Kdo bo prvi

Računalniška industrija, trgovci, banke in ponudniki storitev nam že vrsto let obljubljajo revolucijo na področju plačevanja, vendar se doslej še ni zgodila. Pri plačevanju izdelkov in storitev še vedno prevladujejo plastične kartice ali celo gotovina, obenem pa že skoraj vsi nosimo v žepih naprave, ki so več kot dovolj za digitalna plačila. S tem bi postopek plačevanja postal enostavnejši, preglednejši, hitrejši in, da, celo varnejši. Zakaj se torej vse skupaj ne razvija hitreje? V ozadju je najbrž taktiziranje velikanov in morda celo poizkusi spreminjanja vlog posameznih institucij ter s tem denarnih tokov, kot jih poznamo danes.

Digitalne denarnice in varno plačevanje prek mobilnih telefonov zgolj z dotikom so zadeve, o katerih intenzivno poslušamo izdelovalce že nekaj let. Mnogi delajo strašno reklamo na to temo, pa se na koncu zopet skoraj nič ne zgodi. Skoraj zato, ker po vsem svetu dejansko nenehno potekajo preizkusi takih in drugačnih digitalnih plačilnih sistemov, tipično v omejenem obsegu in dosegu, ki pa se nikoli ne razvijejo v kaj večjega, po možnosti standardiziranega.

Mnogi mislijo, da je razlog v tehnologiji. Bodisi je predraga ali pa premalo dodelana, premalo varna. Nekateri trdijo, da je preveč zapletena za uporabo. Vse to morda nekoliko drži, pa vendar razlogi ne morejo biti samo v tem. Cenovna komponenta ne more držati, saj za sodobni plačilni sistem potrebujemo le zelo poceni čip in nekaj programske kode, to pa je najbrž primerljivo s tistim, kar danes banke plačujejo za pametne plačilne kartice.

Tudi glede varnosti ne gre preveč nasedati govoricam. Res je, telefoni so kot katerikoli drugi računalniški izdelki ranljivi za vdore in napade. Čim bolj so pametni in vsestransko uporabni ter povezani v internet, tem bolj to drži. Toda po drugi strani se ponudniki digitalnih plačilnih sistemov tega zavedajo in nad to postavljajo ustrezne nivoje zaščite. Oprostite, ali je to bolj nevarno, kot če pustimo natakarju kreditno kartico, da jo odnese "zadaj" za pripravo računa? Mar bi mu tako brezbrižno zaupali tudi svoj telefon? Pa tudi pri plačevanju doma po internetu nismo nič bolj varni. Koliko kupcev dejansko preverja verodostojnost spletnih prodajalcev, preden razkrijejo podatke o svojih karticah? S te plati bi rekel, da je stopnja tveganja povsod približno enaka, če delamo neumnosti, ne da bi razmišljali.

Zanimiva je teorija ali celo izgovor, da digitalno plačevanje ni razširjeno preprosto zato, ker ni razširjeno. Se pravi stanje, ki je enako dilemi o jajcu in kokoši. Oglejmo si dogajanje okoli podjetja Apple. Kdor je spremljal govorice o izidih zadnjih nekaj izdelkov (iPhone 5, iPad 4, iPad Mini, iPad 3, celo iPhone 4S), ve, da se je vedno govorilo, da bo prav "v to" generacijo Apple vgradil podporo vmesniku NFC in digitalni denarnici. Pa se to še ni zgodilo. Nekateri pravijo, da je razlog v tem, da je manj kot 2 % prodajnih mest v ZDA opremljenih z ustreznimi napravami (terminali POS), s katerimi bi lahko opravljali plačila v digitalni obliki. Nekateri pač menijo, da Apple ni zainteresiran za takšne majhne tržne deleže.

