Klasika ali prestiž?

Industrija zabavne, potrošniške elektronike je v zadnjih letih opravila veliko delo, saj so prodajne police trgovin preplavili najrazličnejši izdelki, od velikih digitalnih televizorjev, igralnih konzol, projektorjev ... Predvsem pri izdelkih, namenjenih prikazovanju slike, vlada precejšen nered, še posebej pri videu. Včasih smo poznali le televizor. TV, ki je delal to, kar smo od njega pričakovali - prikazoval dobro sliko. A časi se spreminjajo in danes smo v trgovini soočeni s kopico kratic in številk: SDTV, HDTV, 480i, 480p, 720p, 1080i, 1080p ... Povprečen uporabnik zato dobi občutek, da za osnovno ločevanje teh pojmov potrebuje vsaj pomoč prijatelja, ki je diplomirani inženir tehnične smeri. Pa vendar ni tako.

Preglejmo osnove. Uporabniki si za odšteti denar želimo kar najboljšo sliko. Zaradi omejene ponudbe virov slik, ki jih lahko dobimo v svoje gospodinjstvo, je izbira precej poenostavljena.

Kratici SDTV in HDTV spremljata digitalno televizijo in določata ločljivosti, v katerih posamezna tv postaja oddaja svoj program. Televizija standardne ločljivosti (standard definition television - SDTV) je z nami že desetletja, oznako standardna, torej navadna, pa je pridobila šele v zadnjih letih, ko se je pojavila njena naslednica, HDTV. Gre za televizijo visoke ločljivosti (high definition television - HDTV), ki ponuja bogatejšo, prestižnejšo, če želite, uporabniško izkušnjo.

Je navadno slabo?

Klasično, pa vendar jasno pojasnilo visoke ločljivosti - televizor visoke ločljivosti sliko prikazuje z veliko več pikami, zato je ta bolj podrobna. Jasno, ne? Vir: Wikipedia

Jasnega odgovora ni - je in ni. Digitalni standard SDTV v svojih polnih zmogljivostih ponuja ločljivost 720 × 576 pik v razmerju stranic 4 : 3, v Evropi pa imamo uporabniki na voljo tudi njegovo širokozaslonsko različico PAL PLUS, ki oddaja v načinu 16 : 9, a je zaslonskih točk nekoliko manj. Takšna ločljivost pri optimalnem bitnem toku, ki je med 6 in 8 Mpbs za vzorčenje MPEG 2 oziroma 5 do 6 Mb/s za kodirnik MPEG 4, zadostuje za zelo dobro sliko na vseh vrstah zaslonov, tudi tistih z večjo diagonalo. S tega vidika bi standardna ločljivost zadostovala za dobro uporabniško izkušnjo srednje zahtevnih uporabnikov, ki bi si (ali so si) omislili nove velike televizorje. Žal SDTV takšne vrednosti vse preredko dosega (bolj v teoriji), saj je praksa povsem drugačna, ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini.

Televizijski ponudniki so namreč še pred recesijo začeli resno varčevati pri pasovni širini tv signalov. Večina danes v gospodinjstvih dostopnih tv programov se tako sooča s kompromisnimi rešitvami ponudnikov in slabšo kakovostjo, saj ti sliko največkrat oddajajo v formatu 480 x 576 pik (ali celo samo 480 x 432 pik za širokozaslonski način), z bitno hitrostjo od 1,5 do 2,5 Mb/s. Slednje velja tudi za vse ponudnike tako opevane IP televizije, pa tudi "kablaše". Kompromisna, recimo ji pristrižena ločljivost in vzorčenje še najmanj prizadeneta lastnike starejših katodnih televizorjev s krajšimi diagonalami (denimo do 70 cm), kjer manko informacij v sliki ne pride do izraza, saj ga niti televizor sam ne zna prikazati. Povsem drugače pa je na strani digitalnih televizorjev, kjer že 32-palčneži (torej teveji z diagonalo 80 cm) kažejo na resne pomanjkljivosti v sliki, težave pa se z rastjo dolžine diagonale zaslona le še povečujejo.

