Kje je konec računalniške mavrice?

Računalništvo je skupaj s preostalim svetom v krizi. Tega se najbolj zavedamo ljudje, ki se v informatiki in na drugih sorodnih področjih vsak dan borimo za svojo skorjo kruha. Ob zgodbah uspešnežev, ki jih najdemo tudi med sodržavljani, sem si drznil razmišljati, da z nekaj samorefleksije pridem do več cvenka tudi sam. Najti bi bilo treba le odgovor na vprašanje, kje leži naš denar?

Časi, ko so prodajalci računalnikov (dobro) živeli od visokih marž prodanih izdelkov, ko so programerji vozili nadstandardne nemške avte in sistemski mojstri kupili vsako novo tehnološko igračko, ki je prišla na trg, so davno mimo. Če je nekoč programer spisal aplikacijo za spremljanje potnih nalogov in od nje dobro živel do odhoda v pokoj, se danes za vsakdanji kruh bori z vzdrževanjem tujih paketov, ki so njegovo umetnino cenovno povozili že pred desetletjem.

Podjetja vsak evro obrnejo dvakrat, zato se je med nehal cediti tudi velikanom, med katere sodita Microsoft in Adobe. Oba skušata izgubo nadomestiti z alternativnimi storitvami in izdelki, obenem pa spreminjata poslovni model. Pisarniški programi in aplikacije za obdelavo fotografij so danes na voljo (tudi) za najem. Hvalevredna poteza najprej ni obrodila sadov. Raziskave so pokazale, da so uporabniki pripravljeni za tak model poslovanja, a niso sprejeli zahtevane cene. Microsoft je svojo Pisarno tako ponudil za deset dolarjev na mesec, uporabnikom nekaterih naprav pa jo daje celo zastonj. Pravilno postavljena nizka cena lahko čez noč iz nas naredi milijonarja. Razvijalci Pixelmatorja, manj zmogljive različice Photoshopa, so svoj izdelek leta in leta tržili za nekaj sto ameriških zelencev. Da uspeha ni bilo, ne bi mogel ravno trditi, saj je na prste šteta ekipa s Pixelmatorjem solidno živela, a ko so  izdelek ob odprtju tržnice Mac App Store ponudili za borih 30 dolarjev, so v prvih štiriindvajsetih urah nabrali dober milijonček jenkijevskih cekinov.

Najteže spremembe prenašajo tisti, ki so v preteklosti po starem najbolje živeli. Med osrednjimi primeri, ki sicer niso ravno iz naše branže, a so kljub temu povezani z njo, najdemo glasbeno in filmsko industrijo. Pomembneži, tako iz sveta not kot mojstri gibljivih sličic, trmasto vztrajajo pri svojih cenah, obenem pa ne pozabijo vsako leto prijaviti rekordnih izgub. Na srečo smo jim na pomoč priskočili računalnikarji. V glasbi je šele Stevu Jobsu uspelo prepričati glasbene založnike o nespametnosti nosilcev zvoka in trženju celotnih albumov. Z nizko ceno, prodajo posameznih pesmi in najkrajšo trgovsko verigo v zgodovini glasbenega posla je Apple revolucioniral trg.

Filmi so preteklost, kino propada. Približno tako se berejo osmrtnice v letnem poročilu največjih hollywoodskih studiev. Apple je skušal pomagati tudi njim, a brez Jobsa posluha na drugi strani ni bilo. Digitalna distribucija, kjer film ali serijo najamemo oziroma celo kupimo, je z visokimi cenami obsojena na životarjenje. Krivi so pirati in domači kino. Čudno, da hkrati cvetijo storitve, kot je Netflix. Kljub nenehnemu šikaniranju je podjetju za izposojo filmske zabave uspelo napaberkovati, reci in piši, trideset milijonov aktivnih naročnikov. Takšnih, ki jim radostno odštejejo osem dolarjev na mesec v zameno za dostop do zares bogate zbirke. Kljub temu da ni svežih naslovov, ki jih filmski mogotci uporabijo za infuzijo propadlemu modelu poslovanja, je Netflix zgodba o uspehu. Če se v prihodnosti ne bo kaj spremenilo, se lahko hitro zgodi, da pohrusta celo tiste velikane, ki ga danes ovirajo pri delu. Korak v tej smeri so v Netflixu že naredili, saj ponujajo lastno in zelo uspešno produkcijo.

Kako torej danes zaslužiti v računalništvu? Denar je v drobižu. V krizi se to še bolj pozna. Tisti, ki so navajeni večjih (beri: državnih) pogodb in posameznih strank, v zadnjem času precej tanko piskajo, tisti z razpršeno klientelo pa uspevajo in rastejo kot gobe po dežju. Pojav ni značilen  zgolj za naš poslovni okoliš, poglejte odvetnike, gradbince in še koga, vsi iščejo manjše stranke in večjo kvantiteto. Da ne bom izpadel kot (nekateri) slovenski menedžerji, ki po mesecih sestankov oznanijo načrt za uspeh, povečati prihodke in zmanjšati odhodke brez podrobnosti, za katere bodo predvidoma potrebovali še nekaj naslednjih let delovanja (beri: zažiranja), naj za konec natrosim nekaj konkretnih predlogov. Tako kot telefone kupujejo le še mazohisti, bi tudi na računalniškem področju veljalo naštudirati kaj podobnega. Res se raznovrstni ponudniki digitalnih storitev že trudijo v tej smeri, a gre večinoma za plačila na obroke in ne za subvencionirane nakupe. Ena izmed za zdaj neraziskanih možnosti je izposoja računal. Namesto mizerne evrske marže, ki se prešteje na prste ene roke, bi trgovci s strojno opremo na ta način zagotovo iztržili kakšen evro več. Pri razvoju programske opreme se navdušujem nad mikrotrasakcijami, v obliki, kjer dober izdelek ponudimo za vbogajme, nato pa živimo od dobrote navdušenih uporabnikov, ki s prispevki podpirajo nadaljnji razvoj. Pri sistemski podpori pa sem že sam eksperimentiral s plačljivo telefonsko številko, s katero pomoč na daljavo dinamično zaračunavam (za zdaj) izredno zadovoljnim strankam. Prvi rezultati so spodbudni.