Kdo? Ali tisti Apple, ki je verjel v tablice in iz 1 % tržnega deleža skoval milijardni posel? Isti Apple, ki je v zadnjo različico operacijskega sistema iOS vgradil aplikacijo PassBook, ki je zametek tega, kar prihaja. Google je po drugi strani bolj drzen in je svojo denarnico Google Wallet predstavil že pred časom. V zadnjem času poročajo, da se število transakcij s temi plačili močno povečuje, vendar še vedno ne dosega točke, ko bi to šteli za velik uspeh. Toda obe podjetji, zdaj pa tudi Microsoft, očitno verjameta v tako digitalno prihodnost in imata v svojih operacijskih sistemih za mobilne naprave vse nared, da se intenzivneje vključijo v igro.

Očitno je še en razlog, da se z vsem skupaj zavlačuje. Stari rek pravi, da je treba slediti denarju, tokrat v digitalni obliki. Glede na nekatere signale je moč trditi, da v ozadju poteka hladna vojna med različnimi deležniki, vpletenimi v digitalne plačilne transakcije. Preprosto povedano - vsi bi radi iz igre vrgli naslednjega posrednika in vsi bi si želeli, da bi infrastrukturo, potrebno za delovanje digitalnega plačilnega sistema, vzpostavil nekdo drug. Morda ob tem celo plačal za vse porodne težave in pripravil teren za novo (tujo) invazijo.

Le kako si lahko drugače razlagamo toliko različnih pobud obenem, v katere pa so pogosto vpleteni eni in isti ponudniki. Vse oči so uprte predvsem v družbi Mastercard in VISA, ki sta bili doslej ob pobudah računalniških izdelovalcev zmerno previdni. Obe sodelujeta pri projektih (recimo Google Wallet), a obe tudi vzporedno sestavljata svojo ponudbo in dajeta nove pobude. Mastercard je, denimo, nedavno na Nizozemskem začel preizkušati sistem, ki temelji na varnih, šifriranih kriptogramih (QR kodah), kjer za plačilo sploh ne potrebujemo vmesnikov NFC, temveč kar opremo, ki je na voljo na prodajnih mestih. Zanimivo, da stvar ni uporabna samo za plačila, temveč tudi za unovčenje in prenos kuponov, vavčerjev in promocijskega gradiva.

Videti je, da je v ozadju predvsem bitka za odstotke. Kdo bo komu koliko plačal za opravljene transakcije. Si predstavljate, da Apple za vsako plačilo od nosilcev kartic pričakuje tolikšen odstotek, kot si vzame danes pri prodaji izdelkov v svojih spletnih trgovinah (denimo pri programih - 30 %)? Po drugi strani pa, ali je Apple dovolj močan, da bi postal novi Mastercard in slednjega sploh ne bi potreboval? Preden rečete ne, dobro razmislite. Novi digitalni načini plačevanja utegnejo dodobra pretresti kartično poslovanje in celo bančne sisteme.

Živimo torej v obdobju, ko nekateri zelo dobro vedo, za kaj gre, in taktizirajo, da bi si zagotovili boljši položaj za naslednja leta, morda celo desetletja. Če se še kdo sprašuje, kako pomemben segment v gospodarstvu je to: analitiki napovedujejo, da bo trajalo še približno dve leti, da bi digitalna plačevanja, pretežno povezana s tehnologijo NFC, dosegla kritično maso. Odtlej naprej pa se bo zgodila pravcata eksplozija. Če bomo leta 2012 z mobilnimi plačili prek NFC globalno prenesli okoli 4 milijarde dolarjev, bo leta 2016 to poskočilo na 100 milijard dolarjev. Leto zatem pa nato na 191 milijard (skoraj podvojena vsota) in tako naprej. Jasno, ali ne?

"Ali je Apple dovolj močan, da bi postal novi Mastercard in slednjega sploh ne bi potreboval? Preden rečete ne, dobro razmislite. Novi digitalni načini plačevanja utegnejo dodobra pretresti kartično poslovanje in celo bančni sistem."