Kindle ali ne Kindle?

Po nekaterih raziskavah, ki so bile opravljene v zadnjem času, veliki večini zemljanov besedica "e-bralnik" ne pomeni prav nič. Ob besedni zvezi branje knjig "na računalniku" se jih zdrzne malce več, še nekaj več pa jih trzne na "Amazon" in "Kindle". Da, trenutno je Amazonov bralnik skorajda sinonim za specializirane bralnike elektronskih knjig. In, da - na voljo je tudi pri nas.

Elektronske knjige, na kratko imenovane kar e-knjige, so že zelo dolgo na voljo. A do njihovega širšega sprejetja je prišlo šele pred kratkim, ko je leta 2007 v igro vstopil ameriški internetni gigant Amazon. V zadnjih treh letih se je trg lepo razvil, prebuja pa se tudi v Sloveniji. Pravi čas torej, da se jih spet lotimo tudi mi.

Človeštvo bere v taki ali drugačni obliki že tisoče let - a zares množično branje poznamo bistveno manj časa. Pravzaprav je zanimivo, da je svetovna stopnja pismenosti že nekaj desetletij v upadanju - seveda zaradi tretjega sveta, kjer je stopnja rodnosti izredno visoka, hkrati pa je možnosti izobraževanja bistveno premalo. A v razvitem svetu se pismenosti praktično ne meri več, saj je že dlje časa malone samoumevna.

A na tem mestu nas pismenost pravzaprav niti ne zanima, saj kaže le na sposobnost branja in pisanja - nič pa ne pove o sami bralni kulturi ljudi oziroma naroda. Na tem področju redno izvajajo različne študije in ankete, bojda preberemo Slovenci v povprečju štiri knjige na leto (številke se med različnimi raziskavami sicer razlikujejo, a nihajo nekje od tri do pet prebranih knjig na leto). Veliko ali malo? No, seveda je vse odvisno od tega, koliko sami beremo.

Marsikdo se nad to številko dobesedno zgraža (tudi zgoraj podpisani). Toda gre preprosto za določene bralne navade posameznika, ki vplivajo na dojemanje te številke. Verjamemo, da je del populacije, ki enostavno veliko bere, drugi (večji?) del pa praktično nič. Če vzamemo za zgled nekoga, ki prebere eno knjigo na teden (kar sploh ni neka posebnost), moramo najti še dvanajst ljudi, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige.

Načeloma bi si marsikdo mislil, da so ti bolj resni bralci bolj tradicionalistične narave - a rast prodaje elektronskih bralnikov ter digitalnih knjig v zadnjih letih temu oporeka. Če dobro pomislimo, to ne bi smelo biti presenetljivo. Tiste, ki veliko beremo, načelno ne zanima, na čem točno beremo. Načeloma nam je vseeno, ali je knjiga malo večja ali malo manjša. Pravzaprav smo navdušeni že nad tem, da lahko še več beremo.

Prav to nam omogočajo elektronski bralniki, ravno zaradi tega so nam tako všeč. Nismo več tako vezani na fizične knjige. S seboj imamo lahko majhno napravico, na kateri imamo več deset ali celo sto knjig. Seveda jih ne beremo hkrati, a lepo je imeti tako izbiro. Bralnik lažje nosimo naokoli kot daljše knjige, je tudi bolj pripraven za branje na avtobusnem postajališču in podobnih krajih.

Pot e-knjig pa nikakor ni bila najlažja, saj je kar nekaj ovir, ki so upočasnjevale njihov razvoj oziroma širše sprejetje. Največja težava je po vsej verjetnosti zapis oziroma format knjig. Tu je, vsaj na videz, najbolj pripraven format PDF. A pri tem nastopi podobna težava kot pri drugih nekoč analognih medijih pri prehodu v digitalno obliko - piratstvo. S tem sta se srečevali (oziroma se še vedno) tako glasbena kot filmska industrija. No, pa tudi novinarstvo, fotografija in še kdo.

Dejstvo je, da lahko digitalne datoteke vse prelahko prekopiramo in razpečujemo. Če smo papirnato knjigo nekoč posodili prijatelju, lahko v teoriji digitalno trajno pošljemo vsem prijateljem. Imajo pa knjige v boju s piratstvom eno veliko prednost - domačim uporabnikom jih je bistveno teže spraviti v digitalno obliko kot pa filme ali glasbo, saj moramo dobesedno vsako stran posebej skenirati, rezultat pa po možnosti še obdelati s programom za prepoznavo pisave.

Toda pri knjigah, ki jih že v osnovi dobimo v digitalni obliki, te težave enostavno ni več. So pa zato založniki oziroma spletne trgovine začele uporabljati tehnologije, ki preprečujejo nepooblaščeno kopiranje oziroma razpečevanje. Nekaj teh tehnologij (ki se jih poimenuje DRM oziroma "Digital Rights Managment") sicer podpira tudi format PDF, a so pri njem težave drugje. Ovira je predvsem njegova nefleksibilnost pri prikazu na razmeroma majhnih zaslonih, nekoliko pa tudi procesorsko zahteven format.

V ospredju so tako bolj besedilni formati. Najpogostejši so AZW in AZW1 za Amazonove naprave ter MOBI, PDB in EPUB za večino drugih (seveda pa je še veliko drugih formatov, recimo klasična TXT in HTML). Spletne knjigarne največkrat podpirajo oziroma uporabljajo zaščiteno obliko formata ePub, ki jo bere velika večina bralnikov. Izjema je seveda Amazonov Kindle, ki tega formata ne podpira in uporablja Amazonov AZW (in je pri tem seveda bistveno bolj priklenjen na Amazonovo prodajalno).

Zanimivo

Zanimivo pa je, da ključna konkurenta na področju e-bralnikov, Apple iPad in Kindle, izdeluje isto tajvansko podjetje - Foxconn. Ali pa tudi ne, kajti Foxconn, tretji največji proizvajalec elektronike v svetu, v svojih kitajskih tovarnah izdeluje tudi Sonyeve Playstatione in prenosnike, HPjeve računalnike in še kaj. Podjetje je "znano" tudi po letošnjih samomorih delavcev ter mizernih delovnih razmerah in plačah - do nedavnega so znašale le okoli 50 dolarjev na mesec.

Vse o bralnikih elektronskih knjig si preberite v oktobrski številki Monitorja