Pisec teh vrstic vam lahko tudi prikažem nazoren zgled neuporabnosti pristriženega signala SDTV v praksi. Pred začetkom evropskega prvenstva v nogometu sem si ponosno omislil zmogljiv sistem domačega kina, v katerem kraljuje projektor polne visoke ločljivosti (1080p). Vrhunski športni dogodek se je žal iz pričakovanega užitka ob ogledu na velikem zaslonu kaj hitro spremenil v popolno razočaranje. Zakaj? Ponudnik IP televizije je zaradi še bistveno večjih obremenitev omrežja v času omenjenega prvenstva televizijski prenos še dodatno olajšal za kakšen kilobajt (vsak prihranek šteje, kajne?!) in tako je signal ob že tako nizki ločljivosti dosegal vzorčenje okoli 1,5 Mb/s, raje manj. Rezultat na platnu s poltretjim metrom diagonale je bil katastrofalen. Vse v projektor vgrajene tehnologije za izboljšanje slike niso mogle popraviti slabega vira in igralci so bili še najbolj podobni "lemingom", možicljem iz nekdaj priljubljene računalniške igre Lemmings. Bili so nazobčeni, zrnati, podaje žoge so se spremenile v gibajočo se anomalijo na zaslonu. Preklel sem prvi polčas tekme in projektor ugasnil, nadaljevanje prvenstva pa spremljal na 72 cm zaslonu katodnega televizorja, priključenega na vir kabelskega operaterja. O jezi nad ponudniki IP televizije v Sloveniji ne bi razlagal, jih pa preprosto ne razumem, zakaj se branijo dodatnega zaslužka, ki bi ga precej preprosto dosegli, če bi uporabnikom ponudili prenose takih športnih dogodkov (raztegnjenih čez mesec dni) v visoki ločljivosti in jim storitev ustrezno zaračunali. Verjamem, da je večina lastnikov večjih televizorjev (diagonale 42 in več palcev) s ploskim zaslonom (plazma ali LCD) občutila podobno nejevoljo. A to je pač slovenska realnost, ki se, na žalost, ne bo prav hitro popravila.

Prav zaradi naštetega v Sloveniji trpi prodaja visoko ločljivih televizorjev, saj so, vsaj veliki modeli, za spremljanje slabih signalov resnično neprimerni. Odličen televizor namreč potrebuje tudi zelo kakovosten signal, da resnično pokaže, kaj zmore, slab signal pa le še bolj izpostavlja vse njegove napake, ki jih je resnično težko gledati. Zato smo tudi priča slabi volji številnih uporabnikov, ki so svoje stare televizorje CRT zamenjali za digitalne novotarije in le stežka verjamejo v "ceno napredka".

In koliko časa bomo še životarili s slabimi signali, sprašujete? Vsaj do popolnega prehoda na digitalno televizijo (2012!), morebiti še dlje, če sateliti in prenosna omrežja ne bodo kos prenosu količine vsebin in bodo ponudniki nadalje krčili pasovne širine posameznih programov (več o tem v nadaljevanju).

Luksuz se plača

Tako kot v naslednjih vrsticah tudi v praksi govorimo le še o televiziji in televizorjih visoke ločljivosti. Medtem ko je slednjih na voljo več kot dovolj, prepoznamo jih po nalepkah "HD Ready" ali "Full HD", pa je prva še precej v povojih.

Televizija visoke ločljivosti, ki jo spremlja oznaka HDTV, pozna dva osnovna standarda prikaza slike, torej dve ločljivosti. Prva, imenovana visoka ločljivost ali 720p, oddaja sliko v ločljivosti 1280 × 720 pik. To je t. i. minimum za programe HDTV, ki so lahko še precej bolje vzorčeni. Trenutno najvišja stopnja vzorčenja visoko ločljive digitalne televizije je 1080p ali, prevedeno v zaslonske pike, 1920 × 1080 pik. Oba našteta načina oddajata sliko z razmerjem stranic 16 : 9, ker pa je na trgu še nekaj velikih televizorjev s "klasičnim" razmerjem 4 : 3, lahko zasledimo tudi ločljivost 1080i, ki jim je bolj pisana na kožo. Več podatkov o različnih ločljivostih SDTV in HDTV najdete v tabeli.

