Kateri ima najboljši fotoaparat? - Velike bitke malih tipal

Čeprav je čas revolucij pri telefonskih fotoaparatih za zdaj mimo, to še ne pomeni, da so proizvajalci nehali tekmovati.

Število pik v tipalih se neumorno dviguje, čeprav ni čisto jasno, zakaj, prav tako se večajo leče in velikost samih tipal. Prišli smo celo tako daleč, da se telefoni ponovno debelijo – zaradi objektivov. Kar proizvajalci poskušajo zakriti tako, da je debelejši le fotografski del. In kar seveda pomeni, da je nujno potreben zaščitni ovitek, saj bi drugače bile že tako izpostavljene leče še malce bolj na udaru. Število leč trenutno niha med tri in štiri (sebek kamere sem ne štejemo) in nekako dvomimo, da bomo kdaj prišli blizu nesojenemu Lightu s 16 kamerami. Eksperimentiranje z veči različnimi tipali z enako goriščnico se je očitno izkazalo za slepo vejo. Vsi se čedalje bolj zanašajo na umetno inteligenco ter popravljanje posnetkov, kar naj bi na koncu uporabniku prihranilo čas in odpravilo potrebo po nadaljnji obdelavi.

Tokratni nabor fotografskih telefonov je seveda postregel z vso zgoraj omenjeno pestrostjo, a nove revolucije nismo dočakali, bolj kot ne le piljenje in nadgrajevanje obstoječih rešitev. Kar seveda odpre klasično vprašanje: Nakup ali čakanje?

Sveta trojica

Trojico, ki smo jo tokrat preizkusili, sestavljajo Apple iPhone 13 Pro Max, Samsung Galaxy S21 Ultra ter Huawei Mate Pro 40.

Za piko na i bi bil dobrodošel še Sony Experia 1 v tretji različici. Če nič drugega, je skorajda dvakrat dražji od naštetih in bi vsaj zato moral nuditi krepko več. Za primerjavo pa smo zato dodali še cenejši Samsung Galaxy S20 FE, ki predstavlja srednji razred.

Makro fotografija je zanimiv svet, a tokratni izbor pri tem ne blesti. Čeprav kaže, da iPhone 13 Pro Max (levo) vodi, pri tem sliko dobesedno uniči, saj je od blizu bolj podobna impresionistični sliki kot fotografiji. Razen Huaweija (zgoraj desno), ki je uporabil 5× goriščnico, vsi uporabijo osnovno in simulirajo 3× goriščnico. Zanimivo, med Samsungoma se je bolje obnesel cenejši S20 FE (desno).

Glavna značilnost vseh so široko razporejene goriščnice, osnova je okoli 25 mm, široki kot 13 mm in teleobjektiv okoli 75 mm. Samsung in Huawei imata še teleobjektiv z 240 mm (torej 10× zum) oziroma 125 mm (5× zum), ki uporablja periskopsko tehniko, saj bi bil drugače konkretno predebel za klasično postavitev. Čeprav se širokokotni del s 13 mm sliši odlično, bi si kot fotografi želeli raje nekaj manj širokega – okoli 18 ali 20 mm. Tudi glavni objektiv s 23 mm (Huawei) oziroma 24 mm (Samsung) je krepko preširok, goriščnici 28 ali 35 mm bi bili bolj zanimivi številki. Še posebej zadnja omogoča na eni strani relativno preprosto optiko, vsaj v Leica formatu, ter s tem tudi spodobno svetlobno moč. Nad teleobjektivom se ne bomo pritoževali, 77 mm je zelo blizu klasičnim 85 mm, le še svetlobno moč naj mu popravijo. 10× goriščnica se seveda nanaša na osnovnih 24 mm in je dobrodošel dodatek, čeprav ga ne boste velikokrat uporabljali. Premalo za resen fotolov in preslaba svetlobna moč za športno fotografijo.

Zanimivo je, da pri izbiri goriščnice nikoli ne vemo, s katerim objektivom/tipalom bo telefon res zajel posnetek. Vsaj Samsung in Huawei si namreč pomagata tudi z glavnim objektivom, tudi če je vklopljena 3× ali 5× goriščnica. Izkoriščata dodatne pike na zadnjem, kar nas je spravilo v rahlo nejevoljo, saj smo tako težko potegnili dokončne zaključke. Za uporabnika je to seveda dobro. Večine namreč ne zanima, ali je izbrana goriščnica tudi fizično prisotna, pomemben je le končni »izdelek«. Nenazadnje, če temu še kaj manjka, to nadomesti umetna inteligenca. Kar je dovolj dobro za zaslon telefona – slika je sicer videti dobro. A računalniški monitor pokaže vse napake neustrezne »pametne« obdelave, in to ne le pri Android napravah, ampak tudi pri jabolčnih.

