Kdo bo koga?
Hiter razvoj trga tabličnih računalnikov je povzročil cel kup špekulacij o tem, kako se pravzaprav razvija, ali načenja druge segmente (recimo prenosnike) in kako bo v prihodnje. Prav zanimivo je spremljati najrazličnejše raziskave, ki ponekod kažejo neverjetno optimistično prihodnost, navadno pa obenem drugi razkrivajo prav nasprotno "resnico". Zato velja naslednje podatke jemati nekoliko z zadržkom.
Če bi hoteli na hitro opisati današnje stanje na trgu, bi lahko zapisali takole: Apple je doslej neuradno prodal okoli 20 milijonov iPadov, tako prve kot druge generacije. Zanimivo, da je bistveno večje povpraševanje po dražjih kot po cenejših različicah. Če se ozremo zgolj na posamezne izdelovalce in ne na celotne platforme, drugi precej zaostajajo. Samsung je nazadnje v začetku leta napovedal, da je prodal okoli milijon tabličnih računalnikov Galaxy Tab. Odtlej ni novejših številk, če pa vzamemo dvakratnik omenjene številke, najbrž lahko naredimo grobo oceno današnjega stanja.
Drugi so še bolj zadaj. Motorola je, denimo, prodala le okoli 250.000 tablic Xoom, ki so tehnično dovršene, a enostavno (pre)drage. Zanimivo, da je podjetje RIM prodalo skoraj enako število tablic BlackBerry PlayBook, čeprav je računalnik zaradi nekaterih nespretnih potez pri zasnovi doživel precej strokovnih kritik. Drugih je prodanih le toliko, da jih nima smisla niti omenjati.
Kot je razvidno, je trg ta hip izrazito asimetričen z ocenami, da Apple, denimo, nadzoruje okoli 82 % ameriškega in nekaj manj globalnega trga. Toda delež vztrajno pada (imeli so že 90 %), saj je tekmecev vse več. Pričakovati pa je, da bo Apple še nekaj časa nadzoroval več kot polovico trga, to pa za razvoj tablic kot kategorije morda ni najbolje.
BlackBerry PlayBook je zanimiva a nedodelana alternativa.
Sama strojna oprema je v resnici le del celotne zgodbe, mnogi pravijo, da so pravi zaslužki pravzaprav v dodatnih programih in večpredstavnih vsebinah. Statistike kažejo, da je, denimo, Apple iPad zelo pogosto pretežno igralna konzola. Marca so uporabniki tako vsak dan prenesli k sebi 5 milijonov izvodov različnih iger (!), pa še to sklepajo zgolj na podlagi analize 63 milijonov uporabnikov iPadov in iPhonov, ne pa celotne populacije. Povprečen uporabnik tablic na mesec prenese k sebi okoli 2,5 igre in še peščico drugih programov.
Eno izmed najbolj vročih vprašanj, s katerimi si analitiki belijo glave ta hip, je dilema, ali tablični računalniki že vplivajo na prodajo navadnih osebnih računalnikov ali ne. Izhodišče je predvsem podatek, da se je prodaja klasičnih prenosnikov in osebnih računalnikov v zadnjem četrtletju opazno znižala, to pa sovpada z vzponom tablic. Toda skrbna analiza kaže, da ni preproste korelacije. Predvsem kaže na to, da je precej uporabnikov pač ravno zdaj končalo cikle zamenjave osebnega računalnika po izidu okolja Windows 7. Torej pojav, ki bi bil precej enak, tudi če ne bi bilo tablic.
O vplivu tablic naletimo na različna menja. Mnogi še vedno menijo, da je trenutno navdušenje nad tablicami prehodno in kažejo na trg netbookov, ki je še pred tremi leti veliko obetal, po prihodu tablic pa skoraj trenutno upadel. Je pa precej takih, ki menijo ravno nasprotno. Denimo Jen-Hsun Huang, direktor družbe Nvidia, ki meni, da bodo tablice v petih letih po absolutnem številu novih izdelkov prehitele PC računalnike. Seveda je mnenje nekoliko pristransko, saj je Nvidia eden od poglavitnih izdelovalcev sistemskih naborov za (pretežno androidne) tablice.