Programe, ki oddajajo v visoki ločljivosti, je danes moč precej preprosto prepoznati, saj imajo poleg imena obešeno bodisi predpono ali priponko HD. Žal je takšnih programov v svetu le nekaj deset, morebiti sto, v Sloveniji pa jih je dostopnih zgolj peščica, še največjih jih imajo v svojih programskih shemah domači ponudniki IP-televizije. Skoraj vsi so vzorčeni po minimalni kakovosti HDTV, torej 720p, a je v praksi razlika med ponudbo SDTV tako velika, da bi najraje nikoli več ne priklopili na kanal standardne ločljivosti, ko ste enkrat videli HDTV sliko.

Visoko ločljivi programi danes veljajo za nekaj boljšega, luksuznega, zato jih ponudniki tako tudi tržijo in za njihovo spremljanje zahtevajo doplačila k standardni mesečni naročnini (ta morebiti obsega en ali dva programa HD, seveda bolj vzorčne narave, brez bogatejših video vsebin, ki bi pritegnile številne gledalce). A teh programov bo vedno več, zato se bodo tudi naši novi televizorji sčasoma predstavljali v vse lepši luči. Pravzaprav bi lahko zapisali nasprotno - prodaja digitalnih visoko ločljivih televizorjev ustvarja pritisk na ponudnike in same medijske hiše, naj vendarle ponudijo več programov v visoki ločljivosti.

Vendar žal tu nastopajo nekatere povsem tehnične, fizične omejitve. Takojšen preklop vseh satelitskih televizijskih kanalov v način HDTV namreč ni niti izvedljiv, niti smiseln. Že če bi preklop na visoko ločljivost izvedli z minimalno kakovostjo standarda, torej vsaj 720p, kar se v pasovno širino pri današnjih načinih vzorčenja prevede kot 8 do 10 Mb/s, bi ugotovili, da je število satelitov za oddajanje televizije, teh je trenutno okoli 150, preprosto premajhno in bi ga morali povečati vsaj za trikrat. Pri 1080p vzorčenju, ki zahteva med 15 in 25 Mb/s, pa bi bila težava še toliko večja.

Podobno lahko ugotovimo za kabelsko televizijo - če bi čez današnja kabelska omrežja oddajali samo kanale v visoki ločljivosti, bi se trenutna izbira kanalov zmanjšala vsaj za trikrat. Seveda je rešitev v tem, da v HDTV postaje oddajajo sprva le najbolj priljubljene programe in to se v praksi tudi dogaja. Prav ti bodo uporabnike pritegnili k plačilu nadstandardnih storitev in pomagali financirati širitev omrežij in večanja njihovih pretočnosti. Ne nazadnje je tak vrstni red podajanja tehničnih rešitev razumljiv in opravičljiv tudi s stališča domačih uporabnikov, saj ti najbolj cenijo visoko ločljivost predvsem pri filmih, poljudnoznanstvenih oddajah in športu, ne pa pri vsem televizijskem gradivu povprek.

Izbirajte glede na vsebino

Pripravili smo tudi okviren pregled primernosti različnih vrst televizorjev glede na vrsto izvora/vira slike. Pri slabše vzorčenih vsebinah, denimo predvajanju analognega signala manjše ločljivosti ter posnetkov s kaset VHS, se bolje obnesejo klasični katodni televizorji, saj HD-televizorji prikažejo vse preveč pomanjkljivosti v sliki in je zato slika slaba, kar splošno velja za prikaz vseh prepletenih vsebin (prepoznate jih po končnici "i" za številko) na digitalnih televizorjih.

Boljša kot je kakovost vira, boljša je slika in večjo velikost zaslona si lahko privoščite. Vsebine v DVD ali višji kakovosti so pravi blagoslov za novodobne televizorje, ki nazorno kažejo, da analogna tehnologija in njeni viri dejansko že sodijo v zgodovino.

