikov Z55 in Z65, kar pomeni da je predvsem tiskanje poslovnih izdelkov izredno hitro. Tudi kakovost tiska na navaden papir je zelo dobra, na svetlečem papirju pa le povprečna, saj so rastri vendarle vidni.

Fotokopiranje je dobro, še posebej črno-belo. Barvno nekoliko slabše, saj se občasno vidijo sledi presvetljene zadnej strani revijalne predloge.

Faksirnemu delu zamerimo da ne namesti gonilnika s katerim bi lahko faksirali tudi neposredno na faks ("tiskali" na faks), s čemer ena od "večnamenskosti" zmanjka.

Cena odtisa ugodna v črno-beli tehniki in med dražjimi v barvni.

Lexmark X6170

Kaj: Faks, kopirni stroj, optični bralnik, toplotni brizgalnik.

Objavljeno v: maj 2004.

Tiskanje: 5

Fotokopiranje: 6

Optično branje: 6

Cena izpisa: 7

Vmesniki: USB, omrežni

Cena besedilne strani: 44 SIT.

Cena barvne strani: 99 SIT.

Cena: 84.578 SIT.

Prodaja: Alterna.

Za: Dobre fotokopije, še posebej črno-bele. Ugodna cena črno-belega odtisa.

Proti: Ne najboljše barvno fotokopiranje. OCR ne podpira šumnikov. Ne omogoča "tiskanja" na faks.