Ista Nvidia pa je prva, ki se javno pritožuje, da se tablice z Google Androidom prodajajo prepočasi, v premajhnih količinah. Razlogov je po njihovem mnenju več: razdrobljenost ponudbe, operacijski sistem Android 3.0 (Honeycomb), ki je zamujal in še ni povsem pripravljen za to, kar pričakujemo od tablic, bistveno pa je pomanjkanje programov, a se stanje vsak dan izboljšuje.
Tablični računalniki, letnik 2011
Vsak dan večje število tabličnih računalnikov daje slutiti, da imamo opraviti z zelo različnimi modeli in morda različnimi osnovami. V resnici ni ravno tako. Celoten trg se danes nekako opira na peščico različnih strojnih platform in neformalnih standardov (ali, bolj rečeno, opremljenosti konkurence), zaradi katerih so lastnosti pogosto zelo podobne, razlike pa zgolj v podrobnostih. Ali lahko na podlagi tega opišemo, kako je videti tipičen tablični računalnik v letu 2011 in v katero smer se bo razvijal v prihodnje?
Za razliko od drugih računalnikov bomo tu zgodbo začeli z zasloni. Izdelovalci eksperimentirajo z zelo različnimi zasloni, vendar je trg že izbral svoje favorite. Velika večina meni, da je prava velikost za tablični računalnik 10-palčni zaslon (plus/minus en palec). Ta je preprosto dovolj velik za udobno prebiranje elektronskih knjig in zlasti revij ter bolj udobno brskanje po spletnih straneh. Čeprav so nekateri izdelovalci na začetku stavili na manjše, 7-palčne zaslone, ti ne gredo tako dobro v promet kot večji in večina pospešeno pripravlja modele z večjimi zasloni. Zanimivo je tudi, da nekateri menijo, da so zasloni z razmerjem 4 : 3 (iPad) primernejši od tistih 16 : 9 (Android), kar je nasprotno, kot smo vajeni pri domala vsej zaslonski tehnologiji ta hip.
Na področju procesorjev ta hip skoraj ni dileme. Absolutni zmagovalec je procesorska platforma Arm, ki je osnova tako za Applove procesorje A4 in A5 kot tudi za procesorsko platformo Nvidia Tegra 2, ki jo uporablja domala vsa preostala konkurenca. Nič čudnega, če tako AMD kot Intel stojita v kotu s povešenim nosom.
Se pa zato oba zelo pospešeno pripravljata na mogočen vstop na to področje. Menda s procesorskimi zmogljivostmi (več jeder, pospeševanje 3D grafike), ki bodo kmalu enakovredne današnjim klasičnim prenosnikom, celo namiznim računalnikom. Procesorska zmogljivost pravzaprav tu še kako pride do izraza, saj je večina programov večpredstavno zelo potratna. Da ne govorimo o igrah, za katere je sploh znano, da znajo izrabiti zadnje atome še tako zmogljive platforme. Seveda pa morajo izdelovalci tu sklepati kompromis - vse je dovoljeno, vendar kupci pričakujejo nepretrgano delovanje nekje med 8 in 10 urami. Vse, kar je manj, je podpovprečno.
Podatek, ki je skupen domala vsem tablicam na trgu, je velikost pomnilnika. Praktično vsi modeli so na voljo s 16, 32 ali 64 GB pomnilniškega prostora ter 1 GB ali manj (iPad 1, recimo, 256 MB, iPad 2 512 MB) glavnega pomnilnika. Nihče še ni posegel po še večjih zmogljivostih, denimo 128 GB, pod 16 GB pa se zaradi konkurence ne izplača tvegati. Statistike seveda kažejo, da tipični uporabniki porabijo zelo malo tega pomnilnika, ker s tablicami konzumirajo pretežno internetne vsebine.
