Ko je vse dovoljeno

Ali je za vedno manjšo branost pisnih medijev kriva vedno slabša kakovost teh medijev ali nasprotno, je v resnici klasično vprašanje o kokoši in jajcu. Dejstvo je, da žal zaradi obojega padajo tudi novinarski standardi.

Če za trenutek prezremo to, da so končni novinarski izdelki vse prevečkrat napisani površno, na hitro in s premalo raziskovalne žilice in radovednosti, je danes zelo očitno, da (z redkimi izjemami) izginja meja med novinarstvom in oglaševanjem. Meja, ki je v resnici temelj našega poklica, na kateri bi morali stati ali pasti. Pa se veliko medijev na to požvižga in bralcem v obliki člankov ponuja oglasna sporočila tistega, ki je pripravljen plačati največ.

To mejo pa (še vedno) trdno vzdržujemo v Monitorju. Tako avtorji kot uredniki, zavedanje o nujnosti tega pa smo prejeli od naših predhodnikov, ki so Monitor ustanovili. V 25 letih izdajanja revije smo sicer redno poslušali in brali, kako smo »podkupljeni«, ponavadi zato, ker se z našimi sodbami o izdelkih niso strinjali nekateri bralci in predvsem ponudniki tistih izdelkov. Najbolj zabavna anekdota s tega področja je, recimo, trditev, da sem kot urednik za ceno enega zlatega Monitorja užival na jadranju z luksuzno jadrnico. Pa na jadrnici v resnici še nikoli stal nisem.

Mediji seveda potrebujemo vedno nove avtorje, potrebujemo sveže moči in nov pogled na svet, pridobivanje takih sodelavcev pa se vedno bolj kaže kot težaško delo. Novinci, ki znajo pisati in so dovolj razgledani, so velikokrat tudi že toliko izoblikovani, da enostavno ne razumejo ključnega novinarskega postulata – integritete. V številki, ki jo držite v rokah, bi tako moral iziti članek o telefonskih aplikacijah za naše najmlajše, avtor pa bi bil novinec. Novinec na področju novinarstva, sicer zelo pismen, razgledan in oče otrok, ki jih ta tematika še kako zadeva.

Njegov končni izdelek je bil videti super, podkrepljen z izjavami nekaj strokovnjakov z različnih področij in nekaj statistike, vseboval pa je tudi opise nekaterih najboljših aplikacij za različna starostna obdobja. Med njimi so bile tudi slovenske aplikacije, navsezadnje je Slovenija na tem področju močna, v svetovnem merilu. Vse lepo in prav, dokler me ni avtor že po oddaji članka presenetil z izjavo, da mora izdelek še preveriti »pravna služba« enega izmed ponudnikov aplikacij, ki nastopajo v članku. Kakšna pravna služba, vraga, in kako in zakaj je članek sploh romal tudi do njih?? Kar naenkrat smo se v Google Docs kot sourejevalci besedila znašli novinar, urednik, nekaj piarovcev in pravnikov!

Malce kasneje je sledil že kar šok – da je direktorica enega izmed ponudnikov »odločila, da članek ne bo objavljen«, dokler iz članka ne roma opis njihovega konkurenta iz tujine in ga nadomesti (še en) njihov izdelek! Halo? Je to članek novinarja ali ponudnika izdelkov, ki nastopajo v članku?? Izkazalo se je, da v resnici kar slednje. Še sveži »novinar« si je namreč članek že v osnovi zamislil kot nekakšno promocijo največjih slovenskih avtorjev otroških aplikacij in je zato z njimi v tej smeri že od vsega začetka sodeloval! Zato se mu vtikanje, zaradi katerega sem sam »dobil ošpice«, ni zdelo nič takega. Prav, malce je bilo res nadležno, ker so se vtaknili že po oddaji članka, drugače pa – kaj pa je tu narobe, saj tista tuja aplikacija v resnici ni najboljša, direktorica ima prav … Če bi zamisel za tak članek prišla s strani ponudnika, bi bilo še razumljivo (a njih majhna Slovenija v resnici ne zanima), toda gre v resnici za samopromocijo avtorja. Ki je pač »na trgu« in bo morda prijaznost velikih podjetij iz njegove branže še kdaj potreboval. Ne čudi torej, da ga nikakor nisem mogel prepričati, da jim dostopa do neobjavljenega članka že v začetku ne bi smel dopustiti, sploh pa bi moral že on »pravni službi« in »direktorici« odločno reči ne. Četudi se z njo menda »ni dobro skregati«, predvsem pa je »najbogatejša Slovenka« …

Po tem, ko sem članek, ki zaradi vsega navedenega seveda ni vreden imena članek, zavrnil, sva si z avtorjem izmenjala za dva dni elektronskih sporočil, SMSov in telefonskih klicev, na koncu pa je bilo videti, kot da živiva na dveh različnih planetih. Njemu sploh ni bilo jasno, kaj »se usajam«, in je sklenil, da gre očitno le za problem egov. Meni pa ni bilo (in mi še vedno ni) jasno, kako vendar njemu ni jasno, da mora biti članek vedno, povsod in dokončno neodvisen od tistega, ki v njem nastopa. Ker drugače pač ni članek, temveč navadno piarovsko sporočilo.

Kredibilnost in integriteta je pač vse, kar mediji imamo, to nas loči od sporočil, »predstavitev« in »intervjujev«, ki jih izdelujejo v piarovskih oddelkih podjetij. Zato moramo imeti kredibilnost in integriteto tudi uredniki in novinarji. Če ju nekdo nima, pač ne more biti novinar, tudi občasni ne. Vsaj ne v Monitorju.