Ko je pomemben le proizvajalec

Pametne ure so z nami že vrsto let, nekoliko bolj zares pa od lanskega leta, in vendar ni videti, da bi to kdo opazil. Do zdaj, ko je svojo uro predstavil Apple.

»  Kaj smo ugotovili?

Apple Watch pritegne pogled, o tem ni nobenega dvoma. V našem laboratoriju se je kaj kmalu naredila vrsta tistih, ki so si to novodobno čudo želeli ogledati v živo. Da, to so bili lastniki iPhonov, ki so se pred enim letom bolj ali manj zmrdovali nad zelo podobnimi zmogljivostmi ur z Android Wear.

Apple zna. Še vedno.

S pametnimi urami je že pred veliko leti eksperimentiral celo IBM, nekaj kasneje pa Microsoft, ki je s sistemom SPOT na zapestje poskušal preseliti sistem obveščanja, ki smo ga bili takrat vajeni še na osebnih računalnikih. Podprli so ga resni proizvajalci ur, kot je Tissot, in proizvajalci športnih ur, kot je Suunto. Tresla se je gora in – rodilo se ni nič. Kaj miš, nič. SPOT je neslavno propadel. Ali je za polom kriva strojna ali programska oprema ali je bila težava bolj v marketingu, ni čisto jasno. Jasno pa je, da se je zelo podobno deset let kasneje zgodilo tudi Googlu.

Pisali smo že o pametnih urah s sistemom Android Wear, ki so ga podprli bolj ali manj vsi večji proizvajalci pametnih telefonov in elektronike. Te ure so nekakšen podaljšek telefona z operacijskim sistemom Android – prikazujejo opomnike in opozorila, omogočajo iskanje po imeniku in koledarju, prikazujejo fotografije, predvajajo glasbo, nekatere znajo celo »telefonirati« oz. sprejemati in oddajati telefonske klice. Vse lepo in prav, razen tega, da v resnici ne počnejo prav nič več kot pametni telefon, njihova prednost pa je le v tem, da je treba telefon potegniti iz žepa, ura pa je stalno pripravljena, na zapestju. Sploh pa ročnih ur danes itak ne nosimo več (da, zaradi telefonov), zakaj bi torej tam nosili pametno uro, ki jo je treba povrhu vsega še vsakodnevno polniti? In ki ravno zaradi tega ni vodoodporna, kot so bile ure »iz praškov« že pred desetletji. Nič čudnega, da se pametne ure pač ne prodajajo.

In spet – to je veljalo le do trenutka, ko je svojo uro predstavil Apple. Ta ima že kar nekaj časa nad seboj nekakšno avro, ki v uspeh spremeni skorajda vsak njihov izdelek, zato ne čudi, da so bile v resnici tudi ure Android Wear rezultat govoric, da se bo v ta posel slej ko prej podal tudi jabolčni velikan. In res se je. Z enoletno »zamudo«, bi lahko rekli, vendar se je. Ura, ki se imenuje enostavno le Watch (zanimivo, da »manjka« značilni i kot v iWatch), je – hm, zelo podobna tistemu, kar nam že eno leto poskuša prodati Androidni tabor. Ne deluje brez telefona, prikazuje opomnike in opozorila, omogoča iskanje po imeniku in koledarju, prikazuje fotografije, predvaja glasbo, skratka, se povezuje z aplikacijami na telefonu. Natanko tako kot ure Android. Uporabniški vmesnik z vrtljivim koleščkom je sicer v začetku drugačen (zanimiv, dober!), nato pa s premikanjem »ploščic« že skorajda enak Androidnemu. Res, ura je tudi lepa, v vseh merilih dodelana, lahka in hkrati robustna. In prikazuje točen čas tudi še nekaj dni po tem, ko je vgrajeni akumulator že skorajda izčrpan. Pa vendar – v resnici gre za pametno uro, ki je bolj ali manj primerljiva s tistim, kar je na voljo že eno leto, le brez logotipa odgriznjenega jabolka.

Zakaj je torej Apple v prvem dnevu prodal več ur kot celotna Androidna falanga v vsem letu? Ker gre pri Apple Watch za veliko več kot le za pametno uro. Gre za modni dodatek, kjer je poleg videza ključna tudi blagovna znamka. Tako kot se bolje prodajajo superge Adidas kot Killimanjaro. In Apple pač to blagovno znamko ima, LG in Samsung pa je nimata. Tako preprosto je to.