Ravno nasprotno pa naletimo na velikansko razliko na področju vmesnikov. Pravzaprav bi lahko govorili ravno o nasprotnih filozofijah izdelkov. Najprej poglejmo to, kar je skupnega. Praktično vse tablice imajo kot osnovo vmesnik Wi-Fi kot primarni način za omrežno komunikacijo s svetom. Le slabih 40 % izdelkov je že v osnovi pripravljenih tudi za komunikacijo prek omrežja 3G, čeprav šele z njim tablice dobijo pravo razsežnost. Skoraj vsi tablični računalniki imajo vmesnik bluetooth, ki pa ga uporabljamo zgolj za priklop zunanjih naprav. Pa še to le nekaterih, saj je podpora različnim izdelkom (denimo v primeru družbe Apple) sila okrnjena.
Večina tablic ima podobno kot sodobni pametni telefoni vgrajen sprejemnik GPS, tako da lahko že osnovi računamo na geolokacijske storitve, ki so vsak dan bolj zanimiva možnost. Večina tablic ima danes vsaj eno, če ne dve video kameri. Pri tablicah niti ni toliko poudarek na fotografskih zmožnostih kot na video funkcionalnosti, zlasti kot osnovi za video konference.
Pri nadaljnjem pregledovanju zmožnosti zoper pridemo do že prej omenjene različnosti filozofij. Apple namreč meni, da njegovi uporabniki pač ne potrebujejo priključevanja dodatnih naprav USB, kaj šele pomnilniških kartic. Kdor tega ne sprejme (da se namreč tudi brez tega), pač ni primeren za Applove izdelke. Tekmeci seveda to pošteno izkoriščajo in praktično vsi ponujajo klasične vmesnike USB (na primer za rabo s ključki USB ali zunanjimi napravami) ter reže za kartice SD ali mini SD. Zdi se, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.
Asusov dvojec Slider in Transformer skušata zapolniti razliko med tablicami in prenosniki.
Dodatki, dodatki, dodatki
Z zgoraj navedenimi podatki smo nekako opisali tipičen tablični računalnik današnjega časa. Toda s tem se zgodba še ne konča. Kdor je v zadnjih letih spremljal razvoj pametnih telefonov, najbrž dobro ve, da so ti spodbudili pravcato dodatno industrijo raznih dodatkov, ki prinašajo izdelovalcem in tretjim ponudnikom mastne zaslužke. Enako se začenja dogajati tudi pri tablicah.
Skoraj vsak lastnik tabličnega računalnika, denimo, investira v zaščitni ovitek ali ohišje, s katerim lahko tablico zaščitimo pri prenašanju. Ta dodatek se močno spogleduje z modnimi smernicami, saj dobimo ovitke v najrazličnejših barvah in materialih, od plastike, gume, usnja in celo lesa ali aluminija. Pa seveda podpisane ovitke modnih izdelovalcev ali pa znamenitih znamk, denimo izdelovalca avtomobilov Ferrari. Nov izziv je navrgel Apple, ko je predstavil ovitek iPad Smart Cover, ki je na iPada 2 pritrjen zgolj z magnetki, se zaradi pregibov hipoma spremeni v različna stojala in za nameček samodejno vklopi ali izklopi zaslon, kadar ga odpremo. Najbrž je le vprašanje časa, kdaj bodo to drugi posnemali.
Pa oblika in barva ovitka ni vse. Kar nekaj izdelovalcev v ovitek združuje takšne in drugačne tipkovnice, ki dopolnjujejo tablico za tiste, ki želijo tipkati daljša besedila in jim je tablica pravzaprav tudi nadomestilo za prenosnik. Večinoma so tipkovnice s tablico povezane prek vmesnika bluetooth.
Tipkovnice najdemo tudi v kombinaciji s posebnimi stojali, ki omogočajo, da tablico na mizi uporabljamo kot namizni računalnik. Resnici na ljubo ta kombinacija ne more povsem nadomestiti klasičnega računalnika, pa vendar. Sama stojala so po drugi strani pogosto kombinirana z zvočniki, ki nadomestijo precej manj zmogljive vgrajene v tablicah. Apple za svoje tablice ponuja tudi dva nadvse uporabna dodatka - bralec pametnih kartic (da, toda pravilno prebira le fotografije, ne pa drugih vsebin!) in vmesnik za priključitev na zunanji projektor ali televizor. Spomnimo se, androidni in drugi tablični izdelki imajo to tipično že v osnovni ponudbi.