Prihodnost: Prihaja 2160p

2160p je krajša oznaka za video način, ki naj bi se uveljavil v prihodnosti na področju HDTV. Sestavljen bo iz 2160 navpičnih vrstic slike, glede na vse dosedanje formate pa je jasno, da bo ločljivost 2160p prevedena v 3840 x 2160 točk, torej bo slika štirikrat večja od današnje 1080p. Prav zato se je že sedaj oprijemljeta oznaki Quad HDTV ter QFHD (Quad Full High Definition), ki bo tudi osnova za t. i. standard Digital Cinema 4k. Novi visokoločljivi standard, ki bo v zaslone vnesel kar 8,3 milijona pik bo še vedno zvest razmerju stranic 16 : 9, prve naprave, ki ga bodo podpirale, pa se bodo začele v prosti prodaji pojavljati okoli leta 2015, popolna uveljavitev pa bo sledila še dve ali tri leta kasneje. Da imajo proizvajalci prihodnost prikaza slik in videa več kot dobro začrtano, kaže tudi snovanje generacije, ki bo nadomestila QFHD. Ta format zapisa zaenkrat nosi ime Ultra High Definition Video količino informacij v sliki pa naj bi zopet povečal za 4-krat glede na predhodni standard.

Prihodnost video formatov.

Z znanjem v trgovino

Če menite, da ste po prebranem prispevku še vedno precej zmedeni, počakajte na trenutek, ko boste dejansko stopili v trgovino s televizorji. Žal se naslednjemu stavku ne morem in niti ne želim izogniti: prodajalci v trgovinah zvečine nimajo pojma o tem, kaj prodajajo. Dejstvo je, da tehnologija hitro napreduje, prodajalci pa se malo ali nič izobražujejo o njej. Še bolj žalosti dejstvo, da je nekaterim prodajanje krompirja, delovnih zvezkov ali digitalnih televizorjev z vidika pristopa k prodaji povsem enako. Pri televizorjih vam bodo namesto o možnostih sprejema standardne in visoke ločljivosti raje razložili to, da je posamezen model manjši/večji od drugega, prebrali nalepko s ceno in zaključili s tem, da je dražji izdelek pač boljši. Morebiti vam bodo omenili še kakšno posebno akcijo, a le, če bodo vedeli, da na njej ustvarijo dovolj dobička ali pa imajo preprosto polno skladišče določenih izdelkov, ki jih morajo kar najhitreje prodati. O samem delovanju televizorja pri posamezni ločljivosti pa ne boste izvedeli nič, na koncu pa morda celo kupili televizor, ki je povsem napačen za vaše potrebe.

V trgovini si vsekakor vzemimo čas in si televizor oglejmo med delovanjem.

Pravzaprav morate res tehtno premisliti, s kakšnimi vsebinami boste zalagali vaš novi televizor. Če menite, da boste tudi v prihodnje ostali na slabši ponudbi programov standardne ločljivosti, potem prav velikih televizorjev ne gre kupovati, saj s prikazano sliko nikakor ne boste zadovoljni. Če si lastite manjši katodni televizor, ga morebiti le zamenjajte za večjega - ponudba rabljenih je v teh časih precej bogata, saj jih ljudje (pre)hitro menjajo za digitalne televizorje, zato so tudi njihove cene zelo ugodne in boste s takšno potezo prizanesli svoji denarnici, obenem pa razveselili svoje oči.

V primeru, da že danes posedujete kakšen zmogljivejši multimedijski predvajalnik ter na njem predvajate vsebine visoke ločljivosti ali pa ste naročenih na HDTV-programsko shemo, potem brez večjih zadržkov posezite po sodobnem digitalnem televizorju. O izbiri le-tega smo vam pripravili tudi obširen nakupovalni vodič, ki vam bo pomagal postati krepko večji poznavalec sodobnih televizorjev in boste mogoče celo vi učili prodajalce, kaj pravzaprav prodajajo.