Ko je zid predebel

Brezžično povezovanje je super, povezani smo lahko vedno in povsod. Razen če je med usmerjevalnikom in računalnikom preveč betona. V tem primeru priskoči na pomoč povezovanje po »žicah«. Omrežnih žicah, če si jih z vrtanjem sten želimo privoščiti, ali pa kar po že v stene položenih električnih. Govorimo o t. i. vmesnikih Powerline.

Z vmesniki Powerline sobe povežemo kar prek električnega omrežja, tako da je »signal« mogoče pripeljati v vsak prostor z električno vtičnico. En vmesnik vtaknemo v električno vtičnico blizu usmerjevalnika, drugega v vtičnico na drugem koncu hiše, ki je blizu našega računalnika. In na obeh koncih uporabimo še kak (pol)meter omrežnega kabla, če nimamo modela, ki je na »oddajnem koncu« tudi brezžična dostopna točka. To je vse.

Vmesniki so večji kot napajalniki za telefone in na električnih razdelilnikih lahko zavzamejo več mest, ker zaradi velikosti pokrijejo tudi sosednje vtiče. Med izdelovalci se je končno prijel trend vmesnika, ki ima še en dodaten električni vtič, tako pri uporabi ne izgubimo ene električne vtičnice.

Za primerjavo, kako se »powerlini« obnesejo v primerjavi z današnjimi brezžičnimi povezavami, smo preizkusili DLinkov model AV 500 DHP-P309AV, ki se na škatli pohvali z oznako »500 Mb/s«. V škatli je seveda par vmesnikov, kot ju potrebujemo za vzpostavitev povezave.

Ob namestitvi je treba oba vmesnika priklopiti v ožičeno omrežje in ju s pritiski na gumbe »spoznati«. Težav z namestitvijo nismo imeli, saj sta se vmesnika hitro našla in sporazumela. Pravzaprav je preprostost tista vrlina vmesnikov Powerline, ki jo je treba najbolj izpostaviti. V nasprotju z brezžičnim omrežjem, ki glede na količino ovir izgublja domet, je pri vmesnikih Powerline dolžina električnega omrežja manjši dejavnik, ki vpliva na hitrost komunikacije.

D-Linkov AV 500 smo preizkusili na dva načina, saj smo hoteli videti realno hitrost podatkov med dvema računalnikoma in kaj se zgodi z vmesniki, ko jih obremenimo z več povezavami hkrati. Hitrost povezave smo merili enako kot pri brezžičnih usmerjevalnikih, s to razliko, da sta bila oba računalnika z vmesniki povezana prek kabla. Na eni strani je stal stacionarni računalnik v našem laboratoriju, drugi vmesnik in prenosnik pa smo nesli dve pisarni stran in se tam priključili v električno omrežje. Hitrost prenosa se je ustavila pri 63,532 Mb/s (da, veliko manj kot 500 Mb/s, toda tega smo tako ali tako že vajeni), kar je nekje v skladu s hitrostjo brezžičnega omrežja pri 2,4 GHz in standardu 802.11n. Ko k temu prištejemo to, da je bilo vmes kar nekaj sten, si je takšno hitrost z brezžičnim omrežjem že teže predstavljati.

Na preizkusu stabilnosti se ni zgodilo nič presenetljivega, saj se je električno omrežje obnašalo kot počasnejši omrežni kabel UTP. To pomeni, da vmesnikov Powerline nismo »sesedli« in sta stoično prenesla podatke množice povezav, le hitrosti niso bile tako visoke kot pri gigabitnih stikalih.

Tehnologija Powerline je sicer omejena in ne bo nikoli na ravni pravih omrežnih kablov, a lahko za marsikatero oddaljeno sobo ali pisarno pomeni dostop do interneta brez napeljevanja dodatnega kablovja. Modeli, ki smo jih preizkušali zadnje čase, vsi po vrsti delujejo tudi prek »faz« oz. prek električnega števca.