Tistim, ki tablice nenehno primerjajo z navadnimi računalniki, se kaj hitro porodi vprašanje, kako je s tiskanjem. Tu niso potrebni strojni dodatki, temveč ustrezna programska podpora. To pa je šibka stran domala vseh tablic. Apple, denimo, še vedno podpira le manjše število tiskalnikov, večinoma takih, ki imajo vmesnike Wi-Fi. Bolje je pri Googlu, ki je že pred časom razvil tehnologijo Cloud Print, kjer tiskanje pravzaprav poteka prek interneta. Potrebujemo pa ustrezno združljiv omrežno priključen tiskalnik.
Od tu se pomikamo k bolj nenavadnim dodatkom, ki pa so za nekatere zelo zanimivi. Za Apple je na voljo kar nekaj dodatkov, denimo Amplitude iRig, s katerim lahko na tablico priključimo električno kitaro (!). iPad v tem primeru postane snemalni studio ali celo kitarski učinek, kar je zelo priljubljeno celo med profesionalnimi glasbeniki. Ne boste verjeli, toda za Applovo platformo so že razvili celo bralnik bančnih kartic. Zato, da prek tablice lažje kupujemo, mar ne? Kdor se navdušuje nad zmožnostmi risanja na zaslonih, občutljivih za dotik, pa bo prej ali slej odštel nekaj evrov za to, da si bo omislil ustrezno pisalo. Tablice sicer brez težav krmilimo s prsti, a pri risanju ga ni čez pisalo ...
Asus predlaga, kako telefone ni tablice združiti v eno.
Iskanje mesta pod soncem
Kaj lahko naredi posamezen izdelovalec, če se sooči s tržnim deležem enega samega konkurenta, ki ima več kot 80 % trga? Najbrž poišče tržno nišo. Prav to se dogaja ta hip med izdelovalci iz Azije, ki obupno iščejo zanimivo variacijo na temo tega, kar je zasejal Apple. Zato lahko pričakujemo, da bomo v prihodnje videli cel kup bolj ali manj nenavadnih, bolj ali manj zanimivih in bolj ali manj uporabnih naslednikov tega, čemur bomo jutri rekli "klasični" tablični računalnik.
Če Apple trdi, da je iPad kategorija zase, drugi ne mislijo ravno tako. Denimo Asus, ki si prizadeva, da bi zapolnil vrzel med tabličnimi računalniki in prenosniki oziroma netbooki. Tako sta nastala računalnika Asus Eee Pad Transformer in Eee Pad Slider. V prvem primeru na tablico po potrebi priključimo tipkovnico in vse skupaj spremenimo v napravo, podobno klasičnemu prenosniku. Če ta še poganja okolje Windows, potem razlike skoraj ne bomo opazili. Slider pa skuša povzeti zamisli s pametnih telefonov in ima tipkovnico, ki zdrsne iz spodnje strani ohišja, kadar jo potrebujemo. Nadgradnja zamisli je v tem, da se tedaj tablica tudi nagne in celota postane še stojalo za lažjo rabo na mizi.
Nekateri menijo, da klasične tipkovnice ne potrebujemo. Zato pa na njeno mesto postavljajo drugi zaslon, občutljiv za dotik. Lahko ga uporabljamo za navidezno tipkovnico ali pa tako dobimo večjo površino za prebiranje dveh strani dokumentov hkrati. Nad zamislijo so, kot kaže, navdušeni zlasti japonski izdelovalci. Najprej je Sony predstavil tablico z imenom S2, ki ima dva zaslona z diagonalo 5,5 palca in ločljivostjo 1024 x 480 pik. Nedavno je podobno zamisel nadgradil NEC z modelom LifeTouch W, ki ima dva 7-palčna zaslona z ločljivostjo 800 x 600 pik. Ne pozabimo, da Acer že prodaja prenosnik Iconia, ki ima podobne lastnosti. Vsi pa so dediči projekta Courier, pod katerim je nastajal Microsoftov prvotni odgovor na tablice, a so ga nenadoma in na presenečenje javnosti opustili. Poznavalci namreč dvomijo, da se bo zamisel prijela, ker so stroški dveh zaslonov nekonkurenčno visoki v primerjavi s preprostejšimi rešitvami. Morda bo bolje počakati na upogljive zaslone z velikimi površinami.