Pri nočnih posnetkih boste s katerimkoli od novejših telefonov težko zgrešili, če le znate kolikor toliko stati pri miru. Razlik praktično nismo opazili, lahko pa ugibate, kateri je kateri.

Apple iPhone 13 Pro Max

Novosti jabolčne trinajstke v primerjavi s predhodnikom so malenkostne – denimo malo večje pike v glavnem tipalu, malce daljša goriščnica in svetlejša zaslonka pri širokokotnem objektivu. Na prvi pogled nič takega, a vse te malenkosti se hitro seštevajo in končni rezultat je manj šuma oziroma krajši časi, s katerimi lahko delamo. Odvisno od tega, kaj v danem trenutku pride bolj prav.

Trije objektivi, 13, 26 in 77 mm, z zaslonkami f1.8, f1.5 in f2.8 so relativno dobro razporejeni tudi za bolj resno fotografsko delo. Ločljivost vseh treh tipal že lep čas znaša 12 milijonov, le da se ta rahlo povečujejo, kar se nam zdi bolj uporabno kot večanje števila pik. Osnovna aplikacija je za resne (amaterske) fotografe bolj kot ne žalost, saj razen pod- in nadosvetlitve uporabniku ne prepušča dodatnih možnosti. Med nastavitvami sicer lahko vklopimo način RAW, a ga je treba vsakič ročno vklapljati, kar ni ravno primer dobre prakse. Ali je to Applova poteza, da spodbudi uporabnike k dodatnemu trošenju denarja za spodobne foto aplikacije, ali vztrajajo pri Kodakovi logiki, »Vi pritisnite sprožilec, ostalo naredimo mi«, lahko le ugibamo. Če mislite kateregakoli od jabolčnih izdelkov uporabljati v bolj resne namene, je torej nakup katere od plačljivih fotografskih aplikacij nuja.

Huawei Mate 40 Pro

Ameriške sankcije sicer kažejo zobe, a na fotografskem delu vrhunskih telefonov Huawei se to ne pozna dosti, pravzaprav nič. Za amaterskega telefonskega fotografa pa so sankcije seveda škoda, zato se bo zaradi operacijskega sistema temu telefonu raje ognil.

Podrobnosti pri širokokotnem objektivu je najbolje zarisal Huawei (zgoraj desno), pa še to na račun ožjega kota. Samsung S21 Ultra (spodaj levo) se je obnesel še kanček bolje kot iphone (zgoraj levo).

Tudi tu so na voljo trije objektivi, 18 mm, 23 mm in 125 mm, z zaslonkami f1.9, f1.8 in f3.4. Zakaj so za osnovni objektiv raje vzeli 23 mm kot 26 ali še kaj več, lahko le ugibamo, vendar brez skrbi, med 18 in 23 mm je lepo vidna razlika v širini kota. Tipala imajo tu vsako svojo ločljivost, a tokrat niso lovili rekordov – osrednji objektiv se ustavi pri 50 milijonih pik, širokokotni pri 20 in tele pri 12 milijonih. Aplikacija je klasična in značilna za Android telefone. Že v osnovi lahko izbiramo med nočnim, portretnim ali ročnim načinom, med dodatnimi možnostmi pa je tudi HDR-način oziroma »risanje s svetlobo«, ki je Huaweijeva posebnost. Za to si je smiselno omisliti stativ, čeprav boste to možnost bolj poredko uporabljali. Shranjevanje v surovem formatu je na voljo le v PRO načinu, malce moti tudi način HDR, ki je skrit in ga je treba vsakič ročno vklopiti.

Samsung Galaxy S21 Ultra

Korejski velikan je tokrat edini pokazal malo več, saj ima telefon štiri goriščnice, ki pokrivajo od 13 do 240 mm. Družbo jima delata še osnovni 24 mm in tele 77 mm, z zaslonkami od f1.9 do f4.9. Aplikacija je podobna Huaweijevi, z malo drugačno razporejenimi glavnimi možnostmi. Tako se PRO skriva v dodatnem meniju, HDR-način pa je lahko samodejno vključen. Tudi tu je shranjevanje v formatu RAW dostopno le v načinu PRO, poleg tega je ta omejen le na glavni in ultraširokokotni objektiv. Zakaj take omejitve, nam ni jasno, saj, recimo, iPhone dovoljuje shranjevanje RAW pri vseh treh goriščnicah. Kakšnih drugih posebnosti ni, razen že znanega 108-milijonskega tipala, katerega najvišje ločljivosti skoraj gotovo ne boste uporabljali. Samsung sicer trdi, da z združevanjem množice pik doseže več, kot če bi imelo tipalo manj pik, vendar večjih, a bolj kot to gre za marketinško trditev, ki je za uporabnike tako rekoč nepomembna.

