Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijevcev« in strokovnjakov s področja računalništva.
Predstavlja se
dr. Gašper Korinšek, Visionect, vodilni inženir za strojno programsko opremo
Gašper je v IT svet vstopil skozi vrata elektrotehnike. Danes v podjetju Visionect vodi razvoj naprav e-ink. Ima tudi črni pas v karateju in je doktoriral s področja – škržatkov.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?
Po spominu bi rekel fizik ali pa kemik zaradi zanimivih poskusov, ki sem jih videl kot otrok. Z elektrotehniko sem se srečal pri sedmih letih prek očetovih hobi projektov in – postal zasvojen.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Od osnovne šole naprej sem šolanje nadaljeval v smeri elektrotehnike. Najprej na ljubljanski Vegovi srednji tehnični (takrat smo imeli možnost mature) in potem na Fakulteti za elektrotehniko. Tam sem prišel v stik z vgradnimi sistemi in njihovim programiranjem, kar je privedlo do prve zaposlitve.
Kakšna je bila pot do vaše prve prave zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?
Pri predmetu na temo programiranja vgradnih sistemov smo imeli obisk iz Hermes Softlaba, kjer so predstavili oddelek za razvoj vgradnih sistemov in interesente pozvali naj se oglasijo. Takrat je Hermes Softlab izvajal poletno šolo, kjer so študentje poleti nekaj dni delali pri projektu na temo vgradnih (embedded) sistemov, ki ga je pripravilo podjetje. Tam sem z dvema sošolcema pripravljal gradivo in pomagal pri mentorstvu študentov, kar se je kasneje končalo z mojo prvo zaposlitvijo.
Kako razložite ljudem, ko vas vprašajo, kaj počnete v službi?
Podjetje Visionect se ukvarja z rešitvami za upravljanje delovnih prostorov – pripravlja nabor rešitev, ki strankam pomagajo upravljati sejne sobe, mize (in ostala delovna orodja) ter obiskovalce. Del podjetja Visionect se ukvarja s programsko opremo in servisom SaaS, moja vloga pa je vodenje razvoja naprav, ki so ključni del te rešitve.
Tehnično in projektno vodim skupino za razvoj naprav e-ink, ki imajo izjemno majhno porabo energije in se uporabljajo v rešitvah podjetja Visionect. Te naprave so različnih velikosti, so baterijsko napajane (avtonomija več mesecev) in se brezžično povezujejo z našimi strežniki. Če predstavim kar najbolj plastično – napravo z zaslonom e-ink, ki jo razvijemo z mojo ekipo, naše stranke z magnetom prilepijo pred vrata sejne sobe in jo povežejo s svojim spletnim koledarjem. Tako vsak zaposleni ve, ali lahko vstopi sejno sobo oziroma ali bo koga zmotil na sestanku.
Delo je zelo pestro, saj posega v več različnih domen, kot so razvoj programske opreme, ki teče na napravi (strojna programska oprema – firmware), in ustreznega samodejnega testnega sistema za funkcionalno testiranje, razvoj strojne opreme (hardware) ter mehanski razvoj (ohišje naprave, dodatki za napravo, kot so pametni magneti, nosilec za napajanje prek omrežja PoE in indikacijo ipd.).
Delo je kompleksno tako zaradi tehničnih izzivov kot tudi organizacijsko – je veliko usklajevanja/podpore tudi z ostalimi oddelki v podjetju (proizvodnja, nabava, podporna skupina) in zunanjimi proizvajalci komponent.
Kako pa se lotevate odklopa od službenih izzivov? S čim se ukvarjate, da zbistrite svoje misli?
Pri odklopu najbolj pomaga družina z otroki. Poleg tega pa že 15 let treniram karate, kar tudi pomaga.
Doktorirali ste na Fakulteti za elektrotehniko iz zelo zanimive teme – iz škržatkov. Nam lahko kaj več poveste o tem?
Nekatere vrste škržatkov so prenašalci bolezni rastlin in predstavljajo za poljedelstvo precejšen izziv. Ker je zatiranje s pesticidi problematično, se raziskujejo alternativne metode nadzora škodljivcev in tu pride v igro uporaba vibracijske komunikacije. Izkaže se, da škržatki medsebojno komunicirajo vibracijsko, prek rastline (torej samec in samica v določenemu ritmu treseta rastlino). Z ustreznim motilnim signalom lahko zmotimo to komunikacijo in s tem tudi razmnoževanje teh škodljivcev.
Predmet doktorske naloge je bil razvoj programske in strojne opreme ter algoritmov za napravo, ki v realnem času prepoznava vibracijske signale samca in sproža pozive samice (torej neke vrste umetna samica) za namen raziskav vibracijske komunikacije med samcem in samico. Rezultati tovrstnih raziskav se lahko potem uporabijo pri razvoju rešitev za nadzor škodljivcev.