Najnovejša moda med iskalci prostora pod soncem je uporaba pametnega telefona kot jedra za tablični računalnik. Zamisel je preprosta in zanimiva. V osnovi imamo telefon, ko potrebujemo večji zaslon, ga vtaknemo ali priklopimo na skoraj "neumno" (brez pravega CPU in OS) tablico in nadaljujemo delo tam, kjer smo ostali. V take koncepte verjamejo Asus in nekateri drugi manjši izdelovalci (več o tem med novicami). Pa tudi Motorola, ki je za svoj telefon Atrix 4G pripravila dodatke, ki ga spremenijo v prenosnik ali celo domači večpredstavni predvajalnik za priklop na televizor. Rešitve 2-v-enem oziroma 3-v-enem, torej.
Današnje dojemanje pomena tabličnih računalnikov in "lahkih" operacijskih sistemov pa gre še naprej. Nekateri izdelovalci menda resno razmišljajo, da bi operacijske sisteme in tehnologije, ki jih danes najdemo v tablicah, ponudili tudi v običajnih računalnikih. To je napovedal HP za svojo platformo WebOS, šušlja pa se, da tudi Apple eksperimentira s prenosnikom MacBook na podlagi okolja Arm. Temu bi lahko rekli kontrarevolucija.
Ples operacijskih sistemov
Če dobro analiziramo razloge za uspeh tabličnih računalnikov, bi vsaj toliko zaslug kot spretno oblikovani in zasnovani strojni opremi morali pripisati tudi operacijskemu sistemu. Kaj bi bil iPad, če bi na njem, denimo, delovalo okolje Windows? Bi še bil tako zanimiv? Mnenja se tu zelo krešejo.
Dejstvo pa je, da so tablični računalniki s prvotnim pospeškom pametnih telefonov dali na površje resne alternative obstoječim uveljavljenim operacijskim sistemom, kot so Windows, Mac OS in tudi Linux (saj res, kje je pravzaprav tu Linux?). Uporabniki so spoznali, da je mogoče marsikaj postoriti tudi v okolju, ki nima nikakršne združljivosti s preteklostjo. To pa je največji miselni preskok, ki smo ga opravili v zadnjih dvajsetih letih. Ali je bolelo? Niti ne.
Zgodba o operacijskih sistemih pri tablicah je skoraj enaka tisti na pametnih telefonih, s katerimi delijo praktično vse, razlike so le v podrobnostih, a te so pomembne. Povedati je treba, da si izdelovalci pravzaprav prizadevajo, da bi imeli v prihodnje enotno platformo za različne pojavne oblike naprav (telefoni, tablice, prenosniki), kar naj bi pocenilo razvoj na vseh ravneh.
Najdlje na tej poti je Apple, ki je z različico iOS 4 pravzaprav poenotil delovanje na tablicah in telefonih. Z lepo oblikovanim vmesnikom je očaral prve uporabnike iPadov, ki mu zato niso zamerili niti takih pomanjkljivosti, kot je odsotnost prave večopravilnosti. iOS ima pravzaprav kar nekaj velikih pomanjkljivosti, ki pa jih komentirajo s filozofijo "manj je več", ta pa je privlačna za večino uporabnikov, veščih in neveščih računalnikov. Razvijajo že naslednjo različico iOS5, ki bo samo kapitalizirala doslej opravljeno delo.
Sony meni, da bi bile tablice boljše z dvojnimi zasloni.
Glavni tekmec iOSu je seveda Google Android. Največji svetovni "sosed" je pravzaprav tu v zaostanku, saj mu razdrobljenost in pomanjkljiva združljivost med različicami in strojno opremo že lep čas podaljšuje prav razmah. Ta hip morajo vzdrževati vsaj štiri različice, obljubljajo pa, da se bo to stabiliziralo v eno platformo že pred koncem tega leta. Google Androidi velja za najbolj odprt operacijski sistem, kjer Google ne upravlja razvijalcev z železno roko (kot Apple), uporabnik pa dobi najboljšo združljivost s spletnimi storitvami in zunanjo opremo na področju tablic. Android uporablja tudi največ različnih izdelovalcev strojne opreme. Vsi ti razlogi so poskrbeli za oceno, da ima Android na dolgi rok največ možnosti za uspeh.