Fotografiranje proti soncu novinci dobro obvladajo, še najmanj napak objektiva ima Samsung S21 Ultra (spodaj levo), medtem ko Apple (zgoraj levo) in Huawei (zgoraj desno) kažeta na notranje odboje. Krožna svetla črta pri Samsungu S20 FE je umazanija na objektivu, ki smo jo prepozno opazili.

Primerjava

Pred nekaj leti je bila primerjava med vrhunskimi in cenejšimi telefoni na področju fotografije približno enaka kot primerjava med kompaktnimi in profesionalnimi digitalnimi fotoaparati. Razlika je bila zelo vidna, še posebej v slabših svetlobnih pogojih. Kako je s tem danes, smo se odločili preveriti tako, da smo v primerjavo dodali še cenejši Samsung Galaxy S20 FE, ki ima sicer podobne goriščnice kot »veliki«, a na papirju slabša tipala in krepko ugodnejšo ceno. Presenetilo nas je, da je v večini primerov (skorajda povsod) bolj kot ne uspešno konkuriral mnogo dražji trojici.

Rahlo negativno nas je presenetil iphone, ki je v makro načinu ter občasno tudi v ultraširokokotnem velikokrat slikarsko razmazal barve, podrobnosti preprosto ni bilo. Tudi pri drugih je bila večkrat »loterija«: včasih Huawei Mate 40 Pro ni ostril na blizu, drugič eden od Samsungov, a to so že bolj kot ne malenkosti.

Predvsem nas je razočaralo že omenjeno preskakovanje med goriščnicami, kar utegne predvsem zahtevnejšim uporabnikom veselo kravžljati živce. V praksi to pomeni, da želite izbrati 3× goriščnico, a iz enega ali drugega razloga telefon preklopi na osnovni objektiv in naredi izrez, ki sicer zadovoljuje, a ni tisto, kar želite.

10× povečava sicer ni veliko, a dovolj, da vsaj malo približamo Luno. A ko naredimo primerjavo s klasičnim digitalnim fotoaparatom (Sony RX10 m3, oba posnetka na desni) …, prava primerjava sploh ni mogoča. Od leve proti desni, Samsung S21, Huawei, Sony RX10 pri 240 mm in Sony RX10 pri 600 mm.

Prijetno nas je presenetil Samsungov objektiv 240 mm (10×), ki zna biti oster in s tem uporaben, medtem ko se je Huaweijev objektiv 125 mm (5×) spodobno obnesel tudi za bližnje posnetke.

Končno oceno je težko podati, saj so vsi trije telefoni na fotografskem področju zelo dobri. Vse je bolj kot ne odvisno od želja samega uporabnika, drugih, nefotografskih možnosti in globine njegove denarnice.

Klasični digitalni fotoaparati?

Še dolgo bodo z nami. Že bežna primerjava s Sonyjem RX10 mark III, ki mimogrede koraka v svoje šesto leto in ima 1-palčno tipalo, najmanjše med resnejšimi fotoaparati, pokaže, da je periskopska optika šele na začetku razvoja. Ali pa bo treba poiskati druge načine.

V slabših svetlobnih pogojih prevzamejo delo algoritmi, kar se vidi pri Huaweiju (zgoraj desno). Samsunga, oba spodaj, sta se dokaj slabo obnesla, še najbolje je opravil Apple (zgoraj levo).

A po drugi plati je že ta fotoaparat za marsikoga prevelik, ob tem pa zahteva kar nekaj dodatnega časa za obdelavo posnetkov. Pretehta torej tista naprava, ki je ves čas poleg in že v samemu začetku nudi uporabniku všečen rezultat.

Sploh pa, kar je danes na voljo v vrhunskih fotofonih, bodo čez nekaj časa imeli tudi cenejši modeli, vključno z 10× goriščnicami in drugimi dobrotami. Kar pomeni, da se bodo digitalni fotoaparati še toliko bolj prašili in tonili v pozabo.

Tako Apple kot Samsung v portretnem načinu odlično goljufata - na prvi pogled so izdelki videti kot narejeni s klasičnim fotoaparatom. A bolj natančen ogled hitro odkrije, kako je umetna inteligenca mehčala robove tudi tam, kjer jih ne bi smela. In malo preveč popravila kožne gube in barvo kože. Tu je Huawei padel na celi črti (sredinska posnetka), Apple (levo) in Samsung (desno) sta se odrezala krepko bolje, je pa Samsung malce bolj obdelal kožo v primerjavi z iPhoneom. Prvi posnetek je narejen z 3x goriščnico (5x Huawei), drugi v portretnem načinu.