V IT-industriji se učenje nikoli ne neha. Na kakšen način se lotevate učenja novih znanj?
Redno se udeležujemo različnih spletnih konferenc IoT, treningov in sejmov (npr. Embedded World, Electronica). Štiridnevni delavnik, ki ga zadnje leto izvajamo v podjetju, omogoča vsem v ekipi dodaten čas za raziskovanje novih tehnologij.
V podjetju tudi organiziramo kvartalne dogodke pod imenom Ljubljana Embedded Meetup, kjer se predstavijo zanimive tematike na področju vgradnih sistemov, z namenom deljenja znanj in izkušenj.
V vašem podjetju se ukvarjate z razvojem nizkoenergijskih zaslonov oziroma prikazovalnikov. Kako težak je v resnici razvoj tovrstnih naprav? Nam lahko na kratko opišete, kako poteka?
Kriterijev, ki jih mora izdelek izpolnjevati, je več. Od tega, da je naprava lepo videti, ker je montirana v pisarni (smo večkratni dobitnik nagrad RedDot), ima majhno porabo (baterija mora zdržati od pol leta do enega leta) in jo je mogoče enostavno uporabljati (tudi hitra sestava v produkciji) do tega, da ima konkurenčno ceno ipd.
Razvoj teh naprav je zelo zahteven, ker:
- delamo z zalogo energije kot v vašem telefonu, hkrati pa pričakujemo, da bo naprava delovala od 150- do 300-krat dlje ob tem, da je povsem interaktivna;
- smo zelo omejeni z velikostjo, saj stremimo k elegantnemu dizajnu, kar z mehanskega vidika prinese ogromno izzivov;
- mora naprava delovati zelo zanesljivo, saj se nahaja v korporativnih okoljih z različno brezžično infrastrukturo, kjer je tudi veliko elektromagnetnih motenj;
- moramo zelo paziti, da bo delovanje naprava dolgoročno (naše stranke uporabljajo tudi več kot osem let stare naprave).
Razvoj novega izdelka je pogojen z zahtevami strank ali stanja na trgu komponent. Največ časa zahteva razvoj elektronike in mehanike, kjer je potrebno tesno sodelovanje z ostalimi oddelki (nabava, proizvodnja, dizajn). Paralelno s temi aktivnostmi potekata še razvoj programske ekipe in testiranje prototipov oziroma vzorcev. Ko imamo zadovoljiv prototip, se začne certifikacijski postopek, čemur sledi postopna vpeljava na trg. Tam potem delo nadaljujejo marketing, prodaja in proizvodnja z nabavo.
Zdi se, da uporaba elektronskega papirja počasi izginja iz vsakdanje rabe. Tudi bralniki so postali precej dragi v primerjavi z »navadnimi« tablicami. Pa vendar, zasloni e-ink ostajajo, čeprav so morda bolj nevidni, da jih niti ne opazimo več. Kakšno pa je resnično stanje na trgu?
Tehnologija ne izginja, le našla je svojo zelo specifično nišo. V preteklih letih je trg spoznal, da se z e-inkom ne da nadomestiti klasičnega barvnega zaslona LCD/LED/OLED, ki lahko predvaja videovsebine, saj tega tehnologija enostavno ne omogoča. Po drugi strani je dojel, da primerljive vidljivosti in avtonomije izdelkov brez uporabe e-ink zaslonov ni mogoče doseči.
Zaslone e-ink zato najdemo v cenilkah (shelf labels) po trgovinah, e-bralnikih (Kindle), digitalnih zvezkih (Remarkable), digitalnih okvirjih (primer Ionnyk), na avtobusnih postajah (Connectpoint) ali informacijskih točka v pametnih mestih (Soofa).
Kakšno prihodnost pa napovedujete zaslonom e-ink? Kaj je trenutni cilj, ki ga zasledujete pri razvoju?
E-ink kot tehnologija se še vedno razvija, pojavljajo se boljše barve, hitrejše osveževanje, nižje cene. Utrjuje si položaj v nišah, kjer prednosti e-ink tehnologije odtehtajo pomanjkljivosti in kjer na trgu ni konkurenčne tehnologije.
Cilji našega podjetja, ki jih zasledujemo, so:
- dolgoročno izboljšanje avtonomije (želja je, da bi dosegli pet let avtonomije naprav brez polnjenja);
- izboljšanje uporabniške izkušnje, torej kako narediti naprave bolj prijazne, hitrejše, stabilnejše itd.
Ali imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Svet IT vidim precej bolj razvejan in s hitrejšim tempom napredka, kot je bil, ko sem se sam podajal na to pot. To kandidatom ponuja veliko izbire (tudi kasneje, v primeru menjave smeri) in hitro osebno rast. Menim, da je najpomembneje najti delček sebe v nekem segmentu, tako da se z veseljem in zanimanjem lotevaš nalog s tega področja.
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
- Gmail
- Gdrive
- Gmaps
- Gdocs
- GSheets