S tem se seveda ne strinjajo taki, ki slišijo na ime Microsoft, HP in RIM (Blackberry). Odločilno potezo za vnovični vstop v igro pričakujemo predvsem od Microsofta, ki se je tega področja lotil preudarno, s pravim izdelkom, na pa "mašilom", ki bi mu dolgoročno prineslo več posmeha kot koristi. Pred nekaj tedni so prvič razgrnili načrt nove različice operacijskega sistema Windows 8, ki bo kot eno glavnih novosti imel uporabniški vmesnik, prirejen posebej za delo na tabličnih računalnikih z zasloni na dotik. Sistem je v celoti narejen v HTML5 in JavaScriptu in na prvi pogled močno spominja na Windows Phone 7, po drugi strani pa na iOS in Android. S to razliko, da Microsoft kljub vsemu v ozadju omogoča uporabo tudi klasičnih okenskih aplikacij, torej združljivost za nazaj. Za povrh je že nekaj časa znano, da bo Windows 8 deloval tudi na procesorjih Arm, torej na enaki osnovi kot danes večina tablic. S tem korakom sicer še ni znana celotna Microsoftova strategija, vendar za zdaj kaže, da gredo v pravo, pa tudi pričakovano smer.
Nekateri menijo, da ima morda v bitki omenjenih velikanov zelo lepe možnosti HP, ki je velikan med velikani, ko se gre za globalni obseg proizvodnje in prisotnost. Prvi prototipi WebOSa na tablicah so samo okrepili dober vtis s pametnih telefonov. HP poleg tega razmišlja o pametni potezi, možnosti, da bi OS licenciral tudi drugim izdelovalcem. To bi zagotovo povečalo možnosti uspeha in zanimanje razvijalcev. Toda resnici na ljubo moramo še počakati, da objavijo končni izdelek, potem bo laže soditi.
Svojo potezo pa je že naredil RIM, ki je Blackberry PlayBook zasnoval na povsem novem ogrodju, derivatu iz operacijskega sistema QNX. Na papirju je bilo videti vse odlično, vendar je bila prva izvedba, recimo temu, nespretna. Nekatere nemogoče omejitve, na primer možnost prebiranja elektronske pošte le v kombinaciji s telefonom, se zdijo v luči reševanja dileme izdelovalca (telefon ali tablica?) nekoliko razumljive, a v praksi povsem nekonkurenčne.
Toda pri BlackBerryju so se zganili. Najprej so očarali javnost z zelo dobro večpredstavno zmogljivostjo, obljubili odpravo prvotnih omejitev, za nameček pa presenetili javnost s podatkom, da bo na PlayBookih mogoče poganjati programe, napisane za Android. To pa zna precej spremeniti oceno tega izdelka. Za povrh že napovedujejo model z večjim zaslonom, režo za kartice SIM (torej za internet ne potrebujemo telefona) in še nekaj zanimivostmi.
Padajoče cene
Teorija pravi, da je za uspeh določenega izdelka treba poskrbeti tudi za konkurenčne cene. Toda teorija je šla rakom žvižgat s cenovno politiko, ki jo je ubral Apple, pa kljub temu uspel. Najcenejši iPad je tako dražji od tipičnega prenosnika, kaj šele netbookov, od katerih pa ima slabše tehnične značilnosti. Toda vse drugo je kupce tako prepričalo, da so bili pripravljeni zapraviti precej več, kot bi sicer za navaden računalnik. Apple iPad je torej tista izjema, ki potrjuje pravilo.
Kajti cene še vedno igrajo pomembno vlogo. Prav zdaj se tajvanski in kitajski izdelovalci pripravljajo na tablično ofenzivo z argumenti, ki jih s tega dela sveta še kako dobro poznamo. Ponudili bodo primerljivo zasnovo za precej manj denarja. Zakaj se to ni zgodilo že v zadnjem letu in so vsi drugi modeli praktično posnemali do dolarja natančno cene iPadov ali pa so te bile celo višje, v resnici težko razumemo. MSI, Shuttle, Gigabyte in Acer obljubljajo cene, ki se gibljejo okoli 300 dolarjev, pri Shuttlu so celo napovedali tablico za 200 evrov. Pa ne neke podhranjene modele, ki so pred letom dni prihajali iz teh krajev, temveč vsaj na papirju povsem solidne izdelke.
Vprašanje pa je, ali lahko to bistveno spremeni razmere na trgu. Zgodi se lahko, da prej nastane nova podkategorija, ki bo našla novo skupino kupcev, podobno kot se je že davno tega zgodilo na področju telefonov.
Microsoft je vsaj delno razkril, kako naj bi bila videti tablična izkušnja v okolju Windows 8.
Vloga tablic je ...
Če trdimo, da se tablice vendarle razlikujejo od navadnih računalnikov in telefonov, potem se to najbrž nekje mora pokazati tudi pri vsakdanji rabi. Prav to so pokazale najnovejše raziskave o rabi tablic, ki jasno profilirajo, kaj uporabniki delajo z njimi. Uporabniki tablice največ časa uporabljajo za prebiranje spletnih strani (36 %). Takoj zatem za prebiranje elektronske pošte in družabnih omrežij (23 %). Skoraj enako jih uporabljamo za igranje iger in gledanje video posnetkov (14 %). Vse to kaže, da tablice dejansko uporabljamo za konzumiranje vsebin. Prav igranje iger in gledanje video posnetkov se namreč povečujeta. Najbolj pa preseneča podatek, da se najhitreje povečuje uporaba drugih programov; to pomeni, da uporabniki še naprej raziskujejo nove možnosti rabe tabličnih računalnikov.
Precej bolj zmedena je slika pri poslovnih uporabnikih. Nedavna raziskava družbe Dimensional data kaže na to, da je od 448 anketiranih podjetij kar 22 % že nabavilo tablične računalnike, pretežno iPade. Sodeč po napovedih naj bi se ta odstotek v naslednjih letih še precej povečal, saj je le 20 % vprašanih navedlo, da ne nameravjo uporabljati tablic. Toda kar 51 % ob tem nima izdelane skoraj nobene strategije, kaj naj bi podjetja z njimi počela in kako jih bodo upravljali. Med različnimi poslovnimi uporabniki pričakovano vodijo prodajalci, od katerih že 47 % (!) uporablja iPade. Zanimiv je še naslednji podatek: večino tablic so kupili posamezniki, ne pa podjetja, pa jih kljub temu uporabljajo v službene namene.
Valilnica inovacij
Kot rečeno, so tablični računalniki dobrodošla novost v sicer že nekoliko monotonem svetu računalnikov. Kot taki so tudi ta hip največja valilnica inovacij, tako na področju strojne kot programske opreme. Zelo velika verjetnost je, da bomo prav pri tej kategoriji izdelkov v bližnji prihodnosti naleteli na prve zaslone s 3D prikazom brez namenskih očal. Prav tako se nam obeta naslednja generacija zaslonov z ultra visoko ločljivostjo, ki se po kakovosti slike že približuje papirju.
Tablični računalniki prihodnosti bodo še naprej zelo varčni z energijo, saj to narekuje omejena velikost naprav, vendar zato ne bodo nič kaj zmogljivostno podhranjeni. Že v naslednjem letu lahko pričakujemo celo tablične procesorje s štirimi jedri, kar je danes še na namizju redkost. Tablice bodo tudi med prvimi, ki bodo dobile nove brezžične tehnologije (LTE, Wi-Fi 802.11ac s hitrostjo 1 Gb/s) in morda tudi nove plačilne tehnologije (NFC).
Toda resnično pravi napredek lahko pričakujemo na področju operacijskih sistemov in na njih delujočih aplikacijah. Prav tablice bodo skupaj s telefoni še bolj učvrstile prihodnost spletnih storitev, vendar ne zgolj z uporabo spletnih uporabniških vmesnikov. Po drugi strani pa bodo pridobivale vsak dan več zmožnosti navadnih računalnikov. Iz vsega naštetega in dejavnosti izdelovalcev bi težko trdili drugače, kot to, da tablične računalnike čaka še svetla prihodnost.